Energetske alternative ali Zakaj ne drži, da je gradnja šestega bloka smotrna

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

Še pred petimi leti se je morda zdelo, da je samo nebo lahko meja – glede porabe električne energije v Sloveniji. V obdobju med 1996 in 2000 je poraba električne energije pri nas naraščala povprečno po 2,7% letno, nato se je pa dinamika porabe v obdobju 2001-2004 skorajda podvojila na 4,4-odstotno rast letno. Letne energetske bilance, ki jih izdelujejo na direktoratu za energijo, so pokazale skorajda navpično rast in verjamem, da se je pripravljalcem tedanjega Nacionalnega energetskega programa na ministrstvu za okolje, prostor in energetiko leta 2003 zdelo, da bo Slovenija kmalu ostala brez dovolj lastne električne energije.

Toda nato so se trendi nenadoma obrnili navzdol. Že leta 2005 je rast porabe električne energije pri nas upadla le še na 1,5%, leta 2006 na 3,3%, leta 2007 na samo 0,8% ter nato leta 2008 že upadla za 3,4%, lani pa celo za 11%. Konec leta 2009 je bila poraba elektrike v Sloveniji nižja za 15% glede na konec leta 2007. Še več, Slovenija, ki je v obdobju po letu 1996 ves čas (razen v treh posamičnih letih) neto izvoznica elektrike, je svoj neto izvoz elektrike v zadnjih dveh letih še močno okrepila. Za ilustracijo, po podatkih SURS je Slovenija leta 2008 neto izvozila za približno polovico letne proizvodnje električne energije v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ), ki proizvede približno eno tretjino slovenske električne energije, lani pa že skoraj za celotno letno proizvodnjo energije v TEŠ.

Kaj se je zgodilo? Kot sledi iz Poročila o razvoju 2009 (UMAR), je prvi razlog mogoče iskati v deindustrializaciji Sloveniji, saj se je delež predelovalnih dejavnosti v BDP med letoma 2000 in 2008 zmanjšal za dobre tri odstotne točke. Predelovalne dejavnosti pa porabijo nekaj več kot polovico vse električne energije pri nas. Drugi dejavnik pa je zmanjševanje proizvodnje v energetsko najbolj potratnih industrijskih podjetjih, predvsem v kemični in kovinski industriji ter proizvodnji papirja. Za ponazoritev, naš najbolj potratni energetski porabnik Talum iz Kidričevega je za proizvodnjo aluminija še leta 2005 porabil kar 12% vse porabljene električne energije v Sloveniji, toda do leta 2007 se je zaradi prilagajanja proizvodnje IPPC direktivi njegova proizvodnja primarnega aluminija zmanjšala za četrtino, zaradi česar se je delež Taluma v celotni porabljeni električni energiji v Sloveniji zmanjšal z 12% na 9%. Obstaja pa še tretji dejavnik, in sicer poraba gospodinjstev, ki po podatkih SURS že od leta 2003 stagnira na ravni nekaj več kot 3,000 GWh letno, kar predstavlja približno četrtino vse porabljene energije v Sloveniji.

Kakšne trende glede porabe električne energije v Sloveniji lahko pričakujemo? Pri tem bosta odločilno vlogo igrala predvsem poraba v predelovalnih dejavnostih na eni ter učinkovitost rabe energije nasploh, tako v gospodarstvu kot v gospodinjstvih. Glede porabe elektrike v industriji, ki porabi nekaj več kot polovico vse električne energije pri nas, so trendi predvidljivi. Prvič, tudi v Sloveniji prihaja do pospešene deindustrializacije, zaradi katere se bo delež predelovalnih dejavnosti v BDP s sedanjih 23% zmanjšal na evropsko povprečje okrog 17%. Hkrati se energetska intenzivnost v industrijski proizvodnji hitro zmanjšuje z zmanjševanjem proizvodnje v predelavi aluminija ter v papirni in jeklarski industriji. Dodatno pa je treba vedeti, da je slovenska industrija lani utrpela padec proizvodnje za skoraj 20%, kar je zmanjšalo njeno porabo elektrike za skoraj 19% ter skupno porabo elektrike za 11%.

Del te izgubljene proizvodnje se ne bo več obnovil, del pa bo prišel na raven iz leta 2008 šele čez pet ali več let. Poraba električne energije v industriji se bo torej v prihodnjih desetletjih gibala na nižji ravni od tistih, ki smo jih bili vajeni do leta 2007, kasneje pa bo rast porabe sledila trendu rasti industrijske proizvodnje. Drugi dejavnik dolgoročne ravni porabe električne energije temelji na učinkovitosti rabe energije, kamor tako gospodinjstva kot tudi država z gradbenimi predpisi na eni in subvencijami na drugi strani vlagajo precejšnja sredstva, zaradi česar je mogoče pričakovati nadaljevanje trenda stagnacije porabe elektrike v gospodinjstvih.

Ali TEŠ 6 sploh potrebujemo?
Namen tega komentarja ni v eksaktnih napovedih trendov porabe električne energije v prihodnjih desetletjih, temveč opozoriti na to, da so se po letu 2005 pri nas trendi v porabi elektrike zaradi spremembe strukture gospodarstva, gospodarske recesije ter investicij v bolj učinkovito rabo energije bistveno spremenili. Slovenija je nenadoma postala država, ki izvozi kar med 10% in 20% vse proizvedene električne energije. In tudi ta vidik je treba imeti pred očmi, ko oblikujemo nov nacionalni energetski program ter se odločamo o posamičnih investicijah v energetiko.

Morda se je še leta 2003, ko je ministrstvo za okolje, prostor in energetiko pripravljalo tedanji NEP, in junija 2004, ko je skupščina TEŠ sprejela sklep o graditvi šestega bloka TEŠ, tedanjim odločevalcem zdelo smiselno nadaljevati z izkoriščanjem velenjskega lignita v energetske namene ter začeti z graditvijo TEŠ 6. Toda od takrat so se razmere bistveno spremenile. Ob tem, da je drastično upadla dinamika porabe električne energije doma, so se spremenile tudi razmere na svetovnih trgih. V letih med 2004 in 2006 se je zaradi astronomsko visokih cen nafte in zemeljskega plina odločevalcem v TEŠ in slovenski politiki še morda zdelo ekonomsko upravičeno vlagati v termoelektrarne na lignit, ki imajo najslabši možni energetski izkoristek od vseh ostalih virov energije. Toda zaradi nenadoma povečanega povpraševanja po tej tehnologiji, predvsem iz azijskih držav, so se cene tehnološke opreme za termoelektrarne podvojile, cene nafte in plina pa so spet upadle, zaradi česar je ekonomika termoelektrarn na premog popolnoma padla v vodo. Spet se je povečala privlačnost plinsko-parnih elektrarn zaradi nizkih stroškov izgradnje, izjemno pa se je povečala privlačnost jedrskih elektrarn, ki so daleč najbolj rentabilna energetska investicija zaradi izjemno nizke stroškovne cene proizvedene elektrike.

Hkrati je pomembno pogledati tudi eksterne stroške, ki nastanejo ob izkoriščanju različnih energetskih virov. Daleč najvišje eksterne stroške, kamor spadajo stroški za okoljske škode, klimatske spremembe, vpliv na zdravje ter uporabo zemljišč, povzročajo termoelektrarne na lignit (5,8 centa/kWh). Sledijo elektrarne na črni premog (4 cente/kWh), elektrarne na zemeljski plin (1,6 centov/kWh), jedrske elektrarne (0,3 centa/kWh), medtem ko imajo hidroelektrane in elektrarne na veter eksterne stroške nižje od 0,2 centa/kWh (Vir: Eurelectric, 2007).

Želim povedati to, da če bi se danes odločali o gradnji TEŠ 6, te odločitve na podlagi poznavanja teh trendov ne bi mogli sprejeti. Naj kot primer navedem, da je v Nemčiji konec lanskega leta bilo v gradnji 10 termoelektrarn na premog (8 na črni premog in 2 na lignit, obe v vzhodni Nemčiji) skupne nazivne moči 11.966 MW, pri čemer sta dve v sodnem postopku. Toda hkrati so lani v Nemčiji zaustavili začetek gradnje kar 13 termoelektrarn skupne nazivne moči 12.770 MW. Večina projektov je bila zaustavljena zaradi neekonomičnosti projektov, nekaj pa dodatno tudi zaradi sporov z lokalnim prebivalstvom. Podobno se dogaja s 14 termoelektrarnami, ki so načrtovane, vendar je zaradi slabe ekonomike projektov odločitev o gradnji prestavljena. Treba se je zavedati, da je večina nemških termoelektrarn na črni premog, ki ima trikrat višjo kurilno vrednost od lignita (kurilna vrednost lignita je na ravni drv) in s tem seveda tudi bistveno boljši energetski izkoristek.

Podpisani izjavljam, da ne za ta in ne za katerikoli drug komentar nisem dobil plačila od nobenega lobija, podjetja ali piarovske agencije ter da se nikoli nisem in se v doglednem času ne nameravam svetovalno ali kakorkoli drugače angažirati pri kakšnem energetskem projektu. Priznam pa, da imam doma na strehi nameščene solarne enote in da nameravam to investicijo v izkoriščanje sončne energije doma še povečati.

Najboljši test glede smiselnosti izgradnje TEŠ 6 je izkazan interes tujih zasebnih investitorjev. Tega interesa ni niti za vzorec, ker je stroškovna cena proizvodnje v TEŠ 6 z ozirom na nizki energetski izkoristek lignita, porast cen kuponov za izpuste CO2 ter bodoče stroške naprav za zajem CO2 višja od nabavne cene elektrike na evropskem trgu. Po mojih informacijah se iz posla financiranja projekta zaradi njegove slabe ekonomike umika tudi EBRD, kar pomeni, da bo morala država dati še dodatna poroštva konzorciju poslovnih bank glede vračanja najetih kreditov za TEŠ 6.

Prav zato je danes, ne glede na formalni začetek gradnje TEŠ 6 ter na že vplačana plačila dobavitelju opreme, potreben nujen strateški razmislek o smotrnosti investicije v TEŠ 6. Po podatkih TEŠ naj bi šesti blok po količini proizvodnje električne energije popolnoma nadomestil dosedanjih pet blokov TEŠ, pri čemer bi bil blok 5 v hladni rezervi. Še do konca lanskega leta je bilo načrtovano, da bosta peti in novi šesti blok delovala skupaj, pri čemer bi peti blok ugasnili leta 2026. V ta namen so namreč v TEŠ leta 2008 k petemu bloku dogradili dve plinski turbini skupne nazivne moči 84 MW ter investicijske vrednosti 50 mio evrov.

Po podatkih TEŠ naj bi šesti blok proizvajal 3,500 GWh električne energije, kar je natanko enako količini energije, ki jo proizvedeta skupaj blok 4 ter blok 5 s prigrajenima plinskima turbinama. Iz tega vidika se zdi danes bistveno bolj ekonomična odločitev za modernizacijo bloka 4 s prigraditvijo plinske turbine ter naprav za zmanjševanje emisij. Po podatkih TEŠ bi taka investicija stala okrog 400 mio evrov. Oba bloka 4 in 5 bi tako lahko nadaljevala s proizvodnjo energije do leta 2026, ko bi ju ugasnili in hkrati zaprli rudnik lignita v Velenju ter prihranili te preostale zaloge lignita kot strateške rezerve. V vmesnem času pa bi izgradili energetsko, okoljsko in ekonomsko bistveno bolj učinkovite energetske kapacitete v skladu z dolgoročnimi energetskimi potrebami. Z dobaviteljem opreme Astomom pa bi bilo treba dogovoriti možnost prekinitve posla oziroma nakupa druge opreme, denimo za modernizacijo bloka 4.

Kakšne so energetske alternative?
Najboljša alternativa umazani proizvodnji energije iz premoga je seveda zmanjševanje porabe električne energije, tako v »umazani« industrijski proizvodnji kot v gospodinjstvih. Če bi zaprli energetsko potratno proizvodnjo primarnega aluminija v Kidričevem, bi privarčevali okrog 10% vse porabljene električne energije v letu 2009. Če bi zmanjšali proizvodnjo še denimo v jeklarski in papirni industriji, bi se lahko približali prihranku v skupni višini vsaj 12% vse porabljene električne energije. Varčna raba v gospodinjstvih ter vgradnja energetsko bolj učinkovitih naprav bi lahko zadržala porabo električne energije vsaj na sedanji ravni, morda pa jo celo znižala za kak odstotek. Toliko v razmislek.

Poglejmo zdaj energetske alternative na področju proizvodnje energije. Najpogostejši »argument« vodstva TEŠ ter njihovih plačanih  zagovornikov gradnje TEŠ 6, je, da ni nobene alternative za TEŠ 6. Pri tem poudarjajo predvsem dva aspekta. Prvič, da ni na vidiku nobene druge energetske naložbe, ki bi lahko v doglednem času nadomestila izpad električne energije iz Šoštanja. In drugič, da Slovenija nima altenative glede TEŠ zaradi njegove vloge kot frekvenčnega regulatorja, ki torej v omrežje pošilja energijo, takrat ko se pojavijo potrebe.

Seveda noben izmed obeh argumentov ne zdrži resne presoje. Prvič, resne alternative šestemu bloku danes obstajajo in projekti so pripravljeni. Res pa je, da njihov začetek blokira vodstvo HSE, ki si zagona teh alternativnih projektov ne želi. Meni so znani vsaj trije resni alternativni projekti. Prvi je izgradnja pretočne hidroelektrarne Kozjak (nad HE Fala) z dvema turbinama in z nazivno močjo 400 MW. Projekt je pripravljen financirati tuji investitor. Drugi projekt je izgradnja drugega bloka jedrske elektrarne Krško (NEK 2), ki naj bi imel nazivno moč med 1100 in 1600 MW. Gre jedrsko elektrarno tretje generacije, ki lahko uporablja reciklirano jedrsko gorivo in deluje bodisi s proizvodnjo energije v pasu ali trapezno (več o tem kasneje). Življenjska doba je 60 let, stroškovna cena proizvedene elektrike pa je najmanj dvakrat nižja od zaenkrat optimistično predvidene stroškovne cene elektrike iz TEŠ 6. Gradnja NEK 2 bi se v primeru pozitivne odločitve lastnika, vlade in lokalne skupnosti lahko začela med leti 2013 – 2015 in končala med leti 2017 – 2020, definitivno najkasneje pa do leta 2025. Za naložbo v ta objekt se zaradi visoke donosnosti zanimajo tako domači kot tudi veliki energetski investitorji iz Nemčije, Avstrije in Italije. Z NEK 2 bi Slovenija seveda postala velik neto izvoznik elektrike, hkrati pa bi prek njega lahko ogrevali tudi celotno Ljubljano itd. Tretji projekt pa je gradnja sprejemnega terminala za utekočinjeni zemeljski plin in sočasna izgradnja plinske elektrarne v Kopru z nazivno močjo 240 MW. Med prednosti te naložbe spadajo predvsem zagotovitev večje energetske neodvisnosti primorske regije, povečanje pretovora v Luki Koper za več kot 20% ter možnost frekvenčne regulacije v elektroenergetskem omrežju (zaradi ustrezne kapacitete skladiščnega terminala). Projekt ima izkazan interes zasebnih investitorjev.

S tem smo pa pri drugem kapitalnem »argumentu«, namreč da samo TEŠ 6 v bodoče zagotavlja prek učinkovite frekvenčne regulacije nemoteno oskrbo z energijo in nemoteno delovanje elektro-energetskega omrežja. To seveda preprosto ni res. Frekvenčno regulacijo z možnostjo delovanja na trapezni način omogočajo vsi trije našteti energetski projekti. Najbolj učinkovit pri tem je seveda NEK 2 s tehnologijo tretje generacije ter z izmeničnim delovanjem obeh blokov.

Med navedenimi projekti gre za izjemno resne, okoljsko in ekonomsko bistveno bolj učinkovite energetske alternative gradnji TEŠ 6, ki bi morale dobiti prednost pri pripravi novega nacionalnega energetskega programa. V sedanji fazi bi bila daleč najbolj racionalna odločitev vlade uvedba moratorija na gradnjo TEŠ 6, dokler se ne pretehtajo vsi vidiki tega in alternativnih projektov z vidika energetske učinkovitosti, okoljske sprejemljivosti in ekonomske smiselnosti. Največja napaka, ki jo Slovenija trenutno dela, je popustitev interesom energetskega lobija iz Šaleške doline in njihovih lobistov v vladi. Gre za odločitev za nasedlo naložbo tipa »Obrovac« ali »Feni« (se še spomnite?), ki bo stala med 1,5 in 2,2 milijarde evrov ter hkrati za seboj pustila ekološko in razvojno opustošeno Šaleško dolino po letu 2054. Prebivalci Slovenije ne moremo biti talci zasebnih interesov nekega lobija iz Šaleške doline. In prebivalci Šaleške doline si zaslužijo bistveno boljše razvojne možnosti, kot jim jih vsiljujeta rudnik in termoelektrarna za ceno opustošenega okolja.

13 responses

  1. Ne strinjam se z gradnjo 6. bloka zaradi okoljsko varstvenih načel, vendar bi opozoril na bistveno pomanjkljivost članka. Projekcija porabe energije v prihodnosti ne upošteva možnosti elektrifikacije osebnega transporta. Vse večje tovarne so začele razvoj v tej smeri (letošnji genevski sejem) in kar se sedaj zdi utopija bo realnost prihodnjega desetletja. Npr. na Kitajskem so na tem področju močno pred zahodom. V tem primeru bo predvidena poraba električne energije močno presegla načrtovano.

  2. Hvala za napisano. še zmeraj trkamo na zdrav razum državljanov? Kkašna je možnost za referendum?

    pri meni gre obnova ogrevanja drugo leto – za več sonca in energije podtalnice.
    smo aprila, po deželici pa pred cerkvami v vasicah še zmeraj gorijo novoletne luči na drevesih!! Celi božji dan? V javnih zavodih hkrati greje centralna in hladijo klime, v bolnicah še zmeraj porabijo z aogrevanje in hkratno hlajenje toliko elektrike, kot da bi imeli elektroobločno peč,… torej? Samo tukaj je rezerve za TEŠ 6 in del novega bloka JEK Krško.
    Trkamo na zdrav razum in konec apatičnosti tam, kjer to rresnično šteje (po patriji je čas, da javnost zažene še nesluteno večjo galamo zaradi TEŠ-6).

    Moj spoštljivi kompliment avtorju za prispevek!

  3. Se strinjam popolnoma z vsem zapisanim in komentiranim. Bravo JPD in vse čestitke za vašo vztrajnost. Zdaj samo še čakam komentar kakšnega elektrototalitarista, ki mi bo zagrozil z redukcijami in ponovil, da je TEŠ 6 edina in zgolj edina izbira, ki jo imamo na voljo. Sem absolutno proti, če ne že zaradi pošastnih financ, ki jih projekt zahteva, pa toliko bolj zaradi popolne okoljske nesprejemljivosti, ki jo ta projekt zakoliči še vsaj za naslednjih 20 ali več let!!! Pa dajmo nekaj narest no za referendum in ustavimo to norost.

  4. Pridružujem se pohvalam avtorju za vztrajnost in vsebino zapisanega. Upanja, da po vladni zeleni luči še kdo uspe ustaviti “šaleški lobi”, je sicer bolj malo, a še ni umrlo. Referendum bi bil pravičen in primerljiv s tistim za TET 3. Le zdrav razum izven šaleške doline lahko še pravočasno ustavi “to norost”. Na šalečane s spranimi možgani (pranje se stopnjuje že 50 let) po moje ni računati. Kot je videti, celo večina šoštanjčanov, ki najbolj čutijo posledice delovanja TEŠ, dejansko tiho podpira nadaljevanje razvojne agonije kraja. Kdo bi vedel zakaj? Nekaj jih je res zaposlenih v elektrarni ali na premogovniku, a nekaj jih je gotovo tudi prestrašenih, saj “šaleški lobi” obvladuje vse pore življenja v tej dolini.

  5. @šalečan

    Zdrav razum izven Šaleške doline naj odloča? Ljublančani denimo, ki v prestolnici dihajo veliko bolj zagiftan zrak kakor mi?
    In kje so bili zdajšnji samooklicani ekologi s svojimi protesti pred desetletji, ko je bil zrak v Šaleški dolini dejansko svinjski? Bi kdo končno postregel z relevantnimi podatki o toksičnih koncentracijah pred namestitvijo in po namestitvi čistilnih naprav?

    Tole o strahu pred šaleškim lobijem, ki naj bi obvladoval vse pore tukajšnjega življenja, je čisto navadna paranoja. Saj sami veste, kajti vtaknili ste ga v navednice.

    Čudite se, da so tudi Šoštanjčani ‘za’, a je razlaga zelo logična. Družmirčani niso žrtvovali svojih domov za to, da se rudnik predčasno zapre in se izgubijo številna delovna mesta. Zrak je po namestitvi čistilnih naprav bistveno boljši in če tega nekateri posamezni Šalečani in številni Nešalečani ne morete razumeti, lahko kar sebi pripišete diagnozo spranih možganov.

  6. A je lobi res tako močan, da ni kakšne javne debate o tej zadevi? Pri vsaki najmanjši investiciji je usklajevanje, tukaj pa… GREMO!

    Dober argument je tudi o strateških rezervah… a bomo v naši generaciji vse porabili? Kakšno bo življenje čez x let in kaj bomo takrat potrebovali?

    Projekti, kjer je interes za javno-zasebno partnerstvo so načeloma veliko boljši, kot zgolj odločitev v javnih ustanovah, saj kapital terja svoj donos, javni del pa zadovoljuje javni interes. Načeloma pravim zato, ker se ne strinjam z gradnjo megalomanskega in stroškovno popolnoma zgrešenega projekta stadiona v Ljubljani.

  7. Hm, jaz bi samo zlobno pripomnil, da se ne bi zanašal na napovedi kakšno porabo energije, bomo imeli čez x let. Avtor je ekonomist, ampak sedanje ekonomske krize ni napovedal x let vnaprej.

  8. Lep članek Jože. V glavnem se s tabo strinjam, bi pa opozoril na nekatere stvari.

    1. Predvidena HE Kozjak ne bo “pretočna” elektrarna, pač pa “črpalna”. Drugače pa je tak tip elektrarn zelo primeren tako za sekundarno regulacijo (frekvenca) kot za kritje konic.

    2. Jedrske elektrarne običajno delujejo v pasu. Obstajajo tudi izvedbe z možnostjo regulacije moči (v Franciji), ki elektrarnam omogoča delovanje v trapezu, nikakor pa ne regulacije frekvence. Glede nove generacije elektrarn pa težko kaj rečem vendar dvomim, da bi jih uporabljali v sekundarni regulaciji.

    3. Kot je že prej omenil Primož: razviti svet v prihodnosti načrtuje elektrifikacijo prometa, ki bo hkrati prinesel težave (dodatne potrebe po energiji) kot ugodnosti (dodatne hranilne kapacitete, ki bodo lahko na razpolago dispečerju pri sekundarni regulaciji – ena od tehnologij SMART GRID).

  9. A pa ta izvoz morda predstavlja tisto, kar se elektrike naloži na tovornjake in odpelje njenim lastnikom, bratom Hrvatom? Če je tako, ali avtor predlaga, da jim to elektriko konfisciramo?

  10. @šalečanka
    Vaša reakcija je dokaz za moje trditve, da v zatohli dolini, kjer očitno oba živima, vlada enoumje spranih možganov. Paranoja gor ali dol, a v vaših sovražnih očeh so vsi drugače misleči “zagiftani ljubljančani” ali pa “samooklicani ekologi”.
    Nihče ne trdi, da se zrak po čistilnih napravah ni izboljšal. A izboljšan zrak še ne pomeni, da je zdaj zdravo živeti v senci dimnikov. Žal sanacija vedno kasni in kriminal je bil, da so elektrarno brez čistilnih naprav sploh zgradili. Tudi po TEŠ 6, ki bo verjetno res še nekoliko izboljšal vplive na okolje, pa bo vendarle še ostalo kup negativnih vplivov in to za nesprejemljive pol stoletja.

    Hvala za razlago, zakaj so Šoštanjčani ‘za’. Krivi so torej družmirčani, ki bi se sicer, če bi se uničevanje plodne zemlje ustavilo, težko sprijaznili, da so zastonj žrtvovali svoje domove v nekdaj prelepi vasici Družmirje, ki je kruto končala pod vodo. Potopljena ravninska vasica je namreč stoletja prehranjevala več ljudi, kot jih bo zaposleno v TEŠ6, kjer se bo število delovnih mest itak zmanjšalo.

  11. Pridružujem se čestitkam in zahvalam avtorju za vztrajnost in potrpežljivost. Fino, da je tako pregledno strnil in nanizal vse infote na razumljiv način, da je tudi nam nepoučenim še dodatno razjasnil zadeve. Sem laik, a se mi zdi zelo smiselno kar piše, sploh o razlogih proti, okol alternativ pa bi težko kaj komentirala; itak pa [še] ne moremo poznati vseh prihajajočih okoliščin oz. se ne moremo z gotovostjo zanašati na nič, a vseeno je treba raziskat nove možnosti in delovat v modernejši in vsem prijaznejši smeri.
    Hvalevreden se mi zdi tudi avtorjev osebni medklic. 🙂

  12. Težko je spremljati vse kar se sproducira na račun TEŠ-a.

    Me pa zanima, če je kdo zasledil, da bi p. Damijan resno odgovoril na članek nekdanjega okoljskega ministra Kopača (Sobotna priloga DELA izpred dveh mesecev). Tistega, ki je Damijana zaradi nepoznavanja delovanja elektroomrežja, imenoval, “smešni doktor”.

  13. @šalečan

    Dragi sorojak, nikar tako žolčno ne podtikajte sovraštva mojim besedam!
    Ja, še zmeraj se sprašujem, kje so bili ekologi v svinčenih časih zagiftanega ozračja in se čudim nad pametovanjem novodobnih ekologov, ki za zdaj še nimajo pri roki nobene pametne alternative. Še več; zmrdujejo se tudi nad manj škodljivimi viri energije.
    Tole frcanje opranih možganov tudi ne vodi nikamor; razen če nimate racionalne razlage, katera ablast to počne: velenjska ali šoštanjska. Kot je znano, sta ideološko na različnih bregovih.
    Poskušala sem zgolj navesti racionalne argmente, zakaj je šaleško prebivalstvo v večini ‘za’. To pa najbrž šteje več kakor pridiganje vseh drugih, ki nas bodo ob neki drugi priložnosti poskušali prepričati, kako je drugi bok nuklearke okolju veliko prijaznejši.
    Hja, ekologi se dandanes ozirajo samo še v nebo…

%d bloggers like this: