Časi so se spremenili. Po velikem navdušenju nad globalizacijo, dostopnostjo novih izdelkov in nizkimi cenami smo začeli opažati tudi negativne plati globalizacije. In logična reakcija je trend k zapiranju v nacionalne okvire in preferiranju lokalnih izdelkov. Nizke cene niso več dovolj, potrošniki smo začeli gledati tudi na poreklo blaga. In vlade so začele kupovati več lokalnih izdelkov, da bi tako podpirale domačo proizvodnjo. Pobuda evropskega poslanca Šoltesa, da naj bi v šolah ponujali predvsem lokalno pridelano hrano namesto »plastične« zelenjave iz nizozemskih rastlinjakov je tudi pri nas naletela na veliko odobravanje. Pa je tak trend k lokalnim nabavam tudi ekonomsko smiseln?

Teorije skorajda enoglasno pravijo, da ne. Na njihovi osnovi je mogoče tudi okvantificirati neracionalnosti in izgube iz narodnogospodarskega vidika, če se država odloči za zaščito domačih proizvajalcev in za forsiranje domačih izdelkov.

Toda te teorije imajo luknje oziroma imajo zelo ozek fokus na merljive parametre, kot so stroški, cene in količine. Pri čemer pa uporabljajo povsem neživljenjske predpostavke, kot so bodisi homogeni izdelki ali diferencirani izdelki enake kvalitete. Ne upoštevajo pa preference po izdelkih in storitvah, ki so nam bolj domačni, ne upoštevajo učinkov na okolico, v kateri živimo in na okolje. Ne upoštevajo naše blaginje, da živimo v urejeni okolici, z nizko brezposelnostjo, nizko stopnjo kriminalitete in bolj zadovoljnimi sosedi. To je izven dometa teoretskih ali empiričnih modelov, saj teh stvari ni mogoče izmeriti.

Več v Svetu kapitala

Če nas Trumpove (z izdatno pomočjo ruske obveščevalne mašinerije) manipulacije s Facebook targetiranim manipuliranjem množic, ki so na oblast najmočnejše države na svetu spravile nevarnega norca, niso streznile, nas mora filipinski primer. Kot opisuje današnji Bloomberg, je sedanji predsednik Rodrigo Duterte, sicer znani brutalni “the Punisher” župan, uporabil podobno gverilsko viralno strategijo pri predsedniški kampanji, po volitvah pa pri zatiranju opozicije in medijev. Najel je četico radikalnih aktivistov, katerim so prišli na pomoč inštuktorji iz Facebooka, in aktivisti so nato prek uporabe resničnih in lažnih Facebook računov, ki so se med seboj referirali, začeli izjemno uspešno širiti propagando za Duterta. Po zmagi Duterta pa so z isto vnemo začeli sistematično diskreditirati politične nasprotnike in medije, nekatere spravili v zapor, v vladne preiskave ali jih prisilili, da se umaknejo iz posla.

Menedžerji in glavni lastnik Facebooka kljub številnim pozivom naj preverijo dubiozne aktivnosti Facebookovih uporanikov na Filipinih na to niso reagirali. Nasprotno, z vlado so sklenili pakt in odlično sodelujejo pri velikem projektu.

To kaže, kako predvsem Facebook danes ne služi več le targetiranju potrošnikov za svoje korporativne naročnike, pač pa postaja izvrstno orožje za množično manipuliranje v rokah oblastnikov in perspektivnih pretendov za prevzem oblasti. In naprej, zadeva kaže, kako je “demokratizacija” razširjanja vsebin prek tehnološke revolucije in splošne dostopnosti do sredstev razširjanja, ušla izpod demokratičnega nadzora in postala ključna nevarnost demokracije.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Tovarna pralnih praškov Zlatorog Maribor je bila ena prvih slovenskih družb prevzeti s strani tujih investitorjev. Kupec je bil mednarodni koncern Henkel, ki je v Sloveniji ustanovil podjetje že leta 1990 in nadaljeval proizvodnjo v obratih Zlatoroga. Nedavno je zaokrožila informacija, da so v slovenski družbi močno zmanjšali obseg poslovanja ter dobiček in seveda me je zanimalo, kaj se s to družbo dogaja. Dejansko so še leta 2014 izkazovali kar 54 milijonov evrov celotnega dobička in plačali 8,8 milijona davka od dobička, lani pa je dobiček padel na slabih 12 milijonov evrov in slovenskemu proračunu so plačali kar 7 milijonov evrov manj. So se poslabšali pogoji poslovanja, zmanjšal obseg ali kaj drugega? Poglejmo.

Nadaljujte z branjem→

Finančni ministri EU so danes v Bruslju, zelo hvalevredno, potrdili prvi evropski črni seznam davčnih oaz. Na njem je sedemnajst držav, in sicer:

Ameriška Samoa, Bahrajn, Barbados, Grenada, Guam, Južna Koreja, Macao, Marshallovo otočje, Mongolija, Namibija, Palau, Panama, Sveta Lucija, Samoa, Trinidad in Tobago, Tunizija in Združeni arabski emirati.

Zažugali so še 47 jurisdikcijam, med katerimi so Švica, Turčija, Črna gora, Srbija, Makedonija, BiH, Oman in Katar. Te so uvrstili na sivi seznam, pri čemer gre za tiste države, ki trenutno sicer ne izpolnjujejo standardov EU, vendar so se zavezale k spremembi davčnih politik.

Nadaljujte z branjem→

Kaj takega, o čemer debatira ameriška politična elita, je povprečnemu Evropejcu ali Kanadčanu nemogoče razumeti. Si predstavljate, da senator Rand Paul, sicer zdravnik po osnovni profesiji in lastnik klinike, pa tudi pripadnik anarholiberalnega Tea Party gibanja, univerzalno zdravstveno zavarovanje enači s suženjstvom? Ker bi namreč v sistemu, kjer so vsi univerzalno zavarovani, kot mi v Evropi ali Kanadi, lahko kdorkoli prišel v njegovo ordinacijo in od njega zahteval, da ga pregleda ali zdravi. Rand Paul pa noče biti suženj takšnih univerzalnih zavarovancev, ampak le zdravnik tistih, ki lahko potegnejo kartico in plačajo njegovo (drago) storitev na licu mesta.

Skrajno bedasto.

Nadaljujte z branjem→

Evro območje je v kriznem desetletju med 2007 in 2016 izgubilo za 1,400 milijard evrov BDP ali za skoraj en cel letni BDP Italije. Kot kaže spodnja slika, je bilo to izgubljeno desetletje za praktično vse države, saj so kumulativno v tem desetletju vse države ustvarile manj, kot če bi rasle po 2% stopnji rasti BDP. Tudi za Nemčijo, ki je bila med evro državami najuspešnejša.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanovic se je lotil branja Adama Smitha (Bogastvo narodov, 1776) in tam v 7. poglavju odkril zaklad. V poglavju o kolonijah Smith namreč obravnava odnos med V. Britanijo in njenimi kolonijami. Smith ugotavlja, da kadar ekskluzivo nad upravljanjem kolonij dobijo velike korporacije, kot sta bili britanska in nizozemska East India Company, oziroma ko te ugrabijo upravljanje državnih interesov, je to najslabša oblika vladavine nad neko državo (kolonijo). (“The government of an exclusive company of merchants is, perhaps, the worst of all governments for any country whatever”). Zasebne družbe so namreč brez skrupulov pri črpanju profitov iz kolonij in po brutalnosti bistveno hujše od avtoritarnega suverena.

Podobno Smith ugotavlja glede odnosa do sužnjev v tedanji britanski severnoameriški koloniji (v sedanjih ZDA). Ugotavlja, da je bolj liberalno upravljanje ameriške kolonije s strani britanske krone šlo na škodo sužnjev. Ker je britanska krona gospodarske odnose do ameriške kolonije prepustila interesom bogatih lastnikov kapitala in njihovim medsebojnim dogovorom, je s tem slednjim implicitno dovoljevala slabo ravnanje s sužnji. Kadar je oligarhom prepuščena kontrola and oblastjo, bodo ti razumljivo bolj popustljivi do kolegov v primeru brutalnega ravnanja s šibkejšimi. Iz teh Smithovih ugotovitev Milanovic izpelje sklep, da je oligarhična, elitistična demokracija slabša za šibkejše od avtoritarnega, arbitranega režima.

Nadaljujte z branjem→

• Adam Smith: is democracy always better for the poor? – Branko Milanovic
• The debate over US tax reform: Part 1 – Furman & Summers
• The debate over US tax reform: Part 2 – Furman & Summers
• Getting the Facts Straight on Deficits – Center on Budget and Policy Priorities
• Trump’s version of capitalism endangers our democracy – Larry Summers
• Too Much Power in the Hands of Big Tech Could Distort Democracy – ProMarket
• Incidence and Welfare Effects of Corporate Tax Cuts – Paul Krugman
• Voodoo Too: The GOP Addiction to Financial Deregulation – Paul Krugman
• Corruption and institutional design – Understanding Society
• Should we Get rid of the Natural Rate Hypothesis? (NBER) – Olivier Blanchard
• An Economist’s Take on Bitcoin and Cryptocurrencies – Douglas L. Campbell
• New eBook: Ordoliberalism: A German oddity? – VoxEU
• Is Job Disruption Historically Low in the US Economy? – Tim Taylor
• Why Trying New Things Is So Hard to Do – By Sendhil Mullainathan

Stanko Štrajn

Ugotovitve in dejstva, ki jih je odmevno razkrila Hanžkova parlamentarna preiskovalna komisija strokovni javnosti ni razkrila nič novega, ker so intelektualno pošteni strokovnjaki že vsaj od leta 2010 dalje javno opozarjali izvršno oblast. In sicer, da TEŠ d.o.o. vodi tedaj največjo investicijo z javnim denarjem nezakonito in da troši javni denar negospodarno, zaradi česar je prišlo do skoraj trikratnega preplačila gradnje šestega bloka termo elektrarne (TEŠ 6). Preiskovalna komisija je opravila izjemno pomembno delo, ker je končno intelektualno pošteno, kot pomemben državni organ razkrila resnico o zlorabah, okoriščanju in nesposobnosti, ali celo zlonamernosti slovenske politike, ki ji očitno ni mar, kako živimo državljani, če mirno dopušča, ali celo spodbuja takšno razmetavanje z javnim denarjem.

Jože Damijan je ključne izsledke poročila včeraj objavil na svojem blogu in ocenil, da je preiskovalna komisija, če je njena pristojnost zgolj ugotavljanje politične odgovornosti, »brezzobi tiger«.

Nadaljujte z branjem→

Matt Bruenig je danes v New York Timesu predstavil idejo, kako zmanjšati neenakost v ZDA. Ideja je zelo preprosta in pritisk se nam ne bi premaknil niti na tretji decimalki, če ne bi Bruenig predlagal praktično slovenskega koncepta državnega holdinga. Bruenigova ideja je, da ameriška vlada ustanovi državni sklad, ki bi kupoval delnice ameriških podjetij, pri čemer bi vsak državljan  dobil po eno (neprenosljivo) delnico in bil vsako leto upravičen do univerzalne temeljne dividende (UTD). Sklad bi postopoma postal največji lastniški sklad v državi in bi lahko izplačeval letne dividende vse tja do 8 tisoč dolarjev na državljana letno. Edina težava je, kako skladu zagotoviti sredstva za nakupe delnic. ZDA niso tako bogate z naravnimi viri kot Aljaska in Norveška, zato je treba zagotoviti druga sredstva.

Prvi način, ki diši po Sloveniji, je, da bi ameriška država vanj vložila obstoječe državno premoženje, kot so zemljišča, stavbe, deli infrastrukture, dodatna sredstva pa bi dobila prek davkov na nepremičnine, na finančne transakcije in na izplačane dividende ter prek nove vrste davka na dobiček. Pri slednjem bi morala podjetja obvezno vsako leto izdati nove obveznice in jih nameniti v ta sklad, prav tako pa v primeru pomembnih sprememb, kot so prva izdaja delnic, nakupi in prevzemi. Druga ideja je še kanček bolj radikalna, vendar pa ne zahteva dodatnih davkov. Le Fed bi spremenil svojo politiko izdajanja novega primarnega denarja. Danes ga izdaja tako, da odkupuje državne vrednostne papirje in korporativne obveznice, v bodoče pa bi Fed namesto obveznic odkupoval delnice podjetij.

Nadaljujte z branjem→