Angela Merkel na robu živčnega zloma

Seveda zgornji naslov nima veliko skupnega s kultnim filmom Pedra Almodovarja “Ženske na robu živčnega zloma” (1988). Za razliko od zafrustriranih in histeričnih Almodovarjevih likov žensk, se zdi nemška kanclerka Angela Merkel trdna kot železna lady in popolnoma v oblasti same sebe. Toda glede na izzive, s katerimi se sooča Merklova, lahko ta vtis trdnosti tudi vara. *

Merklovi nikakor ni lahko. Ni veliko ljudi, ki bi si v sedanji napeti situaciji želeli biti v njeni koži. V času največje krize evropske integracije v njeni šestdesetletni zgodovini ima Merkolova v rokah ključ za rešitev ali razpad evro območja, s tem pa najverjetneje tudi evropske ekonomske integracije. Pri tem so pritiski nanjo ne samo povsem divergentni, pač pa tudi izjemno močni.

Na eni strani je Merklova doma soočena z izjemno močnim nasprotovanjem nemške javnosti nadaljnji pomoči Grčiji in ostalim šibkim državam v evro območju ter s tem solidarnostnemu potencialnemu prevzemu dolgov ostalih držav. Nasprotovanje nemške javnosti je globoko vgrajeno v njihovo podzavest zaradi negativne izkušnje s hiperinflacijo v letih 1923-25. Ta izkušnja sicer nima nikakršne zveze s kasnejšo gospodarsko depresijo v 1930. letih in spremljajočo deflacijo, ki je na oblast prinesla nacistični politični režim ter privedla do druge svetovne vojne. Toda neobstoj logične povezave med nekdanjo hiperinflcijo in sedanjo nevarnostjo deflacije ter pomanjkanje občutka za usodnost sedanjega trenutka, ki lahko privede do podobnih posledic, kot gospodarska depresija v 1930. letih, v nobeni meri ne moti nemškega splošnega negativnega sentimenta do možnega prevzemanja dolgov lenih in zapravljivih južnjakov.

In seveda nikakor ne pomaga Merklovi pri sprejemanju usodnih odločitev. Merklovo naslednje leto čakajo zvezne parlamentarne volitve, ki jih ob prevelikem popuščanju glede rešitve evro območja v očeh nemških volilcev seveda nikakor ne more dobiti.

Na drugi strani se Merklova sooča s hudimi pritiski s strani večine ostalih članic evro območja, ki jih je nemška nepopustljiva politika javnofinančnega posta pognala v recesijo. Dejstvo je, da je bilo nemško vztrajanje na politiki takojšnje konsolidacije javnih financ v času globalne krize, ki naj bi očistilo države in jih naredilo vitke za ponovno rast, škodljivo za vse članice evro območja. Nemčija je spregledala ključno dejstvo, da je v letih 2001-2005, ko se je sama otepala z recesijo in ko je kršila pravila Pakta o stabilnosti in rasti glede dovoljenega 3-odstotnega proračunskega primanjkljaja, imela veliko sreče. Sreče z ugodno mednarodno gospodarsko klimo in naraščajočim povpraševanjem po nemškem izvozu, kar je Nemčiji olajšalo boleče gospodarske reforme in fiskalno konsolidacijo. Danes članice evro območja te sreče z ugodnim tujim povpraševanjem nimajo, zato nemški recept strogega fiskalnega posta ne more dati pozitivnih učinkov. Nasprotno, Nemčija je s trmastim vztrajanjem pri fiskalnem postu ne samo povsem “izmerklala”, izstradala šibke članice evra, pač pa je povzročila ponovni povratek recesije. S stradanjem pač ni mogoče konja pripraviti na vrhunske rezultate.

Merklova se seveda zaveda, da je bila njena politika strogega posta napačna ter da ima novi grški premier Samaras prav, ko je prišel v Nemčijo prosit za podaljšanje roka za fiskalno konsolidacijo. Prav tako kot ima prav francoski predsednik Hollande, ko namesto posta predlaga več spodbud za rast. Toda Merklova kot odgovorna političarka pač ne more odstopiti od svojih drastičnih zahtev, brez da bi v zameno dobila ustrezne koncesije na strani ostalih evropskih partnerjev. Te pa so predvsem, prvič, poglobitev evropske integracije v smeri fiskalne unije, ki bi zagotovila večji in bolje koordiniran centralni nadzor nad proračuni posameznih članic, kar bi povečalo njihovo dolgoročno fiskalno odgovornost. In drugič, Nemčija potrebuje tudi zavezo, da bodo države, ki so dobile pomoč, tudi kratkoročno vodile odgovorne in disciplinirane fiskalne politike. Z drugimi besedami, Nemčiji je težko privoliti v skupne evrske obveznice, dokler Francija ne privoli v prenos dela fiskalne suverenosti na Bruselj. In težko je privoliti v novo tranšo pomoči Grčiji, če pa se ta pomoč takoj uporabi za izplačilo plač v razbohotenem javnem sektorju, ki ga grška vlada ne zna ali noče oklestiti.

Na tretji fronti pa se Merklova sooča s pritiski skupine G-8, predvsem ZDA. Krhko svetovno gospodarsko ravnovesje v trikotniku med EU, ZDA in Kitajsko, kjer se trije gospodarski bloki med seboj poganjajo s trgovinskimi in kapitalskimi tokovi, bo namreč porušeno takoj, ko razpade evro območje. Globoka gospodarska kriza v Evropi bi zamajala Kitajsko, le-ta pa ZDA s prekinitvijo kitajskega financiranja ameriškega deficita. Gospodarska depresija globalnih razsežnosti, globalna politična kriza z možnimi širšimi vojaškimi spopadi so realne možne posledice. Merklova zato stalno posluša ameriško, kanadsko in kitajsko rotenje naj za vsako ceno reši evro.

Toda lahko Merklova ob naštetih divergentnih pritiskih evro sploh lahko reši? Ni skrivnost, da sta se Merklova in finančni minister Schäuble poigravala s cost – benefit analizo razpada evro območja in z različnimi scenariji razpada. Prav tako ni nobena skrivnost, da so vsi finančni izračuni in cost – benefit analize pokazali, da se Nemčiji veliko bolj splača ostati v evro območju, kot pa pustiti, da evro območje razpade. Izstop Grčije bi denimo Nemčijo stal 100 milijard evrov (4% BDP), izhod Španije, Portugalske, Irske in Cipra pa 500 milijard evrov (20% BDP). Skupaj pa je z vsemi oblikami pomoči in garancij Nemčija trenutno izpostavljena do držav evro območja v vrednosti 770 milijard evrov. Toda s popolnim razpadom evro območja bi Nemčija, glede na oceno nemškega vladnega sveta ekonomskih strokovnjakov, utrpela za 3,300 milijard evrov škode (132% BDP). Ta cifra je tako visoka, da absolutno prevaga v vseh razmislekih glede reševanja evra za vsako ceno ali ne.

Toda to še ne pomeni, da ima Merklova po tem spoznanju kaj lažje življenje glede iskanja kvadrature kroga. Še vedno ima problem vsakodnevnega menedžiranja procesov reševanja evra, pritiskanja na evropske partnerje glede koncesij ter krmarjenja med domačimi političnimi čermi. Vprašanje je, če bo uspela te pritiske vzdržati. Še bolj pa, ali ne bo takrat, ko se bo končno odločila, za evro že prepozno.

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend.

%d bloggers like this: