Ameriški predsednik Barack Obama je zgodaj leta 2009 napovedal 800 milijard dolarjev težek paket za stimuliranje gospodarstva. Del tega paketa je tudi program za povečanje investicij v javno infrastrukturo, lansiran oktobra 2010, v vrednosti 50 milijard dolarjev ter ustanovitev posebne banke (National Infrastructure Bank). Obamova administracija si od programa obeta predvsem izboljšanje kvalitete javne infrastrukture, od česar naj bi imel največ koristi predvsem srednji razred, ter seveda posredno stimuliranje gospodarstva z zagonom novega investicijskega cikla. Nadaljujte z branjem
Category Archives: svet
Se je Nemčija zablefirala?
Wolfgang Münchau, urednik FT Deutschland in kolumnist Spiegla, nemško politiko glede krize evra označuje z izrazom “to call a bluff“. Torej, da se je preprosto zablefirala, kar Nemčijo zdaj dela bolj ranljivo. Največjo izgubo od razpada evro območja bo namreč imelo nemško gospodarstvo. Zato bo Nemčija svojo nepopustljivo politiko trdega posta do ostalih evrskih držav morala spremeniti. Vprašanje časa pa je, kdaj bodo to šibko točko Nemčije “zavohale” ostale države in razvodenele nemške zahteve po fiskalnem paktu ali nasprotovanje evro obveznicam ali nasprotovanje politiki ECB glede kupovanja državnih obveznic šibkejših članic. Nadaljujte z branjem
Koliko centralne banke financirajo države?
Eden izmed temeljnih postulatov ekonomske politike po koncu 1970. let, ko so zaradi negativne izkušnje z visoko inflacijo centralne banke pridobile neodvisnost od vlad, je, da centralne banke ne smejo (neposredno) financirati držav. Ali drugače, centralne banke ne smejo posojati državam oziroma vlade se ne smejo zadoževati pri centralnih bankah. Ker bi to v končni instanci sprožilo inflacijo, temeljna naloga centralnih bank pa je zagotavljati cenovno stabilnost. No, centralne banke to vseeno počnejo. Posredno – tako, da odkupujejo državne vrednostne papirje na sekundarnem trgu. Spodnja slika kaže denimo, da je do konca letošnjega avgusta ameriški FED nakupil za 1.64 bilijona dolarjev ameriških državnih obveznic, ECB pa “le” za 211 milijard evrov obveznic držav z evrom. Preračunano v odstotek BDP: FED je nakupil za 11.3% BDP ameriških obveznic, ECB pa za 2.3% BDP oziroma za dobrih petkrat več. Nadaljujte z branjem
Jens Weidmann, Bundesbank: ECB ne sme financirati držav
Za tiste, ki ste slučajno spregledali intervju Jensa Weidmanna, guvernerja nemške Bundesbanke, v Spieglu. V intervjuju Weidmann odločno brani stališče monetarne neodvisnosti ter ostro nasprotuje temu, da bi ECB služila kot tiskarna denarja z namenom financiranja držav. S tem je sicer, kot sem pisal zadnjič, naletel na nejevoljo ne samo vseh ostalih članov sveta ECB (guvernerjev nacionalnih centralnih bank), pač pa tudi glavnih nemških politikov. Nadaljujte z branjem
Rešitev evra vendarle na obzorju. Toda kakšna?
Zadnji signali iz Nemčije nakazujejo, da je rešitev krize evro območja vendarle bližje kot se je zdelo. Medtem ko je v zadnjih mesecih pri vodilnih nemških politikih – zaradi zelo prepričljivih številk o stroških razpada evro območja za nemško gospodarstvo – dokončno dozorelo spoznanje, da za rešitev krize evro območja ni nobene alternative razen odločnejšega reševanja šibkejših držav, pa dogajanja v zadnjih tednih kažejo, da obstaja tudi že načelni konsenz o tehničnih vidikih reševanja evra. Nadaljujte z branjem
Hm, Angela Merkel kot diktatorka…?
Angela Merkel je, skorajda brez dvoma, trenutno v podobno močni vlogi, kot jo je pred tremi desetletji imela angleška železna dama Margaret Thatcher. Ob tem, da je Merklova danes objektivno močnejša kot Thatcherjeva takrat. Medtem ko je Thatcherjeva na mednarodni ravni odločno opravila s Falklandsko krizo ter bila dežurni troublemaker v poglabljanju evropske integracije in izsiljevanju britanskih odpustkov, pa je globalna moč Merklove danes bistveno večja. Iz pozicije dominacije nemškega gospodarstva narekuje reformno – varčevalni tempo celotni EU ter – zaradi evrske krize in globalne prepletenosti – posredno tudi celemu svetu. Da Merklovo v Atenah upodabljajo v SS-ovski uniformi, se zdi še po svoje razumljivo, toda zdaj so ji začeli tudi doma očitati – diktatorstvo.
Angela Merkel na robu živčnega zloma
Seveda zgornji naslov nima veliko skupnega s kultnim filmom Pedra Almodovarja “Ženske na robu živčnega zloma” (1988). Za razliko od zafrustriranih in histeričnih Almodovarjevih likov žensk, se zdi nemška kanclerka Angela Merkel trdna kot železna lady in popolnoma v oblasti same sebe. Toda glede na izzive, s katerimi se sooča Merklova, lahko ta vtis trdnosti tudi vara. *
Zakaj so državne premije za rizik podivjale?
Paul de Grauwe in Yuemei Ji (2012) v eni izmed ključnih raziskav pojasnjujeta razloge, (1) zakaj so “spreadi” na državne vrednostne papirje podivjali po začeku krize v letu 2008, (2) zakaj so podivjali prav v državah članicah evropske monetarne unije (EMU), ne pa v drugih državah, in (3) zakaj so podivjali samo v šibkih članicah EMU. Razlogi so relativno preprosti: finančni trgi se niso obnašali racionalno pred krizo in so – zaradi učinka monetarne unije – podcenjevali rizike, povezane z visoko zadolženostjo posameznih članic. Po začetku krize pa so te rizike nenadoma začeli precenjevati in z dvigom “spreadov” ranljive države še globlje pahnili v krizo ter na rob ali onstran bankrota. To sistematično napačno ocenjevanje rizikov (risk mispricing) je seveda v popolnem nasprotju z uveljavljeno hipotezo o učinkovitosti finančnih trgov, hkrati pa v primeru monetarne unije vodi k povečani makroekonomski nestabilnosti: v dobrih letih vodi k finančnim balonom, v slabih pa k nadproporcionalnemu zategovanju pasu. *
Japonska izkušnja, drugič
Pred meseci sem pisal o japonski izkušnji z gospodarsko depresijo ter o napakah, ki so jih storile tedanje japonske vlade. Zadnji Economist prinaša podobno zgodbo in primerja japonsko izkušnjo iz 1990. let z izkušnjo ZDA, Britanije in evro območja v času sedanje krize. Iz japonske izkušnje je mogoče potegniti tri pomembne lekcije. Nadaljujte z branjem
Samo še konec sveta lahko reši evro
Urednik Financial Timesa in kolumnist Spiegla Wolfgang Münchau je prejšnji teden napisal genialno dober komentar o koncu sveta kot edinem rešitelju evra. Tekst gre približno tako: Mayevski koledar se konča letos 21. decembra, kar bi lahko pomenilo konec sveta po tem dnevu. In to je dobro, kajti natančno predvidljiv konec sveta bi v temelju spremenil preference ljudi. Ljudje bi začeli na veliko trošiti, želeli bi še zadnjič videti Benetke, finančni trgi bi pozabili na donose vseh papirjev z ročnostjo več kot 6 mesecev. Prišlo bi do enormnega stimulusa gospodarske rasti in mimogrede bi se končala še evrska kriza. Nadaljujte z branjem
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.