Komentar je v originalu objavljen v Financah.
Že sama osnovna zgodba je zelo zapletena in težko rešljiva za to vlado. Zaradi padca davčnih prihodkov in zaradi delovanja avtomatskih stabilizatorjev (predvsem nadomestila za brezposelnost) se je lani proračunski primanjkljaj v Sloveniji povečal na 5,7% BDP. Evropska unija je zato lani proti Sloveniji sprožila postopek zaradi preseganja dovoljenega proračunskega primanjkljaja v višini 3% BDP. Slovenija mora do konca januarja Komisiji predati program stabilnosti, v katerem bo kredibilno dokumentirala, kako namerava lanskoletni proračunski primanjkljaj do leta 2013 znižati pod 3% BDP. Druge članice EU, ki so v podobnih proračunskih težavah, so v ta namen pripravile ustrezne izhodne strategije, kjer predvidevajo »fiskalna pravila«, strukturne reforme in programe spodbujanja rasti in zaposlovanja.
Problem je zapleten seveda zaradi tega, ker je primanjkljaj mogoče znižati samo tako, da vlada bodisi zviša davke (in negativno vpliva na gospodarsko rast in inflacijo) bodisi zareže v javne izdatke, kot so plače v javnem sektorju in pokojnine ter subvencije gospodarstvu in naložbe v infrastrukturo (in s tem negativno vpliva na povpraševanje). Gre za približno eno milijardo evrov, ki jo mora država bodisi privarčevati bodisi nekje pobrati. To je izjemno težka naloga za socialdemokratsko vlado, ki se je v krizi namenila zviševati minimalno plačo.
Poglejmo dileme od bližje. Na strani javnih prihodkov se zdijo ocene trendov relativno preproste – proračunski prihodki naj bi do leta 2013 ostali na ravni 23,5% BDP (podobno kot v 2010). Ministrstvo za finance v projekcijah prihodkov načrtuje dvig obeh stopenj DDV v letih 2011 in 2012, vsako leto za eno odstotno točko. Vsaka odstotna točka zvišanja DDV prinese okrog 200 milijonov evrov. Brez dviga DDV bo torej treba odhodke v že sprejetem proračunu za 2011 znižati za 200, v proračunih za 2012 in 2013 pa za 400 milijonov evrov. MF načrtuje tudi zvišanje trošarin, pri čemer bi dvig trošarin na cigarete prinesel v proračun 40 milijonov evrov v 2011 (ter 65 in 81 milijonov evrov v letih 2012 in 2013. Zvišanje trošarine na elektriko bi prineslo dodatnih 3,5 milijonov evrov, trošarina na kurilno olje pa 5 milijonov evrov letno. Skupen izkupiček dodatnih davkov bi torej znašal največ med 250 (2011) in 290 milijonov evrov (2013). To zvišanje davkov torej prinese največ med 0,7 in 0,8% BDP.
Na drugi strani torej ostane problem, kako odhodke proračuna znižati iz letošnjih 28,6% BDP za vsaj 2 odstotni točki (na 26,5% BDP) oziroma jih spraviti okvir, da bodo samo za 3 odstotne točke presegali proračunske prihodke. Ostane torej luknja v proračunu v višini 2% BDP, kar pomeni, da bo treba narediti velike reze v javne izdatke v višini okrog 720 milijonov evrov. Zadeva še zdaleč ni preprosta. Če bi vlada bila učinkovita pri racionalizaciji države uprave in bi denimo uspela znižati maso plač v javni upravi za 5%, bi to prineslo prihranke v višini okrog 50 milijonov evrov. Če bi zarezala v tekoče in investicijske stroške javne uprave in jih zmanjšala za 10%, bi to prineslo okrog 100 milijonov evrov prihrankov letno. Sprememba formule pri usklajevanju pokojnin bi v letu 2011 prinesla za 45 milijonov evrov prihrankov (109 v 2012 in 175 v 2013). Racionalizacije pri socialnih transferjih pa bi prinesle le okrog 25 milijonov evrov, medtem ko pri zdravstvu izrazitih prihrankov ni videti. Če bi bi bila vlada 100-odstotno uspešna pri teh rezih v javne izdatke, kar je več kot optimistično, bi torej lahko privarčevala za največ med 220 in 300 milijonov evrov, torej največ med 0,6 in 0,8% BDP. Še vedno ostane presežna luknja v proračunu nad dovoljeno v višini 1,2 do 1,4 % BDP, torej med 440 in 520 milijoni evrov. Ne bo dovolj, kakorkoli obrnemo.
Toda zadeva s tem sploh še ni končana. Slovenija se je v času krize namreč tudi močno zadolževala in odplačevanje teh dolgov (glavnice in obresti) še dodatno obremenjuje javne finance. Kot ugotavljata Rogoff in Reinhartova (2009) na podlagi zgodovinske analize kriz, se v času krize države v povprečju zadolžijo za 86%. Slovenija se je samo lani med januarjem in septembrom zadolžila dodatno za 4,1 milijarde evrov (s 7,1 na 11,2 milijarde evrov). V letošnjem letu se v skladu z načrtom zadolževanja v proračunih za 2010 in 2011 namerava zadolžiti za 3,6 milijarde evrov, naslednje leto pa še za 2,6 milijarde evrov. Skupno se bo torej javni dolg v času sedanje krize med 2009 in 2011 povečal za 10,3 milijard evrov oziroma za 145% glede na konec leta 2008. To je seveda precej več, kot smo vajeni pri drugih razvitih državah.
No, kot še ugotavljata Rogoff in Reinhartova, pa je to dodatno povečanje zadolženosti le v manjši meri posledica, denimo, sanacije bank (bail-out programi), ampak večinoma izvira iz zadolževanja držav zaradi financiranja proračunskih primanjkljajev ali drugače povedano zaradi nesposobnosti vlad, da bi prilagodile javnofinančne izdatke navzdol. V Sloveniji gre za zanimivo kombinacijo obojega. Kot lepo ugotavlja kolega Stanislav Kovač, je lani država od skupnih 4,1 milijarde evrov dodatnega dolga eno tretjino (1,4 milijarde evrov) porabila za financiranje rekordnega primanjkljaja v proračunu, dve tretjini (2,6 milijard evrov) pa za sanacijo bank v obliki depozitov. K temu je treba dodati še za 2,2 milijarde evrov novih državnih poroštev, predvsem bančnemu sektorju.
Na podlagi teh depozitov so se naše banke razdolžile v tujini in prišlo je do zanimivega procesa zamenjave bančnega dolga do tujine z državnim dolgom do tujine. Natančneje, po podatkih Banke Slovenije se je lani negarantirani zasebni dolg do tujine zmanjšal s 30,1 na 26,2 milijardi evrov, javni in javno garantirani dolg do tujine pa hkrati povečal z 9,1 na 13,8 milijard evrov. Preprosto povedano, naše banke, ki so hazardirale z dajanjem kreditom za različne menedžerske odkupe (od Pivovarne Laško, Istrabenza, Merkurja do mnogih manj razvpitih primerov), so tveganje za nevračilo kreditov preprosto prevalile na državo in mi vsi bomo poplačali iz lastnega žepa vsak evro, ki ga banke ne bodo uspele izterjati iz skrahiranega Istrabenza, Infonda holdinga in tako naprej.
In zdaj smo spet nazaj pri osnovnem problemu. Zaradi dodatnega zadolževanja se bo breme servisiranja dolgov (odplačevanje obresti in glavnice) še povečalo, kar bo še dodatno povečalo odhodke proračuna. Po podatkih iz proračunov za 2010 in 2011 naj bi predvidena odplačila glavnice in obresti v 2010 znašale 2,3 milijarde evrov, v 2011 pa 1,5 milijard evrov. Seveda pa so ta odplačila predvidena glede na stanje dolga iz konca decembra 2008. Po oceni prek palca (in ob upoštevanju ročnosti novega dolga 5 let ter 5% obrestne mere) pa se bo samo zaradi dodatne zadolžitve v lanskem letu breme odplačevanja dolga letos povečalo z 2,3 na 3,1 milijarde evrov (za 2,3% BDP). Ob upoštevanju lanske in letošnje dodatne javne zadolžitve (skupaj za 7,7 milijard evrov), pa bi se naj breme odplačevanja dolga v letu 2011 povečalo iz predvidenih 1,5 prav tako na 3,1 milijarde evrov (povečanje za 4,4% BDP).
To preprosto pomeni, da se bo vlada ukvarjala ne samo s tem, kako privarčevati (ali dodatno pobrati) eno milijardo evrov, ampak dejansko med 1,5 in 2 milijardi evrov letno. Videli smo, da je vladi zmanjkalo domišljije pri davkih in pri zmanjševanju javnih izdatkov. Kaj vladi še ostane? Hja, samo še privatizacija ali pa čudež. Pri privatizaciji bi dejansko šlo bolj za privatizacijo iz obupa, kajti slovenska nacionalna srebrnina trenutno na trgu ni veliko vredna. Za delež države v NLB bi morda po sedanjih pogojih lahko iztržili dobrih 400 milijonov evrov, za Triglav kakšnih 700 milijonov, za Telekom morda 600 milijonov evrov in še nekaj drobiža za deleže v Petrolu in NKBM. Vsega skupaj ni za pokritje letošnjega predvidenega proračunskega primanjkljaja, kaj šele da bi si s tem izdatno zmanjšali javni dolg in si tako olajšali zmanjševanje primanjkljaja na zahtevano raven.
Ja, težki časi so pred nami. Še pred dvema letoma smo bili preponosni, da bi prodajali srebrnino tujcem. Danes nam tudi popolna razprodaja državnega premoženja ne pomaga več. Glede na to, da si tudi od privatizacije iz obupa ne moremo obetati kakšnih velikih učinkov, torej lahko računamo samo še na čudež.
DAMIJAN blog 
psi lajajo karavana gre naprej. kakšno divjo zver bi rabili, da bi karavano zaustavili?
moliti pa ne znam,..kaj zdaj?
osamosvojitveno deancionalizacija – kriminal.
tajkunska privatizacija – kriminal.
upravkljanje od države do najmanjše fare – kriminal.
bila je že taka država – SFRJ, če smo slučajno pozabili (pa ja ne, da smo bili eni glavnih tam?). 200 000 ljudie je z življenjem plačalo zapitke oblastnikov,..a je v demokraciji sedaj kaj drugače, in je to zgodovina iz katere se nimamo več kaj naučiti? Upam.
Všeč mi jeVšeč mi je
Zadolževanje za pokrivanje proračunske luknje je po svoje logično in neizogibno. Bolj zanimiva je sanacija bančnega sistema z depoziti v višini 2.700 milijonov EUR. To je cca. 1.350 EUR iz žepa povprečnega prebivalca Slovenije v žep povprečnega privatizerja in/ali nepremičninskega investitorja. Popolnoma mimo javnosti!
Vedno bolj se mi zdi, da bi bilo bolje, če država bankam ne bi pomagala. Vsaj na področju nepremičninskih investicij je jasno, da se s pumpanjem keša v banke agonija nepremičninskega trga le podaljšuje. Gradbena industrija pa bo zaradi tega tako dolgo v krču, dokler ne pride do “korekcije”.
Všeč mi jeVšeč mi je
Slovenija je padalec, ki se v prostem padu 200 km na uro približuje tlom, padala pa noče ali ni sposoben odpreti, ker je padalo mogoče napačne barve, ali ker padalo ni vsem všeč, mogoče pa sploh ne bi funkcioniralo, pa padalec rajši ne bo prevzel odgovornosti. Tako padalec leti proti tlom, izmenično miži in poskuša odmisliti situacijo (“o tem sploh ne bom razmišljal”) ali pa se tolaži s “hej, saj je zaenkrat še vse v redu”. Skrivoma pa pogleduje, ali se bo mogoče ujel za kakšno drugo padalo, ali bodo drugi potegnili svoja padala pa se bo čudežno tudi njegovo odprlo (“konec koncev so vsi skočili iz aviona, mar ne?”), znotraj padalca pa se skupine celic razmeščajo, da bodo pridobilie čim boljšo relativno pozicijo znotraj padalca (trenutno je bolje biti pri riti, ker ko bo padalec priletel na direkt na zobe, bo potrebno takoj začeti vpiti, da so zobje krivi).
Ah, če sem mal pustil domišliji prosto pot, pa se vrnimo malce k konkretnemu. Recimo k temu, da dalj časa kot traja agonija, večji so zaslužki bank na obrestni marži (3% večji kot v ostali EU), ki služijo za kritje izgub iz “zombijev”. Dalj časa traja agonija, več zadnjih rezerv “zombijev” se prečrpava v banke, banke pridobivajo dodatna zavarovanja.
Kakorkoli, banke so vedno zmagovalke. In za politike se vedno najde službica v bankah.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani bralec, prosim za pomoč, v moji glavi je zmeda. Namreč, gospod JPD trdi da je prišlo do procesa zamenjave bančnega dolga do tujine z državnim dolgom do tujine in v isti sapi kritizira vlado, ker ni sposobna zmanjšati javnofinančnih izdatkov. Pri tem navaja ugotovitve a’la Rogoff in Reinhartova, citiram, da je dodatno povečanje zadolženosti le v manjši meri posledica, denimo, sanacije bank, ampak večinoma izvira iz zadolževanja držav zaradi financiranja proračunskih primanjkljajev. Številke, ki jih predstavi pa pravijo, da je dve tretjini kriznega zadolževanja države je oz. bo šlo na račun sanacije bank – 2,6 milijard evrov za sanacijo bank v obliki depozitov plus 2,2 milijarde evrov novih državnih poroštev predvsem bančnemu sektorju od 7,7 milijard evrov lanske in letošnje dodatne javne zadolžitve. In zaključi, da vladi ostaneta le privatizacija ali pa čudež. Se pravi, če gospod JPD ne negira samega sebe oz. dvojico Rogoff – Reinhart, potem je od 7,7 milijard evrov spornih le “le” 2’9 miljard ( 7,7 – (2,6 + 2,2)) iz naslova proračunskih primanjkljajev. Z drugimi besedami, neki mi ne štima – a je res za vseh 7,7 milijard evrov kriva vlada, ali se tu nekdo gre populizem? Kolikor se spomnim, je bila ideja t.i. slabe banke pravzaprav enaka – da država prevzame t.i. slabe terjatve in s tem razbremeni – sanira banke? A slaba banka ne pomeni pravzaprav isto – menjavo bančnega dolga z državnim? Seveda naj bi potem država preko slabe banke poskušala čimveč dobiti nazaj in kolikor razumem JPD-ja s sanacijo bank država tega ne more več narediti? Zakaj ne? V prispodobi rečeno, Obama je zahteval denar nazaj, zakaj Pahor tega ne more?
Mogoče pa se tudi motim in je kriva zmeda v moji glavi…
Všeč mi jeVšeč mi je
Naj vse propade. Edino tako se potem lahko znebili nesposobnih in požrešnih elit. Prijatelj že sedi na Dobu, še nekaj naj jih odsedi malo na kakšnem zavodu ali na cesti, pa bo svet prec lepši. Jaz takoj podpišem.
No, pa poglejmo za primer Telekom. Leta in leta je bil monopolist, je izkoriščal svoj položaj na trgu, nategoval tako konkurenco kot končne porabnike in kaj imamo porabniki od take srebrnine? Prav vesel sem, da jih bo vzel vrag. Če slabo posluješ, kradeš in odiraš ljudi, sam pa živiš na preveliki nogi (kot se je izrazil naš pokesani Bine), potem je stečaj edina možnost.
Lopovi so dobri le v nečem, znajo dobro lagati ter krasti in že pregovor pravi; enkrat lopov, vedno lopov. Ko lopov izprazni zadnji cekin, gre pač drugam. Samo naši lopovi ne bodo imeli kam iti, ko enkrat k nam pridejo tujci in to je tisto česar se bojijo, hehe.
Mene sicer boli srce ob takih zgodbah, ampak sem se kot večina že sprijaznil, da je stečaj in bankrot edina možnost, da se iznebiš pijavk. Ne potrebujem levitov ne od desnih in ne od levih, fučka se mi za preteklost, fučka se mi za vse, razen za sedanjost in prihodnost. In seveda za doslednost pri upoštevanju pravnih in demokratičnih pravil ter načel.
Všeč mi jeVšeč mi je
Odločil sem se, da zapišeš še nekaj prihrankov, ki bi jih lahko uvedla vlada.
1. Prodaja Falcona obvezno. Ne razumem zakaj imamo komfortno letalo na tleh in ga redno vzdržujemo. Ali naj se uporablja ali pa proda. In trenutno Turki zanj ponujajo 9 miljonov eurov. Pa še stroškov vzdrževanja se znebimo. Prihranek več kot 10 miljonov eurov na leto.
2. Zmanjšati vozni park javnih služb, podjetij ter ustanov, ker je prevelik. Vozila naj se proda na trgu. Zmanjšajo se stroški vzdrževanja in nakupa novih vozil. Prihranek na ravni države bo gotovo nekaj miljonov na leto.
3. Uporabljati brezplačne programske licence, kot na primer Oppen Office. Prihranek bo spet nekaj miljonov ali celo 10 miljonov na leto.
4. Pošteno zmanjšati izdatke za vojsko in javna naročila in ta naročila oklestiti na najnujnejše, prav tako morajo biti vsi nakupi transparetni (pa prosim ne po vzoru skorumpiranih nakupov Patrij, operacijski miz, belgijskih pušk, izraelskih havbic ter streliva itd.) Prihranek ogromen.
5. Povečati učinkovitost sodstva, da ne bo prihajalo do odškodnin in tožb. Majhen prihranek.
6. Država bi denar raje investirala v gradnjo poslovnega kompleksa državne uprave, za kar ne bi bilo potrebno vsako mesečno plačevati najemnin. Prihranek na leto bo več miljonov, investicija pa bi se povrnila najkasneje v 20 letih. Verjetno pa nekje po 15 letih.
7. Čim prej odplačati kredite Darsa, zaradi katerih plačujemo več deset ali celo sto miljonov na leto. SPloh pa ne razumem zakaj se je potrebno zadolževati za gradnjo infrastrukture. Mar ne moremo vsako leto zgraditi nekaj km cest s tistim kar ustvarimo? Kako bomo pa kredite vrnili, če ne ustvarimo dovolj, da sami gradimo ceste?
8. Zmanjšati določene privilegije glede prehitrega upokojevanja in pravic do pokojnine, pa tudi recimo privilegije poslancev, ki igrajo golf ali tenis v tujini na račun države. Pa razni privilegiji zdravnikov in drugih, ki dobivajo ogromne zaslužke na račun dežuranja na domu. Če že zdravniki dobivajo dobro plačano dežurstvo zakaj si potem tega ne zaslužijo tudi sestre, a one pa morda ne dežurajo? Dokler si bodo elite tako delile denar, ne pričakujem, da bo kaj ostajalo…
9. Investicije državnih organov, ustanov, agencij, uradnikov ipd. bi morale biti pod drobnogledom Min. za finance, ki bi moral računskemu sodišču tudi odgovarjati za posledice. Če nek Telekom zavozi več deset miljonsko investicijo v Makedoniji, potem mora za to nekdo odgovarjati, se pravi izgubiti službo. Ljudje, ki nimajo moralne integritete, ne bi smeli biti več zaposleni v državni upravi. Zajebal si, tukaj maš kjnižico, pojdi po svetu, ampak v državni upravi ne boš več delal…
Všeč mi jeVšeč mi je
@Matej
.. dodajam:
To Tax Is to Destroy
Mises Daily: Thursday, April 28, 2011 by Fred Buzzeo
http://mises.org/daily/5234/To-Tax-Is-to-Destroy
Všeč mi jeVšeč mi je