So prevzemi sploh za kaj dobri?

Se še spomnite slovenske »pivovarske vojne«? V prevzemni vojni, ki je izbruhnila leta 2002 in se je odvijala pod zaščitnim znakom nacionalnega interesa, je Pivovarna Laško ob izdatni podpori politike in tedanjega varuha konkurence Andreja Plahutnika belgijskemu velikanu Interbrewu pred nosom speljala Pivovarno Union. Pred šestimi leti sva s kolegom Vojkom Flegarjem v genezi spodletelega tajkunskega prevzema Slovenije napisala, da je bilo ravnanje regulatorja trga v tej pivovarski vojni zarodek kasnejše privatizacijske oziroma tajkunske katastrofe. Plahutnik je takrat de facto odprl petletko »Divjega zahoda«, kjer so se za privatizacijske deleže na odprti sceni tepli sami domači fantje – Šroti, Bavčarji, Kryžanowski, Gantarji, Valanti, Zidarji, Tovšakove, cerkvene, gorenjske, dolenjske, štajerske in druge naveze ter njihovi »consiglierji« v obliki odvetniškh pisarn. Prevzemali so sebe in eden drugega vsepovprek. V prevzemno norijo so ob »svojih« podjetjih potegnili tudi medije, trgovce in banke. Za 197 prevzemov v letih 1998-2010 naj bi šlo 5.56 milijard evrov bančnih garancij.

Ta slovenska prevzemna zgodba izpred enega desetletja se ni končala tako, kot so si prevzemniki zamislili. Nismo dobili bolj učinkovitih združenih podjetij, ki bi zaradi večje tržne moči in večjih dobičkov več investirala, več inovirala in hitreje rasla. Nasprotno, končalo se je s katastrofo, s tragedijo epskih razsežnosti. Z največjo katastrofo v slovenski zgodovini, z izjemo druge svetovne vojne. Za petletko prevzemnega ravsa je ostalo opustošenje kot po jedrski eksploziji. Velikanska bančna luknja, ki jo saniramo davkoplačevalci, medtem ko se podjetja, za katera so se ravsali in tista, ki so bila kolateralna škoda tega ravsa, eno za drugim prodajajo za drobtinico tedanje cene.

Toda je v globalnem oziru kaj drugače? No, ne mislim reči, če so se tudi v tujini prevzemne zgodbe končale s podobnimi katastrofami na nacionalni ravni kot pri nas. Pač pa, ali se ti prevzemi sploh splačajo? Iz družbenega vidika, seveda. So družbe kaj na boljšem, če podjetja prevzemajo doma in v tujini? Imajo navadni ljudje – kot potrošniki, vlagatelji in davkoplačevalci – od prevzemnih aktivnosti koristi?

To je težko vprašanje. Poglejte si denimo veliko sago filmskih razsežnosti glede združevanja v pivovarski panogi. Taisti belgijski Interbrew iz univerzitetenega mesta Leuven, kjer sem gostujoči profesor in ki je v osnovi zaslovel s pivom Stella Artois, je po porazu proti Tonetu Turnšku in Bošku Šrotu v Sloveniji šel v globalno prevzemno ofenzivo. Intrebrew je sicer nastal leta 1987 po združitvi dveh največjih belgijskih pivovarn Artois in Piedboeuf. Leta 1995 je prevzel kanadsko Labatt Brewing Company, leta 2002 pa največjo nemško izvoznico piva Beck’s. Po porazu v Sloveniji se je Interbrew leta 2004 združil z brazilsko AmBev (ki je pred tem nastala z združitvijo dveh največjih brazilskih pivovarn) in pod imenom InBev postal največja svetovna pivovarna.

Toda to je bilo šele ogrevanje. Medtem je ameriški Anheuser kupil Harbin Brewery (2004) in kitajski Fujian Sedrin Brewery, kar je InBev izrinilo s prestola največjega pivovarja. Zato je InBev napovedal in leta 2008 izvedel združitev z ameriškim Anheuser-Busch (znanim predvsem po izjemno slabi kopiji češkega piva Budweiser ter Bud Lite) in nastal je nov gigant pod imenom Anheuser–Busch InBev (AB InBev). Slednji ima še vedno svoj globalni sedež v belgijskem Leuvnu.

Vendar zgodba še ni končana. Vzporedno s tem, se je namreč prevzemno krepila tudi konkurenca. Južnoafriški South African Breweries (SAB), ki je v 1990-ih prevzel češki biser med pils pivi Pilsner Urquell, je leta 2002 prevzel drugega ameriškega pivovarskega giganta Miller Brewing Company in nastal je SABMiller. Ta pa je kasneje prevzemal naprej, med drugim največjo južnoameriško pivovarno Bavaria Brewery ter v sovražnem prevzemu avstralsko Foster’s Group, in nastala je druga največja pivovarna na svetu. Leta 2014 je SABMiller, da bi se zavaroval pred prevzemom, neuspešmo poskušal prevzeti nizozemskega velikana Heineken. No, ker mu ni uspelo, je sam postal tarča in leta 2015 je AB InBev napovedal njegov prevzem, avgusta 2016 pa dobil dovoljenje ameriškega pravosodnega ministrstva. Nastal je z naskokom največji pivovar na svetu, ki ima 29-odstotni globalni tržni delež in polovico vsega dobička v pivovarski industriji. Globalni sedež AB InBev ostaja še naprej v Leuvnu.

Toda najbrž se tako kot jaz sprašujete, čemu vsa ta globalna prevzemna norija med pivovarji. Kaj si prevzemniki obetajo od povečane velikosti podjetja? In kaj dobimo potrošniki? Mar pijemo boljše in cenejše pivo? Ali dajejo na trg več novih izdelkov kot bi sicer?

V grobem lahko koristi od prevzemov za same prevzemnike razdelimo v tri skupine. Prva korist je načeloma večja učinkovitost združenega podjetja, zaradi optimizacije poslovnih procesov in sinergij glede nabavnih in prodajnih poti ter financiranja. Druga korist je povečana tržna moč, prek katere združeno podjetje lahko lažje diktira cene in pogoje v celotni nabavni in prodajni verigi – torej drugim v verigi znižuje marže in sebi povečuje dobičke. Ali drugače rečeno, povečuje svojo maržo glede na mejne stroške. Tretja korist pa je bodisi izločitev konkurence (lahko tudi njeno zaprtje) bodisi obramba pred prevzemom.

Če pa na zgodbo pogledate iz oči potrošnika, pa so koristi zanj odvisne od trade-offa med povečano učinkovitostjo in povečano tržno močjo združenega podjetja. Torej v kolikšni meri bo večje podjetje povečano učinkovitost preneslo na potrošnike v obliki nižjih cen, boljše kakovosti ali večje izbire zaradi uvajanja novih izdelkov, namesto da bi izkoristilo večjo tržno moč in dvignilo cene. No, in tukaj nastane problem. Če malce trezno razmislite in se postavite v vlogo menedžerjev, akterjev v prevzemni evforiji in njihovih finančnih lastnikov, hitro ugotovite, da ni razloga, da bi pričakovali, da bo po združitvi prišlo do zniževanja cen. Čemu pa? Združeno podjetje bo s povečano tržno močjo še lažje maksimiralo maržo nad mejnimi stroški. Po eni strani je manj konkurence in manj cenovnega tekmovanja, na drugi strani pa je lažje stiskati dobavitelje in distributerje. Podobna zgodba je glede inoviranja – z manj igralci na trgu je tudi manj novih izdelkov. In kar je ključno, lastniki seveda želijo biti poplačani za svoje tveganje pri prevzemu in želijo čim višje dividende. In jih tudi dobijo.

Še vroča študija ekonomistov Bruca Blonigena (University of Oregon) in Justina Pierca (Federal Reserve) potrjuje zgornje razmišljanje. Z novo ekonometrično metodo (ki sta jo sicer leta 2012, kakšno naključje, razvila moja kolega ekonomista iz univerze v Leuvnu Jan De Loecker in Frederic Warzynski) sta uspela povečano dobičkonosnost združenih podjetij po prevzemu razbiti na dva dela – na povečano učinkovitost (produktivnost) in na povečano maržo. Analizirala sta vse ameriške prevzeme v obdobju 1997 – 2007 in ugotovila, da po prevzemu združena podjetja ne dosegajo nič večje učinkovitosti kot ostala podobna podjetja v panogi, pač pa po prevzemu v povprečju dvignejo svoje (monopolistične) marže za 15 do 50%. Preprosteje rečeno, prevzemi v povprečju ne izboljšujejo učinkovitosti, pač pa le dobičke.

Prevzemi torej primarno niso namenjeni povečevanju koristi za potrošnike, čeprav lahko do tega po spletu okoliščin pride, pač pa predvsem temu, da lastniki kapitala, investiranega v podjetja, s prevzemnimi aktivnostmi zaslužijo še več. Hudič je tudi, če ste med tistimi zaposlenimi, ki so po združitvi predvideni za racionalizacijo stroškov. Če ste pričakovali kaj drugega, vas moram razočarati. No, sreča pa je v tem, če dopustite malce sarkazma, da v večini držav posledice prevzemne blaznosti ne padejo nujno na ramena davkoplačevalcev v obliki ogromne bančne luknje.

_______

* Izvorno pobjavljeno v Svetu kapitala (Delo)

One response

  1. 1) Strinjam se z ocenami glede učinkov prevzemov. Povsod, tako doma kot v tujini. In v celoti. Sicer pa je že nekaj desetletij znano, da se prevzemi splačajo predvsem kapitalu, manj potrošnikom, še manj zaposlenim.
    2) Mislim pa, da je tu napačen oz. demagoški uvod (katastrofa epskih razsežnosti, največja po II. svetovni vojni, opustošenje kot po jedrski eksploziji…), ki sploh ni bil potreben. Meni precejšnje presenečenje, saj vem, da je bilo na tem blogu že kar nekaj vaših korektnih analiz. Zato ne vem, zakaj in čemu je bila potrebna ta uvodna demagogija? Sicer pa obstaja analiza Bineta Kordeža na njegovi strani, ki točno secira kaj in koliko je bilo “zgubljenega” davkoplačevalskega denarja v posameznih kategorijah (managerski odkupi, nasedli projekti v gradbeništvu…). In kolikor je meni znano, škoda zaradi managerskih odkupov ni največji faktor. In lahko bi bila pomembno manjša, če bi zadeve reševali hitreje in ustrezneje kot smo jih. Sam sem prepričan, vsaj iz mojih lastnih izkušenj z bankami, politiko, Banko Slovenije, v ravno delu te uvodne zgodbe, da bi lahko bila zgodba brez žalostnega konca. Če bi hoteli in če bi se potrudili. Pa niti ne pretirano.

%d bloggers like this: