Finančni učinki protikoronskega zakona na gospodarstvo, zaposlene in proračun

Bine Kordež

Zaustavitev velikega dela gospodarske aktivnosti zaradi korona virusa bo imela seveda ogromne posledice na poslovanje vseh gospodarskih subjektov, njihove rezultate ter seveda posledično na vse zaposlene ne glede na status zaposlitve. S predlaganim “megazakonom” za omilitev njenih posledic, namerava država v pomembnem obsegu nadomestiti pričakovan izpad dodane vrednosti v gospodarstvu. Čeprav so prisotni očitki, da se pomaga predvsem podjetniškemu sektorju, se bo ta pomoč v bistvu odrazila v prejemkih ljudi in bolj ko bomo sanirali položaj v podjetjih, manj bo potrebe po sanaciji položaja v ostalih segmentih družbe.

Kakšne so predlagane rešitve in kaj se bo še spreminjalo do sprejetja zakona, se veliko piše. Zato bom sam predstavil predvsem nekaj konkretnih izračunov, kako bi trenutne predlagane zakonske rešitve vplivale na položaj gospodarskih družb in njihovih zaposlenih.

Osnovne rešitve gredo v smer:

  • da se v celoti povrne stroške družbam za zaposlene na čakanju in sicer s tem, da država plača vse socialne prispevke, dodatno pa podjetju povrne tudi preostali del plače (skupaj z dohodnino); pri tem je pomembno, da ljudje na čakanju dobivajo 80 % plače, prav tako pa seveda ne bodo dobili nadomestila za prehrano in prevoz (slednjih stroškov sicer tudi nimajo),
  • pri zaposlenih, ki delajo, pa bo država poravnala vse prispevke za ZPIZ, delodajalec pa mora (obvezno?) iz svojega dohodka vsem zaposlenim izplačati 200 evrov, ki pa so v celoti neobdavčene (v povprečju bodo podjetja z oprostitvijo plačila prispevka dobila enkrat več kot jih bo stal omenjeni dodatek),
  • samozaposleni bodo dobili pomoč v višini 350 (marec) oz. po 700 evrov (apr/maj), dodatno pa so oproščeni še plačil vseh socialnih prispevkov (pogoj za oboje je, da dokažejo, da so prizadeti s krizo, kar je seveda včasih težko, na drugi strani pa tudi priložnost za izkoriščanje).

Rešitve gredo vsekakor v pravo smer, ostaja pa odprto

  • ali je to dovolj glede na vso širino težav v gospodarstvu, ter
  • kako izbrati pravo mero med ne prevelikim administriranjem in zahtevnimi pogoji, na drugi strani pa omejiti zlorabe.

Popolnoma se zavedam, da je mnogo lažje delati excel tabele, kot oblikovati zakonske rešitve, ki bi zajele vse možnosti, preprečile zlorabe, ob tem pa naj bi bila procedura čim bolj enostavna. V predlogu zakona je tako zajetih kar precej omejitev in pogojev, ki bodo veliko gospodarskim subjektom onemogočili pridobitev pomoči. Vključene so v dobri veri, da se izognemo preveč zlorabam, a vseeno menim, da so generalno gledano pogoji preveč zahtevni (od prošenj, dokazovanja, obravnave vsake vloge v upravnem postopku z odločbo, tudi dvomesečni zamik pri izplačilu nadomestil s strani države, izključitev vseh, ki imajo kake neporavnane davke…). Morda bi vseeno morali določene pogoje izključiti, kar razumem, da se kaže tudi v razpravi v državnem zboru.

V spodnji tabeli sem ocenil, kakšni bi bili učinki predlaganih ukrepov na položaj gospodarskih družb. Izračun temelji na pesimističnem scenariju upada gospodarske aktivnosti po posameznih panogah, katere sem ob določenih korekcijah na nižjem nivoju panog povzel po prvotni projekciji Damijana. Takrat (pred dvema tednoma) smo sicer govorili o osnovni in pesimistični varianti, a danes je pesimistična verjetno še najbolj realna, upajmo, da ne bo potrebno izdelovati “močno pesimistične” variante.

Izbira predpostavk o višini upada gospodarske aktivnosti po mesecih ima namreč zelo visok vpliv na višino pomoči po predlaganih zakonskih rešitvah in zato je težko govoriti o nekem fiksnem znesku (kot ga navaja Ministrstvo za finance). Ne vemo namreč, ali bo aprila in maja na čakanju 100, 200 ali 300 tisoč zaposlenih in to bo pogojevalo obseg potrebnih vložkov države.

Kot rečeno, so v spodnji tabeli izračuni na osnovi prvotne pesimistične projekcije po kateri je bilo predvideno, da bo v povprečju izpad prihodkov v prvem polletju preko 20 %, v obdobju marec – maj pa 40 do 56 % (seveda precej različno po panogah). Ob teh predpostavkah bi se dodana vrednost v gospodarskih družbah v prvem polletju znižala za 3,2 mrd evrov glede na prvo polletje lani, v celem letu pa za 3,7 mrd evrov (predvideno je, da bo nekaj upada tudi v drugem polletju in da bo šele konec leta dosežen lanski mesečni nivo).

Na tej osnovi je v tabeli prikazano, kakšen bo izpad prilivov javnih financ (oz. dodani odlivi) zaradi omenjenih izplačil gospodarskim družbam. Navedeni so prispevki za ZPIZ po mesecih, ki bi jih za zaposlene, ki še vedno delajo (“delujoči zaposleni”), plačevala država, nato pa vsi prispevki, ki bi jih prav tako plačevala država za zaposlene, ki so na čakanju. Dodatno pa bo država pokrila podjetjem tudi preostali del nadomestila plače, ki ga bodo dobili zaposleni na čakanju. Ker pa bodo ti zaposleni prejemali nekaj nižjo plačo (80 % dosedanje), bo to dodatno znižalo prilive v javne blagajne (vrstica 10). Vse to se bo odrazilo v 1,61 milijarde evrov izpada javnih financ za pomoč do konca maja (kot izhaja iz predlaganega zakona). Če bi zaradi razmer krizo “podaljšali” še v junij, bi pomoč narasla na 1,97 mrd evrov (prek izpada prilivov ali dodatnih nakazil) – vse to ob predpostavki zgoraj opisanega znižanja gospodarske aktivnosti (sicer pa ustrezno več ali manj).

Korona-zakon-ucinki-1

In kako bo to vplivalo na položaj zaposlenih? Na vrhu tabele je prikazano, koliko naj bi bilo ob teh predpostavkah v povprečju zaposlenih, ki še vedno delajo in koliko jih naj bi bilo na čakanju od skupaj dobrih 500 tisoč, kolikor je zaposlenih v gospodarskih družbah. “Delujoči” zaposleni bi torej poleg redne plače dobili mesečno dodatno po 200 evrov neto, kar se odraža v njihovih višjih prejemkih (april, maj). Zaposleni na čakanju pa bodo dobili 80 % plače, torej manj kot doslej, izgubili pa tudi dodatek za prehrano in prevoz (pravica do regresa ostaja). V povprečju to pomeni kar okoli 450 evrov mesečno manj za te delavce, kot je prikazano tudi v tabeli (vrstica 20). Povprečni neto prejemek vseh zaposlenih (neto plača z dodatki) bi se zaradi tega iz 1.450 evrov v aprilu znižal na 1.261 evre (vrstica 18).

Na koncu pa je še prikaz, kako bodo te rešitve in pomoč države vplivale na položaj gospodarskih družb. V vrstici 22 je skupni učinek prejemkov s strani države, zmanjšanih izdatkov zaradi nižjih plač in dodatkov zaposlenih na čakanju ter dodatnega izplačila 200 evrov. V teh najbolj kritičnih mesecih bodo tako podjetja razbremenjena za okoli 500 do 700 mio evrov mesečno, skupaj 2,2 mrd evrov do junija (če bo ukrep veljal tudi še v juniju, razen dodatka 200 evrov). Ob istih predpostavkah, bodo podjetja do takrat izgubila 3,7 mrd evrov, kar pomeni pokritje dobre polovice izpada dohodka.

Del skupnega izpada bodo podjetja lahko pokrila iz siceršnjih dobičkov, vseeno pa se bo to še vedno odrazilo v precejšnji izgubi in negativno vplivalo na likvidnost. Dodatno je namreč potrebno upoštevati, da ima veliko družb več obveznosti do dobaviteljev kot terjatev (skupaj približno 3 mrd evrov), kar bo v teh mesecih skupaj povzročilo nekaj milijard primanjkljaja finančnih sredstev (kljub pomoči države). Verjetno bo to zajel drugi paket pomoči gospodarstvu, ki je sicer prav tako nujen kot aktualni, ki ga v parlamentu obravnavajo. Ob tem še vedno menim, da bi morali pri odlogu plačil bankam ravno zaradi problema likvidnosti sprejeti sklep, da se vsi krediti za leto dni odložijo, obresti pa pokrije država. To bi bilo daleč najbolj enostavno za vse, medtem ko trenutni predlog kreditojemalce prepušča ogromnemu številu vlog, prošenj, soglasij, pogojevanja… Zopet smo naredili samo polovičen korak.

Če k tem številkam o pomoči podjetjem dodamo še ostale izdatke države za gospodarski del (spodnja tabela), bi prišli do številke okoli 2 mrd evrov učinkov na proračun. To je sicer kar nekaj manj kot izhaja iz izračunov MF, a zajema samo gospodarski del, seveda pa je odvisen od predpostavk kot omenjeno na začetku. Če predpostavimo nekaj višji izpad gospodarske aktivnosti, potem bo pomoč višja, a višji bo tudi izpad BDP.

Korona-zakon-ucinki-2

Zato bi bilo smiselno v drugem paketu pomoči, predvsem okrepiti likvidnost družb, dodatno pa nadomestiti tudi pokritje dela ostalih stroškov, ne samo zaposlenih. To bi se odrazilo v manjšem zastoju gospodarstva in posledično potrebi po pomoči za vse ostale segmente družbe. Vzporedno pa bi se z vsako vloženo milijardo znižal upad BDP, nekaj odstotno povečanje javnega dolga pa v teh razmerah (tudi poceni zadolževanja, da ne omenjamo “brezplačnega” deanrja s strani ECB) ne predstavlja večje težave.

Ob tem bi dodal, da seveda še vedno drži rek “da nobeno kosilo ni zastonj”, a npr. v primeru izdaje dodatnih obveznic in odkupa s strani ECB (2,5 mrd sorazmerno za Slovenijo) bi to vseeno “plačali” (denimo preko višje inflacije), ker smo pač del evro območja.

Na koncu pa še en pogled nazaj. Se še spomnimo, kako smo pred le nekaj meseci zaradi kakih 50 mio evrov proračunskih izdatkov bili plat zvona, kako se nam rušijo javne finance? Kako kršimo sveto fiskalno pravilo. Danes pa se pogovarjamo samo še o delitvi milijard brez da bi kdo sploh omenjal fiskalne omejitve. Seveda menim, da je prav tako in podpiram še večji obseg pomoči, ker se bo to odrazilo v boljših razmerah za vse – a kje so vsi tisti, ki so še včeraj strašili s katastrofičnimi scenariji za vsak izdatek?

One response

  1. Bine, zdravo!
    Zopet odlično napisano in izračunano.
    Sem pa sam v zadnjem tednu, ko gledam to sago populizma, pa vključevanje vsakega (naključno) mimoidočega v ukrep, pa političnega preigravanja, pa gledanje Lahovnika in še koga na press konferencah, spremenil mnenje o pristopu k reševanju.
    Firme bi zalil z denarjem za ohranitev delovnih mest (ni nujno enako kot ukrep za povečanje likvidnosti) in nato čez recimo 1 leto preveril koliko od teh v ukrep prijavljenih zaposlenih je še zaposlenih pri delodajalcu. Če vsi, potem je upravičen, da obdrži vso pomoč, sicer premosorazmerno od števila še zaposlenih (10% odpustil, 10% pomoči vrne, lahko pa seveda, ker je to SLO značilnost, tudi politiki še malo onanirajo in pribijejo še (zamudne) obresti). Če bi vmes bankrotiral, bi pa država pač izgubila pomoč, bi jo pa tako v vsakem primeru. Enostavno, brez n na 10 potenco raznoraznih pogojev in če-jev. Ne pa da je prvi stavek, ko poslušam Lahovnika, pa Simiča &co. “bomo pa za nazaj podrobno preverili” ali “poznam nekoga, ki ga kriza ni prizadela, pa že računa kako bo pobral pomoč…” ali “vojno dobičkarstvo…”. Če štartamo s to premiso, ne bomo nikoli dovolj hitro, dovolj močno in dovolj enostavno ukrepali. Ob tem, da naši konkurenti (države) delajo in tiskajo s polno paro.
    18.4. zapadajo zadnjim firmam plače za marec (gro do 10. v mesecu). Danes smo 1.4., jutri bi naj sprejemali, cca. teden da se objavi v UL in začne veljati, mi še vedno ne vemo kaj in kako.
    Vsaj turizem in gostinstvo (sem rekel vsaj, nista edina) imata že več kot 15 dni prihodke NIČ!! Kako bodo plačali zaposlene? Z vljudnimi dopisi? S čorbicami iz še preostalih zalog? Z zastonj spanjem v neogrevanih hotelskih sobah?
    Mi se zopet zajebavamo… in mene ta narodova samodestruktovnost enostavno ubija in je imam poln kufer. Mogoče pa je čas, da kljub letom zapustim ta “raj” na sončni strani Alp. Čisto tako demonstrativno. Tako metafizično, še prej pa davčno!
    LP
    Matjaž

    Razodetje:
    Imam več kot 5 in maj kot 10 firm, tudi v tujini, samo ena od teh je v gostinstvu (v SLO) t.j. prihodek 0! Kljub temu, da se covid-19 vsem pozna, vsem mnogo več kot določa predlog zakona, večina jih je poleg prihodkov izgubila tudi premoženje (upad vrednosti nepremičnin, vrednostnih papirjev, propad/pokvarljivost zalog…), DANES IZJAVLJAM, da razen na gostinski firmi ne bom niti razmišljal o pomoči države. Ker:
    1) vem, da ni zastonj kosila
    2) male firme z nekaj zaposlenimi nimajo ljudi, da bi se ukvarjali z birokratskimi nesmisli in da ti na koncu nadobuden birokrat kljub vsem pogojem vzame pomoč za nazaj skupaj s kaznijo in obrestmi (že videno v mojem življenju v večih primerih)
    3) ker pogojevana ponujena pomoč, razen v gostinstvu (pri meni), ne pomeni nič oz. je pljunek v morje vseh stroškov
    4) ker se mi enostavno ne ljubi gledati enih in istih oseb – reševalcev, ki vedno zaj…jo, a so vedno zraven (Lahovnik)
    5) KER NIKOLI NE PROSIM ZA SUBVENCIJE, KER JIH OSEBNO ZAVRAČAM IN SE Z NJIMI NE STRINJAM, čeprav menim, da je pomoč ob krizah takšnih razsežnosti pa vseeno nekaj drugega kot subvencija, ki je namenjena zgolj političnemu prerazporejanju in pobiranju provizij po verigi
    6) bom enostavno pometal odvečne zaposlene na zavod, plačal še en mesec plač in odpravnine in limitiral izgube, ali pa celo poslal firme v stečaj (strogo vsebinsko gledano (ne pravno) so vse že tako na dobri poti v insolvenco, kot tudi večina ostalih firm na svetu). In poskrbel, da v naslednjih letih ne bom plačeval davščin, razen malenkost od plač. Tudi to se da. Bo pač malo več telovadbe.
    7) ne bom na koncu čakal še raznih Jožetov Kozina in Stanislav Lunder, da bodo za nazaj lovili čarovnice in s svojimi (osebnimi!) vatli določali insolventnost.

%d bloggers like this: