Odgovor Luke Mesca na intervencijo Slavka Bobovnika (v zvezi s tem, da je Mesec Bernarda Brščiča označil kot fašista), da se mu oznaka fašist v letu 2018 ne zdi primerna skoraj za nikogar. In pojasnilo:

»Če nekdo razločuje ljudi na bolj in manj vredne na podlagi barve kože, spola, rase, če izpodbija osnovno listino, na kateri je oblikovana povojna družba, deklaracijo o človekovih pravicah, ki izhaja iz tega, da smo vsi ob rojstvu ne glede na spol, raso enaki, če nekdo tako eksplicitno in s tako vehemenco, kot gospod Brščič to počne, to napada, kako bi ga pa vi poimenovali?« ga je vprašal. Bobovnik odgovora ni podal, češ da ne vodi nobene od strank.

Zdi se, da se je tudi pri nas začela odločna akcija proti sovražnemu govoru. Prvi del je v tem, da stvari prepoznamo kot takšne, kot so, in da jih kot takšne tudi poimenujemo. Da sovražni govor postane politično in družbeno nesprejemljiva praksa komuniciranja. Na vseh ravneh. Ključna odgovornost za to leži na politiki. Vendar ne tako, da ta prireja posvete o sovražnem govoru na najvišji politični ravni, zgolj z namenom, da se to opravi in na katere se vabi tudi same akterje tovrstnih praks, pač pa da najvišji politiki sovražni govor prepoznajo in ga kot moralne avtoritete tudi prepoznajo in javno obsodijo.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Slovenija je pri pridobivanju EU nepovratnih sredstev, blago rečeno, nerodna. V tem kontekstu so razumljiva pričakovanja predsednika vlade, da dobi pojasnila, zakaj se absorpcija tega denarja ne dogaja bolj uspešno. Pričujoči tekst nima ambicije, da bi bil neke vrste nadomestno poročilo (naj kar vladna služba napiše svojega), želim pa opozoriti na teme, ki se ob nepovratnih EU sredstvih malo manj ponavljajo. Sama sem se s tematiko bolj intenzivno ukvarjala v času 2003 – 2007, tako da nekaj izkušenj je, pa tudi dovolj distance.

Prvič, v tem tekstu se referiram na črpanje sredstev iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada. Ker gre za aranžmaje, ki so v največji meri pod ingerenco države članice in naj bi bilo tako za države kot za zasebne prijavitelje neke vrste suhi trening za prijave na ostale razpise (pri ostalih EU grants). Gre za sklop nepovratnih sredstev, ki so namenjene tistim regijam, ki so razvojno pod povprečjem EU. Ko je Slovenija postajala članica EU, smo slišali samo lepe zgodbe o tem, kako so se z nepovratnimi sredstvi regije opomogle (veliko smo se učili iz prakse Furlanije – Julijske krajine) in smo v nekem idealizmu pričakovali, da je treba samo »prijaviti projekte, ker denar je na voljo« in od tu naprej bo šlo samo še na bolje, drugih protislovij pa da ne bo.

Nadaljujte z branjem→

Metod Di Batista

Zelo sem zaskrbljen nad zapleti, ki se pojavljajo v zadnjem času, na realizaciji največjih, paradnih infrastrukturnih projektov v Sloveniji. To še toliko bolj, ker se ne uresničujejo časovne napovedi iz najvišjih položajev v naših vladah. Tak primer je napoved začetka gradnje drugega tira, ki se vedno znova premika v bodočnost, čeprav bi se morala pripravljalna dela že zdavnaj pričeti. Pri tem se sprašujem, ali imamo res tako zapleten, zakonsko pogojen sistem vodenja velikih investicij ali pa je to posledica neobvladanja projektnega vodenja?

Dobro zrcalo imamo pri gradnji druge cevi Karavanškega predora. Na drugi strani Karavank jim ni bilo potrebno ponovno usklajevati lokacije druge cevi v prostoru, tako kot pri nas. Tudi sam postopek oddaje del so izvedli veliko hitreje, kljub pritožbi, ki je bila tudi na njihovi strani.

Nadaljujte z branjem→

Tole je sicer zgolj retorično vprašanje. Da imata Nemčija in Francija povsem drugačen status od ostalih članic EU, je jasno že od Rimske pogodbe in ustanovitve Skupnosti za premog in jeklo, saj je celotna evropska integracijska zgodba nastala zgolj z namenom, da bi preprečili bodoče vojne med Nemčijo in Francijo, ki so bile stalnica zadnjih dvesto let pred tem. In to se sicer pokaže ob vseh priložnostih. Od tega,

1. da se prav vse ključne odločitve, ki jih nato obelodanita Svet EU ali Evropska komisija, najprej sprejmejo na relaciji Berlin – Pariz. In nič, prav nič, v EU de facto in de iure (zaradi zahtevane in v ta namen posebej prirejene kvalificirane večine) ne more biti sprejeto, če tega ne potrdita Nemčija in Francija,
2. da so Pakt o stabilnosti in rasti (SGP), ki sta ga dve leti zapored kršili Nemčija in Francija, leta 2003 evropski finančni ministri suspendirali,
3. da je predsednik ECB (J.C. Trichet) s posebnim tajnim pismom, v katerem je zagrozil, da bo z zadržanjem likvidnostne pomoči čez noč zaprl irske in španske banke, če njuni vladi ne bosta nemudoma sanirali bank, v katerih so nasedle nemške in francoske banke (in kar je Mario Draghi junija 2015 dejansko naredil z grškimi bankami, da bi levičarsko vlado prepričal v kooperativnost),
4. da sta Nemčija in Francija forsirali prvi in drugi “reševalni” paket za Grčijo, s čimer je grška vlada bila prisiljena v javni dolg prevzeti obveznosti sicer zasebnih grških bank do nemških in francoskih bank,
5. …,
6. do zadnje sage, kjer je Evropska komisija mesec in pol grozila s kaznijo Italiji, če ne bo zmanjšala načrtovanega proračunskega deficita za 2019, medtem ko je Franciji praktično čez noč dovolila povečanje deficita nad dovoljenim, in to zgolj zato, da bo francoska vlada lahko sfinancirala darila, ki jih je obljubila protestnim “rumenim ovratnikom“.

Tako pač je v klubu, ki se imenuje EU. Veliki, ki so “bolj enaki”, postavljajo pravila in jih striktno uveljavljajo na majhnih oziroma šibkejših. V tej zgodbi je morda zanimivo le to, kot v spodnjem zelo dobrem threadu opisuje Ashoka Mody, da ima Italija, ki jo imajo trenutno za glavnega ali vsaj najbolj nevarnega “bolnika” EU, srednjeročno in dolgoročno bolj zdrave finance kot Francija. In to kljub za 35 odstotnih točk večjemu javnemu dolgu glede na BDP.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Razveljavitev DARS-ovega sklepa, da odda dela slovenske polovice druge predorske cevi na predoru Karavanke najcenejšemu turškemu ponudniku je v medijih vzpodbudila dokaj buren odziv. Komentatorji dolgovezne odločbe DKOM, ki nam podrobno prepisuje vse, kar je kdo navajal v prid obrambe svojih interesov, manj pa nam pravno argumentirano obrazloži zakaj je razveljavitev nujna, se delijo nekako v dve navijaški skupini. V manirah Green dregonsov in Vijol se tako eni ogrevajo za Turke, ker so pač neprimerno cenejši, drugi pa za slovaško-slovensko, ali bosansko- slovensko ali katero koli drugo kombinacijo tujih ponudnikov s slovenskimi sodelavci. Tako je sedaj DARS na igrišču izpostavljen navijanju navijaških skupin, ki si prizadevajo na račun javnega denarja dobiti svoj kos pogače iz infrastrukturnih investicij.

Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis ima – ob tem, ko je visoko inteligenten in zelo razgledan –  tudi dober analitični in pripovedni dar. V svoji zadnji knjigi “Adults in the room: My Battle With Europe’s Deep Establishment” je znal svojo izkušnjo bitke z evropskim establishmentom, čeprav subjektivno, postaviti izven povsem subjektivne ocene in jo umestiti v kontekst tipične grške ali shakesperijanske drame. Igralci v tej igri se ne zavedajo njene razsežnosti in kompleksnosti in prav zato, čeprav vsi po vrsti nastopajo v najboljši veri, po najboljših močeh in v skladu s svojimi trdnimi prepričanji, njihova posamična dejanja, združena z dejanji vseh, vodijo v tragedijo epskih razsežnosti. Tragično dejstvo je, da se ničesar od tega ne zavedajo – ne tega, v kakšni igri igrajo in da so samo figure, in ne tega, da njihove odločitve in  dejanja, točno takšna, kot jih sprejemajo, vodijo v neizogibno tragedijo. Od grškega masakra, prek Brexita, Trumpa do globalnega nezaustavljivega  porasta populizma in nacionalizma.

Nič drugače ni bilo v 1930-ih. Nihče se od “črnega četrtka” 1929 naprej ni zavedal, kako bodo njihove parcialne akcije vodile v največjo depresijo 20. stoletja in nato, zaradi napačnega, strogo parcialnega in egoističnega, pristopa k reševanju krize, v nezaustavljiv globalni vzpon populizma in nacionalizma ter kasnejši največji masaker v zgodovini človeštva. No, nekdo se je tega zavedal. John Maynard Keynes, veliki britanski ekonomist, je protestiral v vsaki izmed faz sprejemanja napačnih ukrepov, od ponovne uvedbe zlatega standarda do politik varčevanja. Nato (1936) je napisal še učbenik, kako ravnati v globoki krizi povpraševanja in kako se s hitrim povratkom h gospodarskemu okrevanju izogniti velikim socialnim izgubam in posledičnemu vzponu splošnega nezadovoljstva in vzponu destruktivnega populizma.

Nadaljujte z branjem→

Dolgo poslušanje (3 ure in 19 minut!), vendar vredno. Golobič se je za to pričanje pred preiskovalno komisijo DZ zelo dobro pripravil.

Sicer sem prebral šele uvod in prvo poglavje, toda ta knjiga, “Where Economics Went Wrong: Chicago’s Abandonment of Classical Liberalism” Davida Colanderja in Craiga Freedmana, je glasba za mojo dušo. Preprosto pove troje. Prvič, da se ekonomska politika ne ozira bistveno na akademske raziskave (razen kadar izsledki podpirajo ukrepe, i.e. ustrezen cherry-picking raziskav), ker je pač politika v osnovi determinirana s političnimi cilji in ideologijo. Drugič, da tudi če bi ekonomska politika temeljila na izsledkih akademskih raziskav, bi to lahko počela le v omejeni meri, saj je oblikovanje ukrepov predvsem umetnost možnega in obrt, kjer je treba upoštevati kontekst in nešteto detajlov, ki jih v akademskih raziskavah nujno abstrahiramo. In tretjič, ekonomska profesija se je nekoč tega zavedala, odkar se imamo za znanstvenike, pa smo ta občutek izgubili. In “čikaška šola” je k tej izgubi “prizemljenosti” največ pripomogla.

Spodaj je kratek teaser za knjigo iz Amazona:

Milton Friedman once predicted that advances in scientific economics would resolve debates about whether raising the minimum wage is good policy. Decades later, Friedman’s prediction has not come true. In Where Economics Went Wrong, David Colander and Craig Freedman argue that it never will. Why? Because economic policy, when done correctly, is an art and a craft. It is not, and cannot be, a science. The authors explain why classical liberal economists understood this essential difference, why modern economists abandoned it, and why now is the time for the profession to return to its classical liberal roots.

Nadaljujte z branjem→

Najprej super zapis Danija Rodrika ob 40-letnici začetka kitajskega (nadziranega, zelo postopnega) odpiranja svetovnim tokovom trgovine in kapitala. Za tiste, ki bi njen hiper uspešen razvojni model radi popredalčkali v črno-belo slikanico med trgom in državo, Rodrik:

Given the peculiarities of China’s experience, it is not surprising that there remains considerable debate about the lessons to be drawn from it. For many in the West, China demonstrates the benefits of reliance on markets and economic liberalization. Yet if China were an economic basket case today, I suspect the same voices would be quick to attribute the failure to the continued intrusiveness of the Chinese state. For others, China demonstrates the intrinsic superiority of the state-led model.

…

China has not violated the tenets of mainstream economics so much as it has offered a master class in applying them creatively in complicated political and economic terrain.

Potem pa tale super grafika, ki najprej kaže Japonski vzpon, nato pa v 1990-ih, predvsem pa po letu 2001, kitajsko gospodarsko eksplozijo, kot je svet še ni videl.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Zdaj je nastopil trenutek, ko se iz načelnih izrekov o zadnjih francoskih tednih in iz širine spustimo v globino duhamornega branja uradnih listov in si mnenje ustvarimo s konkretno tvarino. Najprej poglejmo dvojec davkov, ki je Macrona naredil za »predsednika bogatih«. 

Najprej je tu korporacijski davek, pri nas mu rečemo obdavčitev dohodka pravnih oseb, v Franciji sliši na l’ mpôt sur les sociétés (IS) in tu sta bili včasih dve stopnji in sicer za mikro podjetja je bila 15%, za ostale pa 33,3%. No, v letu 2017 so spremenili zadevo in sedaj je načrt, da se bosta obe stopnji postopoma izenačili na 25%.

Nadaljujte z branjem→