_{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Ko sta Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad (MDS) napovedala finančni paket pomoči Grčiji v višini 110 milijard evrov in ko je bil alociran delež Slovenije v tem finančnem paketu, so se seveda takoj oglasili domači »običajni osumljenci«. »Argumenti«, da Slovenija ne sme pomagati zapravljivim in lenim Grkom in da ta finančna pomoč ne bo nikoli povrnjena preprosto ne sežejo dlje od miselnega dometa dežurnih populistov, ki se konča na Karavankah, še najraje pa v lastni denarnici danes. Kaj bo jutri, če danes ne naredimo nič, jih ne zanima. Nadaljujte z branjem→

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu}

Še pred petimi leti se je morda zdelo, da je samo nebo lahko meja – glede porabe električne energije v Sloveniji. V obdobju med 1996 in 2000 je poraba električne energije pri nas naraščala povprečno po 2,7% letno, nato se je pa dinamika porabe v obdobju 2001-2004 skorajda podvojila na 4,4-odstotno rast letno. Letne energetske bilance, ki jih izdelujejo na direktoratu za energijo, so pokazale skorajda navpično rast in verjamem, da se je pripravljalcem tedanjega Nacionalnega energetskega programa na ministrstvu za okolje, prostor in energetiko leta 2003 zdelo, da bo Slovenija kmalu ostala brez dovolj lastne električne energije. Nadaljujte z branjem→

_{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu}

Začnimo z zelo preprostim ekonomskim dejstvom: v lanskem letu je BDP v Sloveniji upadel za 8,5%, kar je za več kot dvakrat bolj kot v povprečju 16 držav evro območja (-4,0%). Le v štirih izmed 27 držav EU je bil padec gospodarske aktivnosti večji kot v Sloveniji. Razlogi za tako visok in primerjalno večji gospodarski zlom pri nas so raznovrstni, v grobem pa so odvisni od strukture gospodarstva ter od odzivov vodstev podjetij, bank in ekonomske politike na padec povpraševanja. Glede na to, da je ta gospodarska kriza kot cunami zadela vse države prek zmanjšanja zunanjega povpraševanja, bi morala ta kriza Slovenijo zadeti sorazmerno ostalim podobno velikim in podobno izvozno usmerjenim gospodarstvom. Nadaljujte z branjem→

_{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

V zadnjih tednih so na podlagi zadnjega poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti v medijih spet razplamteli prispevki o nizki kreditni aktivnosti bank na Slovenskem. Natančneje, kreditiranje nefinačnega sektorja s strani bank je bilo v prvih desetih mesecih lani negativno, hkrati pa je bila povprečna obrestna mera za odobrene kredite dvakrat višja od povprečja v evro območju. Takšno stanje na kreditnem trgu lahko mirno poimenujemo kot katastrofalno. Ob takšni aktivnosti bank na kreditnem trgu gospodarstvo niti teoretično ne more rasti. Nadaljujte z branjem→

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Vlada je ta teden lansirala idejo jamstvene sheme 2.0. Sheme, ki naj bi bila drugače kot prva različica operativna in ki naj bi ustvarila milijardo evrov kreditnega potenciala. Pustimo ob strani sporna dejstva, da je shema 2.0 namenjena primarno financiranju investicijskih projektov velikih slovenskih podjetij in da ne izključuje več refinanciranja obstoječih kreditov ter da bo dajanje kreditov slabim podjetjem iz banke SID de facto naredilo slabo banko. Bolj pomembno je nekaj drugega, to, da se bo shema 2.0 izvajala preko SID, družbe za financiranje izvoznih kreditov, ki ni prava poslovna banka. Na ta način vlada s shemo 2.0 izrecno priznava, da slovenski bančni sistem, ki ga večinsko obvladujejo velike domače banke v neposredni ali posredni državni lasti, v času najhujše gospodarske krize po drugi svetovni vojni ne deluje. Nadaljujte z branjem→

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Že sama osnovna zgodba je zelo zapletena in težko rešljiva za to vlado. Zaradi padca davčnih prihodkov in zaradi delovanja avtomatskih stabilizatorjev (predvsem nadomestila za brezposelnost) se je lani proračunski primanjkljaj v Sloveniji povečal na 5,7% BDP. Evropska unija je zato lani proti Sloveniji sprožila postopek zaradi preseganja dovoljenega proračunskega primanjkljaja v višini 3% BDP. Slovenija mora do konca januarja Komisiji predati program stabilnosti, v katerem bo kredibilno dokumentirala, kako namerava lanskoletni proračunski primanjkljaj do leta 2013 znižati pod 3% BDP. Druge članice EU, ki so v podobnih proračunskih težavah, so v ta namen pripravile ustrezne izhodne strategije, kjer predvidevajo »fiskalna pravila«, strukturne reforme in programe spodbujanja rasti in zaposlovanja. Nadaljujte z branjem→

_{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu}

Dogajanje okrog izgradnje šestega bloka termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) se je začelo odpletati. Izgradnja TEŠ 6 je sporna iz energetskega, okoljevarstvenega, finančnega ter tudi potencialno korupcijskega vidika. V tem sestavku bom na podlagi dokumentiranih dejstev in podatkov poskušal dodatno osvetliti posamezne vidike.

Začnimo najprej z energetskim vidikom. Najbolj odgovorni v Sloveniji za javne finance in za energetski sistem nas svarijo, da bo energetska oskrba Slovenije močno ogrožena, če ne bomo nemudoma šli v gradnjo prav TEŠ 6. Minister za finance France Križanič, ki je odobril poroštvo za gradnjo TEŠ 6 v višini 600 mio evrov, investicijo v TEŠ 6 zagovarja s tem, da »blok 6 mora biti, ker se bodo bloki 1, 2 in 3 podrli, četrti in peti pa bosta ugasnila« in »treba se je zavedati, da je ta projekt neizogiben za zanesljivo oskrbo Slovenije z električno energijo«. Nadaljujte z branjem→

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu}

Pravijo, da naj bi ekonomisti gledali samo številke, da naj bi gledali samo na neposredne finančne učinke neke dejavnosti in da popolnoma zanemarjajo posredne učinke oziroma eksternalije. Ta pogled je seveda popolnoma zgrešen. Namreč prav ekonomisti so tisti, ki so v znanost vpeljali pojem eksternalij ter metode za njihovo kvantitativno ovrednotenje. Ekonomisti so tisti, ki denimo predavajo ekonomiko okolja in ekonomiko transporta, kjer so zelo jasno opredeljeni koncepti negativnih eksternalij teh dejavnosti in njihov priračun v skupne stroške teh dejavnosti.

Seveda pa ekonomiste redkokdaj pokličejo bodisi pripravljalci nekega projekta bodisi pristojni državni organi, da naj izdelajo celovito analizo stroškov in koristi nekega projekta. Običajno jih pripravljalci projekta pozovejo le, da ovrednotijo neposredne finančne učinke projekta, niti slučajno pa ne želijo, da bi se lotili ovrednotenja tudi eksternalij tega projekta. Predvidevam, da je bila takšna tudi vloga sedanjega finančnega ministra Francija Križaniža, ko je – preden je postal minister – delal ekonomske študije za Termoelektrarno Šoštanj o ekonomskih učinkih izgradnje šestega bloka termoelektrarne v Šoštanju (TEŠ 6).

Glede TEŠ 6 se kot ekonomist težko ne strinjam s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj in pravnikom Gojkom Staničem. Hkrati se kot ekonomist glede iste teme absolutno ne strinjam z ekonomistoma (in ministroma) Francijem Križaničem in Matejem Lahovnikom, ki sta glavna protagonista naložbe v TEŠ 6. Prvič, pri TEŠ 6 gre najprej in predvsem za narodnogospodarsko nesmiseln projekt, ki ne zdrži presoje z vidika alternativnih naložb v druge energetske projekte. Drugič, iz okoljevarstvenega vidika vidika je projekt TEŠ 6 ekološka bomba. In tretjič, v sami izvedbeni fazi projekta pa gre za – iz povsem mikroekonomskega vidika – izjemno neracionalen in drag projekt. Poglejte si dejstva in sami presodite.

Najprej, kaj pri TEŠ 6 dobimo za projektno načrtovan denar? Projektna vrednost šestega bloka termoelektrane Šoštanj se je od začetno predvidenih 600 milijonov evrov skorajda podvojila na – po zadnji uradni oceni – 1.103 milijone evrov. V energetski panogi velja »čez prst« pravilo, da pri gradnji energetskih objektov stane 1 MWh približno 1 mio evrov. TEŠ 6 bo imel nazivno moč 600 MWh, končna vrednost projekta je torej po pravilih stroke višja skoraj za dvakrat. Kam bo šlo teh preveč plačanih 500 milijonov evrov? Tudi če upoštevamo stroške financiranja projekta, ki znašajo po uradni oceni 106 mio evrov, je projekt glede na pravila panoge še vedno predrag za skoraj 400 mio evrov.

Če se javnost upravičeno razburja zaradi projekta Patria, ki naj bi stal skupaj 276 mio evrov in pri katerem naj bi »poniknilo« okrog 60 mio evrov, bi se morala zgroziti ob dejstvu, da gre pri projektu TEŠ 6, ki nas bo skupaj stal za 4 projekte Patria, kar sedemkrat več našega denarja (za poldrugi projekt Patria) neznano kam. Jasno je samo to, da bomo projekt močno preplačali in da bodo v tem projektu udeleženi dobili za okrog 400 milijonov evrov denarja več, kot bi ga smeli dobiti po uveljavljenih standardih. Zanimivo je, da se zadeve še ni lotila Komisija za preprečevanje korupcije.

Drugič, predvidena cena električne energije, ki nam jo bo dobavljal TEŠ 6, je pregrešno visoka. Za ponazoritev, cene električne energije za 1 MWh v letu 2008 v Sloveniji iz različnih energetskih virov so bile naslednje: Dravske elektrarne – 19,5 eur, JEK-1 – 26,4 eur, druge hidroelektrarne – 32 do 44 eur, skupaj pet dosedanjih blokov TEŠ – 47,8 eur, termoelektrarna Trbovlje – 52,3 eur, TE-TOL Ljubljana 59 eur. Načrtovani šesti blok TEŠ, ki naj bi začel poskusno obratovati konec leta 2014, pa nam bo dobavljal energijo po predvideni ceni 71,5 eur za 1 MWh. Za primerjavo, 1 MWh električne energije v letošnjem letu na evropskem trgu stane 51 eur, terminske pogodbe za dobavo v letu 2015 pa znašajo 61 eur za MWh. Električna energija iz TEŠ 6 bo torej leta 2015 vsaj za 10 evrov na megavatno uro (za 17%) dražja od energije, ki bi jo uvozili. In za dvakrat dražja od energije, ki bi jo pridobili iz hidroelektrarn ter za trikrat dražja od energije, ki jo dobivamo iz jedrske eletrarne v Krškem. Vidite tukaj kakšno racionalno logiko investicije v TEŠ 6?

Tretjič, ekološki del zgodbe glede TEŠ 6 je še bolj grozljiv od čisto finančnega dela projekta. V letu 2008 so emisije CO₂ v Sloveniji znašale 20 milijard ton, kar je za 14% iznad kjotskih meril. Zaradi tega naj bi Slovenija plačevala ekološko kazen zaradi prevelikih izpustov letno okrog 20 mio evrov. TEŠ 6 naj bi neposredno povzročal dodatnih 0,85 kg izpusta CO₂ na 1 KWh proizvedene energije. Ob predvideni letni proizvodnji 1,1 GWh bo tako TEŠ 6 povečal izpuste CO₂ za skoraj eno milijardo ton oziroma za 5% glede na skupne izpuste v Sloveniji. K temu pa je treba prišteti še posredne izpuste CO₂ zaradi pridobivanja lignita (v višini 1,2 kg CO₂ na 1 KWh kasneje pridobljene energije iz lignita), ki se uporablja v TEŠ. Sam izkop lignita namreč za seboj potegne porabo energije, ki seveda povečuje izpuste toplogrednih plinov. In ker se pri izkopu lignita v Velenju uporablja predvsem električna energija iz Šoštanja, je ta posredni škodljivi učinek delovanja termoelektrarne Šoštanj še toliko večji.

Četrtič, nacionalni energetski program je v skladu z Belo knjigo EU o obnovljivih virih energije predvidel, da naj bi v letu 2012 iz obnovljivih virov energije pridobili 12% vse energije. Vendar pa (po Umarjevem Poročilu o razvoju 2009) Slovenija po letu 2004 vztrajno zmanjšuje delež obnovljivih virov energije v skupni rabi energije. Leta 2007 se je ta delež zmanjšal na le še 10%. EU si je zadala za cilj, da do leta 2020 delež obnovljivih virov poveča na 20% skupne porabe energije, Slovenija pa na 25%. Pri tem je Slovenija stavila predvsem na izgradnjo spodnjesavskih hidroelektrarn ter na majhne zasebne hidroelektrarne. Ti cilji postajajo z izgradnjo TEŠ 6 nedosegljivi. Prav zato se zdi projekt izgradnje TEŠ 6 »onkraj pameti«, saj bo Slovenijo ne samo bistveno in nepopravljivo oddaljil od teh ciljev, pač pa bo še dodatno obremenil okolje.

Petič, izgradnja TEŠ 6 je iz vidika finančne ekonomike porazno slabo pripravljena. Na to so opozorili tudi v EIB in EBRD, ki naj bi zagotovili kreditiranje projekta. V obeh institucijah pravijo, da priprava projekta ni bila v skladu z običajnimi standardi na tem področju, ko pogajanja o finančni plati projekta prevzamejo izkušene mednarodne finančne institucije in pravne pisarne, ki v pogajalskem procesu poskrbijo tako za znižanje neposrednih stroškov izgradnje kot tudi financiranja projektov ter seveda na pravno zaščito naročnika. Vsega tega v pripravi projekta TEŠ 6 ne boste našli, saj so projekt »po domače« pripravljali kar v TEŠ samemu in se zraven »podkrepili« še s kakšno »ekspertizo« bodočega finančnega ministra o splošnih pozitivnih učinkih projekta na slovensko gospodarstvo.

No, zato je finančna konstrukcija izgradnje TEŠ 6 natanko takšna kot je – visi v zraku. Finančni podatki, ki so jih v nadzornem svetu HSE kot odgovorni krovni družbi dali v javnost, so vsi lepo zaokroženi na stotico milijonov evrov – »300 milijonov evrov bodo znašali lastni viri HSE in partnerja oz. partnerjev, 100 milijonov evrov predstavljajo lastni viri investitorja, to je Teš, približno 500 milijonov evrov bodo znašali krediti EIB in EBRD, ostali krediti (HSE, poslovne banke, partnerji) pa 200 milijonov evrov.« Si predstavljate, da s podobno finančno konstrukcijo pridete na banko in želite pridobiti denimo kredit za hišo? Poslali vas bodo domov in vam rekli, naj pridete nazaj s konkretnimi številkami, pogodbami in predračuni. Pri nas pa sta finančno ministrstvo pod taktirko tega istega ministra, ki je delal ekonomsko »ekspertizo« v korist predlagatelja projekta, ter celotna vlada kar odobrili bianko poroštvo temu projektu v višini 600 milijonov evrov!

Pri projektu TEŠ 6 je zanimivo še to, da projekt podpirajo praktično vse politične stranke. Kritike iz opozicijske SDS letijo le na preveliko nazivno moč TEŠ 6 (nekdanji minister Vizjak namreč zagovarja manjšo moč, med 300 in 400 MWh), ne pa na samo vsebinsko zgrešenost projekta. Zanimivo je, da stranka Zares, ki je v svoj program vključila velik paket ekoloških ukrepov in ki se je zavzela za spodbujanje izgradnje 100 majhnih hidroelektran, proti temu projektu ne protestira. Morda zato, ker gospodarski minister prihaja prav iz te regije.

Da nekaj pri tem smrdi do neba, je jasno že šolarju v prvem razredu osnovne šole, še preden se seznani s številkami. Številke so namreč pri projektu TEŠ 6 zelo očitno absolutno drugotnega pomena. Seveda imam pri tem v  mislih številke z vidika stroškov za državo in nas davkoplačevalce, številke z vidika alternativnih energetskih projektov ter številke z vidika ekoloških in drugih posrednih stroškov projekta. Verjamem pa, da so številke še kako pomembne za tiste, ki so sodelovali pri pripravi projekta in tiste, ki bodo v njegovi izvedbi zaslužili za okrog 400 milijonov evrov več kot bi smeli.

Boste pa v podporo temu projektu slišali ogromno – nedokazanih – floskul o strateškem pomenu izgradnje TEŠ 6 tako z vidika učinkov na domače gospodarstvo kot z vidika delovnih mest v Šaleški regiji. Da se razumemo, po javno objavljenih informacijah ta projekt ne bo imel bistvenih učinkov na slovensko gospodarstvo – »tehnološka oprema bo stala približno 80 odstotkov, gradbena dela osem odstotkov, stroški investitorja bodo dva odstotka, stroški financiranja pa deset odstotkov.« Večina opreme bo iz tujine (Alstom), stroški financiranja gredo prav tako v korist tujih virov, v Sloveniji bo ostalo kvečjemu le 10% vrednosti projekta za gradbena dela in stroške investitorja.

Z vidika delovnih mest pa je zgodba na podobno trhlih nogah. Osnovni namen TEŠ 6 namreč naj sploh ne bi bil proizvodnja dodatne električne energije, pač pa alibi za ohranjanje rudnika lignita v Velenju. Gre za ohranjanje »slabih« delovnih mest z nizko dodano vrednostjo, ki so nevarna za zdravje zaposlenih, ki imajo izjemno negativne neposredne učinke na okolje ter negativne posredne učinke prek uporabe lignita z kurjenje v TEŠ 6. Za državo bi bilo bistveno ceneje ta rudnik v Velenju počasi zapreti in rudarje prekvalificirati ter namesto za TEŠ 6 sredstva nemeniti v energetske projekte, ki temeljijo na obnovljivih virih. Iz ekološkega (in tudi iz čisto ekonomskega) vidika je bistveno bolj smotrno vlagati v izgradnjo hidro elektrarn, tudi drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Predvsem pa je bolj smiselno ta sredstva preusmeriti v alternativne vire energije (sončna in vetrna ter delno biomasa) ter v energetsko bolj varčno gradnjo. Zanimivo je, da ta sredstva (subvencije in krediti EKO sklada) po podatkih Umarja na letni znašajo manj kot 30 milijonov evrov.

Če sklenem, pri TEŠ 6 gre za tako obupno slab energetski projekt, da je nujno potreben tako kritične presoje stroke kot tudi finančne in potikorupcijske revizije. Prav tako je treba o tako pomembnem projektu, ki ima tako pomembne posledice za proračun in za okolje, izvesti referendum. Javnost preprosto mora dobiti možnost demokratične odločitve ali se strinja s takšno porabo njenega denarja in ali je pripravljena prevzeti tudi negativne stroške tega projekta za okolje.