V intervjuju v Nedeljskem Dnevniku o scenariju Pobesnelega Maxa (Mad Max), če vlade ne bi ukrepale glede zajezitve epidemije korona virusa:

Priprava ni možna

Kako bi primerjali posledice tokratne krize s finančnima krizama leta 2008 in morda celo leta 1929? Kaj so glavne razlike in morebitne podobnosti?

»Gre za dve povsem različni krizi. Finančni krizi v letih 1929 in 2008 sta nastali v ekonomskem sistemu zaradi različnih makroekonomskih in tržnih neravnotežij, denimo zaradi velikih zunanjetrgovinskih primanjkljajev in posledičnih velikih tokov kapitala med državami ter velikih balonov na kapitalskih in nepremičninskih trgih. Pri koronakrizi pa gre za nenadni velik zunanji šok zaradi izbruha koronavirusa, ki se je sprva izrazil kot ponudbeni šok, ker so bile prizadete mednarodne oskrbovalne verige s Kitajsko. Ko se je virus prenesel v druge države, pa je prišlo do kombinacije ponudbenega in povpraševalnega šoka, saj so se ustavile industrija in več storitvenih dejavnosti, kot so trgovina, turizem, gostinstvo, promet. Pretrgale so se domače oskrbovalne verige, pa tudi tuje in domače povpraševanje. V obeh primerih so se sicer sesuli finančni trgi, vendar iz različnih razlogov. Skupno jim je le, da so se sesuli zaradi povečane negotovosti.«

Koliko bolje, če sploh, je svet pripravljen na spopad s sedanjo krizo?

»Na takšne zunanje šoke svet nikoli ne more biti pripravljen. Tega ni mogoče načrtovati in proti temu se ni mogoče zavarovati. Gre za situacijo iz filmov katastrofe. Nihče ni pripravljen na spopad s čim takšnim. In le upamo lahko, da bo epidemija razmeroma hitro prenehala in bo državam v vmesnem času uspelo obdržati pri življenju podjetja in delovna mesta. Če ne, bomo dobili situacijo kot iz filma Pobesneli Max (Mad Max), vojno vseh proti vsem za omejene vire, za preživetje.«

Nadaljujte z branjem→

V Veliki Britaniji, ki je bila med prvimi, kjer so uvedli dogmo o neodvisnosti centralne banke od vlade, so tudi prvi to dogmo začasno suspendirali za čas te korona krize. Britanska vlada je namreč uvidela, da tekočih likvidnostnih potreb ne more dovolj hitro pokriti s pridobivanjem sredstev na kapitalskem trgu (z izdajanjem obveznic). Zato je presekala obvod, pri katerem bi najprej izdala obveznice v primarni emisiji, ki bi jih nato Bank of England odkupila od finančnih institucij. S tem se je izognila tudi plačevanju stroškov tega posredništva. Zaenkrat je ostala odprta le še iluzija, da bo ta “kredit” centralne banke treba tudi kdaj odplačati. Seveda ga ne bo treba, toda dajmo se glede tega še nekaj časa pretvarjati.

In seveda se dušebrižnikom ni treba bati, to se v EU in Evrosistemu (še) ne more zgoditi. Za kaj takšnega potrebuješ monetarno neodvisnost (svojo valuto in svojo centralno banko).

The UK has become the first country to embrace the monetary financing of government to fund the immediate cost of fighting coronavirus, with the Bank of England agreeing to a Treasury demand to directly finance the state’s spending needs on a temporary basis.

The move allows the government to bypass the bond market until the Covid-19 pandemic subsides, financing unexpected costs such as the job retention scheme where bills will fall due at the end of April.

Although BoE governor Andrew Bailey opposed monetary financing earlier this week, Treasury officials felt it was best to have the insurance of the central bank willing to finance its operations in the short term.

It highlights the extraordinary demands on cash the government has experienced in recent weeks, which it feels it cannot finance immediately in the gilts market.

Nadaljujte z branjem→

Po zaprtju šol in vrtcev ter uvedbi karanten (17.3.) in postopnem zaprtju precejšnjega dela gospodarstva (tistega dela, ki je v stiku z ljudmi), je gospodarska aktivnost v Sloveniji močno upadla. Dobršen del gospodarstva, predvsem v industriji, javnem sektorju in poslovnih storitvah, ki jih je mogoče opravljati od doma), pa še vedno dela. Glede na to, da statistična informacija o obsegu industrijske proizvodnje pride z zamikom dveh mesecev, prav tako pa podatek o BDP za prejšnje četrtletje, je težko dobiti sprotno informacijo, kakšna je tekoča gospodarska dinamika. No, vseeno pa obstaja en dober indikator tekoče gospodarske aktivnosti, in to je tekoča raba električne energije. Ta indikator običajno uporabljamo za spremljanje gospodarske aktivnosti v državah, za katere dvomimo v pravilnost uradnih podatkov o gospodarski aktivnosti (Kitajska).

ELES objavlja podatke o proizvodnji in prevzemu na urni ravni, iz česar je mogoče hitro preračunati, za koliko tekoča poraba električne energije (EE) v Sloveniji odstopa od istega obdobja v prejšnjem letu. Spodnja slika kaže, da je v prvem tednu karantene poraba EE upadla za 8.6% glede na marčevsko povprečje v 2019. V drugem tednu karantene je upadla za 6.9%, v tretjem in četrtem tednu pa že za 9.6% oz. 10.5%. Videti je stopnjevanje upadanja gospodarske aktivnosti in v zadnjih dveh tednih je splošna gospodarska aktivnost po tem indikatorju za 10% nižja od lanske.

Nadaljujte z branjem→

Podatki, vzeti iz COVID-19 Sledilnika, za zadnjih 10 dni kažejo umirjanje pandemije. Najbolj relevanten podatek, to je stopnja hospitalizacije, stagnira že 10 dni na ravni okrog 110. Vendar pa število novih okužb še vedno narašča  z dnevno frekvenco okrog 35 in krivulja v logaritemski obliki še ni začela padati.

Vir: COVID-19 Sledilnik

Nadaljujte z branjem→

Kratek izsek iz nedavnega pogovora z Goranom Deklevo v oddaji Intelekta na Radiu Slovenija.

Po odhodu Velike Britanije ima Italija tretje največje gospodarstvo v Uniji. In vendar se ob zgodbi o evrskih obveznicah lahko zazdi, kakor da jo večje sile lahko po mili volji porivajo sem in tja, kakor se jim zdi prav. Občutek imam, da bi politične posledice teh ekonomskih odločitev utegnile biti zelo daljnosežne. Ali Evropska unija sploh lahko preživi, če bodo državljani njenih članic – in še prav posebej tako vplivnih članic, kot je Italija – izgubili občutek, da jim Unija pomaga in da varuje njihove interese?

Zelo se strinjam z vami. Nefleksibilnost držav, ki jim gre bolje, je največja ovira pri reševanju vseh teh kriz. To smo pravzaprav lahko pričakovali že od začetka ustanovitve monetarne unije. Tukaj namreč ne gre toliko za težavo Evropske unije kot za težavo monetarne unije. To, da imamo od leta 1999 evro, pomeni predvsem to, da smo nekaterim državam zavezali roke. V prejšnjih časih se je Italija seveda lahko sama reševala z devalvacijo svoje valute; pocenila je izvoz in podražila uvoz in tako povečala konkurenčnost svojega gospodarstva. Obenem ni imela zvezanih rok pri fiskalni politiki. Takrat ni bilo fiskalnega pravila, ni bilo pakta o stabilnosti in rasti, ki bi omejeval primanjkljaj na 3 odstotke BDP-ja. Lahko so bili neprimerno bolj fleksibilni. S tem ko so Nemci postavili strogo fiskalno pravilo, ko država nima več svoje valute in si ne more več pomagati z devalvacijo, se je položaj močno poslabšal. Če pogledate podatke, gre Italiji v času evra slabše, kot ji je šlo pred evrom. V Italiji se BDP od leta 1999 ni povečal, ves čas je približno na isti ravni, kot je bil takrat. Torej se Italijanom že dvajset let realni dohodek ni povečal. To je ogromen problem.

Evrska kriza, ki je sledila finančni krizi leta 2008, je razkrila to nesolidarnost in povečala sovraštvo Italijanov do evra. In danes se zadeva samo še stopnjuje. S tem ko Nemci pa tudi drugi, ki jim gre bolje, recimo Nizozemci, nočejo pokazati solidarnosti, se v Italiji, kot kažejo raziskave javnega mnenja, še bolj krepi ne samo odpor do evra, ampak zdaj tudi do same Evropske unije.

Če bo Italija res morala sama reševati svojo kožo, svoje gospodarstvo in svoje ljudi, se lahko zgodi, da bo kratko malo prisiljena izstopiti iz evrskega območja. Tukaj jaz sicer ne vidim težav. Evro v bistvu ne more delovati v Italiji v taki monetarni uniji. Bolje bi bilo, ko bi imele evro samo severne države, medtem ko južne države preprosto ne spadajo v evrsko območje.

Če evro pade, Evropska unija še ne bo razpadla – seveda pod pogojem, da Italija lahko normalno opusti evro. Prave težava najbrž tiči v tem, da s tem, ko Italijanom signaliziramo, da Evropa noče pomagati, lahko pride tudi do tega, da bodo Italijani želeli zapustiti Unijo kot tako. To je bistveno večja težava. Če bodo hoteli ven, to pomeni, da se bodo začeli vesti kot Velika Britanija, kot ZDA in bodo začeli uvajati carine, torej omejevati uvoz tudi iz Nemčije. To bo potem najbolj prizadelo Nemčijo. Težnje, ki se v tej smeri danes kažejo, so zelo realne.

Nadaljujte z branjem→

O helikopterskem denarju (o neposrednih transferjih ljudem s strani vlade, ki jih financira centralna banka) sem v zadnjih letih tukaj veliko pisal. Predvsem v povezavi z reševanjem evrske krize, ki se je vlekla dobrih 6 let in se za nekatere države (kot je Italija) praktično ni nikoli končala. Le ECB je priskočila na pomoč s programom odkupovanja obveznic (program APP). Program APP je bil neke vrste helikopterski denar (če ga opredelimo kot denar ustvarjen iz nič, ki se ga prosto razdeljuje), in program je pomagal predvsem šibkim članicam evro območja, da so zaradi znižanja obrestnih mer lažje financirale svoje proračune (ECB je mesečno odkupovala med 60 in 80 milijard evrov večinoma državnih obveznic, skupaj za 2,900 milijard evrov).

Vendar ta denar ni nikoli neposredno prišel do tistih, ki bi ga potrebovali, torej do gospodinjstev, zato se agregatno povpraševanje v šibkejših članicah evro območja ni nikoli pobralo. “Pravi” helikopterski denar je ostal tabu, čeprav ga je nekdanji predsednik FED Ben Bernanke, ki je začel s tem “kvantitativnim sproščanjem”, po koncu mandata teoretično požegnal in povedal, da bi ga lahko centralne banke v povzavi z vladami v okviru svojih mandatov brez težav začele izvajati.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V ZDA in Združenem Kraljestvu (ZK) so do pred kratkim zagovarjali bolj ležeren pristop do epidemije koronavirusa SARS Cov-2 (KV) s tezo, da bi bilo najbolje čimprej doseči imunost celotne populacije na način, da se okuži večina prebivalstva in po naravni poti preboli bolezen. Pri tem bi kvečjemu zaščitili bolj ranljivi del populacije. Vendar so si v zadnjem času premislili in sedaj uporabljajo podobne pristope, kot večina držav, to je izolacija in eliminacija virusa, vendar z zamikom, kar bo imelo tragične posledice.

Kakšne pa so sploh možnosti za boj proti epidemiji, dokler ne dobimo cepiva ali kakega drugega učinkovitega zdravila?

V nadaljevanju podajam izvlečke in povzetek članka z naslovom »The Great Anglo-Saxon Health Experiment« avtorja Marka E. Thomasa, objavljenega na portalu 99-percent.org. ki opisuje različne možnosti in izračune za ZDA.

Načeloma so možne štiri strategije (in njihove kombinacije), kot so podane v naslednjem diagramu:

1. laisezz-faire, to je narediti nič
2. izolirati ranljive
3. upočasniti širjenje virusa
4. izolacija in eliminacija virusa (karantena)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V Sloveniji vemo, da imamo danes 212 občin, potem ko smo pred desetletji razdelili nekdanjih 60 občin na manjše enote (edino v Ljubljani smo iz 5 občin sestavili eno Mestno občino Ljubljana). Občine so si po velikosti in prebivalstvu zelo raznolike, a ni namen tega prispevka, da bi razglabljal o razlogih za takšno delitev, niti o upravičenosti oblikovanja posamezne občine.

Zanimalo me je nekaj drugega, in sicer velikost občin v povezavi z aktualnimi razmerami, ko je bil s strani vlade sprejet odlok o omejitvi gibanja znotraj občine (razen za nujne in službene zadeve). Upravičeno se namreč postavlja vprašanje ali je prav (in za zajezitev epidemije potrebno), da gre prebivalec Trzina lahko samo 3 km od doma, Ljubljančan pa se lahko giblje vse od Toškega čela do Janč med skoraj 300 tisoč drugimi prebivalci Ljubljane. Ukrep je bil seveda sprejet s ciljem, da se čim bolj omeji srečevanje ljudi in nevarnost prenosa virusov, kar je nedvomno potrebno (vsaj po mnenju večine strokovnjakov). Namen je bil tudi preprečiti zbiranje ljudi v turističnih središčih. Na drugi strani pa je vlada najbrž ocenila, da bi bilo zapiranje ljudi med štiri stene prav tako nevarno (z drugačnimi posledicami) in zato vseeno omogoča izhod v naravo ob ustrezni oddaljenosti od drugih oseb.

Nadaljujte z branjem→

Ervin Hladnik Milharčič je pač genialen pisec z genialnimi idejami. Tokrat se je za nasvet, kako se obnašati v državi s pandemijo, kjer se proti virusu borijo z orožjem in pendreki, odpravil k prijatelju Hishamu v Palestino. In brez posebne domišljije svojo realnost preslikate v Hishamov svet. Palestincev še nikoli nismo tako dobro razumeli.

Hotel sem slišati, kakšna so pravila preživetja, ko so vsi ukrepi sprejeti zaradi tebe in čakaš, da se boš znašel na seznamu za taborišče za prevzgojo.

»Najprej moraš vedeti, da kletka ni samo ena. Si v kletki, ki je v kletki, ki je v kletki,« je Hišam opisoval normalnost življenja v izolaciji. »Potrebuješ mir doma in varnost, ko greš iz hiše.«

Najprej mir doma.

»Postati moraš neviden. Mir v hiši je tvoja odgovornost. Navaditi se moraš kimati. Strinjaj se z vsem, kar tvoji rečejo. Nauči se govoriti, da je to dobra ideja, zanimiv pogled na stvari, nekaj, kar bi bilo res pametno postoriti. Nikoli ne oporekaj.«

Rekel sem mu, da se mi zdi trapasto tako ravnati z ljudmi, s katerimi se razumem.

»Vidiš, da ne razumeš. Vsi okoli tebe so v stresu. Napeti ljudje pa samo čakajo na priložnost, da eksplodirajo. Prve dni ne, tretji teden izolacije pa zagotovo. Delovati moraš kot amortizer. To je težko in izčrpavajoče, počutil se boš kot bebec in tudi ti bi rad eksplodiral. Pa ne boš, ker hočeš imeti mir. Mir v hiši je pogoj za preživetje zunaj nje. Navadi se ubogati.« Nenavadni nazori za člana družine, kjer so bili vsi v uporniškem gibanju, očeta Abu Mahšurja pa so ustrelili na strehi lastne hiše.

Nadaljujte z branjem→

Pred dobrimi tremi tedni sem objavil oceno, da se zaradi boja proti širjenju koronavirusa utegne slovenski BDP letos zmanjšati med dobrimi 6% (če bo kriza blažja) in 14% ali več (če bo kriza daljša). Kasneje so se tej oceni približale tudi ocene Umarja, Banke Slovenije in Veljka Boleta.

Seveda pa te ocene veljajo v primeru, če vlada ne naredi nič, da bi ublažila negativne učinke te bitke proti virusu. Slovenska vlada je v četrtek sprejela (prvi) paket ukrepov, v katerem so (ob nekaj pozitivnih in kopici politično všečnih, vendar kratkoročno povsem neučinkovitih  ukrepih, kot so solidarnostni dodatek upokojencem, študentom in družinam s tremi otroki) tri res ključni ukrepi za ublažitev krize: (1) vladno nadomestilo (80%) bruto plač zaposlenim na čakanju, (2) temeljni dohodek za samozaposlene in kmete (v višini 700 evrov) in oprostitev plačila prispevkov, in (3) oprostitev plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenim za podjetje, ki delujejo.

Vlada sicer govori, da je ta paket ukrepov “težak” 3 milijarde evrov, vendar so po moji oceni, tudi Kordeževa ocena je podobna, ti ukrepi skupaj “težki” le okrog 1.6 milijarde evrov (če bodo v veljavi do konca maja). Od tega dobra milijarda evrov odpade na 2.5-mesečno financiranje nadomestil za čakanje, okrog 340 mio evrov odpade na 2-mesečno financiranje prispevkov za ZPIZ, okrog 120 mio evrov odpade na 2-mesečni temeljni dohodek in odpis prispevkov samozaposlenim, slabih 100 mio evrov pa na politično všečne solidarnostne dodatke.

Nadaljujte z branjem→