Izhod iz krize – Pet preprostih in učinkovitih ukrepov

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

Začnimo z zelo preprostim ekonomskim dejstvom: v lanskem letu je BDP v Sloveniji upadel za 8,5%, kar je za več kot dvakrat bolj kot v povprečju 16 držav evro območja (-4,0%). Le v štirih izmed 27 držav EU je bil padec gospodarske aktivnosti večji kot v Sloveniji. Razlogi za tako visok in primerjalno večji gospodarski zlom pri nas so raznovrstni, v grobem pa so odvisni od strukture gospodarstva ter od odzivov vodstev podjetij, bank in ekonomske politike na padec povpraševanja. Glede na to, da je ta gospodarska kriza kot cunami zadela vse države prek zmanjšanja zunanjega povpraševanja, bi morala ta kriza Slovenijo zadeti sorazmerno ostalim podobno velikim in podobno izvozno usmerjenim gospodarstvom. Toda padec gospodarske aktivnosti v Avstriji, Belgiji, Danski, Češki, Nizozemski, Slovaški, Švedski itd. je bil kljub podobni velikosti in podobni odvisnosti od izvoza za dvakrat manjši. Tudi če primerjamo strukturo gospodarstva in se primerjamo denimo s Češko in Slovaško, ki prav tako temeljita svoj izvoz na avtomobilski industriji, beli tehniki ter proizvodih izdelanih z nizko ceno delovne sile, je slovenski zlom gospodarstva še vedno dvakrat previsok.

Razloge za tako visok gospodarski zlom je torej treba iskati tudi izven specifične gospodarske strukture. Morda bo kdo užaljen, morda pravičniško jezen, morda mi bo kdo »na prvo žogo« očital ekonomsko neznanje, toda Slovenija se je v tej gospodarski krizi najbolj prizadela sama. Ker je zašla v krizo popolnoma razgaljena, izpostavljena tako finančnemu kot trgovinskemu negativnemu zunanjemu šoku v odprti fazi prepozne in domačijske privatizacije po tajkunskem receptu. Po letu 2002 se je v Sloveniji zgodila kolektivna nacionalna norost, ki se je napajala iz zasebno spodbujenega vala kvazi nacionalnega interesa in v kateri so sodelovali vsi – menedžerji podjetij, banke, politiki in javnost. Spretnim menedžerjem je ob asistiranju akademskih kolegov in lahkovernih medijev uspelo prepričati celotno slovensko javnost, da mora nacionalna srebrnina za vsako ceno ostati v domačih rokah. In da je zaradi tega dovoljeno poteptati tako regulatorne institucije kot načela pravne države. V resnici nikoli ni šlo za to, da denimo neka pivovarna, neka proizvodnja kave, paštet in majoneze, neki hoteli in neka trgovina z belo tehniko ostanejo slovenski, pač pa od vsega začetka zgolj za to, da pristanejo v rokah natanko določenega Boška, Igorja in Bineta. Šlo je za preprost pohlep nekaterih posameznikov ter pokvarjenost in lahkovernost drugih.

Ob blagodejnosti visoke svetovne konjunkture in poceni denarja, zaradi katerih se je menedžerjem zdelo, da je mogoče prav vse ugodno kupiti na kredit in bančnikom, da je mogoče te kredite donosno poplačati iz neomejenega denarnega toka podjetij, je tej kolektivni nacionalni norosti šla na roko tudi menjava vlade leta 2004. Zgodila se je politična sprememba, ki je spodbudila proces privatizacije. Na eni strani je menedžerje leve provenience nova oblast  z agresivnimi menjavami nadzornih svetov in uprav spodbudila k lastniškemu zapiranju pred vplivom politike. Na drugi strani je ta val še ojačala nova vlada z nečednimi menjavami tipa »trgovsko podjetje za časopisno hišo« za pridobitev vpliva na javno mnenje ter s podobno nečednimi omogočanji ropanja njenim podanikom v novo osvojenih podjetjih. In vse te nečednosti so obilno in neodgovorno lahkoverno financirale banke.

Ta kolektivna norost je trajala, dokler je trajala svetovna konjunktura. Milni mehurček samopašnosti in pohlepa se je razpočil v trenutku, ko je padla prva ameriška banka. Pri nas sta ostali razdejanje in razgaljenost, ki ju nihče ni hotel opaziti in se z njima spoprijeti na pravi način. Ostala so prezadolžena podjetja, ki so jih menedžerji izčrpali, z usahlim denarnim tokom in premalo kapitala, da bi refinancirali kratkoročne kredite z dolgoročnimi viri. Ostale so banke z malovrednimi pokritji za kredite v obliki lastniških deležev, stanovanj in zemljišč. Ostal nam je začaran krog. Podjetja si zaradi prezadolženosti ne morejo privoščiti dovolj kreditov niti za tekoče poslovanje in banke si zaradi prevelike izpostavljenosti zaradi napačne poslovne politike v preteklosti in posledične kapitalske podhranjenosti ne morejo privoščiti odobravanja dolgoročnih kreditov. In seveda, na koncu nas je pričakala novoizvoljena vlada, za katero se zdi, kot da je padla z Marsa in ki po letu dni in pol na oblasti tega problema še vedno ni znala niti prepoznati kot resnega, kaj šele da bi ga znala učinkovito presekati.

Prvi in najnujnejši ukrep je sprostitev kreditnega krča z aktivno sanacijo najbolj problematičnih bank po švedskem modelu.

Ta gospodarski zlom smo si zakuhali sami. Nihče od zunaj nam ni kriv. Le pipico so nam zaprli. Sami smo se brezglavo pognali v tveganje in sami ne znamo zlesti iz brezna. Toda bodimo pošteni, gre za nekaj deset velikih podjetij, ki so jih poskušali olastniniti pohlepni menedžerji in gre za nekaj bank, ki so to norost financirale v želji po hitrem zaslužku. Toda hkrati gre za 100 tisoč ostalih podjetij, od tega velika večina majnih in srednjih podjetij, ki so kolateralna škoda pohlepa nekaj deset ljudi. Gre za 100 tisoč podjetij, ki je padlo v kreditni krč, ki jim onemogoča normalno poslovanje. Brezno je danes tako globoko zaradi razgaljenosti in nesposobnosti nekaj deset velikih prezadolženih podjetij in shiranih bank, da se sama izvlečejo iz njega in dodatno zaradi počasnosti in neustreznosti odziva ministrov te vlade na krizo.

Drugi kratkoročni ukrep mora biti povečanje likvidnosti v gospodarstvu zzmanjšanjem plačilnih rokov države na največ 30 dni ter hitrejšim vračanjem preplačanega DDV, največ v roku 8 dni.

Velik delež odgovornosti za tako velik padec gospodarske aktivnosti v Sloveniji, ob navedenih nekaj deset pohlepnih menedžerjih in neodgovornih bankirjih, nosi slovenska vlada, ki se na krizo ni učinkovito odzvala. Večina ukrepov, ki jih je sprejela, je bilo zgrešenih, prepoznih ali popolnoma neučinkovitih. Vlada bi morala ob začetku krize poskrbeti samo za dve stvari – za sprostitev kreditnega krča in za ohranjanje likvidnosti prek skrajšanja ali vsaj ohranjanja lastnih plačilnih rokov. Nič od obojega vlada ni naredila. Zato je gospodarska aktivnost bolj upadla, kot bi bilo normalno, tudi v vseh tistih podjetjih, ki niso bila ključno odvisna od zunanjih trgov in ki niso bila izpostavljena zaradi menedžerskih odkupov. Nekaj deset tisoč majhnih in srednjih podjetij je zmanjšalo svojo aktivnost samo zato, ker so banke nenadoma zaostrile kreditne pogoje bolj kot je bilo potrebno.

Tretji ukrep je znižanje plač zaposlenim v javni upravi za 10% znižanje števila zaposlenih v državni upravi za 10%.

Naj v ilustracijo navedem samo primer softverskega podjetja Datalab, edinega visokotehnološkega podjetja na slovenski borzi. Podjetje je razvilo nov računovodski softver, vendar ga ni moglo aktivno začeti tržiti niti aktivno prodajati ostalih programskih paketov, ker so banke zaprle kreditne linije in podjetje ni več moglo, kot je običajno, prodajati programskih paketov na obroke. V času najhujše krize je moralo podjetje svojo zadolženost pri bankah zmanjšati za 45%, ker se banke niso zmenile za jamstveno shemo. Posledica je bil upad celotne prodaje za skoraj 9% glede na leto prej in za dobrih 20% glede na dosegljivo rast v primeru normalne kreditne aktivnosti bank. In slovenskih podjetij s tovrstnimi izkušnjami, ki so bila zaradi prekomerne zaostritve kreditnih pogojev zaradi siceršnjih predhodnih grehov bank prisiljena zmanjšati obseg poslovanja kljub dobrim proizvodom in povpraševanju, je na tisoče in desettisoče. Ker vlada ni pravočasno sprostila kreditnega krča s sanacijo bank, je kriva za ta dodatni in nepotrebni upad gospodarske aktivnosti pri nas. Če ne bi bilo nekaj učinkovitih ukrepov nemške vlade, bi bil kolaps gospodarstva v Sloveniji še bistveno večji.

Četrti ukrep mora ciljati na izboljšanje podjetniškega okolja prek zmanjšanja davčnega bremena.

Takoj po nastopu mandata te vlade sem svaril pred tem, večkrat pisal o potrebnih nujnih ukrepih, decembra 2008 smo s kolegi organizirali konferenco ekonomistov na to temo, pred več kot letom dni smo s kolegi pisali o nujnosti sanacije bančnega sistema. Zgodilo se ni nič razen enega popolnoma neučinkovitega poskusa jamstvene sheme ter nekaj kozmetičnih ukrepov, ki so breme krize prenesli na letošnje leto. Pred mesecem dni smo dobili izhodno strategijo, ki pa – resnici na ljubo – ni strategija za izhod iz sedanje krize, ampak dolgoročna strategija za zmanjševanje javnofinančnega primanjkljaja, ki smo si ga nakopali zaradi pretiranega zadolževanja, ker nismo uspeli znižati stroškov države. Da ne bo pomote, dolgoročno naravnane strukturne reforme s pokojninsko reformo na čelu so absolutno nujne za dolgoročno zdravje javnih financ, toda slovenskega gospodarstva ne morejo popeljati iz krize. Morda se ne zavedate, toda letošnje leto bo bistveno težje, kot je bilo lansko. Pravi obrisi krize se bodo pokazali šele, ko se bodo iztekle subvencije za skrajšani delovni čas in se bo začelo odpuščanje, ko bodo banke začele prodajati malovredna jamstva za kredite in ko bo ECB dvignila obrestno mero.

Peti ukrep pa mora biti nujna uporaba javno–zasebnega partnerstva pri vseh investicijskih projektih države.

Nujno je na krizo odgovoriti hitro in s pravimi ukrepi, če še hočemo rešiti tisti del gospodarstva, ki je še zdrav. Kar danes potrebujemo, so kratkoročni ukrepi. Prvi in najnujnejši ukrep je sprostitev kreditnega krča. Država se mora aktivno lotiti sanacije najbolj problematičnih bank po švedskem modelu. Preprosto mora odkupiti slabe kredite od bank v zameno za prednostne delnice v bankah. Na ta način bodo banke spet zadihale in imele dovolj kreditnega potenciala za odobravanje dolgoročnih kreditov gospodarstvu. Država pa se bo za to državno pomoč poplačala iz prodaje terjatev iz slabih kreditov ter kasneje s prodajo pridobljenih lastniških deležev v bankah. Nauk Švedske, ki se je lotila hitre sanacije na opisan način, ter Japonske, ki je s sanacijo odlašala dolga leta in zato izgubila desetletje in pol rasti, je zelo jasen. Drugi kratkoročni ukrep mora biti povečanje likvidnosti v gospodarstvu prek zmanjšanja plačilnih rokov države na največ 30 dni ter prek hitrejšega vračanja preplačanega DDV, največ v roku 8 dni. Oba ukrepa sta izjemno preprosta in države de facto nič ne staneta, gospodarskim subjektom pa pomenita ogromno. Dodatno k temu mora država poskrbeti za splošno povečanje plačilne discipline prek pospešenih postopkov izterjave.

Tretji ukrep je ključen za zmanjšanje stroškov države, s čimer bomo preprečili, da bi že naslednje leto bistveno dvignili davke. Vlada mora vsem zaposlenim v javni upravi linearno znižati plače za 10%, hkrati pa pripraviti program prestrukturiranja in reorganizacije državne uprave, s katerim bi v roku dveh let znižali število zaposlenih v državni upravi za 10%. Hkrati s tem mora takoj prenehati z revalorizacijo plač in pokojnin z inflacijo ter zmanjšati in racionalizirati socialne transferje s poenotenjem meril in cenzusov. Četrti ukrep mora ciljati na izboljšanje podjetniškega okolja prek zmanjšanja davčnega bremena, predvsem prispevkov in uvedbe preprostih davčnih olajšav za vsa vlaganja v nove tehnologije in raziskave in razvoj. Podjetja bodo najbolj spodbujena za tovrstna vlaganja, če bodo lahko novo tehnološko opremo pospešeno amortizirala. Peti ukrep pa mora biti nujna uporaba javno–zasebnega partnerstva pri vseh investicijskih projektih države. Tako pri gradnji infrastrukturnih (tretji pomol v Luki Koper, izgradnja in modernizacija železniške infrastrukture) in energetskih projektov (drugi blok JE Krško, pretočne hidroelektrarne) je treba spodbuditi sodelovanje ali popolno financiranje s strani zasebnega kapitala. S tem bodo ti projekti stroškovno bistveno bolj učinkovito izpeljani, hkrati pa ne bodo pomenili pritiska na javne finance.

Gre za pet preprostih vendar izjemno učinkovitih ključnih kratkoročnih ukrepov, ki jih lahko uvede vlada brez nujne potrebe po iskanju političnega konsenza in brez potrebe po socialnem dialogu. Seveda, če bi imeli opravka z opravilno sposobno vlado. V letu in pol vladanja je ta vlada pokazala samo dve lastnosti. Prvič, da je nima nobenega konceptualnega kompasa in da je opravilno popolnoma nesposobna. In drugič, da gre – z nekaj častnimi izjemami – za skupek ministrov in ministric moralno vprašljivih kvalitet, ki so v vladi zgolj zato, da sebi ali lobiju, ki ga zastopajo, omogočajo pridobitev zasebnih koristi. Vlada se iz tedna v teden pogreza v nove lastne afere, ene bolj abotne od druge. Ukvarja se zgolj s samo seboj, za reševanje gospodarstva, ki financira kruh nam vsem, pa nima ne posluha ne časa. Kadar pa že,      pa uvede popolnoma napačen ukrep, kot je povečanje minimalne plače, ki bo na hitro uničil še nekaj deset tisoč delovnih mest.

Resnično se zdi, da je ta vlada prišla z nekega drugega planeta. Zato absolutno dvomim, da je sposobna izvesti te ali katerekoli druge pozitivne ukrepe. Kriza vodenja in kaos v vladi, kjer vsak minister zasleduje zgolj le še svoje lastne interese in se noče usklajevati z drugimi, sta se razrasli do te mere, da tudi menjave najbolj šibkih členov, denimo predsednika vlade in finančnega ministra, njeni učinkovitosti ne moreta več doprinesti. Vsi procesi znotraj vlade so ušli iz vajeti. Edina rešitev je zamenjava celotne vlade z denimo neko tehnično vlado, katere mandat bi bil izpeljava kratkoročnih ukrepov za izhod iz krize in dolgoročnih strukturnih reform. V tem kaosu in praktični nemožnosti predčasnih volitev je to edina smiselna rešitev. Potrebujemo nove, politično neokužene, strokovno usposobljene in operativno sposobne kadre. Brez tega nas čaka globoka kriza in dolga stagnacija ter temu ustrezno zmanjšanje blaginje vseh nas. Vsak dan oklevanja nas stane nekaj 10 izgubljenih delovnih mest.

20 responses

  1. tole je zelo dober prispevek.
    še malo začmb vizionarstva bi sam primešal pri javni infratrukturi; železnica pod zemljo v mestih in nad njo s hitrimi potniškimi vlaki, tovorni promet nanjo, gradnja z rušitvijo popolnoma abotno palniranih dosedanjih mastodontov, obvezni parki in drevesa okoli parkirnih hiš, prepoved prometa v mestih, rušitev koncentracijskih taborišč in postavitev modernih urbanih naselij do katerih je dostop le peš (intervencijska pot, da), omejitev črne barve v arhitekturi zaradi norega pregrevanja (in ogabnosti v smislu prizidka opere . kako bi bilo prekrasno, če bi bilo podobno razvojnemu oddelku mercedez benza – snežno bela lepota ob vodi s stekleno fasado na katero zaradi pametnih napuščev in senčil nikoli ne posije sonce), izgradnja energetskega omrežja v katero se kot v internet vključijo vsi proizvajalci energije (obvezna pri vseh nivh gradnjah . na strehi fotovoltaika . najprej na stadion.. dokler je še dovolj elementov iz skupine redkih kovin, ki so potrebne za proizvdonjo).. ampak naštevati nima smisla, ni povezano z ekonomijo in .. vključiti zmernost, zmernost in še enkrat zmernost. ampak, to se mi zdi da se lahko prebere tudi uiz avtorjevega prispevka.

  2. Saj navadnim ljudem so bile “napake”, ki so se dogajale očitne. “Strokovnjakom” niso bile.

    Ja, res bi morali zamenjati vlado. S tehnično.

  3. “Potrebujemo nove, politično neokužene, strokovno usposobljene in operativno sposobne kadre.”

    Tezko bo po polomiji z MM in JPD! Ziga Turk naslednji? Vsaj upam, da se napovedi o sse slabsem letu ne bodo uresnicile. Datalab je “zgodba o uspehu” ampak v srbskih rokah 🙂

  4. Ni kaj dodati in ni kaj odvzeti, a še manj relativizirati, čeprav je prav relativiziranje vsega vzrok za današnje stanje. Ali je globji vzrok odsotnost umnega gospodarja oziroma dobrega očeta? Lahko bi dejali, da, ker očete smo ali ubili (vsaj simbolno) ali pa zapeljali … oziroma posebej pri nas nismo “integrirali” njihovih zločinov – nismo jim odpustili!, temveč na njihov račun delamo kariere, kar nam hromi hrbtenice, osebno integriteto. Družba – naša in družba razvitega dela sveta – je povsem feminizirana, kar pomeni, da je navzven permisivna, razumevajoča, blaga, a neiniciacijska, pušča nas vse življenje v dobi odraščanja, kar pomeni, da nam ni treba biti odgovorni, namesto tega smo ves čas v občutenju krivde zaradi “žrtvujoče se matere” – to je zgodba brez konca zaradi maternega ideala jaza. Shit!
    Ko tako prebiram sobotne deserte – priloge dnevnega časopisja – me osuplja prav ta relativizacija obstoječega stanja in vzrokov zanj. Poleg zgornjega “Izhod iz krize …” in navedenih ukrepov profesorja Damijana, je predpogoj za kar koli v zvezi z izhodom, da nehamo relativizirati oziroma, da očistimo jezik/govor. Slovenski družboslovni univerzitetni diskurz je povsem pobebavljen, zato ker skoraj nihče ne pozna točnih definicij posameznih pojmov oziroma terminov. Vsi pišoči so tako polni razumevanja ali zgražanja stanja bodisi zaradi prerivajočih se navedenih večih elit ali pa se zgražajo in moralizirajo zaradi grozljivo nizke ravni morale/etike plebstva, ki je (iz)bruhnilo na medmrežju.
    Najprej bi se bilo treba dogovoriti, kaj sploh pomeni elita.
    elita = izbrana družba, Slovenski pravopis, SAZU, 1950
    elita = (fr. elite iz lat. eligere izbrati) izbranci, odličniki, izbrana družba, cvet česa; eliten-tna-o izbran (-ne čete) odličen (-a družba, ki se tiče elite. (Franc Verbinc, Slovar tujk, osma izdaja, CZ, Ljubljana 1987)
    elite – n. The choice part, the best of (F, = choice) The Concise Oxford Dictionary, 4th Edition, 1950.
    Ali v Sloveniji obstaja elita, ali imamo Slovenci elito? Pojem elite ima pozitivno konotacijo – je nekaj dobrega, odličnega. Ne glede na to, če dandanašnji uporabljamo besedo elita v posmehljivem in negativnem pomenu, ker naj bi bila izprijena, osnovni pomen ostaja – to je nekaj izbranega, odličnega. S takšno malomarno rabo pa škodimo prav tisti dejanski eliti – čeprav zelo maloštevilni in v temi – ki bi se, če bi lahko prišla do besede, uveljavila in bi nam bila kažipot v vseh smereh bivanja posameznika in skupnosti. Ali se besedo elita uporablja namerno z negativno konotacijo? Da. In to prav zato, da se ne bi mogla formirati resnična elita, elita na vseh področjih “strokovnega” in javnega življenja ter zasebnega življenja, ki je izven dnevne politike in ni zavezana nobenemu gospodarju. Pred 2. svetovno vojno se je Kraljevina Jugoslavija komaj začela prebujati iz pretežno agrarne v industrijsko državo s svojo univerzitetno in gospodarsko elito. Potem je prišla vojna in po njej je na čelo Jugoslavije stopila “avangarda”, ki je povsem odstranila tako ali drugače komaj nastajajočo elito; tudi na univerzah je največjo čistko odličnih univerzitetnih profesorjev opravil prav objokavani Edvard Kocbek kot zvezni minister za prosveto. Nastopil je diskurz banalnega diamata, katerega vpliv preko vpliva izključno levičarjev z Zahoda, se nadaljuje še danes … Kdo bo opravil to mukotrpno, ogromno delo? Za slovensko prerivajočo se “elito” bi bil primernejši izraz “visoka družba”, saj se nosi visoko. Kdaj bom na mestnem avtobusu srečala premiera, ministra/ministrico, župana, profesorja s fakultete, zdravnika, ampak ne zaradi primitivnega PR-a, ampak kot rednega potnika … dokler vas ne bo na njem, bo mestni promet zelo klavrn in ne boste “naši”.
    Če obiščete Slovenski etnografski muzej, boste tam naleteli na stalno zbirko orodij, ki so jih uporabljali naši predniki pri delu tako v hiši kot v obrtnih delavnicah in na polju. Kako presenetljivo natančno so poimenovali ta orodja bodisi v zvezi z opravilom ali z obliko orodja. Seveda ne gre, da bi danes vse poslovenili – premoč v tehnologiji imajo pač Angleži/Američani, saj so oni vodilni v tehnologiji in v poimenovanju izdelkov in naprav. Neka anekdota pravi, dokler bodo piloti letal po vsem svetu za komunikacijo z navigatorji uporabljali angleščino, do tedaj bo ostali svet podrejen Angležem/Američanom? A kljub temu … imena predmetov in naprav so logična in natančna … in pojmov tudi …
    Druga beseda, ki me spravi v nejevoljo in dobim ošpice ali pa krče v mišicah po vsem telesu, je vrednota. Neverjetno, kako s črnih in rdečih prižnic hitijo blebetati o vrednotah. Dokler ne bomo začeli uporabljati besede VREDNOST in VREDNOSTI, nam bodo samopoklicani in oklicani kar naprej pridigali … Vse je napisano že v Bibliji v Mojzesovih desetih zapovedih … zakaj, ker so te zapovedi, kako naj povem, naravne, organske in če bi se jih držali vsi, bi skupnosti napredovale … A kdo se jih drži … oziroma, ali tiste, ki se jih ne, peče vest ali ne … Ne bi verjeli, a če pomislimo natanko, nas danes vsa medijska mašinerija prav nagovarja v smer kršenja teh desetih pravil; in religiozne institucije niso izvzete, saj se v veliki meri napajajo posredno ali neposredno iz dobičkov medijev ali pa so same lastnice medijev … zato pa potem tem bolj vneto pridigajo o “vrednotah”, namesto o VREDNOSTIH! tako “rdeči” kakor “črni” …
    A ljudje so vznemirjeni in sovražno razpoloženi – to je rezultat sindikalistov in ostalih kruhoborcev ter dušebrižnikov ter tistih, ki zmerjajo tisto “kvazi elito” in ščuvajo ljudi… Na ulici v Ljubljani spodoben človek, ki ni oblečen razkošno, ampak je samo urejen, doživlja jezne poglede mimoidočih in nadlegovanje mladih in starih “prosjakov” … ni dobro. Zato dobronamerni, sposobni, urejeni stopite na ulice mest in pustite svoje “patrije” kdaj pa kdaj doma … ni vas, ni nas nikjer …zato bo javno sfero prevzela drhal … na čelu katere bo jahal “so-vrag”, zakaj, zato ker … vemo!

  5. Dober zapis, doslej sem vedno mislil, da gospodarstvo v RS deluje glede na obseg dodelavnih poslov za nemška podjetja.

    Morda je le del o zmanšanju javnega sektorja presplošen, tukaj so številne nianse. Javnih uslužbencev namreč v določenih organih ni preveč, kvečjemu premalo – gre predvsem za naporna in nevarna delovna mesta (pazniki, policisti, celo vojaki) ter vrhunske strokovnjake (specializirani ekonomisti, pravniki) v državni upravi. Rešitev, ki jo predlaga avtor, ni dobra, ker bo linerarno zmanšanje plač še pospešilo odhajanje sposobnih kadrov iz teh delovnih mest v zasebni sektor. Poleg tega je kvantiteta povezana s kvaliteto: temeljni problem javnega sektorja pri nas, tako kot v drugih postsocialističnih državah, je odsotnost resne kadrovske selekcije pri zaposlovanju v povezavi s plačno uravnilovko in absolutno zaščito položaja že zaposlenih (najbolj vidno pri nizki učinkovitosti in preštevilnih napakah državne uprave in slabih rezultatih v znanosti), kar preprosto pomeni, da se zaposluje preveliko število premalo sposobnih namesto manjšega števila bolj sposobnih. Tajnice opravljajo delo referentov, referenti delo diplomantov, diplomanti delo specializiranih strokovnjakov in tako dalje.

    Sicer pa se strinjam s tem, kar je napisal James: brez umiritve ekscesov potrošništva, avtomobilizma in gradnje v prihodnje pač ne bo šlo. Če želimo zagotoviti delo večjemu številu ljudi, bo treba drastično zmanjšati davke na delo in obremeniti navidezne “potrebe” tipa audi, trinadstropna hiša itd. ter dedovanje v vseh njegovih oblikah. In s protimonopolno politiko razbiti oderuštvo kot temeljni “poslovni model” večine gospodarskih aktivnosti, od smučišč do supermarketov (če smo že pri tem: ker nisem ekonomist, naj mi nekdo razloži, kako so lahko cene skoraj vsega v Sloveniji praktično enake tistim v Nemčiji, plače zaposlenih recimo v maloprodaji pa pol nižje).

  6. Vsem petim ukrepom na prvi pogled ni kaj očitati. Ali pač?

    Gledano s stališča neo liberalne ekonomije so to ukrepi, ki rešujejo potaplajoče se ladjo kapitalizma brez ambicije in verjetno tudi brez kakršne koli želje, da bi odpravili vzroke za potop.
    To je podobno, kot se poskušamo rešiti “mačk” po prepiti noči, tako da se ga ponovno napijemo. Metoda celo deluje, vendar le do takrat, ko se nam pričnejo kazati bele miši. In kaitalistični ekonomi ji se te že veselo kažejo.

    Če hočemo iz krize, se bo treba stvari lotiti v temeljih. To pa ni samo ekonomsko vprašanje temveč mnogo širše. Vprašanje kaj hočemo in kako hočemo živeti. In predvsem v kakšni družbi hočemo živeti.

    Razlogi za krizo so silno preprosti, prav nasprotno od tistega v kar nas poskušajo prepričati ekonomisti. Te isti ekonomisti, ki so še do nedavnega dajali za vzgled ekonomije kot so bile Islandska, Irska,… danes ponujejo recepte za izhod iz krize. To je pa vseeno malo preveč!!!

    Vsaj malo etike namesto hladne ekonomske logike bi prosil, če ne zahtevam preveč?

  7. Vrhunski doktor ročnega-namiznega fuzbala v službenem času na stroške davkoplačevalcev (menda je bila to anti-stress ministrska terapija) nam zdaj ponuja čarovne paličice v obliki javno-zasebnega partnerstva?

    “Peti ukrep pa mora biti nujna uporaba javno–zasebnega partnerstva pri vseh investicijskih projektih države.”

    Povsod na Zahodu so spoznali, da je to le privatizacija dobičkov in socializacija izgub. To je poleg izrazito neodgovornega hiper-neo-liberalnega bančništva tudi eden glavnih generatorjev sedanje globalne krize obstoječega “kapitalizma”. (Po Webru je temelj protestantske etike ASKEZA, ki pa je dandanes ni prav nikjer več videti; verjetno od tod tudi konceptualni vir današnjih težav)

    Kaj še poreči? Hudo je videti mlado-ekonomiste, ki na silo poskušajo reševati stvari, ki so jih zagovarjali v svoji dosedanji karieri. Še samcati “guru” Greenspan je priznal, da se je zmotil. Če obrnem še drugače – škoda, da Milton Friedman ni več živ, da bi na lastne oči videl, kakšno kalvarijo je povzročil svetu s svojo Chicaško šolo.

    Verjetno pa bi bil navdušen nad spoznanjem, da v neki vukojebini imenovani Slovenija še vedno obstajajo pravoverniki, ki ponujajo za zdravilo ravne tiste ukrepe, ki so del problema in ne rešitve!

  8. Jože, odlično. Odlična analiza dogodkov, ki nas je pripeljala do tega kar se nam dogaja. Konkreten seznam kratkoročnih ukrepov, ki nas lahko potegnejo ven. Jasno, razumljivo, učinkovito. Potrebujemo tehnično vlado.

    Me preseneča odziv. Kritika na načelni ravni, visokoleteče besede, dokaj osebno. Niti enega samega predloga boljših ukrepov.

  9. @novinar

    Se strinjam – javno zasebno partnerstvo je pretok davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe.

    Sicer pa, če so nam pred krizo (mlado)ekonomisti za zgled dajali baltske tigre, Irsko, … bi človek prosil za malce konsistentnosti in bi tudi med krizo prosil za primerjave s temi državami in ne z drugimi državami.

    Moje skromno mnenje je (nisem ekonomist ampak računalničar), da bi peti ukrep moral biti odprodaja (zaradi mene je lahko tudi loterija – in srečni dobitnik dobi Laško) državnega premoženja, da država končno izgubi večinski delež v gospodarstvu in da kapital zavlada politiki, oziroma da politika postane servis kapitala. Če tega ne bomo naredili, bomo še enkrat preživljali pravljice o nacionalnem interesu in lastninjena in sanacije itd. V samoomejevanje politike (o tem sicer govori minister, ki je kar aktiven na tem portalu) jaz zares ne verjamem in me zares spominja na jajca o tovariški samokritiki, ki sem jo spoznaval v mojih mladih letih v nekem drugem sistemu.

  10. Berem o preprostih ukrepih za izhod iz krize. Uau! Potem pa se spomnim na dedove „Možgani so za uporabo in ne za gnojeje las!“ Pa se zamislim…

    Iz igre s številkami gospod profesor ponazori, da je slovenski zlom gospodarstva dvakrat previsok glede na strukturo gospodarstva, ki primerljiva s Češko in Slovaško. Nisem šel primerjati številk, sem se pa spomnil, da je padec slovenskega izvoza primerljiv s ostalimi izvozno usmerjenimi EU gospodarstvi, tisto kar na loči pa je, da so v bogatejših ekonomijah poskušali omiliti padec izvoza s povečano domačo potrošnjo. Kaj takega pri nas pretirana potrošnja v preteklih letih, ki je temeljila na zadolževanju in ne na prihrankih ter struktura gospodarstva preprosto ne omogočata, si mislim. Torej, rast BDPja se je v Sloveniji pospeševala z visoko domačo potrošnjo in seveda z razmahom gradbenega sektorja kot posledice avtocestnega programa in rasti nepremičninskega balona. Samega izvoza je bilo bolj malo… Razmišljam, saj res, Češka in Slovaška nista imeli takšnega balona, pač pa Irska, Španija. In obema se danes pozna velik upad BDPja ne samo kot posledica dogajanj na na finančnem ampak tudi na nepremičninskem trgu. Skratka, da je BDP v Sloveniji upadel za več kot dvakrat glede na povprečje 16 držav evro območja je s tega vidika pravzaprav pričakovano. Značilnosti krize nas bolj uvrščajo v rang s Španijo in Irsko kot pa Češko in Slovaško – in mimogrede, padec španskega BDPja je dvomesten.

    Glede „tajkunske“ privatizacije nimam kaj dodati. Če gre izposojeni denar za nakup podjetij namesto za razvoj in investicije se to mora nekje poznati. In tudi se pozna. Torej, v želji po hitrem zaslužku so se banke izpostavile tveganju in so trenutno bolj kot ne kapitalsko neustrezne in težko odobravajo dolgoročne kredite, saj morajo vrniti denar, ki so si ga izposodile v tujini. „Tajkunska“ podjetja si zaradi prezadolženosti ne morejo privoščiti dovolj kreditov niti za tekoče poslovanje, saj so kreditno nesposobna ali vsaj tvegana in jim banke zlepa nočejo odobriti kreditov. In tu je že prvi predlog za izhod iz krize: sprostitev kreditnega krča z aktivno sanacijo najbolj problematičnih bank. Kaj me že moti? Seveda, ali bi zdrave banke odobrile kredit rizičnemu podjetju? Najbrž stežka. Torej a bo sanacija bank sprostila kreditni krč? S tega vidika že ne. Kaj pa majhna in srednje velika podjetija, ki so padla v kreditni krč, ker so banke nenadoma zaostrile kreditne pogoje in jim to onemogoča normalno poslovanje? Hm, zakaj že potrebujejo kredite? Največkrat za investicije in za premostitev. Denar za investicije se pravzaprav najde, če je le projekt dovolj dober. Takih pa je malo, torej so si podjetja sama kriva – sorry, bo treba spodbujati razvoj in inovativnost, izobraževati sodelavce in vlagat vanje, ne bo druge. Kaj pa premostitveni krediti? Dobavitelji hočejo plačilo, kupci pa nikakor ne plačajo mi pa moramo izplačati delavce, nabaviti material – plačilna disciplina je problem, ne pa banke. Tu naj država poskrbi za red, ne pa z zmanjšanjem plačilnih rokov ter hitrejšim vračanjem preplačanega DDV. Če vem, da bo kupec plačal v dogovorjenem roku, ker se boji učinkovitega sistema izvržb z veseljem kreditiram tisti DDV državi!

    Javno upravo bom kar spregledal, premalo poznam problematiko, da bi lahko komentiral. Edino, a se ne bi dalo poenostaviti teh birokratskih postopkov? Namesto ustvarjanja v firmi ljudje tekajo po raznih uradih, agencijah, skladih itd. Čas je danes denar! In že smo pri izboljšanju podjetniškega okolja prek zmanjšanja davčnega bremena. Da, da in da! Samo, to pomeni manj socialnih pravic in naložb države!? Uh, kvadratura kroga ni moje področje… Vsekakor me bolj kot davki motijo neustrezna infrastruktura, nefleksibilni četudi delovni kadri in predvsem nepregledna zakonodaja. A tu se ne da nič narediti? Za odvetnike in svetovalce gre denarja, da je joj!

    O nujni uporabi javno–zasebnega partnerstva pri vseh investicijskih projektih države pa bi dodal le, da dvomim v zmanjšanje pritiska na javne finance. Ravno nasprotno. Železna Lady je svojčas zelo prevetrila gospodarstvo v Veliki Britaniji in kolikor vem, je s privatizacijo javnega sektorja udarila mimo. Vlaki zamujajo, šolstvo se trži kot ostale storitve, z izjemo elitnih šol njegova kakovost nazaduje, čakalne vrste v zdravstvu so za plebs še daljše kot pri nas – s takšnimi ukrepi je potrebno biti previden. Bolj bi me veselilo, če bi država manj mislila in več naredila – a je res potrebno za izgradnjo drugega tira do luke Koper več časa kot ga je potreboval Franc Jožef za železnico do Trsta?

    Za zaključek še malo sarkazma – v zadnjem odstavku zamenjajmo “vlada” z “ekonomisti”. Resnično se zdi, ekonomisti prihajajo z drugega planeta. Dvomim, da so sposobni svojo teorijo izvesti v praksi. Ekonomska kriza in kaos med ekonomskimi teoretiki, kjer vsak zasleduje zgolj le še svoje lastne dogme in se noče učiti od drugih, sta se razrasli do te mere, da tudi odstrel najbolj kritičnih členov tega plemena, denimo na EF Ljublana, njeni učinkovitosti ne moreta več doprinesti. Vsi procesi znotraj gospodarstva so ušli iz vajeti. Edina rešitev je menjava kadra, kar bi bila dobra osnova za izpeljavo kratkoročnih ukrepov za izhod iz krize in dolgoročnih strukturnih reform. V tem kaosu in praktični nemožnosti medsebojnega strinjanja ekonomske stroke je to edina smiselna rešitev. Potrebujemo nove, politično neokužene, strokovno usposobljene in operativno sposobne kadre. Brez tega nas čaka globoka kriza in dolga stagnacija ter temu ustrezno zmanjšanje blaginje vseh nas.

  11. V svojem prejšnjem prstovanju sem pozabil dodati še en predlog, ki sicer ni ravno ukrep za hiter izhod iz krize.

    Banke (pa ne samo pri nas) bi morali zmanjšati, da se nobena banka ne bo mogla imeti za sistemsko banko in bo v času krize lepo potrkala na vrata premierja(ke) in rekla, da potrebuje cekine, ker je v izgubi. Lepo naj crknejo tako kot večina ostalih firm, ki jim država ne pomaga. Vse drugo je socializem izgub (dobičkov definitvno ne, ker se VLju sranje na TRR ni nič izboljšalo).

    Seveda moramo sprejeti tudi ustrezno zakonsko regulativo, da bomo onemogočili lopove, ups. finančne čarovnike.

  12. Pregledno in dobro napisan prispevek. Dodajam le še, da je v ozadju tudi kriza vrednot, o kateri v prispevku ni toliko govora. Veliko besed je bilo že napisanih o tem na mnogih mestih, a zadeva kot da se nekako ne prime. Napačne vrednote so razlog za krizo vodenja tako v podjetjih, bankah, javni upravi, šolstvu in tudi vladi. Vlada je le vrh ledene gore, kriza vodenja pa je grozljivo prisotna na vseh nivojih in v večini organizacij. Po mojih izkušnjah se bodo resnično potrebne spremembe lahko začele šele, ko bomo dojeli to dimenzijo ter začeli z delom na spremembah vrednot. Do takrat bo vse ostalo le gašenje požarov.

  13. Samo nekaj kratkih pojasnil:
    1. Padec BDP v Španiji ni dvomesten, ampek le -4% (klikniti je treba na zgornji link za podatke Eurostata),
    2. Ljudje vztrajno mešajo pojma javno-zasebno partnerstvo (JZP) in privatizacija, pa oboje nima nobene neposredne povezave. Uporaba JZP za izgradnjo ali vzdrževanje infrastrukturnih in energetskih objektov je smiselna (1) kadar javnega kapitala ni dovolj in (2) ko se želi zagotoviti bolj učinkovita izgradnja in financiranje projekta. Morda se (še) ne zavedate, da Slovenijo (slovensko državo, proračun) letos čaka huda likvidnostna kriza, ker pač zaradi padca rasti proračunski prihodki močno zaostajajo za planiranimi (in željenimi), kar seveda vodi v buhtenje proračunskega deficita. Drugo leto pa se nam zna zgoditi scenarij Grčije, ko država več ne bo mogla servisirati dolga, kaj sele da bi si lahko privoščila financiranje velikih infrastrukturnih projektov. Te projekte pa da izpeljati prek JZP, kjer zasebni investitor financira cel projekt ter nato dobi časovno omejeno (denimo 20 – 30 let) koncesijo za izkoriščanje objekta. Lep primer tega v najbližji soseščini je izgradnja hrvaške južne avtoceste. Kot smo videli, je zasebni investitor izgradil celo traso do Splita 3-krat hitreje kot vsa nasa gradbena podjetja skupaj slovensko AC mrežo. Nas pa lahko samo boli glava zaradi luknje DARSa, ki jo bomo seveda morali pokriti mi, malce kot vozniki in malce kot davkoplačevalci.
    3. Ja, vrednote so ključ. O tem sem ogromno pisal v zadnjih 2 letih, nenazadnje sem leta 2008 cel komentar namenil moralni prenovi družbe.
    4. Glede zmanjšanja bank se načeloma strinjam, s tem se trenutno ubadajo v ZDA. Vendar pa dvomim, da je to zadevo mogoče tako enostavno izpeljati v tej politični klimi. Kdo bo šel razbijat NLB?! To je neizvedljivo. Bo pa do tega prišlo po naravni poti, saj tržni delež NLB vztrajno pada. Čez kakšnih 20 let ne bo več sistemsko pomembna banka, ampak samo ena izmed bank.

  14. Lepo ob gospoda profesorja, da si je vzel čas. Pa poglejmo – kot sem napisal, podatke sem pobiral po spominu, ni časa za analize, kontrole in metodo triangulacije – sem v realnem sektorju … vsekakor pa za španski BDP velja,…mea culpa! Ampak, osnovna teza, da je velik padec BDPja v Sloveniji logična posledica pregrevanja gospodarstva na račun izposojenega denarja ter da tega padca ne morejo ustaviti ne Bog Oče, ne Alah, ne Obama, Janša, Pahor ali Damijan s predlogom preprostih ukrepov, s tem ni ovržena! Preprosto smo se vrnili na izhodiščno točko – v leta pred prevzemom Eura. Žal bistveno bolj zadolženi in v slabši kondiciji, ker se denar ni porabil za produktivne namene. In preprostih rešitev ni, le-te obstajajo le, če se gremo demagogijo. Se oproščam gospod profesor, ampak vaši predlogi me ne prepričajo, ker z realnostjo nimajo nobene veze. Vsaj jaz je ne vidim.

    Glede mešanja pojmov javno-zasebno partnerstvo (JZP) in privatizacija: vi vidite definicije, jaz pa posledice. Raje sem doma v praksi kot v teoriji, je življenjsko gledano bolj koristno. Pogoji, ki ste jih našteli teoretično držijo, ampak menda ne verjamete, da se v trenutni situaciji naše družbe (in stanja duha ups vrednot!) JZP da izpeljati transparentno, brez skritih „podmiznih“ dogovorov? Še javni razpisi niso tako transparenti kot bi morali biti, kaj bo šele z JZP, ki je po mojem mnenju višji nivo kompleksnosti za naše uradnike? Navedli ste uspešen primer na Hrvaškem. Počakajmo, kakšne bodo cene cestnine čez 5 let in se potem pogovorimo o uspešnosti… V južni Italiji je bilo v devetdesetih JZP modna muha. Posledica – avtocestna cestnina Rim-Neapelj, zgrajena a’la JZP, je bila pred desetimi leti, ko sem se tam vozil, dvakrat dražja kot Rim-Milan. Kako to preprečiti?

    Vrednote – hja, kdo pa nas je naučil, da se vrednote splačajo? Žal smo ljudje po naravi prej oportunisti kot ne in če vidimo, da nekomu uspe po ovinku, bomo tudi sami delovali v tej smeri, vsaj v večini, žal. Koliko pa so bili razni poslovni čarovniki resnično, ne le simbolno kaznovani za zakuhano sranje? Dokler pravna država ne deluje kot dobro namazan stroj je debata o morali neproduktivna, žal.

    Še o likvidnostni krizi. V preteklih letih smo več zapravili kot ustvarili in bi zato morali v naslednjih letih več ustvariti kot zapraviti in tako poplačamo stare dolgove. Preprosto, kajne!? Da vidim junaka, ki pride s tem na volitve in ljudem jasno in glasno pove, da se morajo zatisniti pas, ker se je nekaj „tajkunov“, politikov in ekonomskih teoretikov igralo z denarjem…..Smo na tankem ledu izvedljivega, žal. Dokler ljudi ne bo stiska držala za goltanec ne bodo pripravljeni na spremembe, amen.

    Kakorkoli, likvidnostna kriza se ad hoc ne bo rešila – bo potreben čas. Sam ne verjamem, da lahko kaj bistvenega naredimo za reševanje trenutne krize, lahko pa se bolje pripravimo na naslednjo. Da ne bomo samo blebetali – predlogi:
    Manj reform(beri revolucij) in več mukotrpne evolucije. Z naštetimi ukrepi se bodo avtomatično znižali stroški javne uprave in zvišala učinkovitost pravne države. Žal ne gre za kratkoročne ukrepe:

    – poenostaviti postopke v javni upravi in odvečne kadre preusmeriti (ne odpustiti!) v t.i. Socialno podjetništvo. Tu imamo kar nekaj rezerve. Mogoče del javnega servisa prepustiti njim. Seveda to pomeni poostren nadzor!

    – Vse v javni upravi, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev in niso deficitarni poklici brez milosti upokojiti! Če želijo delati, pa naj ustanovijo popoldanski s.p.

    – Istočasno naj se nepregledna zakonodaja čimbolj poenostavi – ni izjem, ni posebnih postopkov, ni….

    – vse pogodbe, ki se financirajo z državnega proračuna in se niso del t.i. Državne varnosti morajo biti javne. Če posluješ z državo imaš velikega kupca in zanesljivega plačnika ter boš vzel v zakup, da je tvoj posel javen. Javen register poslov…od zdravniških praks, farmacije do infrastukturnih projektov, opreme, vzdrževanja in svetovanja. Javni nadzor, pa še pritisk konkurence!

    Nadzor izvajanja zakonodaje – plačilna disciplina, izvržbe, davki, poslovna praksa in omogočiti takojšnje kaznovanje kršitev, pa magari preko „hitrih sodišč“

    Poslovno okolje se bo že s poenostavitvijo pravil igre in doslednim sankcioniranjem precej sprostilo, če se lahko tako izrazim. Se bo vedelo kdo pije in kdo plača. Sledi težji del – gospodarska struktura:

    – spodbujati čim višjo dodano vrednost – recimo, če podjetje presega neki cenzus npm. 50000€, se mu obdavčitev zmanjša – princip kapice

    – vsi profesorji, raziskovalci s fakultet, svetovalci iz javnih služb morajo del delovne obveznosti opraviti v industriji SKUPAJ s študenti – če niso zmožni prodati svojega znanja – poiskati druge kadre. Študenti namesto študentskega dela imajo tako možnost zaslužiti med študijem in to na področju študija, ne pa kot natakarji, fizikalci itd. Delovne izkušnje postanejo del študija. Glede profilov kot so filozofija, umetnost, kultura itd – pa usmeriti v javno koristno delo magari v gledališče na prostem ali tretjo univerzo – tu pač nimam konkretnih idej.

    – izobraževanje kadrov in razvoj ter invencije v podjetjih šteti med davčne olajšave. Ampak to mora biti del poslovnega načrta podjetja in ustrezno ovrednoteno v samem poslovanju podjetja – na izdelkih/storitvah! Investicije naj bodo obdavčene, da bodo podjetja zelo premislila, kaj se splača – glej točko o dodani vrednosti!

    – In nenazadnje – invalidi, brezposelni, na čakanju itd niso za odmet. Te ljudi je treba nekako zaposliti, zaradi mene lahko tudi preko javnih del, da zaslužijo kak „uraden“ euro ne pa da čepijo doma in se gredo sivo ekonomijo oz čakajo na socialne prejemke. Enostavno, socialni prejemek dobiš, ko delaš. Pika. Pustimo zdaj najtežje primere ob strani, govorimo o povprečju. Tu je ribnik za socialno podjetništvo iz prve točke.

    Šele, ko se izvedejo sledeče „Izboljšave“, se gremo pokojninsko in zdravstveno reformo. Zakaj tvegati in dražiti ljudi, ki so že tako kot razdražene ose? Naj pa država pade v likvidnostno krizo, bodo ljudje bolj dojemljivi za potrebno redukcijo pravic.

    Utopično? Niti ne, samo na hitre rešitve je treba pozabiti. In ja, stvar je treba prodati javnosti, kar bo pa težko, če država ne najprej poskrbi pri sebi – zmanjšanje javne uprave, kjer pa mora sindikatom ponuditi tudi korenček – socialno podjetništvo na primer. Lahko pa se tudi motim.

  15. @jože
    Ad. 2 Ok to bi še šlo. Jaz sem mislil firmo (zavod), ki je v mešani državno-privatni lasti.
    Ad. 4 Saj mi je jasno, da je ta točka utopija, sploh če pogledam čez lužo (dvomim, da jim bo tam uspelo – politiki se zavedajo kdo jih financira). No ja, čeprav jo bomo še nekajkrat sanirali, čez dvajset let NLB res ne bo več sistemska banka.

  16. @Marko Štanta
    Podpišem. No, zdaj pa poskušajte to “prodati” politikom. Najdite mi stranko, ki bo to vzela za svoje in dosledno izvajala.

  17. odmevu pod Marko Santa zlahka pritegnem drugič še bolj. Sam ponazarjam stanje bolj pesniško z deželo kraljev na betajnovi, ki svoje gnojnike v zelenem zaščitenem pasu in ogabnih črnih streh osvetlijo ob mraku z reflektorji (Stari virtuoz Carlos Santana pravi: .. put your light on, all you siners,.. ‘couse there is a monster.. pošast slabe vesti bi bila zloraba Raskolnikova iz Dostojevskega .. no, vidite pa kultura ni kar tako slaba stvar, kje pa, je kot zrak, ki ga dihamo je kreativnost enakovredna kreativnosti uma v naravoslovju) in tako kršijo prav vsako pravilo igre, ki so si ga spisali v t.i. demokratični družbi.
    Poudaril bi izjemno misel glede socailnih prispevkov,..tukaj se strinjam stokrat,.. varčevanje, celoživljensko izobraževanje, časi se menjajo,..in biti v družbi je za posameznika vse kaj drugega, kot biti marginaliziran v sistemu socailnih transferjev.

  18. AHA,

    od tod taka vnema za javno-zasebno partnerstvo!!!:

    Vsak ima svojega svetovalca: Vlačič A. T. Kearney, Brankovič pa Damijana

    Poslovni dnevnik – petek, 05.03.2010 22:00

    Tekst: Barbara Hren

    LJUBLJANA – Medtem ko je minister za promet Patrick Vlačič za 1,2 milijona evrov za sanacijo Slovenskih železnic (SŽ) najel svetovalca A. T. Kearney, je generalni direktor družbe Goran Brankovič z ekonomistom Jožetom P. Damijanom sklenil pogodbo za svetovanje pri pripravi poslovnega načrta SŽ za letos in strateškega poslovnega načrta.

    SAGA SLOVENSKIH ŽELEZNIC
    Generalni direktor SŽ Goran Brankovič (na sliki) je za pripravo letošnjega poslovnega načrta in strateškega načrta družbe sklenil svetovalno pogodbo z ekonomistom Jožetom P. Damijanom, ki mu je pomagal tudi pri pripravi kandidature za vodenje SŽ. Ob 1,2 milijona evrov svetovalnih stroškov za sanacijo SŽ, ki jih bo A. T. Kearneyju plačala država, tako za reševanje družbe svojega svetovalca plačujejo še SŽ. (Foto: Jaka Adamič)

    Koliko je pogodba vredna, ni jasno, saj je po pojasnilih Damijana določena le urna postavka. V SŽ so nam pojasnili, da je doslej Damijan zanje opravil 42 svetovalnih ur, za kar so mu plačali 6300 evrov (brez DDV).
    Ko smo o pogodbi z Damijanom povprašali Brankoviča, je najprej dejal, da je obstoj takšne pogodbe “možen” in da bo to preveril. Ko smo mu postavili še nekaj podrobnejših vprašanj, pa je potrdil, da je omenjeno pogodbo z Damijanom res sklenil, a da je to kratkoročna pogodba, ki se bo kmalu iztekla (izteče se junija). “Na nadzornem svetu smo si zadali cilj do 1. maja pripraviti strategijo razvoja SŽ. Za ta namen sem najel Damijana, s katerim sva že sodelovala, ko sem bil na Simfoniki,” je namen svetovalne pogodbe pojasnil Brankovič.
    Predsednik nadzornikov Andrej Godec o tem nasprotno ne ve nič. Na naše vprašanje, ali je seznanjen s svetovalno pogodbo in ali so se o pripravi strategije razvoja SŽ do maja letos dogovorili na nadzornem svetu, je odvrnil, da ne. “Vse kar smo se na nadzornem svetu dogovorili, je, da uprava do februarja pripravi letni poslovni načrt z elementi sanacijskega programa. Brankovič je zaradi obveznosti s pridobivanjem poslov v tujini zaprosil za odlog do prvega oziroma drugega tedna marca,” je dejal Godec.
    Generalni direktor Brankovič je na naše vprašanje, ali ni sporno, da SŽ najemajo svojega svetovalca, medtem ko je minister Vlačič izbral mednarodno priznano družbo A. T. Kearney prav za svetovanje pri sanaciji družbe, odvrnil, da je pogodbo sklenil še preden se je minister Vlačič odločil, da bo za sanacijo SŽ najel svetovalca. Naknadno so nam iz SŽ pojasnili, da “pogodbe zaradi izbire svetovalnega podjetja A. T. Kearney ne bodo prekinili, saj gre pri pogodbi z Damijanom za druge vsebine in aktivnosti svetovanja, vezane predvsem na delo pri pripravi strateškega načrta podjetja”.
    A ob tem v oči bode dejstvo, da sta nalogi družbe A. T. Kearney tudi “oblikovanje celovitega načrta za prestrukturiranje železnic v skladu z direktivami EU in usmeritvami lastnika ter nudenje pomoči pri pripravi končnega predloga prestrukturiranja in pogajanj z deležniki” ter “razvoj in presoja strateških možnosti, vključno s potrebnimi naložbami”. Torej gre za zelo sorodne naloge.
    Poleg tega je Brankovič pogodbo z Damijanom sklenil januarja letos – natančnega datuma nam ni uspelo izvedeti, naj pa bi jo sklenil v prvi polovici meseca -, medtem ko je minister Vlačič javnost z iskanjem svetovalca seznanil 8. januarja letos, mednarodni javni razpis pa je bil objavljen tri dni kasneje. In še, na razpisni dokumentaciji je datum 15. december 2009, zato je težko verjeti, da generalni direktor Brankovič za Vlačičev načrt najema svetovalca ni vedel pred sklenitvijo svetovalne pogodbe z Damijanom.
    “Res ne vem, zakaj bi bil to za kogar koli problem. Tudi cena je zelo transparentna in ne gre za dolgoročno pogodbo,” je še poudaril Brankovič.

  19. @JPD
    Kako prodati politikom? V SLO politika ni proaktivna ampak odzivna. In to že dolgo. Torej pristop z vrha navdol (top-down) odpade. V tem prepričanju me razprava „Gregor Golobič o…“ še potrjuje. Pristopa od spodaj navzgor (bottom-up) si ne želi nihče. Vsaj jaz ne bi rad imel opravka z jezno množico, pa tudi ne verjamem v racionalne odločitve pod vplivom razgretih strasti.

    Ostane le middle-out, iz sredine navzven kar pomeni poenotitev strokovne javnosti o potrebnih ukrepih in nenehno komuniciranje z javnostmi. Počasi (v hitre rešitve ne verjamem!) bi se ustvarila potrebna masa ljudi, ki bi verjeli v ustreznost predlaganih sprememb, kar bi politiko prisililo v ustrezno aktivnost. Nekakšen remake prve polovice devetdesetih, ko se je stroka vsaj deloma poenotila in zavrnila IMF in Jeffreya Sachsa. Kar je dandanes iluzija, saj vaša agresija in agresija nekaterih vaših kolegov tega ne dopušča. Žal ste v svoji vnemi marsikdaj upravičeno, marsikdaj pa tudi ne šli predaleč in v SLO v javnosti ekonomske stroke kot take ni več. Le še posamezniki npm. Menciger, Damijan, Mrkaić, Štiblar itd. ki dandanes bolj ali manj stojijo vkopani vsak na svojem bregu in bolj ali manj „streljajo“ na ostale ter se gredo samotne jezdece.

    Zgodovinski spomin je kratek ampak še pred nekaj leti je javno mnenje stroki priznavalo zasluge za sorazmerno nebolečo osamosvojitev Slovenije kar je stroki dajalo moč vpliva na politiko. Danes tega ni več in politika si je prisvojila vse zasluge in ne čuti več potrebe se ozirati na ekonomsko stroko. In vsi nasveti in predlogi so tako zreduciranji na blebetanje v luno…

    Upam, da se glede zgoraj napisanega zelo, zelo motim. Čas bo povedal svoje. S tem zaključujem svojo udeležbo v tej debati, saj mislim, da je vse bistveno že povedano. Vsem lep pozdrav!

%d bloggers like this: