Mercator ne bo dolgo hrvaški

Črt Kostevc

Pred kratkim smo prodali še enega iz zbirke nacionalnih šampionov, ko je v roke hrvaškega tajkuna po nekajletnem boju padel Mercator. Morda Todorićev nakup slovenskega konkurenta ni tako močno zatresel nacionalne samopodobe, kot jo je nakup Elana s strani Privredne banke Zagreb leta 1994. Je pa vendarle odprl stare rane. Morda je zadnja »izguba« še toliko bolj boleča zaradi percepcije, da bo novi lastnik masovno odpuščal in bodo posle izgubljali slovenski dobavitelji ali pa zato, ker je hrvaški prevzemnik zvito privarčeval dobrih 380 milijonov evrov s tem, da je pustil, da je politika leta 2011 obranila nacionalni interes. *

Glede na trenutno finančno stanje »najboljšega soseda« smo lahko razmeroma varni pred tem, da bi bil namen prevzema poskus finančnega izčrpavanja podjetja. Bolj verjetno se zdi, da je bila za hrvaškega trgovca privlačna že vzpostavljena močna prodajna mreža v Sloveniji, predvsem pa tudi v ostalih delih nekdanje Jugoslavije (primarno v Srbiji in Črni gori). Ali pa je šlo zgolj za osebni prestiž Todorića. Kajti Todorić je hkrati s poceni nakupom Mercatorja prevzel tudi za dobre 1,2 milijarde evrov Mercatorjevih dolgov.

Zgodba o prevzemu Mercatorja razkriva vso globino slovenskega odnosa na lastništvo gospodarskih družb. Na eni strani gojimo globoko nezaupanje do tujih lastnikov, ki kažejo interes za naša podjetja, na drugi pa nimamo prav nobenih rezervacij do slovenskih lastnikov, ne glede na njihovo spodobnost, njihovo »zgodovino«, način, na katerega so prišli do podjetja ali pripravljenost na delo. Važno, da je lastnik slovenski, vse ostalo se bo že samo uredilo. Poleg politikov je superiornosti domačega lastništva pritrdila tudi skupina strokovnjakov, ki je svoje stališče utemeljevala s tem, da naj bi tuji lastniki kanalizirali dobičke v tujino, izkoriščali delavce, zanemarjali slovenske dobavitelje, uničevali konkurenco in državo prikrajšali za zaslužene davčne prihodke. Koristi tujega lastništva torej naj nikakor ne bi odtehtale izgub, ki jih slednje nosi s tem, ko je odvzeta možnost lokalnemu lastniku, da vodi podjetje na globalnem trgu v korist lokalne skupnosti. Poleg neposrednih naj tuje lastništvo ne bi imelo niti posrednih koristi, ki jih relevantna znanstvena literature tako pogosto navaja (prenos znanja, izboljšanje strukture proizvodnje, rast plač zaposlenih v panogi, dostop do kapitala, boljše povezave s tujino…). Ob implicitni domnevi, da so »odtujena« najboljša domača podjetja, naj bi jih tuje lastništvo naredilo dolgoročno slabše, v vmesnem obdobju pa država, potrošniki, zaposleni in dobavitelji ne bi imeli prav nobene koristi od njih.

Ekonomska teorija delovanja podjetij v tuji lasti takšen izid tujega prevzema seveda dopušča, na drugi strani pa empirične študije praviloma ugotavljajo, da imajo tako država, zaposleni kot tudi poslovni partnerji praviloma večje koristi od tujega lastništva kot od domačega. Klasičen argument nasprotnikov tujega lastništva temelji na domnevi, da je vstop tujega podjetja na trg določene države motiviran z uničevanjem tržne konkurence oziroma prevladujočega položaja vstopajočega podjetja, vendar pa praksa po svetu enostavno ne potrjuje takšne domneve. Še toliko bolj vprašljiva je takšna domneva v primeru vstopa na slovenski trg, saj je pregovorno majhen in tržna struktura posameznih panog praviloma ne spominja na popolno konkurenčno.

Za večino tržne koncentracije na slovenskem trgu tako težko krivimo tujce, saj so jo zakrivila kar slovenska podjetja sama (Mercator, Pivovarna Laško in Union, gradbeni sektor…) ali pa je bila ta posledica majhnosti slovenskega trga. Težko je torej strokovno utemeljiti a priori negativen odnos do tujega lastništva, saj to praviloma prinaša koristi. Seveda pa so mogoče tudi izjeme in je potrebno ocenjevati koristi in škode tujega lastništva skozi prizmo trenutnega stanja v posameznem podjetju in na določenem trgu, preden pride do prevzema.

In stanje v Mercatorju, preden ga je Agrokor prevzel, je bilo objektivno slabo. Zgodovinsko gledano je dosegel rekordno zadolženost, pri tem pa zadnjih nekaj let vztrajno izgubljal tržni delež, primarno na račun diskontnih trgovin. Neke posebne obrambne strategije pred nizkocenovno konkurenco ni bilo zaznati, če izvzamemo neuspešen poskus z lastno diskontno verigo Hura. Nezanemarljivo je tudi, da so v našem največjem zaposlovalcu do bridkega konca vztrajali pri strategiji lastne gradnje in lastništva trgovskih središč in se praviloma niso odločali za najemanje trgovinskih površin. Slednje je seveda zelo kazilo njihove poslovne bilance, jih je pa hkrati naredilo za privlačno prevzemno tarčo. Tudi širitev osnovne dejavnosti (supermarket) na druge segmente trgovine (tehnična trgovina) Mercatorju ni prinesla želenega uspeha, dodatno pa ga je prizadela tudi gospodarska kriza. Glede na cenovno strategijo je kriza Mercator prizadela celo bolj kot nekatere bližnje konkurente, ki so na ta način uspeli nekoliko povečati svoje deleže vedno manjše pogače.

Kljub načelnemu mnenju javnosti, da bi bilo bolje ohraniti Mercator v slovenskih rokah, pa je stanje slovenskih bank in zadolženost večjih podjetij poskrbelo, da je ostalo zgolj pri željah. Še več, delež javnosti, ki prodaji Mercatorja ni naklonjen, je nekajkrat večji od deleža te iste javnosti, ki pri njem nakupuje. Mercatorjev tržni delež naj bi znašal nekaj nad 30 odstotki, ankete pa so nasprotovanje javnosti prodaji ocenjevale na 70 do 80 odstotkov. Ljudje torej ne bi kupovali pri Mercatorju, ker jim cenovno/lokacijsko/po izbiri produktov ne ustreza, vendar pa bi spali bolj mirno v vedenju, da je slednji v lasti slovenskih in ne hrvaških tajkunov.

No, če je problem samo hrvaško lastništvo Mercatorja, so Slovenci lahko pomirjeni. Mercator ne bo prav dolgo ostal v hrvaških rokah. Financerji so od Agrokorja zahtevali, da svojo dejavnost razdeli na proizvodno in na trgovinsko (Adria retail), pri čemer pa je v zadnjem Agrokor obdržal samo 51-odstotni delež. Glede na veliko zadolženost Agrokorja in glede na ogromen dolg, ki ga je prevzel od Mercatorja, je zelo verjetno, da Agrokor tega bremena ne bo zdržal. V roku dveh do treh let bo prisiljen svoj večinski delež prodati nekemu večjemu trgovcu. Agrokor tako dejansko samo konsolidira trgovinsko dejavnost na območju nekdanje Jugoslavije za nekega večjega trgovca. Tako kot jo je nekoč v Sloveniji Mercator za Agrokor.

Težave, ki jih je vodenju družbe povzročalo neurejeno lastništvo vse od prvih poskusov menedžerskih prevzemov in dokončno z netransparentno privatizacijo leta 2005, so našle svoj konec v tujem lastništvu. Prešli smo torej od lastnikov, ki niso vedeli, kaj početi s trgovsko verigo in so imeli očitno preveč dela s samim sabo, do lastnikov, za katere nas skrbi prav to, da vedo, kaj počnejo in kako bodo rešili sami sebe.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: