Ali za Francijo v EU veljajo drugačna pravila kot za Italijo?

Tole je sicer zgolj retorično vprašanje. Da imata Nemčija in Francija povsem drugačen status od ostalih članic EU, je jasno že od Rimske pogodbe in ustanovitve Skupnosti za premog in jeklo, saj je celotna evropska integracijska zgodba nastala zgolj z namenom, da bi preprečili bodoče vojne med Nemčijo in Francijo, ki so bile stalnica zadnjih dvesto let pred tem. In to se sicer pokaže ob vseh priložnostih. Od tega,

  1. da se prav vse ključne odločitve, ki jih nato obelodanita Svet EU ali Evropska komisija, najprej sprejmejo na relaciji Berlin – Pariz. In nič, prav nič, v EU de facto in de iure (zaradi zahtevane in v ta namen posebej prirejene kvalificirane večine) ne more biti sprejeto, če tega ne potrdita Nemčija in Francija,
  2. da so Pakt o stabilnosti in rasti (SGP), ki sta ga dve leti zapored kršili Nemčija in Francija, leta 2003 evropski finančni ministri suspendirali,
  3. da je predsednik ECB (J.C. Trichet) s posebnim tajnim pismom, v katerem je zagrozil, da bo z zadržanjem likvidnostne pomoči čez noč zaprl irske in španske banke, če njuni vladi ne bosta nemudoma sanirali bank, v katerih so nasedle nemške in francoske banke (in kar je Mario Draghi junija 2015 dejansko naredil z grškimi bankami, da bi levičarsko vlado prepričal v kooperativnost),
  4. da sta Nemčija in Francija forsirali prvi in drugi “reševalni” paket za Grčijo, s čimer je grška vlada bila prisiljena v javni dolg prevzeti obveznosti sicer zasebnih grških bank do nemških in francoskih bank,
  5. …,
  6. do zadnje sage, kjer je Evropska komisija mesec in pol grozila s kaznijo Italiji, če ne bo zmanjšala načrtovanega proračunskega deficita za 2019, medtem ko je Franciji praktično čez noč dovolila povečanje deficita nad dovoljenim, in to zgolj zato, da bo francoska vlada lahko sfinancirala darila, ki jih je obljubila protestnim “rumenim ovratnikom“.

Tako pač je v klubu, ki se imenuje EU. Veliki, ki so “bolj enaki”, postavljajo pravila in jih striktno uveljavljajo na majhnih oziroma šibkejših. V tej zgodbi je morda zanimivo le to, kot v spodnjem zelo dobrem threadu opisuje Ashoka Mody, da ima Italija, ki jo imajo trenutno za glavnega ali vsaj najbolj nevarnega “bolnika” EU, srednjeročno in dolgoročno bolj zdrave finance kot Francija. In to kljub za 35 odstotnih točk večjemu javnemu dolgu glede na BDP.

%d bloggers like this: