Efekt Maše Kociper

Resnično ne bi rad delal reklame za poslanko s tem imenom, ker si je načeloma zaradi svojih intelektualnih (ne)sposobnosti ne zasluži. Toda omenjena poslanka je, kot sem zabeležil že v mojem komentarju o talibanskem ravnanju poslancev PS in SD glede formalnega zapisa fiskalnega pravila, povsem nehote in po pomoti brilijantno zajela bistvo učinka politične diskusije na realno ekonomsko situacijo.

Za začetek, mora biti fiskalno pravilo nujno zapisano v ustavi? Ne, nikakor. Tega ne zahteva EU, niti ni to edina možnost, da se politiki odgovorno obnašajo glede fiskalne politike. V normalni državi bi zadostoval že zakon. Kot denimo na Švedskem ali Franciji. Toda Slovenija ni normalna država. Fiskalno pravilo v Sloveniji že imamo – že od leta 2009 ga imamo zapisanega v vladni uredbi. Vendar je (Pahorjeva) vlada svoje lastne omejitve sproti kršila. Je pač sproti spreminjala uredbo, ko je šla čez postavljen limit javnih izdatkov. Zato bi v Sloveniji zapis fiskalnega pravila v ustavo dejansko zagotovil večjo verjetnost spoštovanja proračunske discipline in odgovornega ravnanja z javnimi financami. Kot sem zapisal že maja letos – Zakaj fiskalno pravilo ne pomeni demokratičnega deficita:

ker je ustava najvišji državni akt, ki ga mora vsaka politična garnitura spoštovati in ki zahteva široko politično soglasje za spremembo. Če bomo uspeli dobiti politično soglasje za zapis fiskalnega pravila v ustavo, obstaja večja verjetnost, da se bodo tega pravila po švedskem vzoru vse vlade ne glede na politično barvo tudi držale. Tudi neodvisnost centralne banke in s tem denarne politike je zapisana v ustavi, kar denarni politiki tudi jamči dejansko neodvisnost

Zdaj pa k bistvu. Bolj kot ta vsebinski argument je v sedanji situaciji – nehote – postal pomemben formalni vidik. Gre za to, da se slovenska politična elita poenoti glede enega izmed ključnih dejavnikov sedanjega trenutka in da to zelo jasno pokaže navzven – s tem da slovenska politika jasen signal tujini, predvsem pa finančnim trgom, da se Slovenija najtrdneje zavezuje k dolgoročni javnofinančni vzdržnosti.

Slovenska politika pa se v tej usodni zmešnjavi, ko Slovenijo finančni trgi ocenjujejo kot šesto državo, ki bo morala zaprositi za finančno pomoč EU in ko je to odvisno praktično le še od njihove percepcije naše ekonomsko–politične situacije, prepira o formi. Po domače rečeno, slovenska politika, oprostite, onanira o tem, “ali prav se piše kasha ali kaša”. Koga to briga?! Le skuhajte to hudimano kašo!!!

Nikogar ne bi prav nič stalo, če bi neko ohlapno fiskalno pravilo zapisali v ustavo. Itak bo pomemben izvedbeni zakon. Toda ker so se politiki začeli peklensko prepirati o tem, ali naj bo zapisano v ustavo ali navadni zakon, je za zunanje opazovalce – za EU partnerje in za finančne trge – nenadoma postalo zelo pomembno, kakšno formalno formo bo zavzel zapis fiskalnega pravila. Ker bo to indikator odločenosti slovenske politike, da se resno loti reševanja situacije. Če fiskalno pravilo ne bo zapisano v ustavo, nam bodo finančni trgi še bolj zbili bonitete, ter državi in podjetjem dvignili ceno zadolževanja na dolgoročno nevzdržno raven.

In v tem je efekt Maše Kociper: “Trgom dajemo občutek, da se ne strinjamo glede vsebine, kar pa ne drži.” S tem, ko se na smrt prepirate o tem, o čemer se strinjate, tlačite celotno državo v bankrot!

Za kaj takšnega je resnično treba biti idiot. Ali pa slovenski politik.

Zato: zapišite to fiskalno pravilo v ustavo in rešite državo pred bankrotom, ali pa spokajte!

One response

%d bloggers like this: