Mar Slovenija res potrebuje »gazdo«?

Jon Stewart

Branje tega zapisa v Financah mi je izvabljalo nasmešek nad evforičnim stanjem poslanca, legendarnega po svojih izjavah.Malce človeka sicer zbode, ko prebere da »moram biti v prvih vrstah«. Pač tipični pripadnik političnega razmišljanja, kjer je  možnost sestave vlade razumljena kot povabilo na delitev plena, pri kateri so v prvih vrstah najbolj zaslužni. Da ima gospod ambicijo, kar je sicer za pohvaliti, pa je razvidno še malo kasneje ko izjavi da »se vidi na mestu koordinatorja«, torej kar nekakšnega superministra. Vau. Lep napredek: v enem letu od lokalnega nepremičnarja (če se prav spomnim) do superministra nad katerim je le še PV (in mogoče Baroso ter Bog). Moj spodnji del obraza je neodločen med širokim režanjem in kislim nasmehom.

Kar pa se spremeni ob prebiranju zadnje izjave: »”Treba je iti na teren, Slovenija potrebuje operativce, države ne morejo več voditi profesorji. Slovenija potrebuje ‘gazdo’, človeka, ki je sposoben sprejemati odločitve.”

S prvim delom se strinjam: Slovenija še kako potrebuje operativce. Srednji del o profesorjih je že mešan. Nekaj jih ni bilo slabih. Nekaj frutkastokrižastih pa bo zakoličenih v zgodovini kot opomnik prihodnjim rodovom.

Ampak ko pa pridemo do zadnjega dela pa poči film. Ne vem kaj je gospod razmišljal in sanjal konec osemdesetih in v začetku devetdesetih. Ni me pa sram povedati, kaj sem razmišljal in sanjal jaz. Najprej to, da ne bi imel več gazde. Da nikoli ne bi več nekdo zame odločal. Pa najsibodi o moji ekonomski prihodnosti (da npr. ne smem dajati kruha več kot 10 zaposlenim) ali o tem, kakšen badge smem ali ne smem nositi (133. člen) in kakšno glasbo poslušati  (Laibach). Sanjal sem okolje, v katerem se odloča na podlagi konsenza in ne ideologij. Okolje, v katerem vlada pravo in ne gazda. Kjer naj bi imeli vsi enake pravice in obveznosti, ne glede na to, kateremu klanu pingvinov (=precej neumne ptice, katerih do sedaj glavni poznan prispevek svetu sta hrušč in kakci – kakršnakoli podobnost z lokalnimi političnimi elitami je zgolj naključna) pripada.

Mogoče sem čuden, a take izjave me motijo. Še bolj pa me moti, da se skoraj nihče na njih več ne odzove.

3 responses

  1. Dragi Jože P. Damijan! Hvala za odziv in komentarje na mojo izjavo. Spoštujem ljudi, ki imajo lastno mnenje in imajo pogum, da to tudi javno predstavijo. Dejstvo je, da se je naša država znašla v zelo negotovi situaciji in to po zaslugi dosedanjih političnih elit in strokovnjakov, med katerimi ni manjkalo “profesorjev” ki še danes ustvarjajo javno mnenje. Vse bi bilo lepo in prav, če bi bili rezultati njihovega dela pozitivni, pa niso. Na delkarativni ravni so bili dobri in celo odlični; padli so na operativnem delu in sicer na točki soočenja njihovih odločitev z realnim življenjem. Mnogi “profesorji” so ugotovili (žal prepozno), da njihova teorija ni skladna s prakso. Prevečkrat so pozabili ali zanemarili zelo pomemben odnos do sočloveka – soljudi. Zato imamo danes preregulirano državo, ki v življenja ljudi vnaša nepotreben nemir, nezadovoljstvo in nezaupanje do politike. Rezultat 22 letnega vodenja države je slab in nesposobni morajo narediti prostor sposobnim. Slovenija potrebuje odločno vodstvo, ki bo sposobno sprejemati preudarne odločitve, temelječe na znanju in izkušnjah (pravih strokovnjakov), skrbnika, ki zna gospodarno in odgovorno upravljati z državo in državnim premoženjem ter tako zagotavljati socialno stabilno in pravično državo. To je temelj moje izjave, da Slovenija potrebuje gospodarja ali “gazdo”. Vsako uspešno družino, družbo ali skupnost vodi dober skrbnik – gospodar – gazda (v mislih zagotovo nisem imel tirana). Osebno se ne morem in nočem sprijazniti, da smo v brezizhodni situaciji. Vedno je čas za nov začetek. Slovenija je bogata država in državljani Slovenije so delovni ljudje. Bolje bi se morali zavedati naših primerjalnih prednosti (geografska lega, naravna bogastva, …) v odnosu do partnerskih držav EU in širšega prostora. Naš bodoči razvoj mora temeljiti na tradicionalnem znanju, tradicionalni kulturi ter tradicionalnih vrednostah in narodnem ponosu. Le z zavedanjem in upoštevanjem navedena bomo kos globalizaciji in bomo zmogli izkoristiti številne priložnosti globalnega trga. Čas je, da iz defenzive preidemo v ofenzivo – iz kategorije držav sledilk v kategorijo držav, ki trende ustvarjajo. S spoštovanjem, Gašpar G. Mišič, poslanec Državnega zbora RS.

    • Spoštovana.
      Največja težava je v tem, da resorji nimajo politik, oz. uradniki ostajajo isti, menjujejo se ministri. Minister je podoben šoferju , ki ve, da se mora peljati v Maribor. Avto pa je z letnimi pnevmatikami, brez luči in brez motorja. To je naša Uprava. Potem pa mej profesorje ali pa “gazde” 🙂

    • Pozdravljeni g. Gašpar G. Mišič,
      zgornji komentar ni bil moj in velja običajen disclaimer, da komentarji ne izražajo nujno stališča lastnika tega bloga. Zato se bo moral podpisani sam oglasiti in diskutirati z vami.

      Bom pa v lastnem zapisu pokomentiral moje videnje te zadeve. Se veselim nadaljnje diskusije.

      Lep pozdrav,
      Jože

%d bloggers like this: