Kje je denar iz slabih kreditov?

Velike izgube v bančnem sektorju, slaba banka in iskanje krivcev za takšno stanje, bo verjetno še kar nekaj časa ena ključnih domačih zgodb. Pri tem je zanimivo, da pa skoraj nikoli ne zasledimo nekih resnejših analiz ali vsaj ocen, kje je ta izgubljeni denar. Zato bom poskušal v nadaljevanju predstaviti nekaj pogledov na to vprašanje. Pred tem pa še nekaj konkretnih številk o nastajanju bančnih terjatev. Da je bila posojilna aktivnost bank najmočnejša v letih pred začetkom krize, je seveda splošno znano, redkeje pa zasledimo dejanske podatke o odobrenih kreditih.

Na spodnjem grafikonu je z rdečo linijo prikazan letni prirast odobrenih posojil gospodarstvu od bank s sedežem v Sloveniji (domačih in tujih), z modro pa stanje teh posojil konec posameznega leta (desna skala). Do leta 2004 so tako banke vsako leto povečale skupni znesek posojil v povprečju za okoli 500 milijonov evrov. Ker je bila začetno stanje odobrenih posojil nizko (2 milijardi evrov), je to vseeno pomenilo povprečno 15 % letno rast. V vseh navedenih devetih letih do leta 2004 so tako banke svojo izpostavljenost do gospodarstva povečale za dobrih 5 milijard evrov.

V času pred nastopom krize (2004 do 2008), pa se je obseg posojil slovenskih bank domačemu gospodarstvu povečal za 13,3 milijarde evrov ali v povprečju 23 % na leto. Skupna začetna vsota posojil v znesku 7,3 milijarde evrov, se je v naslednjih petih letih povečala za skoraj trikrat, na 20,6 milijarde. Pri tem je zanimivo, da je obseg prejetih kreditov po podatkih iz bilanc gospodarstva skoraj še enkrat večji. Drugo polovico predstavljajo krediti tujih bank ter predvsem medsebojno podjetniško financiranje.

Krediti

Vir: Bilten Banke Slovenije

Od skupnega stanja bančnih posojil na začetku leta 2004 v višini 7,3 milijarde, je bilo 4,3 milijarde dolgoročnih in ti so bili v pretežni meri v naslednjih letih v skladu s pogodbenimi določili vrnjeni (kakšnih večjih odpisov banke namreč v svojih bilancah do leta 2009 ne izkazujejo). Kratkoročni krediti pa so tako vsako leto vrnjeni ali podaljšani v postopku ponovne obravnave in ocene plačilne sposobnosti komitentov.

Na drugi strani pa je nesporno dejstvo, da od začetka krize z letom 2009, banke praktično niso odobravale novih posojil razen podaljševale obstoječih. Kar je bilo odobreno novih, so bili zaradi slabih preteklih izkušenj močno preverjene in niso predmet odpisov. Objektivno torej lahko ocenimo, da trenutno ugotovljeni slabi krediti izhajajo v celoti iz posojil, odobrenih v času nekje med 2005 in 2008. Veliko njih je bilo sicer v zadnjih letih podaljšanih, ker jih komitenti niso mogli vrniti – vendar je razlika samo v tem, da bi bili drugače med odpisi in bančnimi izgubami že prej.

Danes se najpogosteje omenja številka med 6 in 7 milijardami evrov slabih kreditov v bančnem sistemu. Pri tem je ponovno pomembno poudariti, da gre za zelo spremenljiv podatek, ki je v pretežni meri trenutno odvisen predvsem od načina ocenjevanja plačilne sposobnosti dolžnikov, na daljši rok pa od uspešnosti gospodarstva kot celote. Med slabe kredite po določenih kriterijih banke uvrstijo terjatve do komitentov, ki niso več sposobnosti pravočasno ali z manjšim zamikom poravnavati svoje obveznosti do bank. A tu prihaja do velikih razlik. Na eni strani imamo terjatve bank, ki bodo v stečajnih postopkih pretežno izgubljene in odpisane, na drugi pa imajo terjatve realno zavarovanje in pokritje v premoženju in bodo v daljšem roku vnovčene in tudi poplačane. Kljub temu pa se uvrščajo med slabe kredite, ker so komitenti izgubili zaupanje upnikov in v zahtevi po vračilu dolgov tega ne morejo realizirati ter postanejo plačilno nesposobne.

Za razumevanje te situacije poglejmo konkretni primer. Tokrat bi se izognil domačim podjetjem, ker izpostavljanje kogarkoli takoj sproži takšne in drugačne ocene in bom raje pogledal Spar, ki ima pač srečo, da ni predmet domačih zgodb in lahko v miru posluje. Analiza njegovih javno objavljenih bilanc pokaže, da zaloge pretežno financirajo dobavitelji. Za financiranje precejšnjih naložb v trgovine in skladišča (preko 200 milijonov evrov) pa je sredstva zagotovil lastnik z vplačanim kapitalom in ustvarjenimi dobički (okoli tretjino potrebnih sredstev) ter predvsem banke. Pri tem je delež kratkoročnih posojil že skoraj polovičen in te kredite podjetje vsako leto obnavlja, podaljšuje ali najema nove ter redno plačuje obresti. Kakor hitro bi prišlo do kakega nezaupanja v sposobnost odplačevanja kreditov in bi se zaprle možnosti najemanja novih, podjetje obstoječih posojil ne more vrniti, saj so vložene v nepremičnine in podjetje hitro preide med plačilno problematična. Seveda se v tem primeru to ne bo zgodilo, a pričakovanja da podjetja lahko ob zapadlosti svoje kreditne obveznosti poravnajo brez odobravanja novih posojil, so nerealna in še tako zdrava podjetja spravijo v težave.

In med slabimi krediti imamo veliko terjatev, ki jih podjetja zaradi omejenega dostopa do novih posojil ne morejo več servisirati, kljub temu, da bi samo tekoče poslovanje omogočalo redno plačevanje obresti. Na žalost pa takšno nezaupanje do podjetja, pomanjkanje finančnih virov in zamude pri plačevanju obveznosti iz nabav blaga, poslabša tudi poslovne sposobnosti družbe in res pripelje do negativnega scenarija. Kakorkoli, v spiskih slabih kreditov imamo tudi veliko terjatev, ki bi bile lahko ob pravilni sanaciji in pristopu v celoti ali vsaj v pretežni meri poravnane in niso izgubljene. Zato bi poleg spiska slabih kreditov morali imeti tudi oceno o realni vrednosti in dolgoročni iztržljivosti teh terjatev, da bi lahko govorili o višini izgubljenega premoženja.

Ostaja pa še ključno vprašanje, kje se je ta denar pravzaprav izgubil. Kje je, ga kdo ima? V javnosti se je izoblikovalo neko splošno mnenje, da je bil ta denar večinoma ukraden s strani vodilnih menedžerskih struktur s podporo in sodelovanjem politike ter da je nekje spravljen v tujini. To je nekakšna posplošena razlaga dogajanj, kot jih v glavnem predstavljajo mediji, ustreza pa tudi politiki ter drugim odgovornim, ker se problem fokusira tako samo na nekaj primerov. Kot je zapisal kolega, ljudje lažje prenašajo svojo jezo, če dogajanja tako razumejo, tudi če to ne drži. Pravzaprav bi bilo celo dobro, če bi bilo to res. Potem bi obstajala vsaj možnost, da se ta denar vrne. A glede na do sedaj obravnavane nepravilnosti ter zaseženo premoženje, ni znakov o kakšnih izgubljenih ali pospravljenih milijardah.

Dejstvo je, da so bili finančni tokovi in dogajanja precej bolj pregledna kot se želi predstavljati in da za večino primerov lahko dokaj točno ugotovimo, kje se denar nahaja oz. kako se je izgubil. Poglejmo samo dva izmed najbolj izpostavljenih primerov.

V Merkurju naj bi bilo po nekih evidencah okoli 280 milijonov evrov slabih kreditov. Gre za delujoče podjetje, podjetje, ki ima v svojih bilancah tudi pokritje oz. premoženje za ta obseg kreditov. Ker pa obstaja tveganje za dolgoročno sposobnost odplačila teh obveznosti iz prisilne poravnave, so se banke odločile za klasifikacijo teh terjatev med slabe kredite. Podjetje ima torej premoženje, ki ustreza vrednosti dolgov in ob uspešnejšem poslovanju lahko tudi servisira obresti na ta dolg. Seveda pa nima možnosti da dolg odplača, razen če odproda vse svoje premoženje od trgovin, skladišč do zalog, kar pa pomeni zaprtje podjetja. Podobno kot bi veljalo tudi za Spar, če bi upniki pričeli dvomiti o njegove sposobnosti servisiranja dolgov.

Bančna sredstva, vložena v Merkur, so torej v obliki zgrajenih trgovskih centrov in nakupljenih zalog blaga in ne na računih posameznikov. A ker se dvomi o sposobnosti odplačila, so opredeljena kot slabi krediti in če bodo banke res zahtevale njihovo dokončno vračilo bo potrebno zaprtje podjetja in razprodaja premoženja. Takrat pa vemo, da je iztržek zelo nizek, posebno v sedanjih razmerah ko kupcev praktično ni in izgube bodo resnično precejšnje. Premoženje delujočega podjetja je namreč lahko vredno trikrat ali petkrat več, kot pa zanj iztržimo v primeru, ko podjetje zapremo.

Seveda pa so bile v primeru Merkurja izgube tudi zaradi prevzemnih aktivnosti in te izgube so imeli lastniki ter upniki, tako dobavitelji in deloma tudi banke v primeru nezavarovanih terjatev. Glede na oceno današnje vrednosti Merkurja (v primeru da do prevzema ne bi prišlo), je bil prevzem izpeljan po vsaj 250 milijonov evrov višji ceni. Takratni lastniki so torej dobili za svoje deleže toliko več, kot če bi imeli delnice Merkurja še danes (kot npr. v Mercatorju, katerega cena delnice je bila ves čas primerljiva). Obstaja seveda točna evidenca o nekdanji lastniški strukturi in hipotetični izračun zaslužka nekdanjih delničarjev. Največji lastnik je bila država (KAD in SOD), ki sta preračunano v današnje denarje prejela preko 100 milijonov evrov več, nato razni investicijski skladi ter mali delničarji. Torej fizične osebe posredno preko lastništva investicijskih skladov ali neposredno kot prejemniki prevzemne kupnine. Če seveda niso kupnine vložili v druge naložbe ali če so ostali v lastništvu omenjenih skladov, katerih vrednosti so kasneje prav tako padle.

Drug primer pa so naložbe v investicijska sklada Zvon, kjer imajo banke okoli 500 milijonov evrov naložb in kjer gre v pretežni meri za izgubljen denar (poplačila bo mogoče za okoli 100 milijonov). Tudi tukaj je bil precejšen del denarja (370 milijonov) porabljen za nakupe deležev v nekaterih pomembnejših slovenskih podjetjih. Tudi to visoko kupnino so dobili mali delničarji in država ob ugodni prodaji svojih deležev. Če bi bili lastniki še danes, bi izgube iz naslova padca vrednosti naložb utrpeli sami (kot so jih vsi tisti, ki so ostali delničarji v drugih družbah, tudi npr. uspešne Krke v kateri so izgubili več kot polovico vrednosti naložbe). Poleg tega pa je vložil Zvon še 180 milijonov v investicijsko zgrešeno naložbo v T-2, kjer so na drugi strani pozitivne učinke beležili vsi poplačani dobavitelji in izvajalci del. Ostaja pa še tretji del izgubljenih naložb Zvona raznim družbam, ki imajo vsa imena (in priimke) in kjer se lahko točno ugotovi, kdo je denar prejel in zakaj ga ne more vrniti – če je komu to v interesu.

Dejstvo je torej, da se za pretežni del današnjih bančnih izgub točno ve kako je denar tekel in da je večina posledica nakupov delnic in nepremičnin v času visokih cen, ki so kasneje močno padle. Zaradi istega učinka je imel tudi celotni evropski bančni sistem okoli 2 tisoč milijard izgub, ameriški mogoče še več. Vendar pa se praviloma spregleda, da so največje koristi od tega imeli vsi tisti, ki so v času konjunkture to premoženje prodajali (seveda popolnoma korektno, imeli so pač srečo ali »dober nos«) – od delnic do objektov in zemljišč. In pri njih se skriva pretežni del današnjih bančnih izgub, ki jih bodo morali pokrivati davkoplačevalci.

Bine Kordež

%d bloggers like this: