Lukšičevi in Jankovićevi talibani proti suvereni državi

Pred dvema letoma, ko sem opisoval delovanje ministrstva za finance pod vodstvom Franceta Križaniča, sem uporabil primerjavo s talibani. Afganistanski talibani so bili znani po uničevanju spomenikov, po demontaži tovarn in električnih in telefonskih drogov in njihovi prodaji za staro železo ter po sovraštvu do ženske emancipacije. Šlo je za dejanja, porojena iz lastne intelektualne inferiornosti ter ideološkega fundamentalizma, ki je uničeval njihovo lastno materialno podstat. Povsem podobno bi lahko opisali delovanje Lukšičevih in Jankovićevih poslancev glede zapisa fiskalnega pravila v ustavo.

Poslanci SD in Pozitivne Slovenije nasprotujejo zapisu fiskalnega pravila v ustavo, češ da povsem zadostuje izvedbeni zakon. Načeloma to seveda drži. V normalnih državah. Kot je denimo Francija. Toda ne nujno v Sloveniji. Kajti že Pahorjeva vlada je imela fiskalno pravilo jasno zapisano v vladnih uredbah. Vendar je nato te uredbe, preden jih je prekršila, sproti spreminjala.

Toda bolj kot ta vsebinski argument je v konkretnem primeru pomemben formalni vidik. Gre za to, da se slovenska politična elita poenoti glede enega izmed ključnih dejavnikov sedanjega trenutka in da s tem jasen signal tujini, predvsem pa finančnim trgom, da se Slovenija najtrdneje zavezuje k dolgoročni javnofinančni vzdržnosti. Gre za izkaz formalne politične enotnosti v državi, ki je – zaradi preteklih grehov in posledične nervoznosti finančnih trgov – na robu finančnega prepada.

In v tako pomembnem trenutku po seji parlamentarne delovne skupine, ki naj bi poenotila politična stališča glede zapisa fiskalnega pravila v ustavo, neka Maša Kociper, mladinka iz Pozitivne Slovenije, ki je vstopila v stotisočkrat preveliko zgodbo za njene intelektualne sposobnosti, izjavi naslednje: “Politično zapenjanje, da bo fiskalno pravilo znižalo obrestne mere ali karkoli rešilo, je metanje peska v oči,” in doda, da je javna podoba, da se Slovenija ne more poenotiti glede tega, škodljiva. “Trgom dajemo občutek, da se ne strinjamo glede vsebine, kar pa ne drži.”

Ta izjava ne kaže samo očitne intelektualne inferiornosti omenjene poslanke, ki ne prepozna očitne kontradiktornosti v lastni izjavi (prepričan sem, da mi tega bralcem ni treba posebej razlagati), pač pa kaže očitno pobalinskost in talibanizem poslanske skupine PS, ki iz čiste zlobe in zaradi golega političnega prestiža dela vse, da bi za vsako ceno nasprotovala aktualni vladi in s tem finančne trge še bolj znervirala in povečala breme za slovenske javne finance.

Na podobni ravni je tudi izjava predsednika SD Igorja Lukšiča, da “so v stranki po nedavni odločitvi francoskega ustavnega sodišča, da za ratifikacijo fiskalnega pakta, ki uvaja fiskalno pravilo, ni potrebna sprememba ustave, zdaj še bolj utrjeni v prepričanju, da fiskalnega pravila ne zapišemo v ustavo.”

V SD in PS so se odločili vztrajati v nedržavotvornem, pobalinskem in talibanskem odnosu do enega izmed ključnih vprašanj sedanjega časa, ki lahko ključno vpliva na ekonomsko suverenost te države. Če bo ta talibanski odnos poslancev opozicije še bolj znerviral finančne trge, Slovenija ne bo mogla na srednji rok refinancirati svojih finančnih obveznosti do tujine, kaj šele zbrati denarja za sanacijo bank. S tem bo Slovenija morala zaprositi za pomoč EU, kar bo avtonomnost in suverenost njene ekonomske politike močno omejilo. S tem pa tudi možnost zagotavljanja ustrezne socialne varnosti prebivalcem Slovenije, za kar naj bi se stranki SD in PS primarno zavzemali.

To je talibanizem na ravni tistega iz lanskega leta, ko je Janševa SDS tik pred predčasnimi volitvami, na katerih je prevzela vodenje vlade, z vzemi sredstvi minirala uvedbo pokojninske reforme, ki bi prav njej le pol leta kasneje olajšala vodenje zaostrenih javnih financ.

Resnično smo prekleti, da imamo takšne talibanske politike.

%d bloggers like this: