Kako nevaren je protekcionizem skozi zadnja vrata?

Nekaj let nazaj smo bili vsi navdušeni nad prosto trgovino. No, večine med nami ni motila. Prosta trgovina je pomenila večjo izbiro in nižje cene. Pomenila je večjo učinkovitost podjetij, ki so preživela in rasla z izvozom na tuje trge. Res je, da smo že pred desetletjem opazili, da se denimo realna povprečna plača v ZDA po letu 1975 kljub hitri rasti produktivnosti ni premaknila navzgor niti za ped in da se je neenakost tudi zaradi izgube delovnih mest zaradi proste trgovine s Kitajsko in Mehiko močno povečala. Toda odgovor nas ekonomistov na te trende je bil karakteristično ekonomističen. Rekli smo, da je treba pogledati tudi drugo plat.

Tako je moj prijatelj John Romalis s kolegom Christianom Brodo, oba iz univerze v Chicagu, leta 2008 naredil raziskavo, ki je pokazala, da je v desetletju med 1994 in 2005 zaradi liberalizacije trgovine s Kitajsko prišlo do relativno večjega znižanja cen za posameznike v nižjih decilih dohodkovne porazdelitve kot za tiste v zgornjih. Ali drugače rečeno, res je, da z globalizacijo prišla tudi večja dohodkovna neenakost, toda revnejšim so cene bolj padle kot bogatim, ker lahko kupujejo poceni kitajske izdelke v Walmartu in ker to počnejo v večji meri kot bogati. Torej je Kitajska koristna za revne.

Cinizem? Hja, takrat se to ni zdelo. Britanski The Economist je takrat Romalisovo raziskavo navajal kot ključni argument za prosto trgovino v času pospešene globalizacije in naraščanja neenakosti.

Vmes se je zgodila velika finančna kriza v zahodnih razvitih državah, globalizacija s Kitajsko je odnesla tretjino ameriških industrijskih delovnih mest in petino v Evropi, neenakost se je še bolj povečala in javnost se je močno obrnila proti populističnim voditeljem, ki so obljubljali, da bodo naredili konec izvažanju delovnih mest in uvažanju cenenih izdelkov. Trgovinska pogajanja v okviru WTO kroga pogajanj v Dohi so zamrznila, države so potihem začele uvajati protekcionistične ukrepe proti uvozu tujega blaga s pospešenim uvajanjem novih tehničnih in fitosanitarnih trgovinskih ovir ter s tožbami pred WTO glede nedovoljenih subvencij in dumpinških cen, vlade pa so na javnih razpisih začele favorizirati izdelke domačega porekla.

Po podatkih WTO so leta 2007 njegove članice sprožile 157 protidumpinških ukrepov, leta 2016 pa že 287. Med letoma 2007 in 2016 se je število fitosanitarnih trgovinskih ovir med članicami povečalo iz 240 na 329, število tehničnih ovir pa iz 27 na 451. Število na novo sproženih tehničnih ovir je do leta 2016 poraslo na preko 1,400, pri čemer pa niso vse pobude tudi uspešne. Po letu 2008 je bilo uveljavljenih 343 novih zahtev na javnih razpisih po lokalnem poreklu izdelkov.

Časi so se spremenili. Po velikem navdušenju nad globalizacijo, dostopnostjo novih izdelkov in nizkimi cenami smo začeli opažati tudi negativne plati globalizacije. In logična reakcija je trend k zapiranju v nacionalne okvire in preferiranju lokalnih izdelkov. Nizke cene niso več dovolj, potrošniki smo začeli gledati tudi na poreklo blaga. In vlade so začele kupovati več lokalnih izdelkov, da bi tako podpirale domačo proizvodnjo. Pobuda evropskega poslanca Šoltesa, da naj bi v šolah ponujali predvsem lokalno pridelano hrano namesto »plastične« zelenjave iz nizozemskih rastlinjakov je tudi pri nas naletela na veliko odobravanje. Pa je tak trend k lokalnim nabavam tudi ekonomsko smiseln?

Če pogledate ekonomske teorije, vam bodo skorajda enoglasno povedale, da je tak trend trgovinskega protekcionizma ekonomsko neučinkovit. Prosta trgovina naj bi omogočala, da se vsaka država specializira v proizvodnji izdelkov, kjer ima primerjalne prednosti, s čimer lahko pride do določenih izdelkov ceneje, kot če bi jih sama proizvajala, hkrati se s tem poveča učinkovitost alokacije domačega dela in kapitala. Tudi če država nima primerjalne prednosti v neki panogi ali proizvodni skupini, se še vedno splača prosta trgovina z drugo državo, saj lahko tako pridemo do novih različic, ki jih doma ne proizvajamo, povrhu pa konkurenca še zniža cene. Če države uvedejo carine in različne necarinske oblike zaščite, gre to prek manjše izbire in višjih cen predvsem na škodo potrošnikov.

The Economist se je prejšnji teden lotil izpodbijanja naraščajočega trenda zahtev po lokalnem poreklu izdelkov na javnih razpisih. Pri tem se sklicuje na različne študije, ki kažejo, da je zaradi tega svetovna trgovina letno nižja za 93 milijard dolarjev, da to ne povečuje domače inovativnosti in da to upočasnjuje uvajanje boljših zdravil in aparatov v zdravstvu. Naprej, članek navaja, da zahteve po jeklu domačega porekla ameriško vlado letno stanejo 5.7 milijard dolarjev več, da sta kanadski provinci Ontario in Quebec zaradi tovrstne zahteve za turbine plačali 500 milijonov dolarjev več, kot če bi kupili ameriške. Navaja, da preferenca po domačih izdelkih sicer v ZDA ustvari nekaj sto tisoč dodatnih delovnih mest, da pa bi bile agregatne koristi bistveno večje, če bi vlada raje kupovala cenejše tuje izdelke in bi  s prihranki zmanjšala davke.

Takšna je teorija in na njeni osnovi je mogoče tudi okvantificirati neracionalnosti in izgube iz narodnogospodarskega vidika, če se država odloči za zaščito domačih proizvajalcev in za forsiranje domačih izdelkov. Toda te teorije imajo luknje oziroma imajo zelo ozek fokus na merljive parametre, kot so stroški, cene in količine. Pri čemer pa uporabljajo povsem neživljenjske predpostavke, kot so bodisi homogeni izdelki ali diferencirani izdelki enake kvalitete. Ne upošteva pa preference po izdelkih in storitvah, ki so nam bolj domačni, ne upošteva učinkov na okolico, v kateri živimo in na okolje. Ne upošteva naše blaginje, da živimo v urejeni okolici, z nizko brezposelnostjo, nizko stopnjo kriminalitete in bolj zadovoljnimi sosedi. To je izven dometa teoretskih ali empiričnih modelov, saj teh stvari ni mogoče izmeriti.

Če je racionalnost pri nabavi dobrin in zasledovanje nizkih cen z namenom maksimiranja naše blaginje tako pomembno, zakaj potem vsi potrošniki ne kupujejo raje denimo cenenih romunskih dacij namesto petkrat dražjih bmw-jev ali desetinvečkrat dražjih porshejev? Mikroekonomska teorija je tukaj jasna – ker pač dejstvo, da posedujete (status!) in vozite bmw ali porsche, bolj poveča vašo skupno percipirano korist kot v primeru romunske dacije ali francoskega renaulta. No, in prav tukaj to teorijo zunanje trgovine, ki pravi, da zavzemanje za nakup izdelkov domačega porekla pomeni večjo narodnogospodarsko neučinkovitost zaradi višjih cen in višjih stroškov proizvodnje domačih proivajalcev, stisnemo v kot. Teorija v primeru zunanje trgovine namreč ostane zgolj na ravni merljivih indikatorjev (večja izbira in nižje cene), ne upošteva pa koristi, ki jih mikroekonomska teorija sicer splošno priznava. Namreč to, da vam dejstvo, da trošite izdelke domačega porekla in jeste hrano domače pridelave, bistveno bolj poveča vaše zadovoljstvo (korist) od trošenja tujih, čeprav cenejših izdelkov.

Nato pa k temu prištejte še to, da preferiranje izdelkov domačega porekla povečuje proizvodnjo in ustvarja delovna mesta v okolici okrog vas. Da to pomeni večjo kupno moč, večje zadovoljstvo zaposlenih. Da lokalna podjetja več denarja namenijo za sponzoriranje lokalnega športa, kulture, gasilskih društev, vrtcev itd. Da je zaradi tega lokalna krajina poseljena, bolj urejena in bolj kultivirana. Da je bolj varna, ker je neenakost manjša. Vse to povečuje blaginjo, zaradi tega se bolje počutite v okolju, v katerem živite. Toda teh posrednih koristi ne najdete v ekonomskih modelih zunanje trgovine. Tam je prostora zgolj za merljive parametre, kot so stroški, cene in količine. Naša kvaliteta bivanja pa bistveno presega te tehnicistične parametre.

Zato sem danes, za razliko izpred 20 let, ko sem pisal doktorat na temo koristi od zunanje trgovine, bistveno manj prepričan, da so ekonomski modeli, ki smo jih takrat in pred tem razvijali ter dvodimenzionalni grafi parcialnega ali splošnega ravnotežja, primerno orodje za razumevanje popolnosti koristi od zunanje trgovine. Ob vseh tujih izdelkih, ki jih kupujem v veliki večini, pa moram priznati, da raje jem hrano domače pridelave in da ob primerljivih cenah in kvaliteti raje kupim Gorenjev aparat ali kak drug izdelek domačega porekla. In nič nimam proti, če država na razpisih – ob primerljivih cenah in kvaliteti – forsira izdelke domačega porekla in domače dobavitelje izdelkov in storitev. In lahko znanstveno dokažem, če želite, da s tem država povečuje, ne pa zmanjšuje agregatne koristi domačega gospodarstva in prebivalstva.

_________

* Izvorno objavljeno v Svetu kapitala

2 responses

  1. Še ena povsem spregledana stran t.i. proste trgovine, je to, da gre za veliko več kot za ekonomske tokove, koristi potrošnikov, korporacij, itd… V tem odličnem intervjuju https://www.rt.com/shows/on-contact/410969-us-china-rise-decline/ lahko slišimo to, da je šlo pri zadnji veliki reklami za prosto trgovino (sporazuma TPP in TTIP) predvsem za geopolitično nadvlado ZDA nad Kitajsko in drugimi tekmeci, predvsem za to.

    V tem intervjuju profesor Alfred McCoy opiše Obamo kot enega najboljših geopolitičnih strategov zadnjih 100 let, ki je dobro razumel upadajočo vlogo ZDA. Potem pa se je nepričakovano zaletel v ekonomsko realnost, v populizem in v domače sovraštvo do globalizacije in tujcev in tega projekta (hvala bogu) ni mogel speljati. Ja, ljudem se je takrat res že fučkalo za vse morebitne koristi od teh dogovorov.

  2. Mislim, da je sodba jasna: ljudem na koncu več kot poceni gizmoti pomenijo službe in neka varnost, tudi če službe niso ravno najboljše, le da so. To je pač neka osnova življenja, medtem ko poceni potrošna roba ni. Zato bi bilo krasno, če bi razni Economisti upoštevali tudi velike trade-offe trgovinskega odpiranja. Ter se vprašali, če imajo šibkejše, pa tudi močnejše države sploh voljo in sredstva, da sanirajo poražence. O tem kajpak niso razmišljali saj je prosta trgovina menda dobra “za vse”, poraženci so si pa kar sami krivi za zaostanek. Le upam, da so jih razni Donaldi in fašistoidna gibanja, ki stojijo za njimi že kaj naučili in da ne računajo na anti-fajevce, da bodo rešili te probleme.

%d bloggers like this: