Prodaje državnega premoženja: Odrešilnih 25% + 1 glas?

V strategijah prodaje državnega premoženja se najpogosteje pojavlja zahteva, naj država kot dosedanja lastnica zadrži vsaj 25 % lastništva plus en glas. V skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah je za ključne odločitve na skupščini delničarjev potrebna tričetrtinska večina glasov in z omenjenim deležem lahko država prepreči sprejem sklepov, ki ji niso po godu. Načeloma to drži, a v praksi s takšnim deležem lastništva lahko samo nekoliko »nagaja« večinskemu lastniku pri izvajanju njegove strategije, pri čemer pa jo ta vloga precej stane.

Med ključne skupščinske sklepe, za katere ZGD zahteva tričetrtinsko večino glasov, spadajo predvsem sprememba statuta in sedeža podjetja, prenos ali prodajo pomembnega deleža premoženja in poslovanja družbe, povečanje ali zmanjšanje kapitala ter odpoklic članov nadzornega sveta. Brez soglasja lastnika z lastniškim deležem več kot 25 % plus teh sklepov ni mogoče sprejeti. To naj bi zagotovilo državi, da tudi po prodaji zadrži vpliv na pomembnejša dogajanja v prodani družbi.

Kdor pozna principe funkcioniranja delniških družb, ve, da daje lastnik s 75-odstotnim deležem lastništva ključne usmeritve za razvoj družbe. V Slovenski industriji jekla (SIJ) je država sicer zadržala 25 % in eno delnico, a prepričani smo lahko, da se uprava družbe z večinskim lastnikom redno sestaja in z njim usklajuje vse strateške odločitve. In le tako usklajene so potem predmet obravnave na nadzornem svetu, kjer ima svojega predstavnika tudi država.

Spremembe za katere so potrebni omenjeni sklepi skupščine s soglasjem države oz. manjšinskega lastnika, je namreč možno realizirati tudi na drugačen način. Formalno sicer res ni možno prenesti sedeža podjetja na drugo lokacijo, a to ne ovira menedžmenta in večinskega lastnika za postopen prenos določenih funkcij podjetja drugam, če se tako odloči. Enako velja tudi za prenašanje določenih dejavnosti, če večinski lastnik ocenjuje, da bi bilo to racionalnejše. Kljub določilom korporacijskega prava in odgovornosti nadzornega sveta in uprave do družbe kot celote, je vedno prisotna močna povezava uprave z večinskim lastnikom saj je od njega v celoti odvisna (večinski lastnik upravo postavi in odstavi).

To smo lahko nazorno videli tudi v intervjuju predsednika uprave SIJ-a skupaj z večinskim lastnikom iz Rusije (decembra 2012, Delo). Na razgovoru seveda ni bilo nobenega predstavnika manjšinskega lastnika:

Letos se je iztekla prodajna opcija države za njen 25-odstotni delež v Siju, ki je država ni izkoristila. Bi vas še zanimal nakup tega deleža?

Zubitski: Zadovoljni smo s sedanjo lastniško sestavo. Z državo nikoli nismo imeli težav. V nadzornem svetu ima dva predstavnika, ki ključnim odločitvam v podjetju nikoli nista nasprotovala. Mi smo bili pripravljeni na uresničitev te prodajne opcije, zdaj pa ne razmišljamo, da bi odkupili preostalo četrtino, ker je to velika finančna obremenitev, mi pa moramo vlagati v naših podjetjih v Sloveniji in Rusiji.

Manjšinski lastnik ima sicer formalno precejšnjo moč pri odločanju na skupščini, a njegova dejanska vloga pri delovanju družbe je precej zanemarljiva. V bistvu je bolj »financer« družbe večinskega lastnika in običajno ne prejema niti kakih dividend in ima pravzaprav zamrznjeno premoženje v tej družbi.

Dodatno pa je potrebno upoštevati še finančne učinke pri sami prodaji. Ob zadržanju četrtinskega lastniškega delež je namreč prodajna cena celotne družbe pomembno nižja kot v primeru prodaje celote. Tako prodajalec iztrži za že prodan večinski del manjšo kupnino kot sicer, v rokah pa mu ostaja preostali del, s katerim nima kakega vpliva, prav tako pa tudi ne donosa na zadržana sredstva.

Zaradi navedenih razlogov je v primeru odločitve za prodajo nekega podjetja, le-tega smiselno prodati v celoti ali pa zadržati večinski, 50,1 % delež lastništva. »Igro« vedno igra večinski lastnik in vodstvo družbe upošteva predvsem njegov interes. Ostala pričakovanja in zahteve dosedanjega od bodočega lastnika je bolje urediti pogodbeno in brez potrebe po zadržanju določenega lastniškega deleža. Če pa že, potem pa obvezno z reodkupno klavzulo. To nam zopet potrjuje primer SIJ-a, kjer je bila prodajna opcija dogovorjena, a konec lanskega leta ni bila izkoriščena. Sedaj razumljivo nima nihče interesa za nakup takšnega deleža, še posebej ne po prvotno dogovorjeni ceni. Tudi večinski lastnik ne. Zakaj pa bi kupoval nek delež po višji ceni in trošil denar, če mu to ne predstavlja nobene ovire pri zasledovanju ciljev razvoja pretežno njegovega podjetja.

Razvoj Slovenske industrije jekla bi bil verjetno popolnoma enak tudi če bi v času prodaje dogovorili prodajo celotnega podjetja skupaj s kakšnimi dodatnimi obveznostmi kupca. Le da bi bil v tem primeru iztržek pomembno večji, sedaj ne bi ostali z nekim slabo prodajljivim lastniškim deležem torej zamrznjenimi milijoni ter opazovanjem razvoja družbe in odločitev večinskega lastnika. Glede na objavljene številke je lahko skupaj izgubljene kupnine tudi 50 milijonov evrov (padec vrednosti deleža po zapadlosti prodajne opcije ter nižja dosežena začetna kupnina zaradi prodaje le treh četrtin podjetja).

Podobno velja tudi za diskusije o prodaji Mercatorja, kjer smo lahko zasledili zahteve po zadržanju vsaj četrtinskega deleža v domačih rokah. Tu sicer prodajalec ni država in ostaja odprto, kdo bi to vlogo pravzaprav zadržal. Mogoče obstajajo celo ideje, da bi takšen delež država ali kak njen pooblaščenec kupil. Vsekakor je ob odločitvi za prodajo smiselno prodajati podjetje kot celoto. Zanj bo potencialni kupec odštel kar nekaj več, kot pa če bi zraven ohranil še manjšinskega lastnika.

Pri tem pa je vseeno zanimivo še nekaj drugega. Razumemo banke, da so v teh razmerah prisiljene svoje deleže prodati, saj to ni njihova osnovna dejavnosti. A res je tudi, da bodo sredstva za nakup morebitnemu kupcu Agrokoru v celoti zagotovile banke in druge finančne institucije. Agrokor in njegov lastnik Todorić nimata nobenih lastnih presežnih sredstev za nakup Mercatorja. Banka Unicredit bo tako svoj delež v Sloveniji prodala, na Hrvaškem pa beremo, da je pripravljena zagotoviti pomemben del kupnine. Verjetno gre seveda za kaka širša ozadja in načrte, a nesporno je, da bodo sredstva za celotni projekt zagotovile tuje finančne institucije, tudi tiste, ki se iz Sloveniji umikajo. Najbrž bi morali dobro razmisliti tudi o razlogih za takšne odločitve.

Bine Kordež

3 responses

  1. Sicer se strinjam z zapisanim glede neučinkovitosti zadržanja četrtinskega deleža. Vendar pa s tem spet odpirate temo “nacionalnega interesa”, na kateri je Slovenija jahala večino prejšnjega desetletja in s katero smo se močno opekli in moramo zdaj to zgrešeno “strategijo” financirati prek sanacije bank. Stala nas je nekaj milijard evrov in 10% izgubljenega BDP – do sedaj. Strošek pa narašča iz dneva v dan.

    Všeč mi je

  2. Samo norci, anarhisti, slovenski neoliberalci in narodni izdajalci nimajo nacionalnega interesa. Brez nacionalnega interesa ni države. Ni problem nacionalni interes, ampak način njegovega oblikovanja in njegovo izvajanje. Pri tem pa je lahko nacionalni interes tudi, da se kaj proda. Npr. Union ali HIT. Tudi do 0% državnega lastništva kar je AUKN npr. predlagala za SIJ, pa je Janševa vlada kljub pravočasnemu opozorilu namerno pustila propasti prodajno opcijo . Neprodaja teh dveh podjetij (Union, HIT) je bila vrhunska bedarija, tako kot bi bila v tem trenutku vrhunska bedarija prodaja Mercatorja Agrokorju ali razprodaja slovenskih bank (NLB) za 1 evro. Dajmo razčistit že enkrat o tem “nacionalnem interesu”. Slovenija se ni opekla zaradi “nacionalnega interesa”, opekla se je zaradi napačne pro-ciklične fiskalne politike predvsem prve Janševe vlade, ki je v času rekordne konjukture ustvarjala rekordni strukturni primanjkljaj (od podedovanih 2% leta 2004 do skoraj 6% BDP 2008, Finska pa v tem času 2-3% presežka)) s tem pregrevala ekonomijo kar je povzročilo samo stabilizacijo vseh stroškov na višjih nivojih. Drugi razlog je politika Banke Slovenije, ki je dopustila nenormalno rast kreditov in prekomerno zadolževanje bančnega sektorja v tujini (LTD je porasel od 87 na 164 iz 2004 na 2008), zgrešena politika ministra Bajuka, ki je relativno ugodno strukturo državnega dolga (razmerja domači tuji dolg -80:20) močno poslabšala v korist tujega dolga in nesposobnost Janševe vlade, da bi potem, ko je za faktor 2x povečala obseg gradbenih infrastrukturnih del v 2004-2008 pripravila nove projekte za čas po 2008. Tudi Pahorjeva vlada nosi del odgovornosti, ne toliko za tisto kar je naredila, ampak za tisto kar ni (dokapitalizacija bank, zagon infrastrukturnih projektov,..). To čemur pravite “nacionalni interes” je povsem nepomembno v luči gornjih vzrokov. Marsikatero slovensko državno podjetje je bilo pred 2004 povsem solidno vodeno in še kako konkurenčno na domačem ali tujem trgu (npr. Telekom, Pošta, oba energetska stebra, Luka Koper, vse tri državne banke, Zavarovalnica Triglav, Petrol, Gorenje..). Danes ne saniramo posledic “nacionalnega interesa”, ampak posledice napačne državne gospodarske, fiskalne in finačne politike, neustreznega nadzora Banke Slovenije in množice nepravilnih odločitev večinoma privatnih podjetij. Tudi podružnice tujih bank so poslovale bistveno bolj hazardersko od domačih slovenskih. To da država upravlja manj uspešno je sistematično promoviran mit z jasnim interesnim ozadjem.

    Všeč mi je

  3. Namen teksta je bil seveda samo v mojem videnju učinkovitosti zadržanja 25 % lastniškega deleža in njegovih posledicah. Nacionalni interes je mnogo širša tema in kot tak vsekakor obstaja, zaradi česar ga ščitijo vse države. Posplošiti, da imamo škodo zato, ker smo zagovarjali politiko nacionalnega interesa in da se ga zato moramo odreči, ne bi bilo pravilno. Morali bi napraviti resnično analizo, kje so bile storjene napake in delovati drugače, kolikor je v teh razmerah možno. Tu bi se strinjal z Golobom, da so bile storjene precejšnje napake in dejanske ogromne izgube s tem, ko nismo v času konjunkture in visokih cen prodali nekaj podjetij in bank tujcem ali ko npr. nismo izkoristili prodajne opcije za SIJ. Na drugi strani pa ni bilo nič napačno, da je bil velik del manjših podjetij sprivatiziran s strani menedžmenta, saj večina vseeno kar v redu dela. K sreči mimo oči javnosti in niso predmet vsakodnevnih debat, ki lahko hitro povzroče podjetju precejšnje probleme.

    Prav bi bilo, da bi si glede tega nalili čistega vina in naredili vsaj neko približno realno oceno s strani neodvisnih strokovnjakov in opredelili napake, slabosti in prave poteze. In ne, da trenutno izgube preprosto opredelimo kot posledice zasledovanja nacionalnega interesa in se mu zato odrečemo. Je pa seveda nemogoče sestaviti neko objektivno oceno, ker je pač vedno subjektivna in odvisna od pogledov in tudi politične opredelitve posameznika (to sicer ni samo slovenska posebnost, saj imajo povsod, tudi v ZDA, ugledni ekonomisti povsem nasprotna mnenja). A že nekoliko bolj odprta in manj izključevalna diskusija ter natančnejša analiza bi bila dobrodošla.

    Všeč mi je

%d bloggers like this: