Hm, Angela Merkel kot diktatorka…?

Angela Merkel je, skorajda brez dvoma, trenutno v podobno močni vlogi, kot jo je pred tremi desetletji imela angleška železna dama Margaret Thatcher. Ob tem, da je Merklova danes objektivno močnejša kot Thatcherjeva takrat. Medtem ko je Thatcherjeva na mednarodni ravni odločno opravila s Falklandsko krizo ter bila dežurni troublemaker v poglabljanju evropske integracije in izsiljevanju britanskih odpustkov, pa je globalna moč Merklove danes bistveno večja. Iz pozicije dominacije nemškega gospodarstva narekuje reformno – varčevalni tempo celotni EU ter – zaradi evrske krize in globalne prepletenosti – posredno tudi celemu svetu. Da Merklovo v Atenah upodabljajo v SS-ovski uniformi, se zdi še po svoje razumljivo, toda zdaj so ji začeli tudi doma očitati – diktatorstvo.

Znotraj matične stranke CDU je že dolgo slišati glasove, da pod Merklovo ni znotrajstrankarskih političnih diskusij, da se vse dogaja le v pisarni kanclerke in da je vsak poskus drugačnega mnenja hitro utišan, Merklova pa zelo učinkovita pri odstranjevanju motečih ali konkurenčnih politikov znotraj stranke. Kot poroča Spiegel naj bi vplivni komentator CDU za gospodarske zadeve, Josef Schlarmann, prejšnji teden v intervjuju ostro kritiziral vodenje stranke s strani Merklove:

“there are no more fundamental debates anymore because everything in Merkel’s CDU is presented as being without any alternative. It’s like a school cafeteria that offers only one dish each day. Those who don’t like the taste are excluded.” Power in the party today, he said, “is concentrated at the Chancellery,” and the only people in the CDU who have any chance of rising are those who follow Merkel’s line. He also alleges that no potential Merkel challenger has ever survived politically, and that it will be impossible for a possible successor to rise as long as she leads the party.

Toda prejšnji teden je temperaturo dvignila nova knjiga “The Godmother” izpod peresa Gertrud Höhler, nekdanje zaupnice nekdanjega političnega mentorja Merklove in nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla. Höhlerjeva, ki Merklovo kliče kar “that girl Angela“, trdi nič manj kot to, da je Merklova obsedena z močjo, da bo uničila evro in vzpostavila avtokratski režim. Pri tem Höhlerjeva vzporednice vleče iz vzhodnonemškega porekla Merklove, ki da zato ne deli zahodnih demokratičnih vrednot. Höhlerjeva pri tem opozarja javnost in politike ali mar niso pozabili:

the experience “that allowed the Germans to accept two dictatorships in the 20th century,” first Hitler and later the East German communist regime.

Verjetno bi lahko dobršen del kritik Merklove, ki prihajajo iz matične stranke, pripisali užaljenosti in gnevu utišanih ali odstranjenih strankarskih kadrov. Verjetno je s tem istim razlogom mogoče pojasniti tudi del ostrine kritike Höhlerjeve, ki naj bi ob vstopu Merklove v politično areno pred desetimi leti njej v čast napisala zelo lep sestavek. Toda Merklova naj bi se nanj odzvala zelo agresivno, kar ji je Höhlerjeva zamerila.

Kakorkoli, Angela Merkel je danes tista, ki dominira dinamiko evropske in posredno tudi globalne gospodarske usode. To, da to počne odločno, ji pod predpostavko, da je izbrala za Evropo in svet “dober” kurz, lahko samo štejemo v plus. Problem je seveda, če je kurz škodljiv za vse ostale razen Merklove in Nemčije.

Po drugi strani pa je seveda tudi res, da za tako suverenimi osebnostmi ostane velika praznina, ko se enkrat umaknejo. Z osebnostno praznino pa zbledi tudi moč položaja, ki so ga zasedali ali moč države, ki so jo vodili. Spomnite se odhoda velikih svetovnih avtokratskih voditeljev, tudi Thatcherjeve, in posledic za moč držav, ki so jih vodili.

%d bloggers like this: