Pomoč Grčiji je zavarovanje za Slovenijo

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Ko sta Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad (MDS) napovedala finančni paket pomoči Grčiji v višini 110 milijard evrov in ko je bil alociran delež Slovenije v tem finančnem paketu, so se seveda takoj oglasili domači »običajni osumljenci«. »Argumenti«, da Slovenija ne sme pomagati zapravljivim in lenim Grkom in da ta finančna pomoč ne bo nikoli povrnjena preprosto ne sežejo dlje od miselnega dometa dežurnih populistov, ki se konča na Karavankah, še najraje pa v lastni denarnici danes. Kaj bo jutri, če danes ne naredimo nič, jih ne zanima.

Bistvo, zakaj moramo danes pomagati Grčiji, je preprosto – finančna pomoč Grčiji je kot da bi plačali zavarovanje za makroekonomsko stabilnost. Nekaj podobnega, kot plačamo vsako leto zavarovalnici za zavarovanje nepremičnine, v kateri živimo. Evro je za Slovenijo varnostni ščit, ki nas brani pred negativnimi zunanjimi vplivi in pred lastnimi neracionalnostmi. Če Slovenija ne bi bila vključena v evro območje, bi šla mnogo hitreje po poti Islandije v bankrot. Do sedaj smo se Slovenci v evro območju šli bolj kot ne »free-riderstvo«, bili smo deležni zgolj pozitivnih učinkov večje makroekonomske stabilnosti in monetarne brezskrbnosti. Zdaj pa je prišel čas, da za to zagotavljanje varnosti v skladu s podpisanim sporazumom plačamo zavarovalno premijo. Dober odstotek BDP, ki ga bomo posodili Grčiji, je relativno majhna premija za varnost, ki je bomo deležni v prihodnje.

Tudi Nemčija je bila še pred dvema mesecema močno proti finančni pomoči Grčiji. Toda tudi nemška vlada je kmalu uvidela ekonomsko kratkovidnost populističnih puhlic o vprašljivosti pomoči zapravljivim grškim gospodom. Dejstvo je, kot sem napisal pred dvema mesecema na tem mestu, da je brez hitre in učinkovite finančne pomoči Grčiji ogrožen evro in s tem politična prihodnost Evrope. Ni zaman, da je ta teden guverner nemške Bundesbanke Axel Weber – precej odkrito za centralnega bankirja – izjavil, da bo brez finančne pomoči Grčija okužila celotno evro območje. Ni zaman, da je direktor MDS Dominique Strauss-Kahn izjavil, da če evročlanice ne pomagajo Grčiji, to pomeni konec evra.

Ni dileme, brez učinkovite finančne pomoči Grčiji, ki bo pogojevana z doslednim izvajanjem makroekonomskih reform, predvsem krčenjem javnih izdatkov, bo Grčija zelo hitro objavila plačilno nesolventnost. S tem bo hkrati izstopila iz evra. Finančni špekulanti pa bodo nadaljevali svoj uničevalski pohod na Portugalsko, Španijo, Italijo, Irsko in Slovenijo. To pa pomeni konec evra kot skupne evropske valute, ali bolj po domače rečeno – to pomeni jugoslavizacijo evroobmočja, kot smo jo lahko doživljali konec 1980. let na naših tleh. Globalna gospodarska situacija je godna za proces gospodarske dezintegracije, uvajanje ekonomskega protekcionizma ter nato še politične dezintegracije članic EU. Nemška kanclerka Angela Merkel dobro ve, kaj govori, ko je ta teden v nemškem parlamentu povedala: »Ne gre za nič več in nič manj kot za prihodnost Evrope«.

Če kdo, potem morajo danes prav majhne članice EU navijati za to, da se uveljavi mehanizem finančne pomoči članicam, ki zaidejo v nepremostljive finančne težave. In Slovenija je prva med majhnimi članicami evroobmočja, ki se mora za to zavzemati. Slovenija je namreč po makroekonomskih kazalcih zelo blizu »prašičem« (državam PIIGS) ali celo v slabšem položaju zaradi lanskega katastrofalnega upada BDP, enormne javne zadolžitve ter majhnosti, zaradi katere je še bolj ranljiva za zunanje šoke in špekulativne napade. Če mi danes ne bomo pomagali Grčiji, bomo jutri na vrsti mi in takrat ne bo nikogar, ki bi lahko pomagal nam. Ne gre za solidarnost, gre za zavarovanje.

Hkrati z uveljavitvijo mehanizma finančne pomoči znotraj evroobmočja pa je treba na ravni evroobmočja v bodoče ustanoviti »gospodarsko vlado«, ki bo skrbela za usklajenost makroekonomskih politik med članicami. Skupne valute brez skupne vlade si ni več mogoče predstavljati. Krize kot je današnja nas danes samo še utrjujejo v tem, o čemer si je ekonomska veda enotna.

In že slišim naše populiste …

16 responses

  1. Hm. Obstaja pa tudi kar nekaj (nemških) strokovnjakov, ki pravijo, da je gospodarski delež Grčije v EU premajhen, da bi njen propad kar tako sesul Evropo. Se pravi, da je lahko tudi govorjenje o evropskem požaru le populizem, s katerim se vlade branijo pred svojim prebivalstvom (ki je ravno tako sposobno zažigati, banke na primer)…
    Druga stvar je: Angela Merkel in še kdo zahteva, da se v EU uveljavijo pravila oz. zakoni, po katerih bo pomoč Grčiji ostala edinstveni primer in ne bo za samo povlekla nobenih avtomatizmov EU-pomoči. Z drugo besedo: Nemci bodo Grkom že še šenkali denar, Portugalcem, Špancem ipd. pa niti pod razno ne. Tudi Sloveniji ne. Se pravi, da trenutno obstaja močan odpor proti novemu EU-mehanizmu, kjer se z izgovorom, da bo propadla EU, pomaga kar vsem, ki so se prej igračkali s svojo ekonomijo.
    Res pa je tudi, da niso vse naslednje kandidatke v enaki situaciji: vsaka od njih je v specifičnem položaju in izvaja določene ukrepe, menda je najbolj dosledna in uspešna Irska, ki tako dejansko meče slabo luč na Grke, ki bi raje jemali kot zatisnili pasove.
    Čas bo pokazal, kako in kaj, res pa je, da se populizem (kakršne koli vrste) trenutno zdi najslabši spremljevalec dogajanja.

  2. Mislim, da se na problem Grčije in eura gleda preveč ozko. Temeljni problem ni Grčija, ampak proračunski primanjkljaji v praktično vseh razvitih državah. Še več, dovoljen proračunski primanjkljaj naj bi po Maastriških kriterijih znašal 3% BDP, kar pomeni, da se “lahko” vsaka država v 33 letih zadolži za cel svoj BDP?!! Takšna politika proračunskih primanjkljajev preprosto ni vzdržna, saj ni jasno zakaj bi nekdo (banke, Kitajska) v neskončnost kreditiral vlade razvitih držav.

    Temeljno vprašanje je, zakaj se razvite države sploh zadolžujejo. Razlog je preprost. Z ene strani so pritisnjene z željo prebivalstva za socialno varnostjo, katero morajo vsake nekaj let upoštevati na volitvah. Z druge strani so pritisnjene z globaliziranim mednarodnim kapitalom, ki države “izsiljuje” na način, da v primer previsoke cene delovne sile zapusti tržišče in za seboj zapusti nezaposlene. Ta pritiska sta diametralno nasprotna (prvi zahteva zvišanje, drugi pa znižanje davčne obremenitve) in postavljata vlade v nemogoč položaj. Zadeva se da delno omiliti z neprestano rastjo BDPa (beri: še večjim trošenjem naravnih bogastev in ustvarjanjem nepotrebne potrošnje), ki pa ima svoje omejitve.

    Jaz nisem proti kapitalizmu in proti gobalizaciji, sem pa proti TAKEM kapitalizmu in TAKI globalizaciji, ki jo imamo zdaj. Obstaja neka končna meja, ki jo lahko prenese mati narava in končna meja potrošnja (saj menda ne mislite, da bomo čez 20 let mobitel zamenjali vsaki drugi dan?!). Razvit svet se dviga s hitrostjo 100 km/h proti trdemu plafonu.

    Grška kriza je opozorilo. Moramo se naučiti živeti bolj skromno in racionalno. Moramo postaviti jasne meje, med osnovnimi življenskimi potrebami in nerazumnim vrtoglavim potrošništvom.

    G. Damijan in zagovorniki kapitalizma in globalizacije: reformirajte kapitalizem in globalizacijo čim prej, ker če ju ne boste, bosta propadla in vsi mi skupaj z njima!

  3. Mene skrbi to, da je ta scenarij še kako podoben scenariju iz še ne tako oddaljene zgodovine, ki pa se je nato klavrno končal.
    Sicer pa različna mnenja politikov in ekonomistov itak večinoma narekujejo različni interesi in pogledi.
    Če komu v EU, potem verjamem Nemčiji, da ve kaj dela tako na kratki kot dolgi rok.

  4. Vse skupaj je itak še en bančni balon, kjer bodo za razliko od malih investitorjev sedaj sodelovale države (in preko tega “nategnjeni davkoplačevalci”). Dejstvo je, da Nemčija z vložkom rešuje svoj bančni sistem (ki je preko podružnic posojal Grčiji)in ga drugače ne bi mogla reševati tako zaradi pravil EU kot tudi zaradi notrenjepolitičnih razlogov (kako bi pa zgledalo, da bi Merklova davkoplačevalcem rekla, da morajo dati še dodatnih 22 mrd EUR domačim bankam zaradi njihove nesposobnosti oziroma vlaganja v državne Ponzijeve sheme).Torej je vse “makroekonomsko nakladanje” o neki stabilnosti evra zgolj neka nova demagogija in populizem kako nadaljevati finančni ples, ki ga je prekinila kriza 2007. Za boj proti špekulantom na borzah pa se mi ta poteza zdi bolj nekoristna, kot če do pomoči sploh ne bi prišlo. To je namreč znak, da lahko še v kakšni državi nadaljuješ s špekulantskim plesom, nato pa račun za zapitek pošlješ državam evroobmočja (samo dovolj velik zapitek moraš narediti). Gre torej za vprašanje, ali smo davkoplačevalci še naprej pripravljeni plačevati račune za ustvarjanje denarja “v oblaku” ali ne. In o tem bi verjetno morali nujno 6. junija razpisati referendum.

    Za sedanji položaj RS pa se moramo itak zahvaliti slovenski ekonomski znanosti, ki je vneto asistirala slovemski politiki. V primeru enotne znanosti bi se lahko organiziral tudi referendum, ki bi ustavil marsikatero tvegano potezo slovensks vlade. Ker pa očitno slovenska ekonomska znanost ni sposobna sproducirati nekega nestrankarskega, spodobnega delujočega modela, potem pač imamo kar imamo (vsem govorom o akademski odličnosti in akreditacijam navkljub).

  5. Še bolj kot Nemčiji je verjeti Vatikanu … glede gospodarstva mislim. RKC je le več kot 1.500 let star/a d.o.o., ki je preživela vse sorte pretresov. Kaj pa če bi njih povprašali po nasvetu? SLO spremenimo v samostan, vse damo RKC in nas “bolipatak”. Pa naj se Vatikan *ebe s krizo namesto pahornikov in janševikov. Gotovo bo bolj uspešen.
    >:-)

  6. Najbolj verjetno je, da Grčija sploh ne bo izvedla makroekonomskih reform (še na papirju se bo bolj malo zavezala), Evropska komisija pa ji bo še naprej – kot do zdaj – gledala skozi prste. Bolje bi bilo, če bi se Grčija takoj odpovedala evru, EMU pa Grčiji.

  7. @Marko: točno tako, mislim, da si zadel bistvo. Nerodno je, ker se mednarodnega gibanja kapitala ne da tako enostavno urediti ali obdavčiti, korak naprej bo že to, da za silo omejijo davčne oaze, ki delujejo pod vemo katero kraljevsko glavo (dvomim sicer, da bodo podaniki danes na volitvah kaj spremenili svoj pristop glede tega). Kar se mene tiče pa bi bil velik napredek že resna obdavčitev premoženja, ki presega stanovanjsko osnovo, in malo bolj resne trošarine na bencin, avtomobile, nezdravo hrano, koka kolo itd., ob sočasnem znižanju dodhodnine in davkov na kakšne bolj pametne stvari (varčevanje, zdrava hrana in osnovne potrebe). Ja, živeti moramo bolj skromno, vendar je za to pogoj, da živimo tudi bolj enako.

    Po drugi strani pa, kot pravilno izpostavljaš, del težav povezan nedvomno tudi fiasko “socialne države”, ki lahko deluje – čeprav sindikati (grški ali pa naši) tega nočejo razumeti – v času, ko študira 10% vsake generacije in pridejo 3 zaposleni na enega upokojenca, nikakor pa ne ko študira polovica vsake generacije (in to po osem ali deset let) in ko je upokojencev skoraj več kot delovno aktivnih. Bolj skromno življenje v tem kontekstu pomeni preprosto skrajšati študij in izmaličeno “študentsko delo” na eni strani in podaljšati delovno dobo za kako leti ali dve – oboje sta ekscesa, ki si jih javnofinančno ne more privoščiti nobena evropska država.

    Sprašujem se le, kdaj bo kdo demonstriral s TEMI zahtevami?

  8. Če si lahko “globalni svet” privošči takšne razlike v premoženjskem statusu ljudi in takšne finančne malverzacije, od katerih ima korist peščica, potem je roko na srce še najmanjši problem dolg študij mladine. Če bi tisti trije ljudje delali samo za upokojenca in študenta, problemov preprosto ne bi bilo.

  9. Kakor se meni vidi, sedaj posredno rešujemo nemške banke. Ali je bolje na ta način, ali direktno prepuščam kavni usedlini.

    Vsekakor pa si želim, da bi končno sprejeli ostra pravila in omejitve pri poslovanju bank, ker VL od vsega tega reševanja nima nič, razen novega pufa.

  10. Živjo,

    ni problema, takoj dam svoj delež pomoči, saj sem nekoč tudi moral prispevati kako tretjino plače za jugoslovanske ceste.

    Samo Grki naj takoj ustrelijo svojega finančnega ministra, tako kot so to naredili Severni Korejci. Ali pa koga drugega iz njihove vlade, saj ni važno…

    Za tole situacijo (in vse druge podobne) sta kriva oba, tisti, ki je posojilo vzel in tisti, ki ga je dal. Ve pa se, da če je posojilo dovolj veliko, vračanje ni več problem dolžnika, ampak upnika.

    Pozdrav Stane.

  11. LOL Ta primerjava z zavarovanjem nepremičnine je pa vic tedna: katera zavarovalnica ti bo proti požaru zavarovala hišo potem, ko si jo polil z bencinom, ker si videl, da pri sosedu že gori? Očitno je pomanjkanje navadne zdrave pameti pri doktorjih ekonomije predpogoj, ekonomistična religija pa predvsem nezadržno širjenje neumnosti. Vsakomur, ki ni doktor ekonomije, je najbrž jasno, da je precejšnja neumnost posojati nekomu, ki se je tako prekomerno zadolžil, da ne more več vračati najetih posojil, velika neumnost je potem dodatno zadolževanje zato, da bi iz dolgov reševal nekoga, ki se je preveč zadolžil, še večja neumnost pa je takšno početje, če si tudi sam preveč zadolžen. Tako dobimo neomejeno inflacijsko rast neumnosti.

    Smešno je potem, da se takšnemu “reševanju”, ki je pravzaprav gašenje požara z bencinom, reče zaščita pred špekulanti – ravno to bo dalo špekulantom nov zagon, saj bojo videli, da ni problema, če še naprej posojajo velike denarje in se prekomerno zadolžujejo.

    Najbolj smešno pa je, ko nekdo temu pretepanju s tujim kurcem po koprivah, reče “zavarovanje za makroekonomsko stabilnost.”

    Žalostno in zavajajoče pa je, ko se govori o reševanju Grčije, ki se bo z dodatnimi posojili samo še bolj zadolžila: iz zelo zadolžene države bo postala samo še nekoliko bolj zadolžena država.

  12. Zanimivo. Ko JPD po seriji populističnih pamfletov, v katerih ustreli marsikatero lovsko in žanje ovacije, končno napiše dober in argumentiran članek, se vsuje plaz kritik. Gostilniško populistično zdravopametovanje, ki ga JPD omenja v članku, pa se še najbolj vidi v neumnostih, ki jih je natrosil zirosi.

    Osebno bi k vsemu skupaj dodal le dejstvo, da se Grki, čeprav imajo precej masla na glavi, niso zgolj sami spravili v takšne težave, ampak plačujejo ceno za nemške politike. Če bi ostale nacionalne valute, bi se vsaj nekaj sedanjih težav kompenziralo z apreciacijo marke in nižanjem vrednosti drahme, tako pa v trenutni situaciji Nemci žanjejo prednosti evra, Grki so ga pa najebali.

    Ampak takle mamo – in kot je Mencinger pravilno napovedal – v krizi se okrepi jugoslovanski sindrom, tako da debate o tem, kdo koga izkorišča in kdo je korumpiran lenuhar, postajajo vse bolj žgoče…

  13. @Ivan Ž.
    Še malo zdravopametovanja iz te gostilne:
    http://razgledi.net/2010/05/18/roubini-kriza-ni-mimo-dosegla-je-novo-bolj-nevarno-stopnjo/

    Zadeva je zelo preprosta: najprej so se države zadolžile za reševanje “zainvestiranih” bank, sedaj pa se države zadolžujejo za reševanje zadolženih držav. In vse te dolgove naj bi potem nekako odplačali z varčevanjem? Od česa (od katerih presežkov) pa naj bi sploh varčevali?

    In potem se še najdejo finančni troli, ki ugotovijo, da nekaj bi pa le še lahko pobrali z novimi trošarinami na energente. Ja bomo pa varčevali še pri porabi elektrike in naftnih derivatov.

  14. @Ivan Ž.
    Če sem prav slišal, je Grčija že dobila 20 milijard € in jih 10 porabila za vračilo dolgov – z ostalimi 10 milijardami pa se najbrž gre varčevanje ali pa vsaj reševanje civiliziranega sveta pred barbari?

%d bloggers like this: