Kako do tehnološkega preboja in vzdržne rasti

Če koga zanima, spodaj je predstavitev z današnjega posveta na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) o tem, kako spodbuditi tehnološki razvoj v Sloveniji. Bilo je nekaj zelo dobrih predstavitev. Midva z Dragotom sva govorila o programu gospodarskih in socialnih reform, ki ga pripravljamo v okviru večje skupine sodelavcev, danes pa sva se fokusirala predvsem na področje tehnološkega preboja. Spodaj je nekaj dodatne razlage.

Predstavila sva zanimiv paradoks, da Slovenija kot celota namenja zelo visok delež izdatkov BDP za raziskave in razvoj (R&R), je med prvimi EU državami po tem deležu, naši raziskovalci in podjetja prijavljajo veliko število patentov pri EPO (na prebivalca ali na milijon vloženih evrov v R&R), tudi do desetkrat več kot druge nove članice EU, in imamo relativno višjo stopnjo inovativnosti od njih. Pa vendar se kljub vsem tem R&R vlaganjem, patentom in inovacijam naše gospodarstvo ne more odlepiti od nizke tehnološke intenzivnosti naših izdelkov. Naš delež visokotehnološkega izvoza se že 15 let giblje na ravni le okrog 5% celotnega izvoza, medtem ko so ti deleži v ostalih novih članicah EU za 2 do 3-krat višji.

V čem je problem? Razlaga za ta paradoks je, da imajo ostale nove članice sicer res dokaj nizko lastno razvojno in inovativno dejavnost, vendar pa jih tuja vlaganja pozicionirajo višje v globalnih verigah vrednosti, saj so velikokrat izvozniki končnih izdelkov (ki se sicer v teh državah zgolj sestavljajo). Pri nas pa je veliko lastnega razvoja, vendar smo v globalnih verigah vrednosti v funkciji dobavitelja sestavnih delov, kjer nas stiskajo z nizkimi stroški in kar ima za posledico nizko dodano vrednost.

Problem je še širši, saj imamo zelo propulziven izvoz, ki letno narašča po stopnjah med 5% in 7%, vendar izvažamo pretežno izdelke srednje nizke ali srednje visoke tehnološke intenzivnosti, vse pa z nizkimi maržami in z nizko dodano vrednostjo. Na drugi strani imamo ogromno startupov in tehnoloških gazel, ki pa ostajajo majhni ali srednje veliki in preprosto ne morejo nadomestiti izvoznega volumna domačih “gigantov”, ki vsako zaposluje med 5 in 10 tisoč ljudi.

Tretji problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi, ki raziskovalce tretira kot javne uslužbence (uradnike) in ki praktično prepoveduje kakršnokoli komercializacijo inovacij in patentov na univerzi prek spin-off podjetij. To je fundamentalni problem in nov zakon o raziskovalni dejavnosti ta “uradniški princip” raziskovalnega delovanja univerze še dodatno cementira. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.

Z Dragotom sva danes predlagala dve načelni rešitvi teh problemov. Prva se nanaša na prestrukturiranje obstoječih velikih “tehnoloških bolnikov”. Tukaj predlagava, da vlada pomaga pri učinkovitejšem tehnološkem prestrukturiranju z ustanovitvijo sklada, ki bi sofinanciral tehnično ekspertno pomoč podjetjem pri prestrukturiranju (denimo pri najemu konzultantskih svetovalnih storitev), hkrati pa bi podjetjem, ki bi se podala v ta program omogočal pridobitev razvojnih subvencij.

Drug najin predlog se nanaša na spodbujanje komercializacije inovacij od ravni patenta do podjetja prek ustanovitve novega državnega tehnološkega sklada za financiranje razvoja novih visokotehnoloških družb po principu rizičnih skladov. Zanimivo je bilo, da je predsednik Borut Pahor danes predstavil podobno idejo in da smo seveda takoj našli možnosti sodelovanja pri realizaciji te ideje. Tukaj je precej možnosti še za sodelovanje novega sklada pri SID ter tehnološko-inovativne platforme, ki že deluje v okviru Tehnološkega parka Ljubljana. Treba je samo povezati razdrobljene iniciative in sredstva ter omogočiti dovoljšen obseg sredstev za tak sklad. Ocenjujem, da bi potrebovali med 300 in 500 mio evrov, da bi lahko v naslednjih štirih letih podprli med 10 in 15 tehnološko in komercialno najbolj perspektivnih projektov. Sklad bi vstopil kot lastnik v takšna podjetja in bi se kasneje po uspešnem zagonu podjetij delno dezinvestiral, kupnine pa nalagal naprej v nove tehnološke projekte.

(Se bo nadaljevalo)

 

6 responses

  1. Zanimivo. Kar se univerze tiče, bi bilo univerzitetnikom nujno razložiti, da bi se ta “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom premaknil le pri naravoslovnih in tehničnih študijih, medtem ko bi na družboslovnih in humanističnih fakultetah najbrž vse ostalo bolj ali manj enako?

  2. Ne bi. Na EF že imamo spin off, ki se kliče CPOEF. In imeli bi jih še več, čisto pravih (ne zavodov), če bi nam to dovolili. Imeli bi skupne s kolegi iz naravaslovja in tehnike ter s podjetji. Vendar je to strogo prepovedano.

  3. Ne razumem, kako se v družboslovju ne vidi potenciala za gospodarstvo, tu imate psihologijo v pomoč analizi navad kupcev, jezikovne tehnologije, ki postajajo del vsakega najmanjšega gospodinjskega aparata, strojno medjezikovno posredovanje v globaliziranem svetu, oblikovanje … Danes se ne prodaja stroj, pač pa znamka in forma …

  4. Se strinjam ja, da je tudi v družboslovju potencial za kapital. Psihologija npr. je že zdavnaj uporabljena v organizacijske namene in še katero drugo področje. Obstaja tudi Fakulteta za uporabne družbene študije.

    Kar mene moti je to, da se to razmerje med uporabnim in “neuporabnim” oz. avtonomnim na univerzah še vedno ne vzpostavlja na nek sistematičen, premišljen način, ampak na precej divji način skozi neke boje. Krasno bi bilo, če bi bila meja jasno vzpostavljena, a v realnosti potekajo ideološki boji, predvsem pa boji za sredstva.

    Je pa tudi očitno ja, da je slovenski akademski prostor iz tega vidika neverjetno zastarel, zarjavel. In za dol past smešno je, ko politiki govorijo, da bi bili lahko Slicijeva dolina Evrope, medtem ko v resnični Silicijevi dolini teh preprek med univerzo in gospodarstvom v glavnem ni. Še posebej na naravoslovno-tehničnih fakultetah.

  5. Vajin prispevek se mi zdi odličen. Naj le še dodam, da izgleda, da se je prav v zadnjem času situacija glede visokotehnološkega izvoza začela izboljševati, saj sem v intervjuju v sobotni prilogi časopisa Delo dne 9.decembra z Dušanom Mramorjem prebral, da sveži podatki Veljka Boleta kažejo, da 17 odstotkov slovenskega izvoza ustvarijo mala visokotehnološka podjetja. Upajmo le, da se bo to nadaljevalo in da se bo v prihodnosti ta odstotek še povečal. Z realizacijo Vajinega drugega predloga se bo to gotovo zgodilo.

  6. Jpd, v morda si v zadnji Sobotni prilogi opazil prispevek dr. Jadrana Lenarčiča v sorodni temi. Članku je priložen graf, ki primerja Slovenijo in Avstrijo glede javnih vlaganj v razvoj in raziskave. Tam boš/si videl, da je leta 2009 AUT vložila še enkrat več denarja preračunano na prebivalca SLO, v 2015 pa že 3x toliko kot SLO. Resda ti govoriš v drugih “enotah”, izhajaš iz BDP, ampak optika je precej distorzirana. S temi podatki je vedno križ, o tem si že sam tu precej objavljal…

    In, drugo…sem proti kakršnimkoli subvencijam in državnim pomočem, kjer bi samooklicani guruji organizirani v kaj-vem-kakšne svete modrecev odločali kateri proizvodi so komercialno zanimivi in kateri ne. Ne samo, da je kaj takega napovedovati skoraj nemogoče (btw, kako bi glasoval v primeru “fidget spinnerja”?😀), tudi sama ideja kar kliče po korupciji. Neke stvari so pač v domeni podjetnikov…knjižene na tveganje…in po nekih podatkih samo 3% “Izumiteljev” z izumi tudi nekaj zares zasluži..in ravno zato, ko/če pride enkrat nagrada mora biti jasno zakaj in komu pripada…

%d bloggers like this: