Kako sanirati zombijevske banke?

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

V zadnjih tednih so na podlagi zadnjega poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti v medijih spet razplamteli prispevki o nizki kreditni aktivnosti bank na Slovenskem. Natančneje, kreditiranje nefinačnega sektorja s strani bank je bilo v prvih desetih mesecih lani negativno, hkrati pa je bila povprečna obrestna mera za odobrene kredite dvakrat višja od povprečja v evro območju. Takšno stanje na kreditnem trgu lahko mirno poimenujemo kot katastrofalno. Ob takšni aktivnosti bank na kreditnem trgu gospodarstvo niti teoretično ne more rasti.

Resnici na ljubo se ni zgodilo nič presenetljivega. Zgodilo se je natanko to, kar se je moralo zgoditi in kar smo napovedali, da se bo zgodilo, če država ne bo aktivno sanirala bančnega sistema. Napovedali smo japonski scenarij, torej stanje, v katerem so banke po poku kapitalskega in nepremičninskega balona prepuščene, da vsaka zase rešuje problem slabega portfelja. Ves denar, ki ga banke dobijo v obliki depozitov ali izdanih obveznic, preprosto uporabijo za slabitve in rezervacije za slabe naložbe. Denarja ne posojajo. Dobimo navidezne banke, banke na papirju. Banke, ki se ukvarjajo zgolj same s seboj. Zombijevske banke.

Na Japonskem je država pustila banke v tej zombijevski hibernaciji skoraj šest let in Japonska je na tančin izgubila celo desetletje in pol razvoja. Na Švedskem so bančni problem z odločno državno sanacijo rešili v obdobju dveh let in Švedska se je kmalu izvila iz recesije in začela dosegati visoke stopnje rasti.

Poglejmo na kratko, kako so se problema lotili Švedi in Američani ter kako se ga po enem letu oklevanja »načrtuje lotiti« naša vlada. Švedska zgodba iz 1990. let je precej podobna sedanji ameriški. Zaradi močne deregulacije v drugi polovici 1980. let, so švedske banke preko vseh meja povečale kreditno aktivnost. Posledica je bil ogromen nepremičninski balon, ki se je v letih 1991-1992 hitro spraznil. Po seriji bančnih bankrotov, ad hoc vladnih rešitev in trajajočemu močnemu zmanjšanju kreditne aktivnosti bank je bila švedska vlada prisiljena ukrepati sistemsko. Septembra 1992 je vlada uvedla popolno jamstvo za bančne depozite ter pripravila načrt za sanacijo bank. Načrt sanacije je predvideval, da država v zameno za prednostne delnice v bankah od njih odkupi slabe kredite.

Celotno operacijo na Švedskem je zelo uspešno vodil Bo Lundgren, tedanji minister za fiskalne in finančne zadeve.

V ta namen je ustanovila dve instituciji, prvo za nadzor dokapitalizacije bank in drugo za prodajo odkupljenih sredstev, predvsem nepremičnin, ki so jih banke držale kot zavarovanje za kredite. Banke so bile prisiljene odpisati vse slabe kredite, če so želele svež državni kapital. Vlada je slabe krediteo dkupila po tržni ceni in v zameno za vsako krono kapitalske pomoči zahtevala povečanje kapitalskega deleža v bankah. Šlo je za neke vrste nacionalizacijo, v nekaterih primerih je bila popolna, v večini primerih pa le delna, v odvisnosti od deleža slabih kreditov. Ali z drugimi besedami, država je de facto razlastninila dotedanje lastnike, ki so banke pripeljali v slabo stanje.

Strošek sanacije bančnega sistema na Švedskem je ob začetku sanacije znašal 4 odstotke BDP, vendar se je kasneje država poplačala tako, da je odprodajala nepremičnine na trgu ter privatizirala državne deleže v bankah. Na koncu je bil neto strošek države s sanacijo blizu ničle, celotna korist za gospodarstvo pa ogromna, saj se je gospodarstvo hitro pobralo. Ta strošek je treba primerjati z Japonsko v 1990. letih, ki se sanacije bank zelo dolgo ni lotila, zaradi česar je izgubila desetletje in pol rasti.

Celotno operacijo na Švedskem je zelo uspešno vodil Bo Lundgren, tedanji minister za fiskalne in finančne zadeve. Bo Lundgren se je v času sedanje finančne krize spet vrnil kot krizni menedžer, čeprav je potreben obseg bančne sanacije v času sedanje krize precej manjši, saj je le nekaj švedskih bank zašlo v težave. Lundgren je kot direktor švedskega National Debt Office leta 2008 po pooblastilu vlade prevzel sanacijo švedske Carnegie Investment Bank ter njene Max Matthiessen enote. Konec oktobra 2008 je država banki odobrila posojilo, bančni regulator ji je začasno odvzel bančno licenco, dokler ne bo počistila svojega portfelja. Tri mesece kasneje je bil za Lundgrena posel zaključen, v začetku februarja 2009 je Lundgrenov NDO Carnegie banko in njeno Max Matthiessen enoto prodal dvema investitorjema in državi poplačal njen kredit.

Zgodba okrog Bo Lundgrena ni pomembna, kot pravi Nouriel Roubini, zgolj kot šolski primer pravilne sanacije bank, kjer država banko nacionalizira, razlasti dotedanje lastnike, jo sanira in nato z njeno privatizacijo poplača javni dolg, ki ga je najela za sanacijo bank. Pomembna je tudi zaradi vpliva Lundgrena na ameriški način sanacije bank po sedanji krizi zaradi slabih nepremičninskih kreditov. V drugi polovici leta 2008 se je Busheva administracija v prvem poskusu lotila reševanja bank zgolj prek odkupovanja slabih kreditov.

Busheva administracija je po obisku britanskega premiera Browna in Lundgrena v Washingtonu izvirni TARP spremenila.

Osnovni program TARP (Troubled Assets Relief Program) je predvideval, da vlada odkupi slabe terjatve in jih nato prodaja na trgu ter se na ta način poplača. Kasneje je, po obisku tako britanskega premiera Browna kot Lundgrena v Washingtonu, Busheva administracija nekoliko spremenila načrt sanacije. Spremenjen program sanacije po švedskem in tudi britanskem vzoru v zameno za odkup slabih terjatev od bank zahteva izdajo prednostnih delnic ali ekvivalentnih lastniških upravičenj. S tem država seveda na odgovornost pokliče lastnike bank, ki se jim ustrezno slabemu preteklemu gospodarjenju zmanjšajo lastniški deleži. Velja omeniti, da so največji prejemniki državne pomoči prek programa TARP (denimo Citygroup, Bank of America, JPMorgan Chase, Wells Fargo, Goldman Sachs itd.) državi že vrnili preko 180 milijard dolarjev pomoči prek reodkupa prednostnih delnic od države.

Dodatna posebnost ameriškega bailouta v njegovi zadnji obliki je, da so pri sanaciji bank lahko udeleženi tudi zasebni investitorji. S tem naj bi dosegli, da bi bilo vrednotenje prevzetih slabih terjatev bank čim bolj realno, saj je kongresna revizija s strani Congressional Oversight Panela pokazala, da je bila vrednost odkupa slabih terjatev od bank v okviru TARP precej višja od tedanje tržne vrednosti. Marca 2009 je novi ameriški finančni minister Geithner oblikoval spremenjen program Public-Private Investment Program (P-PIP) za odkupovanje slabih sredstev bank. Znotraj tega programa gre za dva ločena programa.

Prvi, Legacy Loans Program, je namenjen odkupovanju stanovanjskih kreditov od bank, pri čemer Federal Deposit Insurance Corporation (FDIC) zagotavlja kreditne garancije v višini 85% vrednosti odkupljenih stanovanjskih kreditov, preostalih 15% pa prispevata finančno ministrstvo in zasebni sektor. Drugi, Legacy Securities Program, pa je namenjen odkupovanju bančnih obveznic, kritih s stanovanjskimi krediti in drugimi sredstvi. Sredstva v ta namen naj bi se v enakih deležih zagotavljala s strani zasebnih investitorjev, vladnega TARP ter TALF sredstev Zveznih rezerv. Vrednost celotnega P-PIP je bila ocenjena na 500 milijard dolarjev.

Pred dobrim letom smo s kolegi Mastenom in Polancem v dveh prispevkih predlagali, da je – če se želimo izogniti japonskemu scenariju z zombijevskimi bankami in dolotrajno stagnacijo – treba naše banke nujno sanirati po švedskem receptu, in sicer tako, da država od njih za denar ali z zamenjavo za državne obveznice odkupi slabe terjatve po tržni ceni. S tem bi rešili dve muhi na en mah. Banke se na ta način očistijo slabih kreditov ter hkrati dobijo svež denar, ki jim služi kot svež kreditni potencial za kreditiranje prebivalstva in gospodarstva. Kreditni krč se sprosti.

Po vzoru Švedske in ZDA bi morala slovenska država oblikovati sklad za sanacijo bank, ki ga lahko imenujemo tudi slaba banka ali karkoli z lepše zvenečim imenom.

No, po tem predlogu se, po pričakovanju, ni zgodilo nič. Država se sanacije bančnega sistema ni sistematično lotila. Zadovoljila se je z dajanjem kratkoročnih depozitov bankam in oblikovanjem jamstvene sheme. Oboje je bilo neuspešno. Na podlagi kratkoročnih depozitov ni mogoče dajati dolgoročnih kreditov. Stopnja rasti kreditiranja gospodarstva lani pri nas je bila negativna, jamstvena shema je bila izkoriščena zgolj 22-odstotno, BDP je pri nas upadel za dobrih 8%, dvakrat več od povprečja EU. Zaradi neaktivnosti vlade pri sanaciji bank nismo dobili samo zombijevskih bank, dobili smo tudi zombijevsko gospodarstvo.

Glede na zadnje predloge jamstvene sheme 2.0 in dokapitalizacije NLB v višini 250 mio evrov je očitno, da želi slovenska vlada v nasprotju z drugimi razvitimi državami s to neučinkovito politiko še nadaljevati in tako še podaljševati agonijo gospodarstva. Vlada ni spodbudila bank, da bi začele aktivno upravljati s tem slabim premoženjem, ga prodajati in tako sprostiti kreditni potencial. Zato se kreditni krč samo še razrašča. Zato vlada tudi s tem novim poskusom ne bo ničesar rešila, kriza ne bo šla kar sama mimo in banke ne bodo kar same od sebe ozdravele. Kot sem pisal že zadnjič, država z novo jamstveno shemo samo priznava, da bančni sektor ne deluje in zato aktivira Slovensko izvozno družbo, ki ni prava banka.

Rešitev za slovenske banke mora biti sistemska. Vlada mora od NLB in od ostalih bank preprosto odkupiti slabe kredite po tržni ceni. Slovenski bančni sektor je okužen predvsem s krediti do holdinških družb (prevzemi in menedžerski prevzemi) in do gradbenega sektorja. Ni natančne ocene o tem, koliko je od tega zelo slabih in potencialno slabih kreditov. Po ocenah bančnih poznavalcev naj bi bilo teh danes skuapaj za okrog 3 do 4 milijarde evrov, torej med 8 in 11% BDP. Po vzoru Švedske in ZDA bi morala slovenska država oblikovati sklad za sanacijo bank, ki ga lahko imenujemo tudi slaba banka ali karkoli z lepše zvenečim imenom. Ta sklad bi moral imeti dva podprograma, enega za odkupovanje kreditov holdinških družb in drugega za odkupovanje kreditov gradbenih podjetij. Država bi v prvem koraku z izdajo državnih obveznic zagotovila sredstva denimo v višini 2 milijard evrov, ki bi jih nato v štirih javnih razpisih namenila bankam za odkup njihovih slabih kreditov. (Na tem mestu velja poudariti, da so ta sredstva manjša od sredstev, ki jih je država namenila za prvo in drugo jamstveno shemo ter za bančne depozite, toda nekajkrat bolj učinkovita) Po potrebi bi ta sredstva kasneje v primeru realizacije tveganj, predvsem v gradbenem sektorju, še povečala.

Banke, ki bi želele sodelovati v tem programu, bi morale najprej narediti ustrezne odpise slabih kreditov v breme lastniškega kapitala pod nadzorom Banke Slovenije kot regulatorja. Nato bi v zameno za svež kapital morale državi izdati prednostne delnice, s katerimi bi si država zagotovila, da bo kasneje ta javni dolg lahko tudi poplačala ob prodaji teh kapitalskih deležev v bankah. Prvi vir za poplačilo bo seveda prodaja sredstev, s katerimi so odkupljeni krediti zavarovani, torej kapitalski deleži pri holdinških kreditih ter nepremičnine pri gradbenih kreditih. Tukaj se seveda postavi vprašanje realnega vrednotenja odkupljenih slabih kreditov. Osnovno načelo pa bi moralo biti, da je zgornja cena lahko enaka največ nominalni vrednosti kreditov, zmanjšanih za vrednost oblikovanih slabitev in rezervacij.

Resnično ne želim biti prisiljen v to, da pri vsakem nakupu v trgovini ali na bencinski črpalki gre nekaj centov za NLB in njene slabe kredite do Bavčarja, Šrota in Kordeža.

Prvi program bi lahko izvajala nova centralna agencija za upravljanje državnega premoženja, drugega pa bodisi nova inštitucija ali pa kar Stanovanjski sklad RS. Predvsem glede zadnjega se kažejo pomembne prednosti. Ob predvidenem skorajšnjem bankrotu najpomembnejših gradbenih podjetij z Vegradom na čelu bodo banke nenadoma dobile ogromen fond novozgrajenih stanovanj, za katere prodajo pa same niso usposobljene. Smiselno je, da ta stanovanja po primerno nizki ceni odkupi Stanovanjski sklad za svoje namene in se odpove alternativnim investicijam, ki jih ima v načrtu. Tak poseg bi gradbeni sektor in nepremičninski trg stabiliziral in predvsem omogočil, da se izpusti zrak iz napihnjenih cen. Istočasno bi država hitro rešila problem neprofitnih stanovanj, lahko pa tudi problem prenizkega fonda najemniških stanovanj.

Tako se teh stvari lotevajo v razvitih državah. Iskreno dvomim, da bo do tega ob tej vladi prišlo tudi pri nas. Namesto tega bomo najverjetneje deležni parcialne dokapitalizacije NLB ter poskusa prenosa kreditne aktivnosti iz bank na polbančne ustanove. Nobeno od obojega ne more učinkovito delovati. Naj izpostavim temeljno razliko med predvideno dokapitalizacijo NLB ter med sistemskim odkupom njenih slabih kreditev. Pri odkupu slabih kreditov NLB do denimo Istrabenza, Pivovarne Laško, Merkurja in verige drugih holdinških družb ter do denimo Vegrada, se NLB takoj znebi teh kreditov iz svojih bilanc in v zameno dobi svež kapital, ki se šteje v Tier 1 kapital. NLB je tako očiščena, kapitalsko ustrezna in z dovolj kreditnega potenciala. V primeru dokapitalizacije pa NLB še naprej bremenijo slabi krediti v bilancah, ves svež kapital gre preprosto za zagotovitev kapitalske ustreznosti ob oblikovanih rezervacijah in slabitvah. NLB tako ostane še naprej zakrčena, vse dokler ji ne bo uspelo odprodati kapitalskih deležev v Istrabenzu, Mercatorju, Merkurju in raznih holdinških družbah ter vseh Vegradovih stanovanj v Celovških dvorih itd. To pa lahko traja leta, saj se bo vmešala še politika s svojimi kriteriji glede politične sprejemljivosti morebitnih kupcev.

Naj končam s tem, da zelo nasprotujem predlagani dokapitalizaciji NLB, saj je po eni strani nepregledna in mi kot dakoplačevalcu ne zagotavlja, da bo država ta vložena sredstva kdaj res dobila nazaj in mi znižala davke. Po drugi strani pa dokapitalizacija ne prinaša želenega učinka – povečanja kreditne aktivnosti NLB, sploh pa ne celotnega bančnega sektorja. Če se bo vlada kljub temu zanjo odločila, naj prosim to naredi z vključitvijo javnosti. Prva možnost je, da NLB izvede javno prodajo delnic. Druga možnost pa je, da država v ta namen uvede preferenčni davek, in sicer tako da pri odmeri dohodnine da vsem davkoplačevalcem na voljo možnost, da del povečane dohodnine namenijo za dokapitalizacijo NLB. Na ta način bo javnost imela možnost izbire in izkazati svoj interes in zaupanje v NLB, hkrati pa bo javnost natanko vedela, koliko bo vsakega posameznika dokapitalizacija NLB stala in najmanj koliko sme vsak posameznik kasneje zahtevati od države, da mu povrne sredstev v obliki prodaje delnic ali v obliki znižanja davkov. Resnično ne želim biti prisiljen v to, da pri vsakem nakupu v trgovini ali na bencinski črpalki gre nekaj centov za NLB in njene slabe kredite do Bavčarja, Šrota in Kordeža. Če že plačujem za njihove kredite, želim to bodisi narediti prostovoljno in za to dobiti ustrezen delež v NLB bodisi natančno vedeti, koliko me to stane in koliko lahko pričakujem, da bo v bodoče moja dohodnina nižja zaradi uspešne sanacije NLB.

Za tiste, ki so apriorno in sveto prepričani, kako je NLB najbolj vredno in nacionalno pomembno podjetje pri nas, naj navedem nekaj streznilnih se številk. V letih 2002 – 2009 je NLB povečala svoj knjigovodski kapital iz dobrih 400 mio evrov na skoraj 1,2 milijarde evrov, seveda po zaslugi dveh dokapitalizacij po 400 mio evrov, zadnje izključno s strani države in državnih podjetij (po dvokratniku knjigovodske vrednosti). V tem času je NLB ustvarila približno 450 mio evrov dobička, in plačala 150 mio evrov dividend. Danes je tržna vrednost NLB nekoliko pod knjigovodsko. Primerjava vloženega svežega kapitala glede na ustvarjen dobiček kaže torej, da je bil donos za državo krepko negativen.

No, v svojem nasprotovanju nepregledni državni dokapitalizaciji NLB nisem osamljen. V torek je podoben zadržek našemu finančnemu ministru izrazila tudi Evropska komisija in zahtevala, da je javnost vključena v dokapitalizacijo, in to po pošteni ceni, sicer bo državno dokapitalizacijo NLB razumela kot državno pomoč NLB. Vsaj en znak zdrave pameti na obzorju.

4 responses

  1. “V torek je podoben zadržek našemu finančnemu ministru izrazila tudi Evropska komisija in zahtevala, da je javnost vključena v dokapitalizacijo, in to po pošteni ceni, sicer bo državno dokapitalizacijo NLB razumela kot državno pomoč NLB.”

    Po intenzivnem iskanju kakšnega tiskovnega sporočila Evropske komisije v zvezi s tem nisem nič našel. Prosim za povezavo, na katero se ta trditev nanaša.

    Naj tudi opozorim, da je Evropska komisija večino programov pomoči bankam v EU razumela kot državno pomoč, pa so banke denar od davkoplačevalcev vseeno dobile. V nasprotju z mnenjem nekaterih ekonomistov, ki se z EU ukvarjajo “usput”, državna pomoč v EU namreč ni prepovedana.

    Svetoval bi dr. Damijanu, da se v analizah, ki jih piše, konsistentno drži natančnega jezika. “Vključitev javnosti” v dokapitalizacijo NLB je tako meglen pojem, da si ga ne bi smel privoščiti uporabljati, ko piše o (domnevnih) zahtevah Evropske komisije do Slovenije. Razen seveda, če ni razlog za takšno zamegljevanje navijaštvo za predlog o preferenčnem davku, ki ga populistično lansira v odstavku prej.

  2. Glede na to, da so cene goriv v med 12 (Eurosuper) in 15 (Diesel) centi nižje pri naših severnih sosedih z “nižjim” življenjskim standardom se bojim, da so tile solidarnostni centi že vgrajeni v trenutne cene goriv…

  3. Poleg strogo ekonomske logike, bi veljalo razmisliti tudi o etiki celotne zgodbe. Reševanje bank z državnim denarjem in prenašanje bremena v javni dolg je lahko etično zelo sporno. To velja za vse tiste primere, kjer so težave posledica nepremišljenih špekulacij in še zlasti tako imenovanega “tajkunskega” kreditiranja.

    Vključitev javnosti v dokapitalizacijo je v teh primerih veliko bolj poštena. Tudi če že hočete prek državnih delnic, ki naj jih dobijo ljudje v zameno za javni dolg. No samo to je pa že druga zgodba.

  4. Žal je v prispevku kar nekaj napačnih zaključkov! Avtor, kljub akademskemu nazivu “Dr.”, ne pozna osnov financ, zlasti pa ne bančne bilance.

    Citiram: “Ves denar, ki ga banke dobijo v obliki depozitov ali izdanih obveznic, preprosto uporabijo za slabitve in rezervacije za slabe naložbe. Denarja ne posojajo.”
    To je nesmisel,…, slabitve (rezervacije)učinkujejo na kapitalsko ustreznost oz. solventnost banke in nimajo nobene direktne zveze s svežo likvidnostjo, pridobljeno v obliki depozitov ali izdanih obveznic. Idirektna zveza je ta, za zmanjšana kapitalska ustreznost zožuje naložbeni maneverski prostor, kamor je mogoče plasirati to, sveže pridobljeno likvidnost. Banka je torej lahko super likvidna, vendar nesolventna. Na drugi strani je banka lahko kapitalsko popolnoma ustrezna, vendar nima dolgoročnih virov, da bi financirala dolgoročne naložbe. To sta tipična primera trenutne situacije! Obstaja pa še tretji, banka je lahko super likvidna in solventna, vendar ni zadovoljivih naložbenih možnosti?!?!?! KAKO? Preprosto, tudi do 50% padci prometa v realnem sektorju, ustavljene investicije,…, pa sami financirajte “bilančne lupine”!!!

    Avtor stopnjuje razočaranje z naslednjim “Pri odkupu slabih kreditov NLB do denimo Istrabenza, Pivovarne Laško, Merkurja in verige drugih holdinških družb ter do denimo Vegrada, se NLB takoj znebi teh kreditov iz svojih bilanc in v zameno dobi svež kapital, ki se šteje v Tier 1 kapital.” Krediti so naložbena (aktivna) stran bilance banke! Banka s prodajo ne pridobi svežega kapitala, temveč preoblikuje naložbeno stran – bodisi pridobi državne obveznice bodisi denar na trr. Dogajanje na pasivni strani bilance oz. kapitalu pa je odvisno od cene, po kateri je narejena ta transakcija. Če je višja od knjigovodske, je realiziran dobiček, ki povečuje kapital, če je nižja od knjigovodske, pa izguba, ki zmanjšuje kapital,….

    Odzivam se, ker imam dovolj tega, da so nekateri strokovnjaki za vse po vrsti, čeprav, po pravilu, delujejo s “copy-prilepi” metodo ali osnovami uvoda v mikro ali makroekonomijo, pa še to pogosto napačno!

%d bloggers like this: