Mercator ne bo dolgo hrvaški

Črt Kostevc

Pred kratkim smo prodali še enega iz zbirke nacionalnih šampionov, ko je v roke hrvaškega tajkuna po nekajletnem boju padel Mercator. Morda Todorićev nakup slovenskega konkurenta ni tako močno zatresel nacionalne samopodobe, kot jo je nakup Elana s strani Privredne banke Zagreb leta 1994. Je pa vendarle odprl stare rane. Morda je zadnja »izguba« še toliko bolj boleča zaradi percepcije, da bo novi lastnik masovno odpuščal in bodo posle izgubljali slovenski dobavitelji ali pa zato, ker je hrvaški prevzemnik zvito privarčeval dobrih 380 milijonov evrov s tem, da je pustil, da je politika leta 2011 obranila nacionalni interes. * Nadaljujte z branjem

Prodaja državnega premoženja: zakaj in s kakšnimi posledicami?

Jurij Žurej

Nekaj razmišljanj na zapis gospoda Bineta Kordeža: »Prodaje državnega premoženja: Odrešilnih 25% + 1 glas?«. Zapis g. Kordeža nedvomno drži glede procesa. Vsebinsko pa: država naj se končno odloči kaj je v dejanskem strateškem interesu, ostalo pa naj se proda v celoti in naj se ne “telovadi” s 25%+1 glas. Pravno in dejansko gledano je takšen % neumnost, saj se ga, kot je zapisano v prispevku g. Kordeža, da dokaj lahko obiti, in sicer na 100 in 1 način in sam sem videl teh primerov v praksi nešteto. Nadaljujte z branjem

Prodaje državnega premoženja: Odrešilnih 25% + 1 glas?

V strategijah prodaje državnega premoženja se najpogosteje pojavlja zahteva, naj država kot dosedanja lastnica zadrži vsaj 25 % lastništva plus en glas. V skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah je za ključne odločitve na skupščini delničarjev potrebna tričetrtinska večina glasov in z omenjenim deležem lahko država prepreči sprejem sklepov, ki ji niso po godu. Načeloma to drži, a v praksi s takšnim deležem lastništva lahko samo nekoliko »nagaja« večinskemu lastniku pri izvajanju njegove strategije, pri čemer pa jo ta vloga precej stane. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: