Megla v karavanškem predoru in kraškem drugem tiru

Stanko Štrajn

Razveljavitev DARS-ovega sklepa, da odda dela slovenske polovice druge predorske cevi na predoru Karavanke najcenejšemu turškemu ponudniku je v medijih vzpodbudila dokaj buren odziv. Komentatorji dolgovezne odločbe DKOM, ki nam podrobno prepisuje vse, kar je kdo navajal v prid obrambe svojih interesov, manj pa nam pravno argumentirano obrazloži zakaj je razveljavitev nujna, se delijo nekako v dve navijaški skupini. V manirah Green dregonsov in Vijol se tako eni ogrevajo za Turke, ker so pač neprimerno cenejši, drugi pa za slovaško-slovensko, ali bosansko- slovensko ali katero koli drugo kombinacijo tujih ponudnikov s slovenskimi sodelavci. Tako je sedaj DARS na igrišču izpostavljen navijanju navijaških skupin, ki si prizadevajo na račun javnega denarja dobiti svoj kos pogače iz infrastrukturnih investicij.

Na tem igrišču imamo seveda tudi VIP tribuno, na kateri sedijo ministri, poslanci in pomembni slovenski novokomponirani kapitalisti, ki pa javno ne navija, tako, kot je navijala hrvaška predsednica na finalu svetovnega prvenstva za ognjevite hrvaške nogometaše. Zato vsaj za enkrat ne vemo, pa tudi nikoli ne bomo izvedeli, kakšne navijaške spodbude bo VIP tribuna sporočila upravi DARS. Ne moremo namreč dvomiti, da bodo diskretni namig VIP tribune preglasili bučno navijanje navijaških skupin. Kakšni bodo namigi VIP tribune upravi DARS bomo lahko le posredno sklepali po tem, ko bo tekma končana in bomo videli, komu bo DARS oddal predmetno javno naročilo. Vsekakor smo lahko prepričani, da uprava DARS ne bo, tako kot tudi DKOM ni, ravnala intelektualno pošteno, to je strokovno pravilno, in kriterij odločitve ne bo odgovor na vprašanje, kaj je prav in kaj je dobro za slovenski javni interes. Še manj, kaj je nujno, da preprečimo škodo, ki jo bo utrpela Slovenija in z njo vsi državljani, če svojega dela predora ne bomo zgradili gospodarno, kvalitetno in pravočasno, tako kot to evidentno izvajajo avstrijski izvajalci po ASFINAG-ovem naročilu in v skladu z meddržavno sprejetimi obveznostmi v zvezi z gradnjo karavanškega predora.

Sam ne bom navijal in ne bom seciral DARS-ovih in DKOM-ovih sklepov, saj je to domena raziskovalnih novinarjev in združenj, kot je na primer združba SINTEZA, v imenu katere je predsedujoči Emil Milan Pintar napisal Vladi Republike Slovenije in resorni ministrici za infrastrukturo Alenki Bratušek izjemno ostro javno pismo. V njem poziva Vlado in resorno ministrico k odločnemu ukrepanju in oddaji naročila najcenejšemu ponudniku, to je turškemu ponudniku, ki ga je zaenkrat DKOM izločil iz igre, ker ga DARS naj ne bi obravnaval enakopravno z drugimi dražjimi ponudniki, ker ni vsem omogočil dopolnjevanja njihovih ponudb.

Dokler so bila javna naročila urejena v ZJN-1 in ZJN-2, je bilo dovoljeno zgolj pojasnjevanje, ne pa tudi dopolnjevanje ponudb. To je imelo za posledico izločanje najugodnejših ponudb zaradi formalnih pomanjkljivosti in oddajo dražjim, ali celo najdražjim ponudnikom, ki pa so predložili formalno pravilne ponudbe. Prav zato je ZJN-3 uvedel revolucionarno spremembo in dovolil ne le pojasnjevanje, temveč tudi dopolnjevanje ponudb po odpiranju ponudb, vse z namenom zagotoviti možnost oddaje javnega naročila najugodnejšemu ponudniku, tudi če njegova osnovna ponudba ni bila povsem formalno popolna in pravilna. DKOM je očitno izigral osnovni namen spremembe ZJN in je s svojo odločbo ponovno uveljavil načelo, da se formalno pomanjkljive ponudbe ne da več popraviti in jih je treba zavrniti, čeprav so vsebinsko najugodnejše.

Odprto pismo, ki ga je SINTEZA v obrambo javnega interesa naslovila na Vlado zaradi svoje dobronamerne zaskrbljenosti za blagor Slovenije, je očitno po površnem branju pisano v interesu turškega ponudnika in je na videz usmerjeno proti verjetnemu zmagovalcu tega razpisa, to je proti skoraj  najdražjemu ponudniku Kolektor CPG in njegovemu konzorciju. Navidezno zato, ker bo rezultat ravnanja, ki ga od Vlade pričakuje Sinteza, ravno obraten od cilja, ki ga to pismo navaja. Odprto pismo bi moralo po mojem mnenju namesto navijanja ostati glede izbora ponudnika indeferentno. Zlasti je neokusno valiti krivdo za zavlačevanje oddaje naročila na ponudnike, ki so vložili revizijo in s tem zgolj uporabili pravne instrumente, ki jih imajo na razpolago proti samovolji naročnika. Pismo je tako, kot tudi sicer obravnava tega javnega naročila v medijih, predvsem poziv oblasti, da je nujno treba graditi ne glede na to, kako bomo gradili in ne glede na to, koliko nas bo ta gradnja stala. Zato so tovrstna pisanja napisana tako, da so všeč turškemu ponudniku, čeprav so hkrati tudi voda na mlin njihovi konkurenci, ki bo dobila naročilo, čeprav je dražja, če bo sklep o razveljavitvi oddaje naročila imel za posledico oddajo naročila najdražjemu ponudniku.

Pismo SINTEZE in medijska pisanja ne obravnavajo ključnega problema oddajanja javnih naročil in to je dejstva, da DARS in njegov inženir DRI objavljata javne razpise, ki glede na razpisne pogoje:

  1. Izključujejo možnost samostojnega in enakopravnega konkuriranja domačih ponudnikov.
  2. Ne silita domačega gradbeništva v povezovanje za skupne nastope in uspešno konkuriranje tujim  
  3. Ne zahtevata pri pripravi ponudb obvezne uporabe orodij sodobne programske opreme, ki je v svetu v množični uporabi in ki ponudniku preprečuje oddati ponudbe z napakami.
  4. Ne uporabljajo možnosti ZJN – 3 za poenostavitev razpisnih pogojev.
  5. Z razpisnimi pogoji odstopajo od standardne FIDIC razpisne dokumentacije in z navodili ponudnikom in posebnimi pogoji ponudbe vnašajo zmedo med ponudnike.

Smiselno enako prakso pri oddajanju naročil zasledimo tudi v kombinaciji 2TDK in DRI pri razpisu za oddajo pripravljalnih del in PZI projektov za drugi tir Divača – Koper.

Posledica zgoraj navedenih dejstev so odločitve naročnika, ki so pogosto upravičeno sporne, kar odpira možnost različnih interpretacij s strani DKOM. Ker DKOM ni podvržena sodni kontroli, ker njenih odločb ni mogoče izpodbijati pred upravnim sodiščem v upravnem sporu, si DKOM lahko dovoli norčevanje iz prava in sprejema odločitve, ki so posledica telefonskih razgovorov s vrhovi politike, ne pa rezultat strokovne in argumentirane pravne presoje.

Naj stvari konkretiziram. Po razpisnih pogojih, ki jih je leta 1994 definiral DARS po posvetovanju s svetovalcem za javna naročila Svetovne banke za obnovo in razvoj (gospodom Ragambijem), je bil rezultat naslednji:

  1. Skoraj 90% nacionalnega programa avtocest so pridobila in izvedla kvalitetno in brez zamud slovenska gradbena podjetja.
  2. Cene oddanih naročil so bila po enoti mere med najnižjimi v Evropi glede na zahtevnost gradnje posameznih odsekov in objektov.
  3. Domača gradbena operativa se je organizirala in usposobila za tekmovanje s tujo konkurenco.
  4. Revizijska komisija je pretežno potrdila pravilne odločitve DARS, ki so bile le redko razveljavljene. Odločitve, kolikor jih je bilo razveljavljeno, pa so bile posledica ravnanj, ki po definiciji KPK pomenijo koruptivno tveganje.
  5. DARS-ove razpisne pogoje so EIB, EBRD in druge pomembne banke sprejele kot ustrezno podlago za črpanje kreditov za gradnjo avtocest.

Trdim, da bi morala DARS in njegov inženir DRI, tako kot je to nekoč že bila utečena praksa, z razpisnimi pogoji doseči oddajo naročil domačim ponudnikom po cenah, ki bi bile nižje od tuje konkurence, a še vedno ekonomsko sprejemljive za slovenske ponudnike. Prav takšen cilj so dosegli brez zapletov Avstrijci, ki so kilometer daljši del predora od slovenskega dela oddali avstrijskemu domačemu podjetju za praktično enako ceno, kot jo je za kilometer krajši predor na slovenski strani in 600m ceste ponudil turški ponudnik. Če bi Vlada in Ministrstvo za infrastrukturo dosegla, da bi njun investitor DARS in inženir DRI ravnala strokovno, intelektualno pošteno in v javnem interesu Slovenije, ne bi bilo prostora za revizije, ne bi bilo zavlačevanja in DKOM ne bi mogel ignorirati prava v škodo javnega interesa.

Na Krasu, na projektu drugi tir Divača – Koper, smo priča enakemu dogajanju kot na Karavankah. Tako na Krasu kot na Karavankah se širi megla nestrokovnega in neodgovornega dela nosilcev investicij v nujno potrebno javno infrastrukturo. Ta megla prekriva dejstvo, da Slovenija velikih investicij ne vodi vsaj toliko gospodarno in racionalno, kot to počno naši sosedje. Prikrivanje resnice in namerno izogibanje obravnavi ključnih dejstev vodi le k nadaljevani zlorabi javnega denarja, ki je postala diskretni šarm naše izvršne in zakonodajne oblasti.

Nihče se ne loti razpisnih pogojev in načina oddajanja javnih naročil, nihče se ne loti obravnave dejstva, da DARS nima sklenjene koncesijske pogodbe za gradnjo, kot to narekuje Zakon o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji in nikogar ne moti, da 2TDK za drugi tir Divača – Koper nima, kot to trdi Ministrstvo za infrastrukturo, enotno definiranih relevantnih dokumentov. Sprejemljivo je, da Vlada krši roke določene v zakonu in da še vedno ni sprejela koncesijske uredbe za 2TDK.

Osnovni pogoji, ki določajo statusne, finančne in tehnične pogoje za vodenje investicij, so temelj, na katerem lahko investitor gospodarno in racionalno vodi investicijo. Če teh temeljev ni, ima investitor, ki vodi investicijo z javnim denarjem, dejansko naročilo oblasti, naj javni denar zlorablja, naj investicijo vodi ne v javno, temveč v zasebno korist. Prav zamegljevanje ključnih vprašanj je osnovni interes Vlade in njene resorne ministrice, ki neodgovorno ne ukrepata, da bi vsi deležniki odločanja od pristojnih organov ministrstev, DARS, 2TDK in DRI do DKOM opravljali svoje delo enostavno strokovno in odgovorno. Prav zato je megla »dobronamernega« zamegljevanja, ki jo širijo raziskovalni novinarji in SINTEZA, tisti žargon pravšnjosti, ki naši oblasti zelo godi in ga rada posluša. Obratno je resna obravnava temeljev vodenja investicij, ki dokazuje nesmiselnost zakona o drugem tiru, neodgovorno, malomarno ali celo zlonamerno ravnanje deležnikov vodenja investicije in očitno opuščanje nadzorstvenih dolžnosti pristojnih organov države nezaželeno in takšna strokovna razmišljanja nimajo prostora v medijih, da bi bila smerokaz ukrepanja Vlade in Državnega zbora.

Megla na Krasu in na Karavankah ne prispeva k izboljšanju razmer v Sloveniji, temveč obratno  dejansko podpira nadaljevanje nerazumnega in škodljivega ravnanja, ki smo mu priča pri najpomembnejših infrastrukturnih investicijah v Sloveniji. Zato je nujno razkriti neznanje in verjetno namerno zamegljevanje dejanskih problemov na tem področju, ki ga s pisanjem SINTEZE, ali s pisanjem novinarjev tipa Anje Hreščak v Dnevniku ali Borisa Šuligoja v Delu, dokazujejo ti avtorji. Tudi če imajo pisci, ki se skrivajo za hvalevrednimi opisi njihove dobronamernosti celo res dobre namene, žal s takšnim pisanjem dejansko podpirajo nadaljnje neodgovorno in škodljivo ravnanje vseh odločilnih deležnikov pri vodenju velikih infrastrukturnih investicij.

Predvsem pa tovrstna pisanja pozivajo Vlado, naj zagotovi oddajo naročila najcenejšemu ponudniku in naj prepreči, da bi naročnik ob potrditvi DKOM oddal ponudbo enemu od dražjih ponudnikov. To je v praksi dejansko poziv k oddaji naročila skoraj najdražjemu ponudniku, to je ponudniku, ki po vseh bravurah naročnikov in DKOM na koncu ostane, kot ponudnik, ki je oddal edino dopustno, čeprav skoraj najdražjo ponudbo. Tako skoraj najdražja ponudba postane po izločitvi vseh ostalih ponudb najcenejša. Pisci takšnih pisanj torej kontradiktorno pozivajo Vlado naj stori ravno tisto, kar bi naj bilo preprečeno. Vsekakor pa tovrstne pisarije ne opozarjajo Vlade in resorne ministrice, da prevzemata odgovornost za katastrofalno škodo, ki jo bo povzročilo nestrokovno ali namerno škodljivo ravnanje DARS, 2 TDK in DRI, ki ga ta podjetja v 100% lasti države nemoteno izvajajo s pristankom izvršne oblasti, ali z njeno potuho ali celo po nareku politike, tako v projektu drugega tira Divača – Koper, kot pri drugi cevi predora Karavanke.

 Skratka, katastrofalna praksa 2TDK d. o. o. se seli še na DARS, namesto, da bi se stara dobra praksa DARS nadaljevala in se tudi preselila na 2TDK. Nujno bi tudi inženirji na DRI morali prenehati s svojim škodljivim in nestrokovnim delom in bi spet morali začeti funkcionirati približno tako, kot so funkcionirali v času, ko jih je bivši predsednik uprave DARS Jože Brodnik s pritiskom linije vodenja prisilil korektno opravljati inženirsko delo.

Dokler Vlada in resorno Ministrstvo za infrastrukturo ne bosta razpihala megle na Krasu in Karavankah, ne bomo imeli ne druge cevi v Karavankah, ne drugega tira na Krasu, imeli pa bomo nenamensko in negospodarno trošenje proračunskega denarja in veliko gospodarsko škodo, ki je Vlada in Državni zbor s pravočasnim ukrepanjem očitno ne nameravata preprečiti.

3 responses

  1. Pozdravljeni!
    V zvezi z odprto problematiko gradnje predora Karavanke bi pričujoči prispevek dopolnil z naslednjim:
    1. Ni res, kot navaja SINTEZA-KCD, da so bili na AC programu nekorektno izločeni tuji ponudniki. Dejstvo je, da so bili vsi razpisi odprti tudi za tujo konkurenco. Praviloma so bile njihove cene veliko višje. Predvsem italijanski izvajalci pa so dobili kar nekaj poslov kot npr. AC Arja vas – Vransko, predor Trojane in viadukt Lijak. O tem zakaj so imeli nižje cene kot naši ponudniki pa se je veliko govorilo!? Predvsem AC Arja vas – Vransko in predor Trojane sta bila zelo vabljiva za naše izvajalce, kot zanimivi in zelo referenčni gradnji. Zato je bilo veliko slabe volje ko je bilo delo oddano tujcem.
    2. Iz sedanjih ponudb se vidi, da Slovenija ne bo nikoli več gradila tako poceni kot je bila gradnja avtocest. To dokazuje primerjava naslednjih cen 1 km predora, brez DDV, na nivoju cen december 2016, z današnjimi ponudbami:
    • cene 1 km predorske cevi so se gibale na AC programu med 7 in 17 mio na km (revalorizirano na dec. 2016) – med temi predori so zelo lahki kot npr. Kastelec, do zelo težkih kot so npr. Trojane. Zato je tudi cenovni razpon velik in kaže na velik vpliv geologije na ceno predora
    • DARSova ocena druge cevi predora Karavanke je bila zelo visoka in sicer 34 mio na km
    • Izbrani ponudnik na avstrijski strani bo gradil za 20 mio na km,
    • Turška ponudba pomeni 25 mio na km, kar je 25 % več kot na avstrijski strani
    • Pri tem je potrebno poudariti, da je na državni meji tudi geološka meja, ki predstavlja precej težje pogoje gradnje na naši strani in je 25 % višja cena logična.
    • Vpliv na ceno ima tudi velika dolžina predora, ker so daljše transportne razdalje, zahtevnejše prezračevanje itd, vendar ne toliko, da bi opravičevalo tako velike razlike med današnjimi cenami in cenami na AC programu.
    3. Gornja analiza je zelo groba. Zelo zanimiva pa bi bila primerjava enotnih cen gradbenih postavk, ki bi dejansko pokazala kje so največje razlike med AC programom, današnjimi cenami in cenami posameznih ponudnikov. Prepričan sem, da je DARS to naredil in tako obvladuje sedanje cene gradnje avtocest!? Ne nazadnje sem sam pred več kot 30 leti vodil team inženirjev, ki je izdelal kompletno analizo cen za vse postavke gradbenega predračuna za prvo cev predora Karavanke. Poznejše ponudbe niso bistveno odstopale od tako izdelane ocene. Pri tem naj poudarim, da smo takrat šele začeli uporabljati informacijsko tehnologijo. Ta tehnologija danes omogoča veliko hitrejšo in kvalitetnejšo obdelavo tovrstnih podatkov. Zato bi bilo čudno, da DARS danes ne bi razpolagal z zelo poglobljenimi analizami gradnje predora Karavanke pa tudi drugih gradenj.

    4. Na sploh ugotavljam, da v Sloveniji prevladuje forma nad vsebino. Kot inženir sicer odklanjam tovrstno klimo, bi pa komisija DARSa morala imeti to dejstvo pred očmi ko se je odločala.

    5. Zelo sem zaskrbljen nad časovno dimenzijo tega projekta. Začuden sem nad lahkotnim pristopom DARSa do velikih zamud na projektu. Časovne rezerve naj bi omogočale nadoknaditi sedanje zamude, čeprav Avstrijci že gradijo. Očitno vgrajujejo v nove projekte velike finančne (glej DARSovo oceno druge cevi), kot časovne rezerve. To je zelo »modro«, saj se s tem izognejo očitkom o podražitvah in so celo pohvaljeni ker zgradijo pred rokom in ceneje kot je bilo načrtovano. Vprašanje pa je ali je končna cena visoka, nizka ali optimalna? Sam sem bil vedno pristaš ostrih rokov in omejenega proračuna.

    6. Strinjam se, da bi bilo za Slovenijo zelo dobro, da bi drugo cev predora Karavank gradili slovenski gradbeniki. Tudi ko se je gradila prva cev je zmagal na razpisu avstrijski ponudnik. Slovenci takrat nismo imeli svoje gradbene firme, ki bi lahko konkurirala na razpisu. Izbrani ponudnik pa je izbral za podizvajalca slovensko gradbeno podjetje, ki je na projektu pridobilo izkušnje in reference za bodoče gradnje. To je uspešno uporabilo pri poznejši gradnji avtocest.

    Vse zgornje ugotovitve temeljijo izključno na medijskih prispevkih, zato dopuščam možnost, da so v mojih ugotovitvah tudi kakšne netočnosti. Mislim pa da generalno zadeve držijo. Predvsem pa kot sem že omenil, bi moral DARS razpolagati z zelo natančnimi analizami s katerimi bi utemeljeval svoje odločitve tako o planiranih vrednostih, rokih in odločitvah o izvajalcih. Upam da jih imajo in da se nadzorni svet DARSa seznanja s takim načinom dela.

    Metod Di Batista

%d bloggers like this: