Proti fiskalnemu pravilu v ustavi

Igor Masten

Bil sem član strokovne skupine Ustavne komisije, ki je predlagala spremembo 148. člena ustave z vnesom fiskalnega pravila. Danes sem proti vnosu fiskalnega pravila v ustavo. Proti sem tudi, da bi se fiskalno pravilo vnašalo v zakon. V bistvu sem proti, da bi pri nas karkoli naredili v zvezi s fiskalnim pravilom. *

Sicer načeloma podpiram uvedbo fiskalnega pravila zaradi njegovih pozitivnih ekonomskih lastnosti. Načeloma tudi mislim, da v Sloveniji ustavno pravilo sodi v ustavo. Vendar se sedaj, v procesu iskanja minimalnega skupnega imenovalca glede vsebine, ki bi dobila ustavno večino v parlamentu, predlog fiskalnega pravila, ki ga je podala strokovna skupina Ustavne komisije, enostavno mesari. Pa s tem nikakor ne želim užaliti mesarjev. Vsak mesar namreč ve, da iz zmlete pljučne pečenke ne bo dobrega zrezka. Naši poslanci pa se ne zavedajo, da bomo z mesarjenjem fiskalnega pravila dobili nekaj neužitnega. Fiskalno pravilo, ki v praksi ne bo dajalo želenih učinkov ali bo celo povzročalo probleme.

Bodimo bolj konkretni. Strokovna komisija Ustavne komisije ni pripravila le predloga besedila 148. člena ustave. V obrazložitvi je tudi navedla ključne elemente, ki naj bi jih vseboval spremljajoči ustavni zakon. Kot ekonomist bi vse te elemente še najraje videl neposredno v ustavi, saj so to nerazdružljivi elementi, nujni, da pravilo deluje kot celota. Vendar ti elementi vsebujejo tudi nekaj ekonomskih tehničnih elementov, ki so se pravni stroki zdeli preobremenjujoči za tekst ustave. Zato je bil sklenjen kompromis, da se bodo tehnični elementi fiskalnega pravila zapisali v zakon. Eden ključnih elementov, ki naj bi jih zakon vseboval, je tudi določilo o fiskalnem svetu.

Fiskalno pravilo je omejitev politiki pri prekomernem zapravljanju davkoplačevalskega denarja. Zato absolutno nujno potrebuje ex ante kontrolo v tem procesu. Ex post kontrola nima učinka. Ko je denar enkrat porabljen, se lahko za njim obrišemo pod nosom. In dolg narašča, tako kot je do sedaj. Brez ex ante  kontrole nad pripravo proračuna bo vsak proračun, ki ga bo pripravila vlada, po definiciji skladen s fiskalnim pravilom, saj ne bo avtoritete, ki bi lahko podala drugo mnenje. Ex post kršitve fiskalnega pravila tako ne bodo nikoli odgovornost vlade, saj je ona pripravila proračun skladno s pravilom. Odstopanja bodo tako po definiciji posledica višje sile, izrednih dogodkov ali česarkoli izven kontrole vlade. Ustavno sodišče, ki naj bi kot končni razsodnik presojalo o skladnosti proračunov s fiskalnim pravilom, bo brez strokovnega mnenja fiskalnega sveta delovalo v informacijskem vakuumu, saj od njih ne moremo pričakovati, da bo izvajalo neodvisne ekspertne ekonomske analize, za katere ni usposobljeno. Ustavno sodišče bo pri morebitnem presojanju tako v stalni zadregi.

Pri vsem skupaj s fiskalnim svetom razumem politično in finančno neodvisen organ, ki bo strokovno sposoben opravljati zaupano pomembno nalogo. To nikakor ne more biti fiskalni svet, kot ga je ustanovila Pahorjeva vlada. Tega si je vlada podredila in ga tako kastrirala.

Julija je bila ustanovljena parlamentarna delovna skupina, ki naj bi pripravila besedilo zakona s tehničnimi podrobnostmi fiskalnega pravila. Kot rečeno zgoraj, je strokovna skupina izrecno navedla, katere elemente mora zakon vsebovati, da bo pravilo lahko živelo v praksi. Med njimi je fiskalni svet. Po mojih informacijah je prva stvar, ki jo je delovna skupina iz osnutka zakona odsekala, ravno fiskalni svet.

Ključni argument proti fiskalnemu svetu naj bi bila njegova domnevna nadrejenost poslancem pri sprejemanju proračuna, kar naj bi vnašalo demokratični deficit v delovanje parlamenta. Tak očitek seveda ne drži. Strokovna komisija Ustavne komisije je dala odgovor tudi na ta problem. Po njenem predlogu bi morala v fazi sprejemanja proračuna vlada pridobiti pozitivno mnenje fiskalnega sveta. V primeru negativnega mnenja, bi lahko proračun skladno popravila ali ga še enkrat nespremenjenega poslala v parlament. Tam bi ga koalicija v drugem krogu lahko sprejela, kljub negativnemu mnenju fiskalnega sveta. To mnenje pa bi bilo strokovno, zato bi politično nasprotovanje vlade rušilo njego kredibilnost. Tako bi se parlamentarna diskusija o proračunu osnovala na strokovnih temeljih, kar bi skozi čas postalo ključno varovalo pred sprejemanjem strokovno šibkih proračunov. Tudi poslanci bi v svojih izvajanjih bili soočeni s strokovnim mnenjem fiskalnega sveta in kaj hitro bi postalo jasno, kateri poslanec je materiji kos in za katere je bolje, da razmislijo o spremembi kariere.

Skratka, sprejem proračuna je vedno bil in bo v domeni poslancev. Je pa res, da bi ob negativnem mnenju fiskalnega sveta o vladnem predlogu proračuna, koalicija sprejemala proračun, ki bi bil v neskladju s fiskalnim pravilom. Problem poslancev torej ne more biti okrnjena demokratično pridobljena zakonodajna funkcija, temveč zgolj zadrega, ko bodo počeli nekaj, kar ne bo imelo strokovne potrditve fiskalnega sveta in s tem potencial sankcij ob kršitvi fiskalnega pravila.

Zato je priročno fiskalni svet črtati iz predloga zakona. Kot rečeno zgoraj, to pomeni, da bo lahko vsaj predlog proračuna po definiciji skladen s fiskalnim pravilom. Povedano drugače, fiskalno pravilo brez fiskalnega sveta dejansko ne bo omejitev politikom pri zapravljanju. Zato je fiskalni svet, v kolikor ni kastriran tako naš sedanji, za politike nezaželen organ.

Verjamem, da je članom delovne skupine, ki pripravlja zakon, težko zavzeti čisto strokovno pozicijo. Nenazadnje, diskusija okrog fiskalnega pravila je pri nas je vse prej kot strokovna. Zelo enostavno je ponavljati stališča francoskega predsednika Hollanda, ki zmotno trdi, da je fiskalno pravilo ukrep kratkoročnega spopada s krizo in zato ne sodi v trajen dokument, kot je ustava. Hollande si takšen populizem lahko privošči, saj se Francija zadolžuje po negativni realni obrestni meri. Če pa to ponavljamo v Sloveniji, ki plačuje nevzdržen pribitek, populizem ni več le populizem, temveč navadna neumnost. Da ne omenjam stališč mnogih akademikov, ki so brez osnovne ekonomske izobrazbe, zato do vprašanja fiskalnega pravila zavzemajo zgolj ideološka stališča. Takšna stališča pa pri politikih vedno naletijo na odprta ušesa.

Zaradi vsega navedena sem za to, da nad vsem skupaj dvignemo roke. Velika verjetnost je, da bo zakon s tem, ko bo opustil nujne kontrolne funkcije, uničil fiskalno pravilo. Fiskalno pravilo zaradi tega ne bo delovalo in ga bomo kmalu trajno opustili. Tega pa nočem. Če smo poskušali stopiti v prevelike čevlje, je bolje, da zaenkrat vse skupaj opustimo.

* Izvorno objavljeno v Dnevniku.

%d bloggers like this: