Prodaja državnega premoženja: zakaj in s kakšnimi posledicami?

Jurij Žurej

Nekaj razmišljanj na zapis gospoda Bineta Kordeža: »Prodaje državnega premoženja: Odrešilnih 25% + 1 glas?«. Zapis g. Kordeža nedvomno drži glede procesa. Vsebinsko pa: država naj se končno odloči kaj je v dejanskem strateškem interesu, ostalo pa naj se proda v celoti in naj se ne “telovadi” s 25%+1 glas. Pravno in dejansko gledano je takšen % neumnost, saj se ga, kot je zapisano v prispevku g. Kordeža, da dokaj lahko obiti, in sicer na 100 in 1 način in sam sem videl teh primerov v praksi nešteto. Nadaljujte z branjem→

Prodaje državnega premoženja: Odrešilnih 25% + 1 glas?

V strategijah prodaje državnega premoženja se najpogosteje pojavlja zahteva, naj država kot dosedanja lastnica zadrži vsaj 25 % lastništva plus en glas. V skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah je za ključne odločitve na skupščini delničarjev potrebna tričetrtinska večina glasov in z omenjenim deležem lahko država prepreči sprejem sklepov, ki ji niso po godu. Načeloma to drži, a v praksi s takšnim deležem lastništva lahko samo nekoliko »nagaja« večinskemu lastniku pri izvajanju njegove strategije, pri čemer pa jo ta vloga precej stane. Nadaljujte z branjem→

Krugman o “integriteti” Heritage Foundation

Paul Krugman na blogu navaja zanimivo anekdoto o “integriteti” oziroma načelnosti desničarskega think tanka Heritage Foundation, ki objavlja sicer znano in močno citirano lestvico Economic Freedom. Pri tem najprej navaja zapis iz Washington Posta o nenadni spremembi kurza Heritage Foundation glede ocene situacije v Maleziji – od kritike do hvaljenja, seveda takoj zatem, ko je predsednik Heritage Foundation posredno prišel na plačilno listo malezijske vlade: Nadaljujte z branjem→

Naraščajoč output gap kot svarilo za preobrnitev politike varčevanja v EU?

Zsolt Darvas iz Bruegla, bruseljskega think tanka, v luči zadnjih napovedi Evropske komisije glede gospodarske rasti piše o nujnosti razmisleka o preobrnitvi makroekonomske politike EU od varčevanja k fiskalnemu stimuliranju. Jasno, output gap (razlika med dejansko in med potencialno možno gospodarsko rastjo) v EU narašča (iz -1.2% v 2011 na -2.9% v 2013), medtem ko v ZDA upada (iz -1.6% v 2011 na -1.3% v 2013). Nerodno je, da se je začel povečevati tudi v najbolj “prudent” državah EU – Nemčiji in Nizozemski, kar pomeni, da zaradi recesije v nekaj “južnih” državah močno trpi tudi gospodarska aktivnost v “severnih” državah. Nadaljujte z branjem→

Imajo Kitajci v lasti ZDA?

Pred nekaj tedni, ko sem pisal o globalizaciji, sem kot eno izmed ključnih vprašanj stabilnosti svetovnega gospodarstva v prihodnje navedel krhko razmerje v trgovinsko – finančnih odnosih med ZDA in Kitajsko. Natančneje, krhkost razmerja, v katerem Kitajska kupuje ameriške državne obveznice in s tem financira ameriški trgovinski deficit, ali preprosteje – financira ameriški uvoz kitajskega blaga. Ta naraščajoča ameriška odvisnost od kitajskega financiranja je poskrbela za številne skrbi v ZDA in je bila eno izmed ključnih predvolilnih vprašanj lansko leto. Torej ali imajo Kitajci v lasti ZDA? * Nadaljujte z branjem→

Šušteršič namesto Janše kot voditelj desnice?

Padla je vlada, živele predčasne volitve! Glede na nenačelnost nove vladne “koalicije” je to edini verjetni scenarij v naslednjega pol leta. Vladna koalicija s tolikšno količino neinteligentnih, nenačelnih, plagiatorskih ali koruptivnemu tveganju podvrženih kadrov ter s tako majhnim skupnim imenovalcem (biti proti Janši) enostavno ne more biti operativna. Ne more preživeti letošnjega poletja. Ker se obetajo nove volitve in iskanje bolj normalne in operativne vladne koalicije, je seveda vprašanje ali je SDS sposobna ponuditi sestop Janše ter javnosti bolj sprejemljivega kandidata. To bi lahko bila zmagovalna kombinacija – gospodarski program SDS brez Janše in njegove ideološke navlake. Lahko Janez Šušteršič zamenja Janšo? Nadaljujte z branjem→

Šibka finančna funkcija in finančni primitivizem v podjetjih

Stanko Štrajn

Veliko se govori o odgovornosti bank in Banke Slovenije pri oblikovanju velikega obsega »slabih« kreditov. Ne smemo pa pozabiti odgovornosti poslovodstev podjetij, saj v veliki večini primerov,  če bi delala v skladu z načeli poslovno finančne stroke in v skladu z zakoni, kreditov glede na finančno stanje in položaj podjetja  sploh ne bi smela vzeti. Posebno pa ne v takšnem obsegu in za tako rizične projekte. Nasprotno – finančno sanacijo in krepitev svojega finančnega položaja  bi morala začeti veliko prej in predvsem v ta namen izkoristiti čas ugodne gospodarske rasti. V takšne strategije bi jih morale siliti tudi banke, če bi spremljale finančni položaj podjetij.  Zato lahko način dogajanja, ki je »ignoriral« strokovnost na poslovno finančnem področju na raznih ravneh, imenujem finančni primitivizem. To je bilo tudi okolje, ki je omogočilo razcvet raznih finančnih malverzacij  v sistemsko pomembnem obsegu. Nadaljujte z branjem→

Kje je denar iz slabih kreditov?

Velike izgube v bančnem sektorju, slaba banka in iskanje krivcev za takšno stanje, bo verjetno še kar nekaj časa ena ključnih domačih zgodb. Pri tem je zanimivo, da pa skoraj nikoli ne zasledimo nekih resnejših analiz ali vsaj ocen, kje je ta izgubljeni denar. Zato bom poskušal v nadaljevanju predstaviti nekaj pogledov na to vprašanje. Pred tem pa še nekaj konkretnih številk o nastajanju bančnih terjatev. Da je bila posojilna aktivnost bank najmočnejša v letih pred začetkom krize, je seveda splošno znano, redkeje pa zasledimo dejanske podatke o odobrenih kreditih. Nadaljujte z branjem→