Japonska izkušnja, drugič

Pred meseci sem pisal o japonski izkušnji z gospodarsko depresijo ter o napakah, ki so jih storile tedanje japonske vlade. Zadnji Economist prinaša podobno zgodbo in primerja japonsko izkušnjo iz 1990. let z izkušnjo ZDA, Britanije in evro območja v času sedanje krize. Iz japonske izkušnje je mogoče potegniti tri pomembne lekcije.

Prvič, monetarna politika mora hitro znižati obrestne mere in zagotoviti veliko likvidnost bankam in državam. Drugič, slabe bilance bank je treba očistiti takoj v začetku krize, preden se kreditni krč razbohoti, preden se slabe terjatve bank razrastejo s širitvijo krize ter preden se s tem breme za javne finance preveč poveča. In tretjič, v krizi takih razmer gospodarstvo potrebuje velik javnofinančni stimulus, da spet začne rasti. Ob gospodarski rasti je breme financiranja dolga bistveno manjše, saj po eni strani povečani tekoči fiskalni prihodki servisirajo odplačilo dolgov, po drugi strani pa inflacija zmanjšuje realno breme dolgoročnega dolga.

Sposobnost učenja držav na napakah Japonske zelo nazorno kaže spodnja slika:

Vir: Economist

Medtem ko so glede monetarne politike v sedanji krizi razvite države doumele prvo japonsko izkušnjo in zelo hitro znižale ceno denarja (zgornja slika) ter drugo izkušnjo in zato hitro sanirale banke, pa se je zalomilo v naslednjem koraku. Države so banke reševale z javnimi sredstvi (strošek bančnega bail-outa v  ZDA je znašal 5% BDP, v V. Britaniji pa 9% BDP), zaradi česar je povečana javna zadolžitev za ta namen vplivala na ceno refinanciranja. Toda ne v ZDA in V. Britaniji, kjer so njune centralne banke z vsemi sredstvi podpirale državi z masovnim odkupovanjem državnih vrednostnih papirjev. Nasprotno se je zgodilo v evro območju, kjer zaradi nepopolne monetarne in fiskalne integracije ECB ni smela odigrati te vloge (slika levo spodaj). Posledica tega je, da gospodarstvs držav v evrskem območju niso okrevala, medtem ko ameriško je (slika desno spodaj). To je dodatna izkušnja, ki jo je EU dobila s to krizo in ki je ni mogla dobiti na podlagi japonskih izkušenj v 1990. letih ali ameriških izkušenj v 1930. letih.

Toda ključna je še tretja japonska izkušnja, navedena zgoraj. V razmerah gospodarske krize takšnih razsežnosti je potreben velik javnofinančni stimulus za zagon gospodarstva, sicer do okrevanja ne pride ali pa je okrevanje šibko in se gospodarstvo vedno znova vrača v recesijo. Tako pridemo do dveh izgubljenih japonskih desetletij.

Economist nevarnosti, ki so pred nami zaradi prešibkega javnega stimulusa ali neodločnosti ekonomske politike, sintetizira na naslednji način:

But although policymakers learnt some lessons from Japan, there are reasons to worry about the next five years. In Britain and America there are two main concerns. First, the fiscal stimulus may not be bold enough and in Britain is being withdrawn before the economy is back on its feet. Having supported banks, governments are trying to cut deficits and have little to spend. Richard Koo of Nomura, a bank, reckons Japan’s experience shows that governments should increase borrowing to mop up private-sector savings.

Second, government bail-outs can have long-term costs. In some cases, broken balance-sheets are a sign of a broken business model; bankruptcy is then a better option, cleansing the economy of unproductive firms. Japan kept too many bad firms going. There are signs of that in America and Britain too. The American government’s bail-outs ran to over $601 billion, with 928 recipients across banking, insurance and car industries. Britain has large stakes in two of its four big banks and has no clear plans to sell them.

The euro area is in a more dangerous position. Its recovery has been painfully slow (see bottom right-hand chart). Its prospects look grim: data released on August 1st showed German, French and Italian manufacturing contracting at an increasing rate (dragging Britain down with them). And to the meagre stimulus and zombification of industry can be added a third Japanese trait—policy indecision. On August 2nd Mario Draghi, the ECB’s head, indicated the bank’s readiness to buy bonds again as part of a co-ordinated rescue plan. Stockmarkets initially fell, suggesting the investors are unconvinced that it will save the euro area from aping Japan.

O konturah potrebnega javnofinančnega stimulusa v Sloveniji oziroma o slovenskem New Dealu pa lahko preberete več jutri.

2 responses

  1. Kolikšen pa bi bil primeren obseg javnofinančnega stimulusa v Sloveniji? Sam mislim, da se Slovenija lahko razpoči, pa krize ne bo končala. Lahko le čakamo, da se le ta konča okoli nas, in s tem potegne naprej naše izvoznike in tako naprej. Se pravi čakamo konec, ki pa ga lahko dočakamo bolj ali manj zadolženi. To je vse.

  2. Izvoz je edina komponenta BDP, ki raste že od 2010, pa nič ne pomaga, ker vse tri ostale komponente BDP, ki so vezane na domače povpraševanje, padajo. Izvoz (neto) predstavlja le okrog 30% BDP.
    Če bo evro območje razpadlo in bodo države uvedle protekcionistične ukrepe, bomo še bolj odvisni samo od sebe.
    Trenutno je pomembno gospodarstvo pognati v tek in zagotoviti naraščajoč fiskalni tok. Le ob tem bodo naši stroški dolga postali vzdržnejši in se bomo lahko izognili bankrotu.

%d bloggers like this: