“Vojni dobičkarji” pri prodaji Heliosa

Bine Kordež

Prodaja Heliosa Japoncem s strani avstrijskih lastnikov je v začetku decembra vzdignila veliko prahu, ki pa se je kot običajno, kmalu polegel. Vstop strateškega lastnika z Daljnega Vzhoda lahko ocenimo kot dober obet za nadaljnji razvoj družbe, posebno če se bodo uresničile napovedi o oblikovanju centra za prodor japonskega koncerna v Evropo. Razumljivo pa je informacija o prodajni vrednosti 570 milijonov evrov, kolikor naj bi avstrijski lastniki iztržili pri prodaji, potem ko so družbo leta 2014 odkupili od slovenskih lastnikov za 145 milijonov, povzročila precej razburjenja. Večina jeznih komentarjev je izhajala iz domnevnega 400-milijonskega zaslužka Avstrijcev, kar seveda ni točna primerjava, prav tako pa je težko pritrditi »opravičevanju« premiera, da je šlo za popolnoma drugačno družbo. V večini komentarjev je šlo za pavšalne ocene, zato poskušajmo v nadaljevanju podrobneje pogledati, kaj so Avstrijci kupili in kaj prodali.

Osnova za analizo so lahko samo javno objavljeni finančni pokazatelji poslovanja Skupine Helios za zadnja leta. Ti seveda ne izkazujejo podrobnejših premikov v organizaciji in tržni poziciji družbe, a te spremembe se v bistvu odražajo v finančnih kazalcih. Vodstvo družbe (tako sedanje kot nekdanje) bi bilo seveda najbolj kompetentno, da bi predstavilo dejanske spremembe, ki so se v družbi zgodile, a se je temu izognilo. Izkušnje pač pokažejo, da podrobnejša pojasnila v javnosti kakih večjih koristi ne prinesejo, prej obratno, v ozadju so poslovne tajne ter razumljivo tudi osebni interesi. Tako lahko izhajamo samo iz javno objavljenih podatkov o poslovanju, ki pa ob natančnejši analizi vseeno omogočijo precej boljši vpogled, kot ga je uporabila večina komentatorjev. Le-ti se običajno zadovoljijo s pavšalnimi ocenami in pogosto zavajajočimi podatki, odvisno predvsem od »naravnanosti« pisca.

Komentarji so šli v dve smeri. Za nekatere je ta transakcija dokaz upravičenosti prodaj tujim lastnikom, ki znajo z ustreznimi ukrepi pri organizaciji dela ter nastopu na trgu izboljšati rezultate poslovanja ter s tem dvigniti vrednost družbe. Druga stran pa dokazuje, kako po nepotrebnem in prepoceni prodajamo dobra slovenska podjetja in kako pri teh procesih določeni vplivni krogi (ki seveda niso nikoli eksplicitno navedeni) zasledujejo predvsem svoje interese v obliki provizij pri prodaji. Poskušajmo torej pogledati, kaj se je s Heliosom dogajalo v zadnjih letih.

Skupina Helios spada med deset glavnih proizvajalcev premazov in umetnih smol v Evropi s prometom okoli 300 milijonov evrov ter 1.700 zaposlenih konec leta 2015. Skupino sestavlja preko 30 podjetij predvsem v Vzhodnem delu Evrope čeprav se večina (80 % dodane vrednosti) vseeno proizvede še v Sloveniji, a skoraj v celoti (blizu 90 %) proda v tujino. Družba je bila leta 2013 v tretjinski lasti Zvona v stečaju, tretjino so imele razne državne družbe, ostalo pa drugi razpršeni lastniki. Pri tem tudi stečajnega upravičenca lahko upoštevamo kot državno lastništvo, saj je šlo večinoma za poplačilo terjatev do državnih bank. Zaradi odločitve države, da Helios uvrsti med podjetja namenjena prodaji, je v dolgotrajnem prodajnem postopku avstrijska družba Ring aprila 2014 prevzela pretežno lastništvo in vodenje družbe, julija istega leta pa je pridobila še preostale delnice in za celotno družbo plačala 145 milijonov evrov. Družba Helios je bila sicer v času borzne evforije (2007) vredna celo 400 milijonov evrov, po padcu borznih cen konec leta 2010 tudi že manj kot 100 milijonov, nato pa je v pričakovanju prodaje tržna kapitalizacija zrasla do omenjenih 145 milijonov.

Nov lastnik je torej prevzel vodenje družbe pomladi 2014 in s tem vplival na poslovanje druge polovice leta. Sicer pa je s spremembami, tudi z zmanjševanjem števila zaposlenih (največ v tujini) pričela že prejšnja uprava, potem ko so se poslabšali rezultati poslovanja v letu 2013. To potrjuje v letnem poročilu za leto 2014 tudi novo vodstvo, ki pa seveda izpostavlja vse ukrepe pri racionalizaciji poslovanja in novih tržnih pristopih po prevzemu odgovornosti za družbo. Ti ukrepi so nedvomno vplivali tudi na izboljšanje uspešnosti in rezultatov poslovanja družbe v zadnjih dveh letih, deloma pa je k temu dodalo tudi ugodnejše poslovno okolje, zaradi katerega izkazuje pomembno boljše rezultate večina izvoznikov. V kolikšni meri so na uspešnejše poslovanje vplivali sanacijski ukrepi prejšnje uprave, koliko reorganizacije novega vodstva in koliko izboljšanje poslovnega okolja je seveda nemogoče razdeliti, a nesporno je, da se je družba pred prevzemom prodajala v času najslabših poslovnih rezultatov, kar je tudi determiniralo prodajno ceno.

Poglejmo sedaj nekaj ključnih finančnih podatkov o poslovanju, ko naj bi po prevzemu (in mnenju zagovornikov prodaje ter novega vodstva) prišlo do pomembnega pozitivnega premika. Čisti dobiček celotne skupine Helios se je od nekdanjih vsega nekaj milijonov evrov letno v zadnjem letu resnično povzpel kar na 17 milijonov. Za dobrih deset milijonov je višja tudi EBITDA oz. denarni tok iz poslovanja, kot danes najpomembnejša kategorija spremljanja uspešnosti poslovanja družbe, le da je tu skok relativno manjši, od 26 na 39 milijonov evrov. Zanimiv ob tem pa je podatek o ustvarjeni dodani vrednosti, ki vseh zadnjih pet let ostaja približno enaka, okoli 80 milijonov evrov, tudi po prevzemu. Skupina Helios je v zadnjem obdobju zaprla nekatere nedonosne aktivnosti in družbe predvsem v tujini zaradi česar je upadal promet, a tudi s tem povezani stroški.

heliosOb torej enaki ustvarjeni dodani vrednosti (zaslužku po pokritju stroškov materiala in storitev), pa so novi lastniki to dosegali z vse manj zaposlenimi – v slovenskih družbah so v zadnjih treh letih znižali njihovo število za 300, 400 zaposlenih pa je bilo manj v družbah v tujini. Zaradi teh znižanj (povprečna plača ostaja v Sloveniji približno enaka), je Helios tudi uspel povečati zaslužek za (nove) lastnike za omenjenih 13 milijonov evrov. Da uspevajo s četrtino manj zaposlenih dosegati iste rezultate (dodano vrednost) je vsekakor rezultat večje učinkovitosti celotne družbe ter najbrž tudi uvedenih racionalizacij pri poslovanju pod novim lastnikom. Kot pa lahko preberemo tudi v poročilih novega vodstva, pa je do tega zmanjšanja števila zaposlenih prišlo že zaradi odločitev in ukrepov stare uprave kot posledica poslabšanih tržnih razmer konec leta 2012. Razmere in rezultati so se torej pričeli izboljševati že v letu 2013 in nov lastnik ter vodstvo v nekaj mesecih od prevzema družbe vsekakor ni uspel bistveno spremeniti dosežkov. S precejšnjo gotovostjo bi iz objavljenih podatkov lahko ocenili, da je do preobrata v rezultatih poslovanja v letu 2014 prišlo že zaradi potez starega vodstva, nov lastnik pa je te pozitivne trende nadaljeval ter dogradil s svojim znanjem in dodatnim zagonom.

Družba je torej kljub padcu prometa še vedno ustvarjala enako dodano vrednost, z racionalizacijami v poslovanju zadnji dve leti pa je povečala denarni tok iz poslovanja od 26 na lanskih 39 milijonov evrov, letošnje (2016) pa bo po napovedih še boljše. Poglejmo pa še, kako je bil ta ustvarjen denar porabljen. V obeh zadnjih dveh letih je imela družba 65 milijonov prostega denarnega toka, z unovčevanjem premoženja (prodaja nepotrebnih osnovnih sredstev ter zmanjšanje zalog in terjatev) pa še dodatnih 20 milijonov. Od skupnih razpoložljivih 85 milijonov, so za investicije namenili slabih 10 milijonov, 50 je šlo za zmanjšanje neto zadolženosti ter plačilo obresti, preostalih 25 milijonov pa so si novi lastniki izplačali kot dividende. Po 145 milijonih plačila za nakup družbe so že v naslednjih dveh letih dobili novi lastniki 25 milijonov povrnjenih. Za primerjavo: v dveh letih pred tem (2012 in 2013) je imela družba 70 milijonov prostih finančnih sredstev (48 EBITDA in 23 znižanje obratnih sredstev), od katerih je šlo 30 za investicije, 7 za dividende, razlika (33) pa za odplačila dolga.

Kako pravzaprav komentirati te rezultate? Je kupec opravil dober nakup ali uspel s svojim angažiranjem povečati vrednost družbe? Dejansko z racionalizacijam pri poslovanju (zmanjšanju zaposlenih) družba pod novimi lastniki niti ni pretirano povečala prostih denarnih sredstev (od 70 na 85 milijonov v dvoletnem obdobju). Vidimo pa, da kratkoročno ni imela večjih potreb po novih investicijah in lastniku je v dveh letih ostalo kar 75 milijonov, od česar si je 25 izplačal (za poplačilo najetih posojil za prevzem), s preostalimi 50 milijoni evrov pa je znižal dolg družbe oz. posledično povečal vrednost firme in svoje premoženje. Vsekakor dober posel in nov lastnik družba Ring iz Avstrije ni dobil zastonj nagrade »Deal Of the Year« v kategoriji prevzemov, kot se je pohvalil v letnem poročilu.

Navedene rezultate je Ring vsekakor lahko dobro unovčil pri prodaji Skupine Helios novi lastnikom na Japonsko. Seveda pri tem ni zaslužil 400 milijonov, kot je navajalo veliko komentatorjev, ker je plačilo Japoncev zajemalo tudi prevzem dolgov ter vrednost njegove prvotne družbe in struktura bo ostala poslovna skrivnost. Vsekakor pa je zaslužek močno presegal 100 milijonov in na mestu je vprašanje o zadostni skrbnosti pri prvi prodaji v letu 2014, ko so se že pričeli izkazovati precej boljši rezultati družbe. Navedeni podatki o poslovanju namreč ne izkazujejo nekega pretiranega preobrata pod novimi lastniki, ki bi upravičevali toliko višjo vrednost družbe v tako kratkem času. Ocenimo lahko, da prodajalci niso zadosti ovrednotili potencialov, ki jih Helios ima. Je pa seveda res, da v času prodaje kakih boljših ponudnikov ni bilo.

Tudi ta primer predvsem kaže, da po nepotrebnem hitimo s prodajami najbolj prepoznavnih slovenskih podjetij v neposredni ali posredni državni lasti. Do podobnih zaključkov bomo najbrž prišli, ko se bodo ponovno prodajali NKBM, Trimo, Perutnina, Paloma, Elan… Sicer bodo zagovorniki prodaj višjo ceno lahko vedno opravičevali z boljšim upravljanjem tujih lastnikov, a verjetno imamo tudi domače ekipe, ki znajo popeljati podjetja navzgor.

Je pa Helios najbrž tudi druga stran zgodbe o sanaciji bank in podrejenih obveznicah. Njihovi lastniki bodo namreč tožili BS (ali banke), da so konec leta 2013 podvrednotili premoženje bank in dokazovali da so bile terjatve realno vredne več. Najbrž to drži – kot na primer pri Heliosu, kjer bi banke z drugačno prodajo dobile bistveno več (prodajal je sicer Zvon v stečaju, a upniki so bile banke). Toda ker vse to premoženje (delež in terjatve) že tri leta prodajamo po teh nizkih cenah in nikogar ni, ki bi to ustavil (pa tudi boljših kupcev ne znamo najti), bodo tožniki težko dokazali, da je bila vrednost bančnega portfelja bistveno višja kot cenitve iz jeseni 2013. To, da so bančniki še leto dni pred tem menili, da je vredno dve, tri milijardi evrov več (to naj bi bil argument tožnikov), nič ne pomaga, če to premoženje potem prodaš po nižji ceni, kot smo lahko lepo videli pri Heliosu.

One response

  1. Dragocena analiza Bineta Kordeža kot smo jo navajeni. Mi je pa padel v oči naslednji stavek:

    “Ocenimo lahko, da prodajalci niso zadosti ovrednotili potencialov, ki jih Helios ima. Je pa seveda res, da v času prodaje kakih boljših ponudnikov ni bilo.”

    Svojčas so me za pomoč prosili sindikalisti iz Helios-a. Tako, da sem imel priliko slišati kakšno informacijo, ki ni bila ravno javno dostopna. Po mojih informacijah se prodajalci niso kaj prida trudili za boljše ponudnike (čeprav naj bi inters obstajal), oz , naj bi kot, navaja moj vir, izrazito preferirali Ring.

    Ring-a noben resen državni prodajalec sploh ne bi smel spustiti v ožji krog. Sam način strukturiranja finančnih virov za prevzem in posledično poslovanje (na škodo investicij in razvoja) govorita sama za sebe. Ne pozabimo, da so bili najpomembnejši prodajalci državni skladi in državne banke. Ti pa bi morali razmišljati malo šire. Pa tudi prodaja se malo drugače. Firmo je potrebno pripraviti na prodajo. “To make bride ready for the wedding” bi temu rekli američani. Tisto odpuščanje bi ob kooperativnih sindikatih z lahkoto zmogli sami. Za takšen “drobiž” od 100 milijonov bi se pa menda že splačalo.

    Vprašanje odgovornosti prodajalcev je povsem na mestu (Jamnik, Kuntarič,..). Spomnite se kako onaniramo okoli vsakega milijona za tako strateško dolgoročno investicijo kot je 2. tir, tukaj pa izgubimo nekaj sto milijonov – “pa nikome ništa”.

%d bloggers like this: