Brez ukrepanja proti epidemiji bi se znašli v scenariju Pobesnelega Maxa

V intervjuju v Nedeljskem Dnevniku o scenariju Pobesnelega Maxa (Mad Max), če vlade ne bi ukrepale glede zajezitve epidemije korona virusa:

Priprava ni možna

Kako bi primerjali posledice tokratne krize s finančnima krizama leta 2008 in morda celo leta 1929? Kaj so glavne razlike in morebitne podobnosti?

»Gre za dve povsem različni krizi. Finančni krizi v letih 1929 in 2008 sta nastali v ekonomskem sistemu zaradi različnih makroekonomskih in tržnih neravnotežij, denimo zaradi velikih zunanjetrgovinskih primanjkljajev in posledičnih velikih tokov kapitala med državami ter velikih balonov na kapitalskih in nepremičninskih trgih. Pri koronakrizi pa gre za nenadni velik zunanji šok zaradi izbruha koronavirusa, ki se je sprva izrazil kot ponudbeni šok, ker so bile prizadete mednarodne oskrbovalne verige s Kitajsko. Ko se je virus prenesel v druge države, pa je prišlo do kombinacije ponudbenega in povpraševalnega šoka, saj so se ustavile industrija in več storitvenih dejavnosti, kot so trgovina, turizem, gostinstvo, promet. Pretrgale so se domače oskrbovalne verige, pa tudi tuje in domače povpraševanje. V obeh primerih so se sicer sesuli finančni trgi, vendar iz različnih razlogov. Skupno jim je le, da so se sesuli zaradi povečane negotovosti.«

Koliko bolje, če sploh, je svet pripravljen na spopad s sedanjo krizo?

»Na takšne zunanje šoke svet nikoli ne more biti pripravljen. Tega ni mogoče načrtovati in proti temu se ni mogoče zavarovati. Gre za situacijo iz filmov katastrofe. Nihče ni pripravljen na spopad s čim takšnim. In le upamo lahko, da bo epidemija razmeroma hitro prenehala in bo državam v vmesnem času uspelo obdržati pri življenju podjetja in delovna mesta. Če ne, bomo dobili situacijo kot iz filma Pobesneli Max (Mad Max), vojno vseh proti vsem za omejene vire, za preživetje.«

Različni scenariji

V svoji prejšnji Dnevnikovi kolumni ste se lotili predvsem črnega scenarija s skoraj 15-odstotnim upadom bruto domačega proizvoda (BDP), sicer pa na svojem blogu omenjate tudi bolj optimistično možnost krajše krize s šestodstotnim znižanjem BDP in celo možnost, da se povsem izognemo recesiji. Lahko razložite predpostavke za optimističen razplet?

»V optimističnem scenariju predvidevam, da se bo gospodarstvo po dveh ali treh mesecih krize že junija vrnilo v ‘normalno stanje’, torej na prejšnji trend rasti. Predvidevam izpad polovice industrijske proizvodnje v marcu in aprilu ter četrtine v maju, nato pa vrnitev na normalno raven. Enak scenarij sem uporabil pri trgovini, prometu ter gostinstvu in turizmu. Oskrba z vodo in električno energijo naj bi utrpela podoben, vendar nekoliko manjši izpad, do 40 odstotkov v marcu in aprilu. Pri ostalih dejavnostih predvidevam, da bo izpad nekoliko manjši, od 10 do 25 odstotkov v marcu in aprilu, maja pa precej manj. Ne bodo pa vse dejavnosti utrpele izpada. V dejavnostih uprave in obrambe, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva izpada skoraj ne bo, saj te dejavnosti delajo, nekatere od doma. Pri živilski industriji se bo proizvodnja celo povečala, ker bodo ljudje iz psiholoških razlogov delali zaloge. Če to seštejemo, pridemo do več kot 25-odstotnega upada BDP na četrtletni ravni oziroma več kot šestodstotnega upada BDP na letni ravni.

A menim, da je ta scenarij preveč optimističen, saj se – tudi če virus ukrotimo do maja – povpraševanje ne bo tako hitro pobralo. Težko je verjeti, da bo virus izzvenel v vseh državah do maja. Bolj verjetno bo okužil večji delež populacije, kar pomeni dolgotrajne izpade proizvodnje, pa tudi povpraševanja. Utegnemo se približati črnemu scenariju in velikemu, vse do 15-odstotnemu upadu BDP.«

Katere ukrepe na ravni Slovenije najbolj pozdravljate?

»Ukrepi za ustavitev širjenja virusa so precej zamujali. Italijansko mejo bi morali takoj zapreti, vse, ki so se vračali iz Italije, pa dati v samoizolacijo. Napovedani gospodarski ukrepi še pod prejšnjo vlado so bili povsem neustrezni. Odlog plačila prispevkov za zaposlene in akontacij davkov ter zgolj 40-odstotno sofinanciranje plač za zaposlene na čakanju sta bila nesmiselna. Če zaradi dekreta o zaprtju podjetjem upadejo prihodki na nič za obdobje dveh ali treh mesecev, podjetje nima iz česa plačati plač. Za ta podjetja bi bilo bolj racionalno zaposlene odpustiti in strošek prevaliti v breme proračuna, ki bo plačeval nadomestila za brezposelnost. A tako bi izgubili delovna mesta in zmanjšali prihodke ljudem, ki bi še manj trošili – in BDP bi še bolj upadel. Prav tako ne pomaga ukrep državnih poroštev ali posebnega posojilnega sklada pri SID banki. Nobena banka, še najmanj pa SID, ne bo odobravala posojil podjetjem, katerih denarni tok je enak nič. Tudi če bi podjetja dobila posojilo, bi se njihova zadolženost ob zmanjšanih prihodkih močno povečala in bi se znašla na robu ali onkraj plačilne sposobnosti.«

Smiselni ukrepi

Ukrepi iz novega megazakona gredo bolj v pravo smer?

»Ukrepi nove vlade, ki jih je v zakonski obliki predstavila minuli konec tedna, so precej bolj smiselni. V prvi vrsti vlada omogoča ohranitev delovnih mest. Podjetjem, ki so zaradi vladnega dekreta zaprta, v celoti financira bruto nadomestila plač za zaposlene na čakanju. Delujočim podjetjem za čas trajanja krize vlada povsem odpiše plačilo prispevkov, podjetje pa je dolžno zaposlenemu plačati še mesečni krizni dodatek 200 evrov, ki je neobdavčen. Pohvalno je, da bo vlada nadomestila izpad dohodka za samozaposlene in kmete v znesku 700 evrov mesečno. Smiseln je tudi enkratni solidarnostni dodatek za študente v vrednosti 150 evrov, ker ne morejo opravljati študentskega dela. Bolj populističen je ukrep solidarnostnega dodatka za upokojence, saj ne temelji na logiki izpada dohodka, poleg tega v času epidemije upokojenci manj trošijo zaradi zaprtja trgovin. Bolj smiselno bi bilo v zakonu predvideti, da se po koncu te epidemije vsem prebivalcem izplača pokrizni dodatek v obliki univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi ga bilo mogoče uporabiti zgolj za nakupe domačih izdelkov in storitev, da bi spodbudili povpraševanje po krizi in pomagali pri okrevanju domačega gospodarstva.«

Kaj bo še treba storiti?

»Iz zakonskega predloga ni razvidno, ali in kako bo vlada ukrepala glede medsebojnih terjatev med poslovnimi subjekti. Številni ne bodo mogli poravnati obveznosti do dobaviteljev, kar lahko slednjim povzroči precejšnje težave. Tu bi vlada morala predvideti kompenzacijo teh obveznosti, sicer se bo ta kepa nelikvidnosti zvalila proti dobaviteljem in bankam. Država naj prek nekega sklada te obveznosti odkupi in jih med seboj saldira. Predvsem pa bo država morala poskrbeti, da podjetjem, ki dobavljajo temeljne vire, kot sta dobava vode in električna energija, kompenzira izpad prihodkov zaradi te krize.«

Koliko bodo ti ukrepi ublažili upad BDP?

»Zaradi sprejetih ukrepov bo BDP manj upadel, kot bi sicer, še vedno pa bo upad precejšen, saj država zaprtim podjetjem krije le del izpadlih prihodkov. Če bi država v celoti nadomestila izpad dodane vrednosti gospodarstvu v času krize, sploh ne bi bilo upada BDP in recesije, povečane subvencije gospodarstvu bi namreč nadomestile izpad dodane vrednosti v gospodarstvu.«

Nauki iz krize

Kaj se lahko naučimo iz tokratne krize? Da brez javnega zdravstva vendarle ne gre, da enotni trg ob krizah neha delovati in da vsaka država skrbi le zase, da bomo pogrešali prodane banke in živilsko industrijo…?

»Tako je. Prvi ključni nauk je, da je v takšnih krizah kljub vsej pompoznosti evropskih institucij vsaka država prepuščena sama sebi. Evropska komisija nima pametnih rešitev, solidarnost med članicami EU izgine in vsaka država se bori samo zase. In drugič, v času takšnih epidemij deluje samo javno zdravstvo, zasebne zdravstvene ustanove se potuhnejo, saj jim množično zdravljenje virusnih obolenj ne prinaša dobička. Pričakujemo lahko, da bodo številne države po vzoru Španije preprosto podržavile zasebne zdravstvene institucije, da bi zagotovile dovolj zmogljivosti za medicinsko oskrbo okuženih. Dobra stran te krize je spoznanje, kako pomembno je kakovostno javno zdravstvo in financiranje tovrstnih programov. Upam, da se je glede tega trend obrnil. Ne le pri domači javnosti, ampak tudi pri mednarodnih institucijah, ki tako rade delijo nasvete drugim.«

Bo zdaj neoliberalcem in zagovornikom prostega trga pri nas in v svetu kaj bolj nerodno ali bodo krizo izkoristili za nove škodljive poteze?

»Dvomim, da se bodo konservativci iz tega kaj želeli naučiti. Ne bo minilo pol leta, pa bodo pod pretvezo nujnosti zmanjševanja proračunskega primanjkljaja spet zahtevali znižanje javnih izdatkov, sploh v zdravstvu.«

Država v teh časih vsekakor mora takoj pomagati gospodarstvu, a kako gledate na to, da so k njeni pomoči najprej pozvali tisti, ki so prej najbolj nasprotovali vpletanju države in višjim davkom na dobiček?

»To je klasika. V lepem vremenu so direktorji podjetij in njihove lobistične organizacije zelo glasni v kritiziranju, udrihajo čez potratno državo, drago javno zdravstvo, previsoke davke… Ko pa se pooblači in se pripravlja nevihta, vsi ti kritiki, še preden prvič kihnejo, prijokajo k vladi in želijo subvencije in državno pomoč. Oni bi pač privatizacijo dobičkov in socializacijo izgub. Dvomim, da bodo kdaj pripravljeni trezno razmisliti pri sebi in si izračunati, kaj zanje pomeni kakovosten javni servis od šol, univerz do zdravstva.«

Je mogoče v tej katastrofi malce na silo najti še kakšno vsaj približno pozitivno stvar, na primer pocenitev nafte, večje zavedanje o pomenu solidarnosti, vloge držav…?

»Veliko pozitivnih učinkov ne bo. Tudi pocenitev nafte je jalova, če se ljudje zaradi karantene dva meseca ne bodo vozili. Kot pozitivno vidim predvsem novo spoznanje o senčnih plateh globalizacije, ki omogoča hitro širjenje fizičnih in finančnih virusov, ter razmislek o tem, kako ranljivi so mednarodni trgovinski odnosi in globalne oskrbovalne verige. Spoznanje o tem, da se je morda treba vrniti pol koraka nazaj in k večji domači samooskrbi. Predvsem zaradi nacionalne varnosti.«

%d bloggers like this: