Korona kriza, prihodnost EU in globalizacije

Kratek izsek iz nedavnega pogovora z Goranom Deklevo v oddaji Intelekta na Radiu Slovenija.

Po odhodu Velike Britanije ima Italija tretje največje gospodarstvo v Uniji. In vendar se ob zgodbi o evrskih obveznicah lahko zazdi, kakor da jo večje sile lahko po mili volji porivajo sem in tja, kakor se jim zdi prav. Občutek imam, da bi politične posledice teh ekonomskih odločitev utegnile biti zelo daljnosežne. Ali Evropska unija sploh lahko preživi, če bodo državljani njenih članic – in še prav posebej tako vplivnih članic, kot je Italija – izgubili občutek, da jim Unija pomaga in da varuje njihove interese?

Zelo se strinjam z vami. Nefleksibilnost držav, ki jim gre bolje, je največja ovira pri reševanju vseh teh kriz. To smo pravzaprav lahko pričakovali že od začetka ustanovitve monetarne unije. Tukaj namreč ne gre toliko za težavo Evropske unije kot za težavo monetarne unije. To, da imamo od leta 1999 evro, pomeni predvsem to, da smo nekaterim državam zavezali roke. V prejšnjih časih se je Italija seveda lahko sama reševala z devalvacijo svoje valute; pocenila je izvoz in podražila uvoz in tako povečala konkurenčnost svojega gospodarstva. Obenem ni imela zvezanih rok pri fiskalni politiki. Takrat ni bilo fiskalnega pravila, ni bilo pakta o stabilnosti in rasti, ki bi omejeval primanjkljaj na 3 odstotke BDP-ja. Lahko so bili neprimerno bolj fleksibilni. S tem ko so Nemci postavili strogo fiskalno pravilo, ko država nima več svoje valute in si ne more več pomagati z devalvacijo, se je položaj močno poslabšal. Če pogledate podatke, gre Italiji v času evra slabše, kot ji je šlo pred evrom. V Italiji se BDP od leta 1999 ni povečal, ves čas je približno na isti ravni, kot je bil takrat. Torej se Italijanom že dvajset let realni dohodek ni povečal. To je ogromen problem.

Evrska kriza, ki je sledila finančni krizi leta 2008, je razkrila to nesolidarnost in povečala sovraštvo Italijanov do evra. In danes se zadeva samo še stopnjuje. S tem ko Nemci pa tudi drugi, ki jim gre bolje, recimo Nizozemci, nočejo pokazati solidarnosti, se v Italiji, kot kažejo raziskave javnega mnenja, še bolj krepi ne samo odpor do evra, ampak zdaj tudi do same Evropske unije.

Če bo Italija res morala sama reševati svojo kožo, svoje gospodarstvo in svoje ljudi, se lahko zgodi, da bo kratko malo prisiljena izstopiti iz evrskega območja. Tukaj jaz sicer ne vidim težav. Evro v bistvu ne more delovati v Italiji v taki monetarni uniji. Bolje bi bilo, ko bi imele evro samo severne države, medtem ko južne države preprosto ne spadajo v evrsko območje.

Če evro pade, Evropska unija še ne bo razpadla – seveda pod pogojem, da Italija lahko normalno opusti evro. Prave težava najbrž tiči v tem, da s tem, ko Italijanom signaliziramo, da Evropa noče pomagati, lahko pride tudi do tega, da bodo Italijani želeli zapustiti Unijo kot tako. To je bistveno večja težava. Če bodo hoteli ven, to pomeni, da se bodo začeli vesti kot Velika Britanija, kot ZDA in bodo začeli uvajati carine, torej omejevati uvoz tudi iz Nemčije. To bo potem najbolj prizadelo Nemčijo. Težnje, ki se v tej smeri danes kažejo, so zelo realne.

Po tej krizi utegne priti do velikih političnih turbulenc, ki lahko pripeljejo do tega, da bo Italija želela izstopiti najprej iz evra, čeprav to ni predvideno v pogodbi o Evropski uniji, in nato še iz Unije same. Položaj utegne biti podoben tistiemu v Veliki Britaniji, kjer so se – kljub vsem oviram, ki so jim jih postavili v Bruslju – odločili, da zapustijo Evropsko unijo. To vidim kot zelo realno možnost.

Najbrž pa se zaradi pandemije in gospodarskih šokov, ki jih povzroča, niso začeli tresti samo temelji Evropske unije. Zdi se mi namreč, da v času, ko se po Ameriki okužba zelo hitro širi, tudi položaj ZDA kot nesporne svetovne velesile številka ena ni več popolnoma samoumeven. V tem smislu se mi zdi nujno pobliže pogledati predvsem politiko Trumpove administracije do Kitajske. Državi sta bili namreč že pred pandemijo zapleteni v nekakšno hladno gospodarsko vojno. Koliko bi jo koronakriza lahko še zaostrila in kaj to v gospodarskem in političnem smislu pomeni za svet?

Odziv Trumpove administracije – njegova trgovinska politika ter njegove politike na področju omejevanja prevzemov, omejevanje sodelovanja ZDA s kitajskimi tehnološkimi podjetji – so samo odziv na to, kar se je dogajalo pred tem. So odziv na globalizacijo, ki je šla predaleč. Globalizacija – se pravi to, da so ameriške multinacionalke pa tudi nekatere evropske v celoti prenesle svojo proizvodnjo na Kitajsko – je v Združenih državah povzročila ogromne težave. V določenih tamkajšnjih regijah so namreč propadle skoraj vse tovarne, posledično so se celotne regije znašle v depresiji. Ker se je brezposelnost povečala, so se razširile bolezni, stopnja alkoholizma in raba mamil se je povečala, predvsem pa se je zaostrila notranjepolitična polarizacija.

Zato so bili ljudje proti globalizaciji, proti Kitajski in tako so začeli voliti politike, ki so obljubljali, da bodo globalizacijske procese zavrli, da bodo uvedli carinske ovire. Trump se je nato usmeril tudi na migrante s tezo, da migranti kradejo delovna mesta Američanom. Čeprav to ne drži, lahko populistični politiki to s pridom izkoristijo; nekaj podobnega lahko vidimo tudi pri nas v zadnjih letih. Odziv Trumpove administracije – omejevanje meddržavne trgovine, ko so močno povečali carinske stopnje za uvoz blaga iz Kitajske – je torej samo odgovor na to, da je šla globalizacija predaleč. Omejili so tudi sodelovanje kitajskih podjetij na javnih razpisih v ZDA in Kitajci so to na koncu tudi sprejeli.

No, koronska kriza pa zdaj prinaša še dodatne motnje v oskrbovalnih verigah, v t. i. globalnih verigah prednosti. Če vzamemo, recimo, podjetje Apple, proizvajalca pametnih telefonov in računalnikov: oni so okoli leta 2004 v celoti prenesli proizvodnjo oziroma sestavljanje računalnikov na Kitajsko. Vse, odkar so izdelali prvi iphone leta 2007, se ta v celoti sestavlja na Kitajskem, vsi sestavni deli pa prihajajo iz drugih držav. Če je zdaj zaradi virusa zaprta Kitajska ali so zaprte posamezne države, tedaj velike multinacionalke ne morejo več zagotoviti, da bo izdelek – v tem primeru torej iphone ali prenosni računalnik – dejansko izdelan in bo dostopen na trgu.

Zaradi tega pričakujem, da se bodo oskrbovalne verige, ki so si jih multinacionalke ustvarile v času intenzivne globalizacije, zelo skrajšale, da bodo, drugače rečeno, podjetja začela prenašati proizvodnjo bliže domu. Tako si povsem lahko predstavljamo, da bodo ameriške multinacionalke prestavile proizvodnjo ali nazaj v ZDA ali v bližnje države. Znotraj Evropske unije pa lahko pričakujemo, da bo prišlo do prenašanja proizvodnje znotraj carinskega območja Evropske unije, ker so tako šoki, kakršen je ta, ki ga je zdaj povzročil virus, manj mogoči in se še vedno lahko zagotavlja t. i. just in time dobava sestavnih delov (tj. dobava brez zalog).

Koronska kriza bi torej lahko pomagala dodatno omejiti globalizacijo, to pa je lahko konec koncev pozitiven znak za zaposlene v zahodnih državah, ki so z globalizacijo imeli največjo škodo. Popolnoma mogoče je, da se bodo spet pojavila delovna mesta, ki so relativno bolje plačana in tudi bolje sindikalno zavarovana. Koronska kriza ima dolgoročno lahko tudi pozitiven učinek v zahodnih državah.

Ali menite, da bo to upočasnjevanje globalizacije pospremil zaton neoliberalizma kot dominantne socialno-ekonomske doktrine, ki je določala politično življenje na Zahodu zadnjih 40 let? Navsezadnje se zdijo ukrepi, ki jih za blaženje učinkov koronske recesije zdaj uvajajo vlade vseh barv, izrazito socialdemokratsko obarvani …

Dejansko se to dogaja na več ravneh. Po eni strani se neoliberalizem, utemeljen na globalizaciji in prostem dostopu do tujih trgov, počasi lomi. Pokazalo se je, da je to lahko škodljivo za domačo delovno silo in da ima tudi politične posledice, ker ljudje, ki so nezadovoljni, začnejo voliti populiste bodisi na levi bodisi na desni strani političnega spektra.

Po drugi strani pa je koronska kriza zdaj pokazala, kako pomembno je, da imamo javno zdravstvo. Pomembno je, da imamo dobro delujoče javno zdravstvo, ki je tudi dobro financirano, tehnično opremljeno, z dobrimi plačami in da hkrati veliko vlagamo javna sredstva v raziskave in razvoj – le tako bomo namreč sposobni najti zdravilo za tak virus. Nasprotno se je privatizacija zdravstva, ki je bila nekaj časa takšna velika dogma, zdaj pokazala v popolnoma drugi luči. V ZDA smo namreč videli, da boj proti epidemiji slabo deluje tudi zato, ker so tam – zasebnemu zdravstvu navkljub – vse zdravstvene storitve od dva- do trikrat dražje kot, recimo, v Evropi, kjer je zdravstvo bolj javno.

Ampak tudi v tistih evropskih državah, kjer je veliko zasebnih ustanov na področju zdravstva, se je pokazalo, da te niso usposobljene niti se nočejo lotiti izzivov, kot je koronska kriza, ker jih preprosto zanima samo dobiček in se kratko malo ne bodo ukvarjale z obolelimi s covidom-19. Zasebni ponudniki zdravstvenih storitev v evropskih državah so presodili, da skrbi za okužene ne bodo dobili povrnjene v ustrezni meri oziroma jim epidemija uničuje dobičkonosni del njihovih storitev, ker jim izprazni bolnišnice. Zato so na primer v Španiji začasno nacionalizirali vse zdravstvene ustanove. Podobno se lahko zgodi tudi v drugih državah oziroma se bo težnja v tej smeri vsaj povečala. Tudi če pogledamo področje letalskih prevoznikov, so jih v Franciji, Italiji in Veliki Britaniji kar podržavili. Brez težav.

Mislim, skratka, da bo šel trend v podobno smer kot po drugi svetovni vojni, ko je prišlo do nacionalizacije določenih ključnih dejavnosti, ki zagotavljajo najpomembnejše javne storitve, predvsem na področju zdravstva, mogoče šolstva ter prometa – pa ne samo letalskega, ampak tudi avtobusnega in železniškega, kot se zdaj dogaja v Veliki Britaniji. Nedvomno so vzporednice z obdobjem po drugi svetovni vojni, ko je bil pomen javnega sektorja in javnega zagotavljanja storitev močan in ko je bila tudi stopnja obdavčenja bistveno višja kot danes.

To obdobje med letoma 1947 in 1973 imenujemo tudi zlato obdobje kapitalizma, kajti takrat smo imeli zelo visoke stopnje gospodarske rasti skupaj z zelo nizko stopnjo neenakosti. V tem obdobju se je standard ljudem močno povečal, plače so realno močno rastle, obenem so bila delovna mesta dobro zaščitena z močnimi sindikati in imeli so tudi visoke davke. V ZDA je bila, na primer, davčna stopnja na najvišje dohodke nad 90 odstotkov. Podobno je bilo tudi v Evropi. Tako smo financirali kakovostne javne storitve in vsi so bili zadovoljni. Seveda, vse do leta 1973, ko je naftna kriza in nato kontrarevolucija v makroekonomiji in na politični ravni to za nekaj desetletij usmerila v smer neoliberalizma. Mislim pa, da se zdaj vračamo v obdobje večje socialne države, v smeri bolj človeškega kapitalizma.

Pa res mislite, da bodo najbogatejši mirno sprejeli povečanje davkov in druge ukrepe, ki bodo omogočili, da se doseg javno financiranih zdravstvenih, izobraževalnih in prometnih storitev razširi, njihova kakovost pa dvigne? Vse to bi utegnilo precej stati, in če sem vas dobro razumel, naj bi ta račun poravnali predvsem pripadniki najvišjih slojev …

Lastniki kapitala bodo seveda proti. Ampak če ste spremljali Thomasa Pikettyja in njegov Kapital v 21. stoletju, tam lepo pokaže te cikle. Lastniki kapitala se nikoli niso pripravljeni odreči svojim ekstra dohodkom in bodo naredili vse, da se temu izognejo, vključno s kupovanjem političnih elit, ki nato izvajajo politike, ki ustrezajo lastnikom kapitala.

Ampak potem pride do takšnih eksternih šokov, kot so recimo vojne – tu mislim predvsem na prvo in drugo svetovno vojno – ali zdaj koronska kriza, ki pa bistveno spremenijo ta razmerja. Zaradi velike depresije je bila beda v ZDA pred 2. svetovno vojno izredna, bruto domači proizvod je padel za četrtino, brezposelnost se je dvignila na 27 odstotkov. Takrat je bilo kratko malo nujno sprejeti socialne politike, ki jih je uvedel Roosevelt, ukrepe, kot so minimalna plača, javno zdravstvo, javno šolstvo. Tukaj lastniki kapitala enostavno več niso imeli besede, ker je bilo to nujno. Enako se je zgodilo med 2. svetovno vojno. Treba je bilo pač financirati vojno z javnim izdatki in takrat se ni spraševalo, katera filozofija je v ozadju, ampak je država enostavno nacionalizirala.

Če danes pogledate, kaj na primer počne Boris Johnson v Veliki Britaniji, je to zelo daleč od nekega thatcherjanskega konservativizma. V bistvu gre za neke vrste socializem. Napovedal je nacionalizacijo gospodarskih panog, velike javne naložbe, pozneje se bo moral lotiti še socialnih politik. Lastniki kapitala tukaj enostavno ne bodo prišli do besede, ker bo to preprosto postalo nuja. Danes lahko vidimo, kako velika je panika, predvsem med finančnimi vlagatelji in lastniki kapitala, če pogledamo centralne banke. Veste, centralne banke so samo neke vrste ekspozitura finančnih institucij; v ZDA so Zvezne rezerve sploh v lasti velikih finančnih institucij, kot so JP Morgan, Morgan Stanley itn., v Evropi so nacionalne centralne banke sicer v lasti držav, ampak v bistvu delajo v skladu z interesi finančnih institucij.

Zdaj so finančne institucije v taki paniki, da sta ECB in ameriški Fed dala na razpolago velike pošiljke denarja, da se spet vzpostavi agregatno povpraševanje, ki bo omogočilo, da bodo ljudje trošili in da ne bodo vsa podjetja propadla. Če bi se namreč to zgodilo, bi lastniki kapitala izgubili še bistveno več. Lastniki kapitala bodo preprosto zaradi tega šoka morali sprejeti tudi to, da bodo v prihodnje davki višji in da se jim bo tudi več vzelo. Iz tega položaja se pač ne bodo mogli izvleči brez negativnih posledic. Hvala Bogu, da take krize, kakor koli so težke na kratek rok, na srednji in dolgi rok vseeno lahko izboljšajo kakovost življenja tudi tistim slojem, ki nimajo te sreče, da bi bili rojeni staršem, ki spadajo v najbogatejši odstotek prebivalstva.

Vir: MMC RTV SLO

%d bloggers like this: