Če nekdo govori kot fašist, nastopa kot fašist, piše kot fašist, potem …

Odgovor Luke Mesca na intervencijo Slavka Bobovnika (v zvezi s tem, da je Mesec Bernarda Brščiča označil kot fašista), da se mu oznaka fašist v letu 2018 ne zdi primerna skoraj za nikogar. In pojasnilo:

»Če nekdo razločuje ljudi na bolj in manj vredne na podlagi barve kože, spola, rase, če izpodbija osnovno listino, na kateri je oblikovana povojna družba, deklaracijo o človekovih pravicah, ki izhaja iz tega, da smo vsi ob rojstvu ne glede na spol, raso enaki, če nekdo tako eksplicitno in s tako vehemenco, kot gospod Brščič to počne, to napada, kako bi ga pa vi poimenovali?« ga je vprašal. Bobovnik odgovora ni podal, češ da ne vodi nobene od strank.

Zdi se, da se je tudi pri nas začela odločna akcija proti sovražnemu govoru. Prvi del je v tem, da stvari prepoznamo kot takšne, kot so, in da jih kot takšne tudi poimenujemo. Da sovražni govor postane politično in družbeno nesprejemljiva praksa komuniciranja. Na vseh ravneh. Ključna odgovornost za to leži na politiki. Vendar ne tako, da ta prireja posvete o sovražnem govoru na najvišji politični ravni, zgolj z namenom, da se to opravi in na katere se vabi tudi same akterje tovrstnih praks, pač pa da najvišji politiki sovražni govor prepoznajo in ga kot moralne avtoritete tudi prepoznajo in javno obsodijo.

Ključni del boja proti sovražnemu govoru pa se mora odviti na ekonomskem polju. Sovražni govor se lahko širi le, če ga objavljajo, in s tem popularizirajo mediji. Mediji so ključno odvisni od oglaševanja. V trenutku, ko bodo oglaševalci umaknili financiranje oglasov v medijih, ki objavljajo prispevke s sovražno ali neresnično vsebino, se bodo mediji hitro prilagodili novi ekonomski realnosti in prenehali objavljati tovrstne vsebine. Velika podjetja, javne delniške družbe, bi morale neprimernost oglaševanja v medijih, ki objavljajo prispevke s sovražno ali neresnično vsebino, zapisati v svoje kodekse.  Velik korak naprej bi bil, če bi tovrstno določilo v Kodeks upravljanja javnih delniških družb vključila njegova oblikovalca, Ljubljanska borza in Združenje članov nadzornih svetov.

V zadnjem času je bil na tem področju, presenetljivo, narejen ključen korak naprej. Presenetljivo zato, ker ga je naredil predsednik vlade Marjan Šarec z izjavo, da bi morale družbe v državni lasti razmisliti o primernosti oglaševanja v medijih, ki objavljajo prispevke s sovražno vsebino. Ne glede na to, da gre v tem primeru za povsem neformalno priporočilo, pa glede na vir postaja, čeprav zaenkrat še neformalni, nov standard, ki bo slej kot prej ugledal luč v kodeksu upravljanja družb v državni lasti.

Drug pomemben korak v tej smeri pa je nedavna sprememba etičnega kodeksa državne družbe Eles, kjer je zaposlen Bernard Brščič. Njihov, oktobra letos spremenjeni kodeks zaposlenim prepoveduje:

  • posredno ali neposredno diskriminacijo zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin.
  • med nedopustna ravnanja pa šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti.

Na Elesu bodo v zvezi s tem v začetku januarja opravili razgovor. Siol: “Kršitev kodeksa se lahko šteje kot kršitev pogodbe o zaposlitvi in se sankcionira v skladu z zakonom o delovnih razmerjih. V primeru ugotovljenih hujših kršitev je torej možna tudi odpoved.”

Tudi posamični akterji zelo predvidljivo reagirajo na ekonomske spodbude, kot je izguba službe. In s takšno kartoteko je težko dobiti novo službo s primerljivo plačo.

10 responses

  1. V etičnih kodeksih se po navadi napiše nekaj v tem stilu:
    – da institucija deluje po načelu spoštovanja vseh in vsakega posameznika in da skladno s tem načelom tudi komunicira
    – da ima institucija nulto toleranco do vsake oblike diskriminacije glede na spol, versko pripadnost, raso, spolno usmerjenost, nazorsko prepričanje posameznika in da to uveljavlja v vseh svojih aktivnostih,
    – da je nulta toleranca do diskrminacije ne velja za dejanja in manifestacije nazorov, v katerih se kažejo oziroma bi lahko prišlo do diskrminacije posameznikov (s tem se institucija omeji na področje tistih prepričanj, ki so v ustavnem loku, fašizem to definitivno ni)
    – da zaposleni v instituciji delujejo v sklado z etičnim kodeksom ves čas, tudi kadar ne izvajajo delovnih nalog in tudi v prostem času in na tak način demonstrirajo etični kodeks institucije
    – da je kršitev etičnega kodeksa disciplinski prekršek, ki se sankcionira z aktom institucije (kar pomeni, da potem velja postopek opominjevanja in sankcij, ki ga imajo v drugih pravilnikih in tudi v pogodbah o zaposlitvi)

    S tem se praviloma pokrije vse.

    Kako imajo zadevo urejeno v Elesu, seveda ne vem. Imam pa načelno težavo z omejitvijo tega, da “med nedopustna ravnanja pa šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti”. S tako dikcijo se dejansko zaprejo usta vsem zaposlenim in to velja potem tudi za poslovodstvo. Kar praktično pomeni, da bi tudi v situacij, ko bi se poslovodstvo izrekalo o nekem regulatorne ukrepu popolnoma enegetske narave prišlo do tega, da bi poslovodstvo bilo v nasprotju z etičnim kodeksom. In bi se to potem v nadaljevanju lahko štelo kot podlaga za to, da se koga zamenja (ker je pač imel mnenje). Je treba pri takih dikcijah vseeno gledati malo naprej in ne pisati pravil za to, da se sankcionira točno določena oseba (ne glede na to, kako je zoprna in bi bilo delovno življenje lepše namesto nje). Tudi je tako, da bi, če bi se tale dikcija prijela še v kakšnem drugem etičnem kodeksu pri drugi večji družbi, zgodilo to, da bi se zaprlo usta vsem in to ni dobro. Ljudje imajo vendarle pravico imeti mnenja in imajo pravico, da jih izrazijo, pa da se udeležijo kakšnega protesta (to je vendarle naša ustavna pravila) in take pravice ti delodajalec ne more vzeti. Pa recimo, da gre za mnenja s področja stroke in dela – kdo bo pa potem še napisal kak strokovni tekst o kakšnem ukrepu ali področju, če bo s tem tvegal sankcije delodajalca? S tem je konec prostora za stroko, tudi na tem blogu (če gre do ekstrema).

    Tudi ima Eles z dikcijo nedopustnega izrekanja o družbenih in ekonomskih temah, da bi v primeru če ga bi izvajal pri Brščiču, slednji šel takle kodeks spodbijati z navedbo, da mu je delodajalec načeloma vzel pravico do izrekanja in da je bil šikaniran zaradi izrekanja samega (in ne zaradi vsebine izrekanja, ker sankcionirati ga je treba zaradi rasističnih izjav, ki pa nimajo nobene zveze z našo družbeno in politično ureditvijo) in se zna zgoditi, da bi v tem elementu uspel. In bi v nadaljevanju še tožil svojega delodajalca.
    Bi rekla, da si takega razvoja dogodkov Eles ne želi.

    • Se strinjam, pravilnik ELES-a krši elementarne človekove pravice zagotovljene s slovensko ustavo in konvencijo OZN o človekovih pravicah. Je nedopustno določilo v internih aktih podjetja.

      Tudi v celoti je tale Jožet-ov članek brca v temo. Na žalost, še eden v dolgi vrsti intelektualcev, ki je nasedel paradagimi o “fake news” in “sovražnemu govoru”. Pravijo , da pot v pekel pelje preko dobrih namenov. Ni ga boljšega primera, kot je aktualna kampanja proti “fake news” in “sovražnemu govoru”. Ta pelje naravnost v fašizem.

      Pri vsem tem je ključno vprašanje: “Kdo bo določal kaj je “fake news” in kaj je “sovražni govor”? Tako kot se stvari vrtijo, o tem odloča oblastna elita. Bo ta odločala v skladu s svojimi interesi ali ji lahko zaupamo , da bo odločala povsem nepristransko, v dobro družbe in individualne svobode?. Pri tem se spomnim debate znane revolucionarke Roze Luxemburg, ki je v znamenitem stavku v 20-tih letih prejšnjega stoletja podvomila o komunistični oblasti, češ kdo nam pa zagotavlja, da bo ta oblast res delovala v najboljšem interesu ljudi. In zgodovina nam je pokazala, da je imela še kako prav,

      Mi ki smo toliko stari, da se še spomnimo stare Juge in demokratičnih bojev v njej iz 80-tih, se še spomnimo, da je bil ključni argument opozije;

      “S knjigo nad knjigo”

      ne pa državna arbitrarnost in kar je še huje, to kar počnejo privatne firme kot so Facebook, Google …Če nisi sposoben prepričati z argumentom, zelo verjetno pomeni, da tvoj argument ni trden.

      Svoboda neke družbe, je vedno svoboda tistega, ki misli drugače. Ko to enkrat negiramo, smo na široko odprli vrata v totalitarizem.

      Brščiča sicer ne cenim in se v marsičem z njim ne strinjam, apak tokrat sem na njegovi strani iz principa svobode.

      • Marko,
        Tokrat se s tabo ne strinjam. Tvoj komentar je po eni strani enak stališču, ki ga imaš glede klimatskega segrevanja (totalno zanikanje tega pojava), na drugi strani pa si z argumentom liberalnosti do pojava sovražnega govora v stilu “naj cveti tisoč cvetov” in “s knjigo nad knjigo” zabredel v tipični “hands-off” neoliberalni pristop. In sicer:

        1. Strinjam se s principom “s knjigo nad knjigo”, toda naj bo to res na kulturni ravni knjige, ne pa na ravni pljuvaških, rasističnih, šovinističnih kampanj, ki so v globokem nasprotju s temeljno deklaracijo o človekovih pravicah.

        2. “hands-off” neoliberalni pristop je propagirala neoklasična ekonomija in njeni najglasnejši proponenti (Reagan, Thatcher, Greenspan) rekoč, da trg ne potrebuje regulacije, temveč se sam najbolje regulira.

        Kot vidiš, je bila to temeljna zabloda po letu 1980, ki je razvite države pripeljala do točke do sedanje točke velikega splošnega nezadovoljstva (z ekonomskim položajem), ko lahko nekaj milijonov migrantov sproži hud porast populizma in nacionalizma ter celo Brexit. In kot vidiš, medijski trg sam ne regulira dobro objavljanja “sovražnega govora”, pač pa velike korporacije z veseljem oglašujejo v medijih, ki tovrstne vsebine objavljajo, ker se pač takšne vsebine rade berejo/gledajo. Na žalost, kot sam veš, je večinska preferenca v vsaki družbi glede okusa dokaj nizko postavljena.

        In tako kot potrebujemo regulacijo trga, potrebujemo tudi regulacijo medijskega trga in regulacijo vsebin iz vidika njihove družbene sprejemljivosti iz civilizacijskega vidika.

        Nasprotovanja temu, da ima družba neke moralne vrednote ter politike in mnenjske voditelje, ki stojijo za temi moralnimi vrednotami, ne moreš enačiti s 133. členom Kazenskega zakona nekdanje SFRJ, saj je ta sankcioniral objavo vsebin, ki so bile namenjene rušenju nekdanjega totalitarnega režima. Pozivanje k temu, da podjetja ne oglašujejo v medijih, ki so se specializirali v objavljanju vsebin s sovražnim govorom, ne preprečuje svobode govora v enakem smislu kot v primeru zloglasnega 133. člena. To ne vodi v totalitarizem. Ne omejuje ljudi, da povedo svoje mnenje o družbeni situaciji ali družbenopolitičnem sistemu, ne omejuje ljudi pri kritiziranju oblasti itd. Pač pa poskuša vplivati na zavest vodilnih v korporacijah, da s svojim oglaševanjem ne podpirajo neprimerne ravni diskurza o pomembnih družbenih temah in kršenja postulatov temeljne deklaracije o človekovih pravicah.

        Premisli še enkrat, ali si želiš (katerikoli) trg povsem brez regulacije.

  2. Prva od omenjenih točk Elesovega kodeksa je na mestu, druga (ki v prevodu pomeni, da se ne sme kritizirati oblasti), pa je neprimerna, Škoda, ker s tem tudi prvi (o prepovedi diskriminacije) jemlje kredibilnost. Lepo bi bilo verjeti, da podjetje preprosto hoče ravnati prav, ne pa, da se samo prilizuje oblasti.

    • Se strinjam, itak. “Lex Brščič” je v primeru tega kodeksa šel predaleč, ker je pač očitno ciljal na eno osebo in s tem zašel v skrajnost. Povsem dovolj je prva točka, druga točka je neprimerna.

  3. G. Damjan, vidim, da niste prebrali novinarskega kodeksa, da ne razumete floskule ‘sovražni govor’, ki se ji posmehuje vsak dober stand up komik, vsak pravi mislec in filozof. Čemu? Ker je politični konstrukt za preganjanje nasprotnega mnenja in vsake kritike. Nenazadnje razni ELESI in komedijantski premierji ali vsakršni niso poklicani, da sosijo, kaj je in kaj ni primerno, etično, v nasprotju z zakonodajo. O tem lahko sodi le sodišče, ostalo je politično, ideološko preganjanje. Še vsi komunistični, fašistični, islamistični, nacistični in drugi totalitarni režimi so se posluževali t. i, sovražnega govora ali 133. člena in podobnega. Ali niste demokrat ali pa ne razumete nevarnosti totalitarizma preko kontrole govora in tiska.

    • Vsekakor je nekdo, ki mu je FB izbrisal račun (celo dva?) zaradi sovražnega govora, omejeno primeren, da bo kogarkoli učil o tem, kaj je sovražni govor in kaj je kritično mišljenje. Tole vaše pisanje se uvršča nekam v nižje nivoje pamfleta, oziroma je čisto navadno smetenje. Vam želim veliko zdravja, ker boste imeli potem možnost, da vas bo nekoč srečala pamet, ki se vas je do sedaj, na nek ponesrečen način, izogibala.

      • Jasmina, tale je pa huda. Da je dejstvo, da je Facebook nekomu izbrisal račun nek argument? Glede na to, komu je Facebok dosedaj izbrisal račun (večinoma kritičnim nerežimskim stranem) je ta argument popolnoma deplasiran. Tudi nadaljevanje komentarja je žal razočaranje (v primerjavi kar smo Vašega brali do sedaj).
        Komentar Gregor-ja Preac-a je še kako na mestu.

  4. Marko, midva bova, kot dva omikana človeka, lepo živela naprej s tem, da se na tej točki ne strinjava. Je pa tako, da človek v trenutku, ko se o nečem izreče (še zlasti takrat, ko to naredi javno), prevzame tveganje vsakovrstnih odzivov. In komunikacija pomeni tudi to, da človek preveri, koliko so njegova mnenja relevantna. Ker to, da človek pove svoje mnenje, še ne pomeni, da je relevantno, zgolj zaradi tega, ker ga je izrekel in ker mu ustavni okvir to dopušča. Kvaliteta javne komunikacije je tudi v tem, da se po nekaj iteracijah vendarle vidi, kdo o temi pove kaj tehtnega, kdo pa o temi samo govori. In pameten človek potem presodi, ali je s svojim mnenjem dosega tehtno ekipo oziroma, kaj mora še pri svojem znanju dopolniti.
    Paradoks take komunikacije je v tem, da predpostavlja, da smo vsi pametni in da bomo naredili kvalitetno samooceno o svoji relevantnosti. Ta predpostavka je, kakorkoli obračamo in uporabljamo evfemizme, malce nerealna. In ko ob tako predpostavko trči naracija, ki več-ali-manj samo pljuva in sestavlja otrobe imamo dve možnosti:
    – da rečemo, OK, pravica do mnenja je absolutna, malo zavijemo z očmi, ignoriramo in gremo dalje vse do trenutka, ko to vajo ponovimo, samo, da jo vedno večkrat ponavljamo in se utapljamo v kakofoniji neumnosti
    – da rečemo otrobu otrob, ker nobena pravica ni absolutna, vedno je omejena s pravicami drugih, recimo pravico do znosne komunikacije in tvegamo, da bomo na kratek rok nerazumljeni in da se bo to zgodilo tudi naslednjič, ampak vsaj v tretjem koraku bo še kdo tudi tako postopal.
    No, jaz sem izbrala drugo možnost.
    Se moramo v naši državi še navaditi, da je izbira druge možnosti,to je, da nekomu, ki klati neumnosti, lepo poveš, da klati neumnosti, normalna izbira.

  5. Jože in Jasmina,

    popolnoma se strinjam Jože s Tvojim pristopom do neoliberalnega “Laissezz faire” gospodarskega pristopa. Vendar pa menim, da vzporednice z mediji niso ravno na mestu. Naj najprej nekaj pojasnim preden razložim.

    Že nekaj let se intenzivno ukvarjam z mediji. Bolj svetovnimi kot domačimi. Glede na moj položaj si lahko za to privoščim nekaj ur dnevno.

    MSM (main- stream-media) so tradicionalno predvsem namenjeni oblikovanju javnega mnenja in ne posredovanju objektivne resnice. Že dolgo je tako. Na nek način so največji “fake news” kar si jih lahko zamisliš. Kako naj človek potem pride do resnice? Tako, da bere MSM nasprotne strani in pa alternativne vire in potem s primerjanjem in analiziranjem poskuša izluščiti resnico.

    Ko pogledaš, koga vse so američani, angleži, da o EU ne govorim, uvrstili med “fake news” ugotoviš, da so med njimi tudi zelo spodobni profesionalni, ampak kritični mediji.

    Npr. med “fake news” sta uvreščena RT in Sputnik, ki sta ruska državna medija. Absolutno propaganda v interesu Rusije. Medija sta vsekakor spodobna, profesionalna in seveda nagnjena na rusko stran. Kaj moti zahod? To, da objavlja tisti del resnice, ki zahodu ne odgovarja. In da jih bere, leda več ljudi kot BBC. In seveda v njih ne boste našli kaj dosti kritike na račun Rusije (te je itak dovolj v zahodnih medijih). Boste pa lahko pogledali na dogajanje iz sveta iz druge perspektive. In ko jo pogledaš in leve in desne, od zgoraj in spodaj,,,, dobiš vsekakor bolj relevantno sliko.

    In za to se gre pri vsej kampanji “fake news”. Za to, da oblastne elite, pa naj bo na zahodu, Rusiji ali Kitajski ne obvladujejo več informacij, ki prihajajo do populacije. MSM niso več tako vplivni kot nekoč, ljudje so v povprečju bolj izobraženi in bolj skeptični. S tem pa se ruši temelj na katerem počiva oblast.

    Da se razumemo. Osebno nikakor ne maram nespodobnosti in pljuvanja kar pa ne pomeni, da moramo z vsemi delati v rokavicah. Ravno ta “korektnost” družbe postaja vse večji problem. Nihče si več nikomur ne upa povedati resnice v obraz. Direktno in neolepšano. S tem preprečujemo koristni konflikt, ki je nujen, da lahko razrešujemo stvari. Odločno in pravočasno.

    Nekorektnosti in nekulturnosti v alternativnih medijih so majhna cena, ki jo plačujemo zato, da ostaja kanal svobode odprt. Če pa grejo stvari preko meje, pa še vedno obstaja zaščita v Zakonu o medijih in drugih zakonih, ki varujejo čast in dobro ime posameznika kot tudi inštitucij. Imel sem priliko to zakonsko zaščito večkrat uporabiti in verjemi mi, deluje.

%d bloggers like this: