Jamstvena shema 2.0 ali Kaj narediti s temi nesrečnimi bankami

5 februarja, 2010 By in slovenija, v ospredju 13 komentarjev

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Vlada je ta teden lansirala idejo jamstvene sheme 2.0. Sheme, ki naj bi bila drugače kot prva različica operativna in ki naj bi ustvarila milijardo evrov kreditnega potenciala. Pustimo ob strani sporna dejstva, da je shema 2.0 namenjena primarno financiranju investicijskih projektov velikih slovenskih podjetij in da ne izključuje več refinanciranja obstoječih kreditov ter da bo dajanje kreditov slabim podjetjem iz banke SID de facto naredilo slabo banko. Bolj pomembno je nekaj drugega, to, da se bo shema 2.0 izvajala preko SID, družbe za financiranje izvoznih kreditov, ki ni prava poslovna banka. Na ta način vlada s shemo 2.0 izrecno priznava, da slovenski bančni sistem, ki ga večinsko obvladujejo velike domače banke v neposredni ali posredni državni lasti, v času najhujše gospodarske krize po drugi svetovni vojni ne deluje.

Po podatkih Banke Slovenije se je v prvih desetih mesecih prejšnjega leta obseg odobrenih kreditov nefinančnim podjetjem zmanjšal za 144 mio evrov, torej je prišlo do razdolževanja podjetij. Stopnje rasti kreditov nebančnemu sektorju so se s 13% približale ničelni rasti ali bile celo negativne pri kreditih nefinančnim podjetjem. Preprosto rečeno, kreditiranje podjetij se je skrčilo, raslo je le kreditiranje gospodinjstev. Povečanju kreditiranja gospodarstva ni pripomogla niti jamstvena shema 1.0. Po podatkih BS je bilo v tej shemi 1,540 mio evrov (s 30-odstotnim jamstvom države). Od tega pa je bilo za kreditiranje gospodarstva odobreno samo 338 mio evrov, torej samo 22% od kreditnega potenciala.

Pri tem trendnem zmanjševanju kreditne aktivnosti so zelo podobno obnašale domače velike banke in banke v večinski tuji lasti. Oboje so enako znižale kreditno aktivnost in glede na strukturo izdanih kreditov je očitno, da so so oboje ravnale podobno tvegano pri kreditiranju gospodarstva. Državno lastništvo torej ni preprečilo nerazumnega poslovanja vodstev bank.

Depoziti in poroštva bankam so, kot če bi dali obliž na rano ranjencu z odrezano nogo. Ne pomaga.

Zakaj bančni sistem danes ne deluje? Dejstvo je banalno preprosto. Ker so bančne bilance v tako slabem stanju, morajo banke predvsem skrbeti za svojo kapitalsko ustreznost, zato vsak depozit uporabijo za izboljševanje svoje kapitalske pozicije. Če odobravajo kredite, jih odobravajo samo tistim z najvišjo boniteto oziroma tistim, ki dajo prvovrstna jamstva. V našem bančnem sistemu prihaja do počasnega prestrukturiranja finančnih virov, predvsem do razdolževanja bank v tujini in zamenjevanja virov z državnimi depoziti in obveznicami. Naj v ponazoritev povem, da so se lani do konca oktobra obveznosti slovenskega bančnega sistema do bančnega sektorja zmanjšale za 2,9 milijarde evrov na račun povečanja obveznosti iz naslova depozitov države (2,6 milijarde evrov) in gospodinjstev (300 mio evrov).

Ta proces razdolževanja v tujini in prestrukturiranja virov je seveda zelo pozitiven, toda problem je v tem, da je počasen in da ne pomeni sanacije bank. Sploh pa ne sanacije bank v neposredni ali posredni državni lasti (NLB, NKBM, Abanka). Te banke vse depozite in poroštva, ki jih dobijo, seveda pridno in takoj porabijo za prestrukturiranje svojih virov v tujini. Toda ti depoziti so premajhni glede na potrebne oslabitve in rezervacije zaradi slabih terjatev teh bank. Zato te banke, dokler ne bodo sanirale svojih bilanc, teh depozitov in poroštev države ne bodo kanalizirale naprej do gospodarstva. Preprosto tega ne morejo. Depoziti in poroštva so danes, kot če bi dali obliž na rano ranjencu z odrezano nogo. Ne pomaga.

In še huje bo letos. Letos bo v drugi polovici leta prišlo do zloma gradbenega in nepremičninskega sektorja, kar bo imelo izjemno hud vpliv na bančne bilance. Slovenski bančni sistem je izpostavljen do gradbenega sektorja v višini okrog 3 milijard evrov, od tega samo NLB za skoraj 1,5 milijarde evrov (850 mio evrov prek kreditov, 600 mio evrov pa prek poroštev). Ob realizaciji teh zelo verjetnih tveganj bo to pomenilo, da bodo banke postale kapitalsko neustrezne. Nobeni depoziti ne bodo pomagali. Potrebne bodo kapitalske injekcije. Tudi napovedana dokapitalizacija NLB s strani države v višini 250 mio evrov ob realizaciji teh tveganj očitno ne bo dovolj za dosego minimalne kapitalske ustreznosti v višini 8% kapitala tier 1 . V primeru bank v tuji lasti nam je vseeno, bodo že njihovi lastniki poskrbeli, da prevzamejo odgovornost za pretekle poslovne napake in da zakrpajo kapitalske luknje. Njihov poslovni interes jim narekuje, da to naredijo čimprej, da bodo lahko uspešno poslovali v bodoče.

Torej, kaj smo se naučili do sedaj? Vse banke so podvržene slabi presoji tveganj in slabim odločitvam, domače ali tuje, državne ali zasebne. Državne banke niso nič manj, kvečjemu bolj zaradi političnih navezav, nagnjene k dajanju slabih kreditov. Pomembna razlika pa je v tem, da pri zasebnih bankah napake poslovodstev pokrijejo zasebni lastniki. Pri državnih pa breme prisilne sanacije nosimo davkoplačevalci. Mar to res hočemo?

Tržna vrednost NLB trenutno okrog tretjine knjigovodske vrednosti in delež države je vreden vsega okrog 400 mio evrov. Se splača banko sploh dokapitalizirati za 1,5-kratnik njene sedanje tržne vrednosti?

Kaj torej narediti z našimi bankami? Vzemimo za primer NLB. Trenutno imamo na voljo dve opciji. Prvič, banko počasi saniramo, nekaj prek dajanja depozitov, predvsem pa prek dokapitalizacij. Zdaj najprej kakšnih 300 mio evrov, da banka v primeru realizacije tveganj, povezanih z gradbenim sektorjem, sploh pride do minimalne zahtevane kapitalske ustreznosti. Nato pa vsaj še enkrat toliko, da bomo sanirali okostnjake, ki se skrivajo v njenih kapitalskih naložbah – v LHB ter v hčerinskih družbah na področju bivše Jugoslavije. Pa verjetno niti 600 mio evrov ne bo dovolj. Na drugi strani pa je tržna vrednost NLB trenutno okrog tretjine knjigovodske vrednosti in je delež države vreden vsega okrog 400 mio evrov. Torej, ali se splača banko sploh dokapitalizirati za 1,5-kratnik njene sedanje tržne vrednosti, če pa jo lahko prodamo takoj in nas njena sanacija ne stane nič? In naprej, kaj potem, če bi banko res uspešno sanirali in zanjo zapravili denimo 600 mio evrov (podobno kot za sanacijo iz začetka 1990. let), bomo ta denar davkoplačevalci kdaj dobili nazaj? Bomo ta državni delež kdaj prodali za visoko ceno in se poplačali za to prisilno sanacijo, ki jo moramo plačevati prek visokih davkov?

Ne, ne bomo! NLB bo po vseh različicah spiska strateških naložb države še naprej ostala strateška naložba slovenske države in prodaje ne bo. Torej nam nihče ne bo vrnil tega denarja, ki smo ga z dosedanjimi in ga bomo s prihodnjimi dokapitalizacijami plačali za njeno sanacijo. Gre pa za približno 1 milijardo evrov. Davkoplačevalci v tej državi imamo na voljo samo čast, da nenehno rešujemo NLB in slabe poslovne odločitve njenih vodstev. Nihče nas sploh ne vpraša ali to hočemo, država nam samo zaračuna za to. Vsak dan, z vsakim nakupom, z vsako uro, ki jo legalno opravimo na delovnem mestu. Se vam zdi pravično, da odgovarjate za napake poslovodstev NLB in da vi plačujete za nasedle menedžerske nakupe, ki so jih vehemntno in za svoj žep naredili Bavčar, Šrot, Kordež in njim podobni ptički ob izrecni podpori vodstev bank?! Oprostite, meni se to ne zdi prav.

Prodajte že to NLB nekomu za 1 evro, naj jo sanira in iz nje naredi spodobno regionalno banko. Tudi 1 evro kupnine je dovolj, če se s tem izognemo 300 milijonom dokapitalizacije takoj in nato še nekajkrat toliko.

Zato je dilema glede tega, kaj narediti z našimi državnimi bankami razmeroma preprosta. Če obdržimo državne banke še naprej v državni lasti, bomo odgovornost in finančno breme zaradi neodgovornega ravnanja njihovih vodstev v preteklosti prevzeli mi davkoplačevalci, če pa jih prodamo, pa bodo to breme prevzeli zasebni lastniki. In še več, če država ostane večinski lastnik obeh največjih domačih bank, ni nobene garancije, da obe banki ne bosta še naprej tako neodgovorno kot do sedaj poslovali in odobravali kreditov, ki jih ne bi smeli. Na naše stroške, seveda. Če pa bosta v zasebni lasti, bodo zasebni lastniki nosili vso odgovornost v primeru neodgovornega ravnanja.

S tega vidika je odgovor na to dilemo na dlani. Preteklo obnašanje poslovodstev obeh bank, ki sta izdatno financirali to »kolektivno nacionalno norost«, če si smem sposoditi metaforo kolega Igorja Mastena, je najlepši dokaz za to, kako zgrešeno in neumno je verjeti v to, da večinska državna last bank omogoča večjo narodnogospodarsko blaginjo. Nasprotno je res, večinska last države nad bankami, je najboljša garancija, da bo do tovrstnih neodgovornosti in kolektivnih norosti prihajalo še naprej. To velja tako za običajna podjetja, kot za banke.

Zato prosim, prodajte že to NLB nekomu za 1 evro, naj jo sanira in iz nje naredi spodobno regionalno banko. Če vam uspe iztržiti v današnjih časih za lastniški delež NLB 400 mio evrov, toliko boljše. Toda tudi 1 evro kupnine je dovolj, če se s tem izognemo 300 milijonom dokapitalizacije takoj in nato še nekajkrat toliko. Povsem podobno velja za NKBM. Osvobodite nas že teh prisilnih nacionalnih sanacij, naj zato poskrbijo zasebni lastniki. In naj oni kasneje plačujejo za to, če bodo neodgovorno poslovali. Poln kufer imam že tega nacionalnega interesa in vedno bolj prazne denarnice zaradi njega. Nehajte že!

13 responses

  1. a to nekako govori o tem, da se države ne zgradi na kriminalni denacionalizaciji, saj se več kot desetina države (fizične, realne, v naravi ali katerikoliže termin uporablja t.i. ekonomija), ki smo jo, najmanj nepravično, podelili državi Vatikan ter gora posesti t.i. denacionalizacijskim upravičencem, ki so imeli od prednikov le vrtoglavo velike pufe in nič premoženja, vrne povprečnežu v obliki davkov. Ali povedano še preprosteje. Kakorkoli bi kdo to krajo poskusil z latovščino ozkoglede obrti zapakirati v nekakšen povprečnežu nerazumljiv paket, ki govori, da vsebino lahko uporablja le visoko usposobljeni, na koncu so šle realne dobrine k vragu (se opravičujem, k bogu). nenadomsetljivo z matematičnimi modeli in statistiko,.. ni več, čao.
    milijrdna poroštva polikov, ki so davkoplačevalski denar zapravile za beton, asfalt (avtoceste), gradnjo konc-taborišče tip stanovanjskih naselij, logistično-obtnih con in kar je še, kako da je Masten povedal; “kolektivno nacionalno norost” veleumov lokalnih župnikov in županov v, na tisoče far, razjkosani deželici.. pa so šle realne dobrine k vragu, ni jih več
    po prvotni akumulaciji kapitala v rokah klera in peščice,..sledi tajkunska privatizacija (se mi ne da) ..pa so šle realne dobrine k vragu
    posli izbranih politikov z orožjem, mediji, (naštejte si sami),..pa so šle realne dobrine k vragu
    ponorelost propagande naraščanja rojstva z dodeljevanjem denarja na vseh možnih ravneh so mlade oropane možnosti za zaposlitev v realnem in globalnem svetu premaknile v izkanje osebne izpolnitve v glorifikaciji velikih družin na prenaseljenem planetu,. pa je šla realna kvaliteta življenja k vragu,
    banke,.. pa bake so le še ena izmed “kolektivne globalne norosti” ljudi, ki se bo končala s ponavljanjem ljudskega početja, kot ga poznamo iz zgodovine (nadaljevanje uničenja planeta za vse kar ni človek in/ali ni “pravi” človek).

    zapis avtorja nam je popolnim diletantom na področju obrti, ki se imenuje ekonomija že poznan – še več celo zaključke razumemo (tako težki pa tudi niso). Koga bo dosegel (prispevek)? Ker ni konkretno prav nobene rešitve, vsebina pa kar sama nudio odgovor tudi na to, da t.i. “zasebni” velekapital rešujejo ponovno in povsod davkoplačevalci in nikoli, ampak res nikoli “virtualni zasebniki” se ve.. večji davki, odpuščanja, nižje plače,..za povprečneža. kakopak. za to pa vendarle ni treba biti šolan na MIT-ju (ali njegovi ekonomski inačici, kjerkoli že da je). Samo na gozd je treba pogledati – tudi ko ocenjujemo posamezno drevo.

    Všeč mi je

  2. Imam pripombe na zgornji članek:

    JP:”Torej, kaj smo se naučili do sedaj? Vse banke so podvržene slabi presoji tveganj in slabim odločitvam, domače ali tuje, državne ali zasebne. Državne banke niso nič manj, kvečjemu bolj zaradi političnih navezav, nagnjene k dajanju slabih kreditov. Pomembna razlika pa je v tem, da pri zasebnih bankah napake poslovodstev pokrijejo zasebni lastniki. Pri državnih pa breme prisilne sanacije nosimo davkoplačevalci. Mar to res hočemo?”

    Ta sestavek je preprosto napačen in sem presenečen, da ga je avtor sploh zapisal.

    Kako mi lahko JP razloži ravnanje ZDA v primeru “bail-outa” njihovih največjih zasebnih bank (Goldman Sachs, City Group…), ko pa naj bi izgube pokrival zasebni lastniki? Ali ne nekaj ne štima pri argumentiranju trditve o “učinkoviti zasebni banki ter neučinkoviti državni banki”?

    Kot drugo… kako mi lahko JP razloži zadnjo finančno krizo, ki so jo povzročile banke v zasebni lasti z nespametnim kreditiranjem, s trditvijo, da so banke v državni lasti bolj podvržene dajanju slabih kreditov?

    In zadnje vprašanje… Kako lahko še vedno predlaga privatizacijo bank (oziroma njihovo odprodajo), če se pa vse države na Zahodu trudijo obddržati kontrolne deleže v njihovih najpomembnejših bankah? Naprimer Francija in Nemčija… Zakaj moramo mi potem biti bolj papeški od papeža?

    Všeč mi je

  3. Ja šit!

    Kdo o čem – neoliberalc o privatizaciji.

    1) Privatno lastništvo, kot je to vidno iz recentne, svetovne prakse državnega reševanja bank, ni nobena varovalka ki bi vplivala na porabo davkoplačevalskega denarja-

    2) “večinska last države nad bankami, je najboljša garancija, da bo do tovrstnih neodgovornosti in kolektivnih norosti prihajalo še naprej”
    A ja?
    In privatno lastništvo pa je garant odgovornega ravnanja pri dodeljevanju kreditov – kot je tudi vidno iz trenutne krize?

    3) “To velja tako za običajna podjetja, kot za banke.”
    Seveda g. profesor.
    Mogoče to valja kar za vse?
    Ali ta trenutek še ni čas, da to izdavite?

    Všeč mi je

  4. Matej,

    očitno nisi dobro prebral odstavka, ki ga tudi sam citiraš. Preberi še enkrat. Preberi tudi odstavke pred tem, poglej tudi Poročilo o finančni stabilnosti BS. Preprosto dejstvo je, da so v tej kolektivni norosti v enaki meri sodelovale tako zasebne kot državne banke. Naše državne banke nič manj zagreto, kot tuje zasebne.

    No, potem pa se poduči, kaj pomeni bail-out v ZDA. In boš videl, da gre za povsem komercialni posel, kjer država po tržni ceni odkupi slabe terjatve bank, te pa po končani sanaciji državi vrnejo denar. Dejansko tam država samo kreditira sanacijo zasebnih bank. In to je pomembna razlika glede na Slovenijo. Pri nas država naredi sanacijo in tega denarja nato ne dobi nazaj.

    Torej, jaz, ti, mi vsi plačujemo za vsak evro, ki ga je Bavčar dobil od NLB in ga njegov bivši IB ne bo uspel vrniti. Vsakič, ko greš na črpalko natočit gorivo, se spomni nato, da gre iz višje cene goriva nekaj centov tudi za Bavčarjeve nevrnjene kredite.

    Kar predlagam jaz in kar je common sense v ekonomiji, je preprosto to, da če že pomagam sanirati NLB, naj mi po končani sanaciji država ta denar vrne tako, da proda delež v banki, s tem denarjem pokrije del dolga, ki ga je najela za sanacijo in tako meni spet zniža davke vsaj na prejšnjo raven. Je to tako težko razumeti?

    Všeč mi je

  6. Jože,
    ne razumem, zakaj bi bilo potrebno delež prodati.
    Terjatve na slabo banko kot zavarovanje za kredite dane bankam – to ja. Verjetno bi prenos tudi okrepil tier-1.
    Dodatno – maximizirati donos (dividenda ali prodaja) na premoženje v slabi banki.

    Kar mi gre na živce je, da izgleda odprodaja državnega premoženja edina možnost za omejevanje interesnih skupin. Kajti če ni upanja, da je moč vzpostaviti kontrolne strukture splošnega v bankah, ni prav nobenega upanja, da ne bo spremenjeno premoženje zapravljeno. Beri – limitira v anhilacijo države.

    Samo prodaja ni rešitev.

    Všeč mi je

  7. JPD: “No, potem pa se poduči, kaj pomeni bail-out v ZDA. In boš videl, da gre za povsem komercialni posel, kjer država po tržni ceni odkupi slabe terjatve bank, te pa po končani sanaciji državi vrnejo denar. Dejansko tam država samo kreditira sanacijo zasebnih bank. In to je pomembna razlika glede na Slovenijo. Pri nas država naredi sanacijo in tega denarja nato ne dobi nazaj. ”

    No – zgornji odstavek predvsem kaže, da se njegov avtor ni dobro poučil, kaj bail-out pomeni v ZDA. Tamkajšnja administracija je bila precej kritizirana, da je preveč popuščala bankam, ki so jo prepoceni odnesle. Kakšna sploh je tržna cena terjatev, za katere nihče nima pojma koliko so vredne? Sploh pa še zdaleč ni jasno, da bodo dobili denar nazaj (kaj šele da bi to bil nekakšen komercialen posel) in so to zastavili šele po zadnji predstavitvi novih regulativ. Banke pa itak rešujejo glede na sistemsko pomembnost in ne glede na državno/zasebno lastništvo. Tako da tudi če NLB prodamo, smo še vedno obsojeni na njeno reševanje.

    Všeč mi je

  8. Ko gre za “državne” banke in JP”Morgana”Damjana, je vse jasno; njegova
    “šolsko preprosta” neoliberalna/neoklasična logika(ki ji je nasedel Rak in še marsikdo; je pa hecno- dekan Mramor je iz iste šole) je pogorela v praksi-globalno in lokalno, sedaj pa jo hoče rehabilitirati z abstrahiranjem od(globalnih) vzrokov in absolutiziranjem/emoniziranjem lokalnih posledic(naveza/odvisnost naših”državnih” bank na/od globalnega in evro-liberalnega trenda, vključno s kreditiranjem menažerskih odkupov, tajkunov pa kot posledica “slabe države” ) in jo “rešiti” s še več istega.Novi lokal-patriotizem:”Tujca le hočemo, svoje prodamo”.

    Ker je vse jasno, samo dve retorični vprašanji:
    1)ameriške banke so “vrnile” denar; torej je prav, da si izplačujejo enormne bonuse? Pa še to: ali so res vrnile vse, s čimer je ameriški erar preprečil najhujše??
    2)Kakšno oz.koliko boljše bi bilo stanje slovenskega bančništva (in od njega odvisnega gospodarstva), če bi bil sprejet JP”Morgan”Damjanov ministrski predlog o privatizaciji državnih bank in bi bile le-te potem kot podružnice danes deležne usode svojih mater, ki jih rešujejo njihove države?

    Vprašanji sta,ponavljam, retorični.

    ps: zakaj naj bi bil konflikt interesov lahko samo banalno ekonomski? “Morgan” je le nadimek,ki s(m)o mu ga nadeli drugi; interes pa je lahko tudi preprosto akademsko-statusni, ideološko-“filozofski”-ti so morda še hujši.

    Všeč mi je

  9. Da, res je. Kdaj in kako se bomo rešili te more? Če je nomenklatura v sedemdesetih letih? prejšnjega stoletja ustanovila LB in jo nato v devetdesetih prevedla v NLB, LHB in njene klone NKBM in A banko, je to storila takrat bojda zato, da bi bila Slovenija finančno čim bolj neodvisna od central v Beogradu, kar nam je bojda omogočilo, da smo laže stopili na pot osamosvojitve in se tudi osamosvojili. A ta vzgib še kar traja. Od koga pa naj bi bila neodvisna ta bančna naveza danes? A od desnice in razrednega sovražnika? Ali pa gre le za inercijo stare prakse, ko ravnanje postane mehanično in je to pač stvar, ki se tako počne, ker so “odvodi” pač sladki!!! Zakaj imam kot povprečen državljan neprestano občutek, da sem opeharjena in da se mi neprestano odteguje in manjša povratek za vložek, ki ga prispevam v in za skupnost v skupne blagajne … Zakaj se od mene in mojih sodržavljanov v Sloveniji, v Evropi in v svetu zahteva čedalje večja fleksibilnost – saj sem že skoraj človek-elastika – pri tem pa ostajajo država in njeni derivati skrajno togi in povsem nefleksibilni?
    Bančni oziroma finančni tokovi so kakor krvni obtok, saj tudi kri, ki se pretaka po žilah, dovaža celicam hranljive snovi in kisik ter odvaža odpadne snovi. Če se tak krvni obtok poleni ali pa naleti na strdke, je posledica nižanje vitalnosti organizma, v skrajnem primeru pa infarkt in kolaps. Če lahko pri nas in v evroobmočju govorimo o zastojih denarnih tokov, pa imamo v ZDA drugačen primer; tam je kri – denarni tok, čedalje bolj voden. Razredčujejo ga z »metanjem novotiskanih dolarjev iz helikopterjev« in s temi dolarji rešujejo banke. Ta »fiat« denar nima več nobene stvarne povezave s fizično ekonomijo, s stvarnim stanjem v realni ekonomiji. A groza tiči v tem, da ta »fiat« denar oziroma denar iz zraka vpije in se hoče materializirati v fizično ekonomijo; zato tak pritisk na delovno silo po vsem svetu, saj je dolar svetovna valuta, ki mora s čedalje manjšim dotokom energije (nižanje mezd, zastarele tehnologije, oddaljenost delovnega mesta od doma, propadanje infrastruktur in javnega prevoza, čedalje večja odsotnost od doma in družine) oddajati čedalje večjo količino kvalitetne energije – v obliki produktov in nato stvarnega denarja, ta delovna sila – v mislih imama tako plave kot bele ovratnike – je kot veverica v kletki z vrtečim kolesom – bolj ko hoče premagati hitrost vrtečega kolesa, tako da bi bila hitrejša in ga ustavila, hitreje se kolo vrti in hitreje more teči in tako v nedogled – dokler ne kolapsira …
    Ta pojav, ki smo mu danes priča v najbolj radikalni obliki, izvira že še iz časov Sumerije in Babilona; takrat se je začel monetarizem, ki vodi do monetarnega imperializma, ki vlada še danes iz City of London, enklava sredi Londona izvzeta iz jurisdikcije Velike Britanije, preko Wall Streeta in FED-a v ZDA ter UBS v Švici! Ali bo človeštvo lahko prešlo iz monetarnega oligarhičnega imperialističnega monetarizma v kreditni sistem suverenih nacionalnih držav; to je vprašanje, ki je zelo pereče in od odgovora je odvisen condition humaine na planetu Zemlja.
    Če naj bi se torej rešili »nomenklature iz prejšnjih časov« in njenega početja pri upravljanju bank in denarnih tokov v Sloveniji in širše – zdaj nažalost ali na srečo v okviru evroobmočja – je za vmesni čas prav gotovo ena od skrajnih a nujnih rešitev PRODAJA, a komu in kako …. ?

    Všeč mi je

  10. Jože,

    hvala za odgovor.

    Ne strinjam se ravno s trditvijo, da gre za komercialni posel, kjer država po tržni ceni odkupi slabe terjatve bank, katere po končani sanaciji državi vrnejo denar. Mogoče to velja za največje tri banke, ki so že vrnile denar, toda “bailout” denar ni šel samo Goldman Sachsu in Citygroupu. Tukaj je še veliko drugih manjših bank, ki so ravno tako prejele državni denar, pa so/bodo vseeno propadle. Kje bo davkoplačevalec tu videl svoj denar? Kako bo država financirala šolstvo, zdravstvo, če pa je zato namenjen denar dala bankirjem? Hja… dvignili bodo davke, zvišali cene storitev in tako pridemo do istega učinka v Ameriki, kot v Sloveniji. Davkoplačevalec (ameriški ali slovenski) bo preko višjih cen bencina, zdravstvenih storitev, šolstva, davkov… ravno tako dajal nekaj centov, za posojila danim bankirjem.

    Zato se ne morem strinjati s pojasnitvijo, da slovenski davkoplačevalec ne “dobi” denarja nazaj v primerjavi z ameriškim. V bistvu je ravno obratno. Država Slovenija ima kontrolni delež v NLB, zato lahko tudi odloča, kam bo šel morebitni dobiček (nadalnje investiranje, direkt v proračun), tako se preko njega “vrača denar” slovenskemu davkoplačevalcu (lahko tudi več desetletij), medtem ko je ameriški davkoplačevalec dobil nazaj nekaj manj kot 700 miljard dolarjev (zaradi inflacije manjša vrednost denarja), dobiček pa bo v naslednjih letih pobiral zasebni kapital. Velika razlika.

    Prav tako se mi zdi prodaja banke za 1 EUR neumna in neverjetno kratkovidna. Moje mnenje baziram na naslednjih dejstvih:

    – ne vemo kakšno je stanje NLB-ja. V javnosti se govori o veliki izpostavljenosti, ne vemo pa natančnega stanja. Tako se lahko zgodi, da prodamo našo največjo banko pod ceno, tako kot se je to zgodilo v primeru SIJ-a (Slovenske industrije Jekla).

    – ko bo banka sanirana, se lahko slovenski davkoplačevalec obriše pod nosom za dobičke, ker bo “mater” banka preko transfernih cen umetno zmanjševala dobiček in se bo tako

    – Nikjer v zahodnih državah, ne more “tujec” imeti kontrolni delež v bančnem sektorju. Nikjer. To velja tako za ZDA, Francijo, Nemčijo, Italijo. Zakaj bi potem mi prodajali glavno banko (s prevladujočim deležem v Sloveniji) “strateškemu” partnerju?

    – tudi če bo Slovenija prodala NLB “strateškemu” partnerju in bo le-ta zašla v težave (recimo zaradi slabega vodstva, tip lastništva pri tem nima nobene veze), bo morala država vseeno posredovati in “reševati” banko. Že zaradi izsiljevanja lastnika, da bo drugače banko “likvidiral”. Vse kar se bo spremenilo, bo to, da bomo slovenski davkoplačevalci imeli socializem za izgubo, kapitalizem pa pri dobičku.

    Všeč mi je

  11. Spoštovani g. Igor. In kje je moje nasedanje, če menim, da bi bilo normalno, da če se tudi z mojim denarjem sanira to, kar jaz nisem povzročil, da mi ob uspešni sanaciji banke sanatorji povrnejo moj vložek (beri davek), četudi v obliki zmanjšanih bodočih davkov. Smo občani – davkoplačevalci dolžni samo plačevati in molčati, kot se nekomu na oblasti zahoče?

    Všeč mi je

  12. Spoštovani g. Rak – hvala za vprašanje: sem povsem za glasnost nas davkoplačevalcev(in tudi za perestrojko), kar sem tudi sam, a sem tudi državljan. Vaše nasedanje pa je po mojem mnenju prav v veri v PJ”Morgan”Damjanovo “normalnost” in “zdravi razum”: njegova razumnost je čista zasebniška logika “država=banka=zasebno podjetje, kreditiral sem jo, a hočem svoj denar nazaj!; briga me, kaj bo potem”.
    OK, to je “legitimen” interes privatnika/davkoplačevalca, vendar pa je tudi podložniška, ne-državljanska drža, ker pomeni odpoved svoji udeležbi v”javnem interesu”- ta pa ni le udeležba na volitvah enkrat na 4 leta, v to še Iračani ne verjamejo. Strateška državna lastnina, še posebej bannčna, je materialna osnove vašega/mojega/PJ”M”D-jevega državljanskega/davkoplačevalskega statusa in suverenosti), njena prodaja ga spodnaša, v sedanjih razmerah pa pomeni še celo prodajo tujemu kapitalu (Santander očitno ne zanima onih KBC-jevih 34%). Morda bi se s tem davki res malo zmanjšali, zato pa bi se za ENKRAT ZA VSELEJ odpovedali bistvenemu delu “gospodarske suverenosti”- pa tudi bodočim, domnevno po izhodu iz recesije bistveno VEČJIM dobičkom državnih (saniranih! ker z dolgovi jih nihče ne bo kupil) podjetji, ki gredo v velikem delu v erar, da o njihovi višji post-recesijski ceni, če bi jih že hoteli/morali prodati, ne govorim.
    Res je JP”Morgan”Damjan, ko je bil še Janšev minister, menda predlagal, da ostane v državni lasti 25% plus 1(zlata) delnica, a to sedaj ni več možno.To on dobro ve,zato se mi vztrajanje pri doktrini, ki je doživela globalni polom (kar pa žal ne pomeni, da so njeni tvorci & izvajalci& profiterji politično propadli- še vedno imajo ogromno moč & vpliv!) zdi še toliko bolj škodljivo, kaj – škodoželjno! , “Fiat friedmanitia, pereat mundus” in “ideološko”, vse prej kot zgolj strokovno. Pa čeprav se UJEMA s stališčem ministra Gasparija!Oz.prav zato.Na to temo priporočam knjigo N.Klein “Doktrina šoka”.
    Pa še mnenje nekega drugega ekonomista: dr. Marjan Senjur je nedavno javno ponovil: “Kdo je lastnik,je pomembno, ker domače lastnike lahko nadziramo, tujih pa ne.” Skratka- nismo le zasebniki in davkoplačevalci, ampka tudi državljani, “deležniki” države/suverenosti.
    Ali drugače: imenujte mi državo, ki se prostovoljno odreka “svojim” bankam, in to na željo državljanov! če ni v to absolutno prisiljena.Smo res Islandija, Grčija?

    Všeč mi je

%d bloggers like this: