Smo že ujeli leto 2008?

Bine Kordež

Ob nadaljevanju dosedanje rasti BDP, lahko nekje sredi naslednjega leta pričakujemo, da bomo po tem kazalcu »ujeli« do sedaj najbolj uspešno leto 2008. V letu 2017 naj bi torej dosegli realno približno enak bruto domači proizvod kot smo ga v letu 2008, pred nastopom finančne in gospodarske krize, ki se je že leto kasneje odrazila s 7,8 odstotnim padcem dodane vrednosti. Na osnovi teh podatkov ter tudi primerjave z večino držav Evropske Unije, seveda ne moremo zaključiti drugače kot, da se naša ekonomska politika po letu 2008 ni znala ustrezno odzvati na nastop kriznih razmer. Vseeno pa natančnejši vpogled v gibanje BDP lahko pripelje tudi do drugačnih zaključkov.

Na spodnjem grafikonu tako prikazujem strukturo BDP Slovenije za zadnjih deset let v realnih vrednostih. Gre za številke preračunane na cene 2016, tako da so med seboj primerljive, prav tako pa je nekoliko spremenjen tudi prikaz izdatkovne strukture BDP, ki ga sicer najpogosteje uporabljamo. Po izdatkovni metodi so običajno prikazane štiri ključne vrste potrošnje ustvarjenega BDP (torej kdo je »kupec« tega kar v državi ustvarimo), potem pa se od njih odšteje še uvoz, da dobimo končno številko BDP. Običajno se uvoz odšteva od izvoza, tako da imamo v uradni strukturi prikaza postavko »saldo blagovne menjave«. V spodnjem prikazu pa je ustrezni del uvoza (gre sicer za oceno) odštet od posamezne vrste potrošnje in potem dobimo tudi realni prispevek posamezne potrošnje k skupnemu BDP. Vidimo, da v izvozu ustvarimo okoli 40 % BDP in ne 80 %, kot se pogosto tolmači (omenjeni odstotek predstavlja samo primerjavo dveh po vsebini različnih podatkov o izvozu in o BDP – slednji pomeni samo ustvarjeno dodano vrednosti, podatek o izvozu pa celotno vrednost izvoza, vključno s porabljenim materialom). Morda je potrebno še pojasnilo, da gre pri izračunu in prikazu za letne podatke, vendar prikazane vsake tri mesece kot seštevek zadnjih štirih kvartalov. S tem dobimo bolj zvezna gibanja, torej brez nihanj zaradi sezone.

gdp_f1

V zgornjem grafikonu se torej vidijo prispevki posameznih vrst potrošnje, nekoliko slabše pa je razvidno gibanje celotnega BDP ter prispevek posamezne potrošnje h gospodarski rasti. S tem namenom je dodan še drug grafikon. Na njem so prikazane samo spremembe od leta 2005, torej za koliko se je povečal BDP na osnovi rasti posamezne vrste potrošenj ter seveda tudi kako se je spreminjal celotni BDP. Ta gibanje prikazujem z odebeljeno rdečo črto in lepo se vidi gibanje v obliki »dvojnega V«. Po padcu zaradi krize v 2008 je prišlo že do rahlega obrata, a nato do še enega padca v letu 2012. Temu je nedvomno prispevala neustrezna domača ekonomska politika (ZUJF?) ter tudi evropska s poudarkom na varčevanju (Američani so bili pri tem nesporno bolj uspešni). Od srede 2013 beležimo ponovno rast, čeprav smo še vedno nekoliko pod vrhuncem leta 2008. A kot rečeno, za dejansko oceno gibanj je potreben pogled v strukturo.

Spodnja slika kaže, koliko je posamezna vrsta potrošnje prispevala k rasti BDP zadnjih deset let. Očitno je, da je večino rasti prispeval izvoz, nekaj tudi državna potrošnja, medtem ko je potrošnja prebivalstva realno skoraj enaka kot pred desetimi leti. Proizvedemo lahko več samo če to nekdo tudi potroši, če lahko to komu prodamo in vidi se, da nam poleg uspešnega izvoza manjka predvsem domača potrošnja, ki pa je odvisna pač od prihodkov prebivalstva (še to kar ljudje zopet več zaslužijo, očitno raje nalagajo v banke). Če pogledamo gibanje vse te potrošnje, vidimo pravzaprav dokaj konstantno rast vseh zadnjih deset let (povprečno okoli 2 % letno z nihljajem navzdol v letih 2009 in 2012). Ob takšni rasti BDP bi o nekem večjem padcu ali stagnaciji kar težko govorili.

gdp_f2

Tisto, kar pa odstopa, pa je gibanje investicij. Z velikim zadolževanjem v tujini (20 milijard evrov) smo šli v naložbe, z njimi izkazali visoko rast ter nivo BDP (ter tudi zaslužkov). Vendar ta rast ni imela realne podlage, ni bila dolgoročno vzdržna in zato primerjave s takratnimi »dosežki« ne odražajo dejanskih sprememb. O realni moči in sposobnosti gospodarstva mnogo bolje govori podatek brez investicij in tu vidimo solidno rast. Je pa res, da so visoke naložbe (investicije) v času pred krizo (v letih rasti s katero smo se hvalili, a spregledali, da temelji samo na zadolževanju v tujini) omogočile ljudem veliko dodatnih delovnih mest in zaslužkov in tega pač danes ni. Gre za podobno primerjavo, kot da si leta 2008 zaslužil 1.000 evrov ter prejel še 300 iz naslova prodaje delnic po (pre)visokih cenah, torej skupaj 1.300 evrov, danes pa imaš »samo« 1.200 redne plače. Skupni prejemki so bili leta 2008 sicer višji, a realno danes zaslužiš sicer več.

Vse omenjene štiri potrošnje skupaj dajo gibanje BDP, ki ga izkazuje modra črta, kjer je nihanja nekaj manj kot pri gibanju skupnega BDP (rdeča črta). Razlika predstavlja BDP, ki ga ustvarimo s proizvodnjo na zalogo. V obdobjih rasti se povečuje potrošnja, dodatno pa proizvajamo tudi blago, ki ostaja na zalogi, zaradi česar je takrat rast BDP praviloma še višja. V krizi pa trošimo tudi blago iz zalog (te se zmanjšujejo), zaradi česar je manj potrebe po dodatni proizvodnji in ustvarjen BDP je zato še nekaj nižji.

Takšen, realen in tudi nazornejši prikaz gibanja BDP daje seveda precej drugačno sliko o gibanju naše ekonomije, kot pa jo lahko običajno spremljamo v medijih in na žalost, tudi stroki. Zaključimo lahko, da so današnji rezultati realno bistveno boljši kot v letu 2008, predvsem pa temeljijo na zdravih temeljih. Podjetja so manj zadolžena, prav tako pa dosežki tudi niso rezultat prevrednotene vrednosti premoženja. Torej, v realnem pogledu smo leto 2008 vsekakor že presegli, za formalni presežek pa bomo morali počakati še do sredine naslednjega leta.

4 responses

  1. Če smo v realnem pogledu leto 2008 že presegli, bi lahko sklepali, da nam gre vsem bolje, da bolje živimo, kot smo živeli leta 2008. Ta hipoteza terja preveritev, ali nam gre res vsem bolje, ali pa gre bolje samo nekaterim in kdo so tisti, ki jim gre bolje in kdo so tisti, ki jim gre slabše kot leta 2008. Gre za osnovno razmerje med delom in kapitalom, kot ga je jasno definiral že Smith. Ko je brezposelnost velika je vrednost dela majhna in služi kapital. Če upoštevamo koliko je brezposelnih, koliko je prekarno zaposlenih in samozaposlenih in koliko je zaposlenih, ki delajo po 12 in več ur na dan, se vsiljuje zaključek, da gre bolje samo neki majhni manjšini in to kljub dejstvu, da Kordeževi grafi kažejo izboljšanje na statistično merjenih količinah narodnega gospodarstva. Vsekakor g.Kordež ni statistično zajel in prikazal gibanje plač, gibanje nadomestil za brezposelne, gibanje pokojnin, gibanje povprečne dolžine dela, naraščanje izseljevanja, itd, zaradi česar iz njegovega pisanja ne moremo povzeti komu gre bolje in komu gre slabše v primerjavi z letom 2008. Bojim se, da je Kordežev optimizem nerealen in da gre kljub njegovim podatkom veliki večini slovenskih državljanov bistveno slabše kot leta 2008 in je realno, da živimo v povprečju slabše in da pri sedanjem trendu povečevanja BDP in rasti dobičkov kapitala še dolgo ne bomo živeli bolje.

    • Mislim, da je g. Kordež odgovoril na to dilemo. “Gre za podobno primerjavo, kot da si leta 2008 zaslužil 1.000 evrov ter prejel še 300 iz naslova prodaje delnic po (pre)visokih cenah, torej skupaj 1.300 evrov, danes pa imaš »samo« 1.200 redne plače. Skupni prejemki so bili leta 2008 sicer višji, a realno danes zaslužiš sicer več.”!
      Pa ne gre samo za delnice… Seveda so bile tudi plače dobre, a so temeljile na nerealnih virih. Pravzaprav je naš problem podoben denimo Španiji! Kaj je bila glavna napaka Španije? Pred krizo so napihovali nepremičninski balon s tujim denarjem (MOČNO NEGATIVNA PLAČILNA BILANCA)! Kot posledica so se plače enormno dvignile in rast plač ni sledila rasti produktivnosti… Španiji se je plača od 1999 do 2008 dvignila za 35%, Nemčiji pa je realno upadla za približno 3%! In seveda so Španci to dejansko občutili v denarnicah. Njihov standard se je v letih 1999-2008 dejansko zelo izboljšal. Ampak to izboljšanje ni temeljilo na izboljšanju produktivnosti. Ampak ta primer Španije in Nemčije je zaradi velikosti držav precej poznan. Krugman ga denimo podaja ko razlaga kaj je šlo narobe z evroobmočjem. In tudi Španija je imela javni dolg majhen, za razliko od Slovenije celo proračunski presežek!
      G. Kordež samo pokaže, da se je podobno godilo tudi Sloveniji (malo manj hudo sicer). Tudi Slovenije je “razvoj” utemeljevala na negativni plačilni bilanci, pretiranemu zunanjemu zadolževanju, INVESTICIJSKEM PRETIRAVANJU! Res pa je, da smo v tistem času vsi nekaj imeli od tega. Gibanje plač, prihodkov itd. pokaže, da je predstava o tem kako je samo zgornja smetana pobrala zasluge visoke rasti mit. V tistem času (05-08) je torej standard precej narasel in precej ljudi danes živi slabše. Ampak takšne rasti življenjskega standarda SPLOH NEBI SMELO BITI. Tako, kot NE v Španiji.

      LPPT

  2. Tudi Patrik Trobec govori v prvi osebi množine in ne pojasni, kdo danes živi bolje in kdo živi slabše kot v letu 2008. Ni mit, da je zgornja smetana pobrala ( ne zasluge) ampak pobrala prilive pretiranega zadolževanja na finančnih trgih, to je resnica, ki bi jo lahko kvantificirali, če bi Banka Slovenije objavila podatke o denarnih tokovih v in iz Slovenije in imena končnih imetnikov denarja, ki je po Trobcu prišel v Slovenijo enako kot v Španijo. Trobec domneva, ( to je sicer večkrat domneval tudi že g. Kordež) da smo ga pač vsi pojedli in zapili in je narobe svet, da je ljudstvo kakšno leto živelo malo manj slabo, kot živi sedaj. Prav bi namreč bilo, da vsi ki garajo živijo vedno skrajno revno, saj sicer kapital ne more imeti še večjih dobičkov, ki niso nikoli dovolj veliki, da bi ljudem privoščili vsaj toliko, da bi lahko dostojno živeli. Ne, še dela ne sme biti dovolj in je bolje da dva garata po 12 ur na dan, kot da bi trije delali po 8 ur. Svoj užitek bo sedaj slovenski narod prav svetopisemsko plačal s sedmimi leti stradanja za vsako leto debelih krav. A simboliko na stran. Kdaj bo ekonomska znanost izračunala, koliko kreditov je požrešno in leno delovno ljudstvo zapravilo in koliko ga je končalo na računih v davčnih oazah. Koliko denarja so banke preko slabih kreditov razdelile in nepovratno podarile finančnim špekulantom, da sedaj ta denar s svojo revščino, kljub rasti BDP plačujemo vsi državljani, čeprav so dejansko le redki imeli priložnost kovati dobičke na račun neumnosti slovenske izvršne oblasti, ki je tolerirala slaboumno ekonomsko in finančno politiko naših gospodarskih elit. Šele, ko bo Patrik Trobec prenehal govoriti v diskretni obči prvi osebi množine in ko bo s ekonomsko znanostjo razdelal dejstva in kvantificiral kapitalska gibanja bomo lahko nehali govoriti o mitih in bom lahko identificirali vzroke, zakaj živimo kot živimo in ali si res ne zaslužimo več kot imamo.

  3. Malce moram poseči vmes. Mislim, da se oba prepirata o zadevi, o kateri Kordež sploh ni pisal. Pisal je le o dinamiki agregatnega BDP, ni pa komentiral distribucije koristi od gospodarske rasti, torej koliko je kdo od te rasti pridobil, zato mu v tej zvezi težko kaj očitata.

    Sicer je pa res, da se neenakost v Sloveniji po letu 2008 povečala. Nismo več država OECD z najnižjo stopnjo neenakosti (merjeno z neto Ginijevim koefcientom), ampak smo padli na 4. mesto. To lahko preverite na strani OECD
    http://www.compareyourcountry.org/inequality?cr=svn&lg=en&page=0&charts=1+c1474547376417+c1474547882847&template=1#

%d bloggers like this: