To moje razmišljanje se nanaša na post Mar Slovenija res potrebuje »gazdo«? in na odziv Gašparja Gašparja Mišiča. Prvič, tudi jaz sem mnenja, da Slovenija potrebuje bolj odločno roko pri upravljanju države in da je samoupravnega dogovarjanja in parlamentiranja v tej državi odločno preveč. Toda to še ne pomeni, da je nujno krivda na “profesorjih”. V zadnjih dobrih 20 letih smo imeli na ministrskih mestih večinoma ne-profesorje in kakšno petino ali manj profesorjev, kar že samo po sebi spodbija vašo tezo o korelaciji med slabim vodenjem in “profesorsko profesijo”. Če pogledate samo gospodarske resorje, se denimo vrhunski menedžer Dragonja, Vizjak ali kot zadnji nekdanji menedžer Žerjav niso izkazali nič bolje od kakšnega Mencingerja ali Lahovnika. Vsi so bili zelo medli in neodločni.

Na drugi strani pa sta bila denimo Rop in “profesor” Mramor bistveno bolj učinkovita finančna ministra od neodločnih ne-profesorjev Gasparija ali Bajuka. Šušteršič pa neskončno boljši od Križaniča, pri čemer sta oba profesorja. Problem je v kvaliteti vodilnih – eni so pač inherentno po osebnostnih lastnostih dobri, druga pa pač slabi menedžerji in to ne glede na njihovo formalno izobrazbo ali profesijo.

Drugič, problem hiperregulacije poslovnega okolja pri nas ni posledica ministrov, pač pa državne uprave, kjer se je skozi leta nagnetlo desettisoče pomanjkljivo sposobnih uradnikov. To je ljudi, ki zaradi svojih pomanjkljivih sposobnosti ne morejo nikjer izven državne uprave dobiti službe in ki si nato zmišljujejo vedno nove pravilnike, kriterije in postopke, da bi upravičili svoj obstoj. Vse procese so namenoma naredili tako kompleksne, da imajo lahko oni svoje službe. Če bi poenostavili postopke, jih več ne bi potrebovali. Pri nas je potrebna korenita debirokratizacija, kar pomeni, da je treba vsaj polovico državnih uradnikov postaviti na cesto, njihove naloge pa razpoloviti, poenostaviti in avtomatizirati. “Vse na enem mestu” v vseh fazah interakcije z državo. Za tem pa mora stati celotna vlada, to mora biti program vlade. En sam minister ali vodja urada ali službe, ali “gazda” tega ne more sam narediti, saj ga uradniki na lastnem ministrstvu hitro zminirajo.

Tretjič, ni mi čisto jasno, od kod vam ta samozavest, da bi – glede na vaše izjave, povzete v Financah, vi lahko bili tak “gazda”. Kajti če malo pogooglam po spletu, ne njadem kakšnih posebnih referenc o vas, ki bi dokazovali vaše vrhunske menedžerske sposobnosti, ki bi vas lahko kvalificirale za “gazdo”. Prosim, popravite me, če se motim ali če živim v nevednosti.

In četrtič, problem z “gazdami” je običajno ta, da se obnašajo in delujejo kot lokalni kavboji in revolveraši, za katere zakoni ne veljajo. Še več, zanje ne veljajo tudi pravila profesionalne in poslovne etike. Pač pa si kot lokalni revolveraši, ki prevzamejo mesto šerifa, prisvojijo pozicijo in seveda vso materialno poslovanje, ki pritiče tej poziciji. Zato delovanje “gazd” brez izjeme spremljajo močno razpredena korupcija, klientelizem in nepotizem. Kot primer si vzemite tri velike mestne občine, ki jih vodijo “gazde”: Koper, Maribor, Ljubljana. Povsod so njihovi župani predmet korupcijskih preiskav in sodnih procesov. Takih primerov najdete še več, če pogledate tudi ostale manjše občine, ki so manj v soju žarometov.

“Gazda” torej simbolizira brezpravnost “divjega zahoda” ali “divjega vzhoda”, kjer lokalni revolveraš prevzame mesto šerifa in kot talca vzame lokalno okolje. Lokalno okolje sicer kaže znake napredka in razvoja, toda pri tem velik delež vloženih sredstev ponikne na račune ali v žepe “gazde”, njegovih družinskih članov in povezanih oseb. Jasno, treba je “graditi”, sicer ni mogoče kanalizirati javnih sredstev v “gazdine” žepe. Razvoj je zgolj v funkciji polnjenja žepov “gazde”. Upam, da pri vašem pozivu, da Slovenija potrebuje “gazdo”, niste imeli v mislih takšne vloge in da si pri tem kot vzora niste izbrali vašega šefa Zorana Jankovića.

Jaz se absolutno zavzemam, da to državo vodijo predvsem zelo sposobni menedžerji, ki znajo udariti po mizi in predvsem dobro organizirati procese, toda nikakor ne za ceno kršenja prava, etike ter za ceno osebnega prilaščanja javnih sredstev. Pravna država, profesionalna etika in integriteta na vseh ravneh sta ključna za dolgoročni razvoj in rast blaginje vseh. Brez njih smo v svetu Olsonovih “stacionarnih banditov”. Namesto “gazde” si zato želim zelo sposobne, toda hkrati etične menedžerje z veliko mero osebnostne integritete.