Ni kriv vulkan, pač pa globalizacija ali Zakaj je uspel iPod

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

Postavil bom provokativno trditev: za negativne ekonomske učinke izbruha drobnega islandskega vulkana, ki gredo v milijarde evrov, ni kriv vulkan, ampak globalizacija. Ni vam treba skrbeti, nisem prestopil med globalizacijske skeptike niti nisem jezen, ker je tudi mene ta vulkanski prah »prizemljil« doma in sem se moral odpovedati obisku znanstvene konference v tujini.

Gre preprosto za to, da bi si izbruh majhnega islandskega vulkana s težko izgovorljivim imenom Eyjafjallajökull zaslužil kvečjemu drobno novičko na zadnji strani dnevnega časopisa ali med zanimivostmi na koncu večernih TV poročil …, če svet ne bi bil tako transportno globaliziran. Tudi dejstvo, da bi bili negativni učinki vulkanskega izbruha bistveno manjši, če krater vulkana ne bi bil pokrit z ledenikom in če veter ne bi tako neugodno pihal proti jugu, ne spremeni bistva – do tako globalnih negativnih ekonomskih učinkov je prišlo zgolj zaradi močne transportne globalizacije sveta. Brez nje bi bili negativni učinki izbruha minorni.

Naj pojasnim. Islandski vulkan Eyjafjallajökull je kar aktiven vulkan. Dokumentirano je bruhal v letih 920, 1612 in v letih 1821 do 1823. Njegov zadnji izbruh v letih 1821-1823 je povzročil nekaj resnih negativnih posledic, vendar pa omejenih na Islandijo. Tako je denimo topljenje ledenika je ustvarilo nekaj poplav. Vulkanski prah je takrat odneslo vse do severa Islandije, kmetje na področju Eyjafjörðura pa so tožili zaradi množičnega pogina živine. Kasneje so ugotovili, da zaradi visoke vsebnosti fluoridov v pepelu, ki je povzročila fluoridno zastrupitev. Toda globalnih negativnih učinkov ta izbruh v začetku devetnajstega stoletja ni imel. Ni jih mogel imeti, kajti takrat še nismo imeli razvitega letalskega prometa med državami, ki bi jim ta vulkanski oblak iz Eyjafjallajökulla onemogočil letenje. In ki bi stotisoče potnikov širom Evrope in Severne Amerike prizemljil, letalskim družbam pa nakopal milijardni izpad prihodkov.

Ob vseh drugih enakih pogojih (moč izbruhov, ledeniška struktura kraterja, smer vetra itd.) in njihovi medsebojni kombinaciji bi bili učinki tokratnega izbruha Eyjafjallajökulla še vedno minorni, če bi se zgodili v devetnajstem stoletju. Toda po drugi strani imajo pomembno vlogo v dogodku tudi ostali dejavniki. Če krater ne bi bil pokrit z ledom, izbruhi vulkana ne bi bili tako visoki in oblak se ne bi tako hitro razširil v takšne višine. Če bi veter prihal proti severu, oblak do Evrope ne bi prišel. Če bi bila Islandija locirana na južni polobli, bi bil učinek povsem drugačen kljub transportni globalizaciji. Gre za niz neodvisnih dejavnikov, ki so dali v medsebojni interakciji tovrstne negativne učinke. V neki drugačni medsebojni interakciji bi lahko dali bodisi bistveno manjše bodisi še večje negativne učinke.

Metuljev učinek
Zanimiva je prav ta kombinacija lastnosti dogodka in zunanjih okoliščin, ki nas hitro pripelje do znanega »metuljevega učinka«. Metuljev učinek je koncept iz teorije kaosa, ki pravi, da lahko majhne razlike v začetnih pogojih nekega dinamičnega sistema privedejo do zelo velikih variacij v dolgoročnem obnašanju sistema. Zelo popularno in površno povedano, metuljev zamah s krili v Braziliji bi lahko sprožil tornado v Teksasu. Teoretični koncept, utemeljen v matematiki in fiziki, gre vse nazaj do Henrija Poincarea (1890) in Jacquesa Hadamarda (1898), toda resnično populariziral ga je šele Edward Lorenz v letih 1969 in 1972. Lorenz je leta 1961 kot docent s področja meteorologije na slovitem MIT napisal računalniški program, s katerim je lahko simuliral obnašanje vremena na podlagi različnih začetnih pogojev. Njegov računalnik mu je takrat omogočal, da je lahko vstopne parametre modela opredilil na šest decimalk natančno.

No, nekoč je v naglici enega izmed parametrov atmosferskih pogojev zapisal zgolj na tri decimalke natančno. Toda ta drobna »bližnjica« je grdo spremenila njegove dolgoročne meteorološke napovedi. Njegovi kasnejši eksperimenti so pokazali, da že najmanjša drobna sprememba katerega izmed parametrov modela na zadnjem decimalnem mestu lahko popolnoma spremeni dolgoročno meteorološko napoved. Kar preprosto pomeni, da so meteorološke napovedi ključno odvisne od razlik v začetnih pogojih in da so dolgoročne napovedi izjemno tvegane, saj atmosferskih pogojev nikoli ni mogoče dovolj precizno izmeriti.

Lorenzu je objava teh ugotovitev v članku s popularnim naslovom »Predictability: Does the Flap of a Butterfly’s Wings in Brazil Set Off a Tornado in Texas?« prinesla svetovno slavo, znanstvenikom na ostalih področjih ter filozofom pa dala ogromno za misliti. Predvsem o negotovosti. Ter o nemožnosti natančnih napovedi dogodkov in o ireverzibilnosti pojavov.

Živimo v svetu velike negotovosti. Majhne spremembe v družbenem sistemu ali gospodarskem okolju lahko povzročijo – v interakciji z drugimi slučajnimi dogodki – zelo nepredvidljive učinke. Vzemimo kot primer sedanjo finančno in gospodarsko krizo. Danes boste težko srečali koga, ki ne bi bil mnenja, da so krivci zanjo ameriški bankirji, ki so se brez pravega nadzora igrali z denarjem. Toda ekonomska stroka si je bila zadnjih 20 let edina, da močna regulacija finančnega sistema negativno vpliva na gospodarsko rast. Rajan in Zingales sta v eni izmed najbolj citiranih raziskav, objavljeni leta 1998, pokazala, da države, ki so finančno bolj globalizirane (so bolj finančno integrirane z drugimi državami) hitreje povečujejo svoj BDP. Iz obojega sledi, da naj države, če želijo hitreje rasti, sprostijo regulacijo finančnega trga in naj rast v čim večji meri financirajo s finančnimi tokovi iz tujine. In oboje povsem drži, toda v kombinaciji z drugimi dejavniki je privedlo do neverjetno škodljivih globalnih učinkov.

Ključ je v negotovosti
Do sedanje finančne krize v ZDA v tej obliki najbrž sploh ne bi prišlo, če ne bi bilo prejšnje gospodarske krize iz let 2000-2001, ko se je razpočil ameriški tehnološki kapitalski balon in če ne bi prišlo do bombnega napada na WTC dvojčka septembra 2001. Ameriške zvezne rezerve so v želji po pomoči ameriškemu gospodarstvu k čim hitrejšemu okrevanju tedaj znižale vodilno obrestno mero na zgodovinsko nizko raven 1 odstotka in jo držale nekaj let na tej ravni. Deregulirane ameriške banke nenadoma niso vedele, kam z vso to presežno likvidnostjo skorajda zastonj denarja. Da bi se ga znebile, so dale kredite vsem, ki so premogli vsaj osebno izkaznico. Kasneje so uvidele, da so ga morda dale tudi dolgoročno nesolventnim posameznikom, zato so se »zavarovale« z izdajo obveznic s kritjem v hipotekah na stanovanjih in te obveznice veselo prodajale naprej. Donosnost obveznic je bila ob nizki vodilni obrestni meri izjemna. Najprej so okužile ves ameriški finančni sistem in nato še evropskega. Zgodba se je sesula, ko so ameriške zvezne rezerve začele dvigovati obrestno mero, da bi ohladile pregreto gospodarstvo in ko je zaradi tega odplačevanje kreditov postalo predrago za tiste z nizkimi dohodki.

Je torej za svetovno finančno krizo kriva finančna globalizacija sveta? Ja, toliko kot transportna globalizacija za negativne učinke na letalske prevoznike po izbruhu vulkana Eyjafjallajökulla. Globalizacija nima nič s tem, globalizacija je bila zgolj medij, skozi katerega so se začetni negativni impulzi hitro razširili. Je morda kriva deregulacija finančnega sistema v ZDA? Ne, če ne bi ameriške zvezne rezerve tako močno pocenile denarja, tovrstnih posledic ne bi bilo. In tako naprej. Ne, pravega krivca je treba iskati v negotovosti, ki je – tako kot pri izbruhu Eyjafjallajökulla – v kombinaciji z drugimi neodvisnimi dejavniki privedla do nepredvidljivih posledic.

Ključ je, tako v naravi kot v ekonomiji, v negotovosti. Zadnjih osem let se s kolegi intenzivno ukvarjamo z vprašanjem dinamike rasti izvoznikov. V osnovi naj bi bila zgodba preprosta. Podjetje, ki je dovolj produktivno (ima dovolj visoko maržo na svoje proizvode), da si lahko privošči plačati vstopne stroške na tujem trgu, bo začelo izvažati. Ameriški kolegi si ne delajo skrbi, delajo s predpostavko, da izvoznik takoj začne izvažati vse proizvode, ki jih ima in na vse tuje trge hkrati. Toda resnica je daleč od tega. Na populaciji slovenskih izvoznikov opažamo, da že po prvem letu polovica novih izvoznikov preneha izvažati in da jih po desetih letih izvaža le še ena tretjina. Mnoge »izlet v izvozno avanturo« popolnoma finančno izčrpa in propadejo.

Hkrati opažamo, da večina izvoznikov začne z izvozom zgolj enega proizvoda na en tuj trg, osemdeset odstotkov jih začne zgolj z izvozom na en ali dva tuja trga. Jasno, boste rekli, izvoz je drag, novi izvozniki so večinoma majhna podjetja, ki si ne morejo privoščiti, da bi hkati plačali vstopne stroške na veliko tujih trgov. V redu, pa naredimo eksperiment. Denimo, da izvoznikom umaknemo omejitve pri financiranju izvoza, ki jim ga povzroča njihova majhnost, in jim damo neomejen dostop do bančnih kreditov. Če prejšnja zgodba drži, bi morali opaziti mehanicistično linearno povezavo med povečanjem zadolžitve podjetja in povečanjem izvoza. Toda v resnici opazimo takšno povezavo samo pri velikih izvoznikih. Pri majhnih in tudi srednjih pa opažamo povezavo v obliki narobe obrnjene črke U. Kar preprosto pomeni, da po določeni točki dodatna zadolžitev ne prinese več dodatnega izvoza, ampak nasprotno.

Zakaj se posreči le peščici
S kolegi se še vedno »prepiramo« o tem, kako to razložiti. Imamo dve razlagi, obe pa temeljita na negotovosti. Prva pravi, da so mnoga majhna podjetja, ki so se dodatno zadolžila za izvoz, doživela na posameznem izvoznem trgu neuspeh, zato so se s trga umaknila, ostal pa jim je dolg. Velika podjetja imajo neke vrste zavarovanje v številnih proizvodih, ki jih izvažajo. Če jim spodleti pri enem izdelku ali na enem trgu, jim še vedno ostanejo prihodki od prodaje ostalih izdelkov. Majhna podjetja z zgolj nekaj izvoznimi izdelki takšnega zavarovanja nimajo, zato je vsaka napaka lahko usodna. Druga razlaga pa pravi, da so majhni podjetniki zelo previdni glede odločitve za povečanje izvoza, saj se zavedajo negotovosti uspeha, zato se »samoomejijo« glede najema bančnega kredita. Le redki si upajo tvegati visoko zadolžitev, če že, pa to v povprečju ne pomeni izvozne ekspanzije, ampak prej nasprotno.

Najbrž gre za kombinacijo obeh razlag. Toda bistvo obeh ima svoj temelj v negotovosti. Kljub načeloma enakim začetnim pogojem, imajo »srečo« na trgu le nekatera podjetja. Zato bodo le redka podjetja zrasla na raven velikosti Gorenja, da bi zaposlovala nekaj tisoč ljudi in izvažala na več kot sto trgov. Verjetnost, da bo katero izmed sedanjih podjetij čez 30 let zraslo na velikost Gorenja, je danes približno ena proti sto tisoč. Pa čeprav imajo vsa približno enake robne pogoje poslovanja. Bistvo je v drobnih začetnih razlikah med njimi (specifične lastnosti proizvoda ali trženjske razlike) in v negotovosti trga, ki se nasmehne le nekaterim. Pri ogromni večini kombinacija njihovih začetnih individualnih lastnosti ter »sreče« s konkretnim proizvodom na konkretnem trgu ne bo prava zmagovalna kombinacija. Uspelo bo le peščici. Le tako je mogoče pojasniti, zakaj je denimo z glasbenim mp3 predvajalnikom uspelo le Applu (iPod), ne pa denimo Sonyju in kopici ostalih ponudnikov podobnih proizvodov. Za nazaj se zdi uspeh Appla samoumeven, toda vnaprej je bilo to nemogoče predvideti.

Če se danes jezite in krivite globalizacijo ter Ameriko in Kitajsko za vse naše tegobe, pomislite še enkrat. Brez globalizacije in odprtih tujih trgov za naše proizvode in storitve bi danes živeli na ravni blaginje izpred enega stoletja. Ostali bi na ravni tedanje produktivnosti in tedanjih plač. Ne bi si mogli privoščiti nakupa pralnega stroja, da o sanjskih potovanjih in dopustih v tujini ne govorimo. Z globalizacijo, trgovinsko, kapitalsko, finančno in tudi transportno, ki ima v splošnem izjemno pozitivne učinke, pa smo hkrati ves čas na prepihu in izpostavljeni tveganju. Ob nizkih cenah računalnikov se moramo hkrati spopadati s poceni kitajsko konkurenco pri drugih izdelkih in se bati ameriških gospodarskih ciklov. Ob ugodnostih, ki smo jih deležni, moramo hkrati računati s povečanim tveganjem. Ni gotovosti, obstaja zgolj stopnja verjetnosti dogodkov. Ki je lahko predmet dolge strokovne diskusije.

Pa nam tudi ta čisto nič ne pomaga. Že danes lahko z veliko gotovostjo napovem, da bo naslednja gospodarska kriza svetovnega formata nastopila med letoma 2017 in 2020. Takrat bomo soočeni s podobnimi posledicami in podobnimi dilemami glede rešilnih ukrepov. In s podobnimi družbenimi diskusijami o koncu kapitalizma. Pa to vedenje ne meni ne komu drugemu prav nič ne pomaga. Krizam se ni mogoče izogniti, pa naj še tako skrbno planirate. Ni se jim mogla izogniti nekdanja Jugoslavija s petletnimi plani niti nekdanja Sovjetska zveza s še bolj skrbnim planiranjem in avoritarnim vodenjem. Svet je nepopoln, trg je negotov in razvoj je nepredvidljiv. In več kot je trgov in več kot je igralcev na njih ter bolj kot so ti trgi med seboj povezani, tem bolj kompleksna postaja situacija in tem bolj nepredvidljiv razvoj.

4 responses

  1. Se strinjam.
    Vase clanke vedno z zanimanjem preberem in se tudi veliko naucim.

    Globalizacija bi morala izostati le v kulturi, glasbi,literaturi in umetnosti, jeziku, tako pa smo vse bolj kulturno in jezikovno kolonializirani:)

    Tu sem proti globalizaciji.

  2. Zanimivo razmišljanje. Dodal bi le, da negotovost le ni tako negotova. Namreč po teoriji kaosa pride do bifurkacije oz. cepitve pojava takrat, ko naraste za približno 4,67 enote (Feigenbaumova konstanta). Ta lastnost pojavov po mojem mnenju tezo ekonomičnosti (maksimalizacija dobička) relativizira – namreč prevelika težnja po maksimiliziranju vodi v kaos. Grobo rečeno, seveda. Podobno velja za transport – če ne bi vsi rinili na letala (spet smo pri maksimilaciji, tokrat časa), bi stvar sploh ne bila tako grozna. Podobno dojemam finančno krizo – malo več zmernosti bi bistveno omejilo njene posledice. Ravno zaradi tega glede prednosti globalizacije nisem ravno prepričan. Kaj pa ima Afrika od nje? Ali Afganistan? In primerjava s pralnim strojem mi ni najbolj posrečena – je prej posledica tehnološkega razvoja kot same globalizacije. Ampak tisto kar me res skrbi je moč trga. Na kratko,nazornosti v prid res grobo poenostavljeno, na trgu se srečujeta ponudba in povpraševanje, cene diktira tista polovica, ki ima večjo moč. Ponavadi je ta na strani ponudbe, ki jo potem omejuje država, da ne gre preveč v škodo povpraševenja. Na ponudbeni strani gre trend v smeri oligopolov – kjer se moč koncetrira v rokah peščice najmočnejših. Na lokalnih trgih še gre, tu je država, ki bolj ali manj regulira pravila igre. Kaj pa na globalnem trgu? Kdo bo omejil oligopole? Lep primer sta farmacija in finančna industrija. Kdo ju regulira in omejuje? Potrošniki? So se zdravila z globalizacijo pocenila? Ne vem, ne vem….ampak sam menim, da večino koristi globalizacijskega procesa poberejo multinacionalke, za potrošnike ostane bolj malo, če sploh kaj.

%d bloggers like this: