Gre za precej staro dilemo v ekonomiji. Do nedavnega je veljala standardna dogma, da naj bi minimalne plače kot takšne ali njihovo povečanje zniževalo zaposlenost oziroma vplivalo na povečanje brezposelnosti. Kajti podjetja se racionalno odločajo in ob višjih plačah začnejo odpuščati oziroma manj zaposlovati. Še posebej naj bi to veljalo za slabše plačana dela v storitvenem sektorju ter za mlade delojemalce. No, potem pa so pred nekaj leti nove študije pokazale, da so bile tradicionalne študije slabo oziroma napačno dizajnirane in da so bile ekonometrično neustrezne ali pristranske, pa tudi zaradi neupoštevanja prostorske heterogenosti (ne sprašujte!). Novejše študije (z upoštevanjem napak v starejših študijah) v zadnjih dvajsetih letih za razvite države skorajda brez izjeme kažejo, da minimalne plače nimajo negativnega vpliva na zaposlenost. Če že, naj bi bil ta učinek minimalno prisoten le med prvimi iskalci zaposlitve (mladimi), vendar ne nujno ter med slabo plačanimi negovalci v domih za ostarele…

Na blogu sem objavil že nekaj zapisov o minimalni plači, ki so pokazali, da slednja, v določenem razponu, ni imela in nima negativnega vpliva na zmanjšanje zaposlenosti (povečanje brezposelnosti). Nič od tega se ni pokazalo v praksi, pač pa so empirične raziskave zgolj ovrgle učbeniški mit, ki je tja zašel izključno na osnovi ideoloških predsodkov avtorjev mita. Toda zdaj je čas, kot kaže nova raziskava Howell, Fiedler & Luce (2016), da se končno premaknemo od debate o “neizgubi delovnih mest” k debati o “spodobni plači”. Minimalna plača, kot so jo leta 1938 zastavili v ZDA v Fair Labor Standards Act in ki temelji v veliki meri tudi na prepričanjih in zapisih Adam Smitha, naj bi bila namreč določena na ravni, ki omogoča minimalni dostojni življenjski standard.

Ob tem bodo naši zborničarji najbrž spet znoreli, toda morda bi morali za začetek prebrati Adama Smitha v celoti in ne iz…

Bine Kordež

V zadnjem času so spet aktualne razprave o minimalni plači. Tokrat ne o sami višini, temveč ali iz minimalno zagotovljene plače izločiti razne dodatke na delovnem mestu. Pobuda sindikatov je sicer logična, saj najslabše plačani delavci dejansko sploh ne dobijo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času (ponoči, ob nedeljah). Predlagano je, da bi imel vsak polno zaposlen pravico do 790 evrov minimalne plače, dodatki pa bi se k temu prišteli. Delodajalska stran tej spremembi seveda nasprotuje, saj naj bi »poslabšala konkurenčnost gospodarstva ter ogrozila številna delovna mesta«. Kot običajno, navedena stališča niso podkrepljena s kakimi številkami, zato poglejmo nekaj konkretnih podatkov in ocen, kako bi ta dvig lahko vplival na rezultate gospodarstva.