Fevdalizacija države

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Slovenijo v zadnji polovici desetletja pretresa serija gospodarsko – političnih škandalov, ki jih ni mogoče opredeliti drugače kot fevdalizacija države. V tej zvezi so zanimive paralele z ZDA v zadnjih 150 letih. Konec 19. stoletja je gospodarstvo ZDA obvladovalo nekaj velikih oligopolnih družb, ki so jih vodili t.i. roparski baroni tipa J.P. Morgan (bančništvo), Rockefeller (nafta), Carnegie (železarstvo), Duke (tobak), Flagler (železnice, nafta), Stanford (železnice), Vanderbilt (železnice) itd. Monopolizacija, iztiskanje konkurence z neetičnimi poslovnimi praksami in cenovno ropanje potrošnikov ter vpliv na najvišjo politiko je šel tako daleč, da se je politika na najvišjem nivoju morala odločiti za poseg. Nadaljujte z branjem→

Povečava: Kaznovalna politika in stopnja kriminala

Dva vidna profesorja ekonomije iz univerze v Chicagu sta oblikovala pomemben ekonomski vidik vpliva kaznovalne politike na stopnjo kriminala. Nobelovec Gary Becker je (leta 1968) pokazal na učinek visokih zagroženih kazni kot načina prevencije kriminala. Zelo verjetni bodoči nobelovec Steven D. Levitt je leta 1996 z empirično raziskavo pokazal, da lahko omilitev politike preganjanja kriminala v 1960 letih in zgodnje izpuščanje zapornikov pojasni okrog 30 odstotkov kasnejšega dviga stopnje kriminala v ZDA. Z liberalizacijo kaznovalne politike se je “deterrence” efekt visokih zagroženih kazni izgubil in s tem signal vsem posameznikom v družbi, da se kriminal ne splača. Nadaljujte z branjem→

Konfuzne strategije lastnikov glede NLB in Triglava

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Zadnji dve leti lahko mirno označimo kot dve izgubljeni leti za slovensko gospodarstvo. Težava pa je v tem, da bo iz tega po japonskem “vzoru” sledila najmanj izgubljena polovica desetletja. Vendar ni kriva sama globalna finančna kriza, pač pa izjemno neučinkovit odziv nanjo. V teh dveh letih bi lahko ozdravili banke, ki bi zdaj lahko z omiljenimi kreditnimi standardi začele bolj intenzivno kreditirati podjetja in gospodinjstva in s tem uspešno poganjati gospodarsko rast. Ker tega nismo naredili, se tudi prava gospodarska rast ne bo vrnila. Slovenija bo srednjeročno deležna rasti okrog enega odstotka, morda malenkostno več, medtem ko bodo razvitejše države, kamor največ izvažamo, rasle približno dvakrat hitreje. Nadaljujte z branjem→

Medgeneracijska solidarnost na hudi preizkušnji

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

Leto dni nazaj je bilo v Delu objavljeno pismo bralca. Bralec Črtomir je izračunal, kaj se mu bolj splača – prisilno varčevati v okviru obveznega pokojninskega zavarovanja ali namesto tega raje denar naložiti na banko. Izračun je bil šokanten. Tako šokanten, da  je v trenutku zaokrožil po elektronski pošti po vsej državi. Naj zaradi zanimivosti in zaradi bolj nazorne ilustracije problema ta izračun na kratko povzamem. Nadaljujte z branjem→

Nihče ni otok – Zaupanje kot odločilni dejavnik

Vojkov prispevek je lepo sintetiziral negotovost, v kateri se je znašlo ameriško gospodarstvo in ki razdvaja tudi najbolj ugledne opinion-makerje med ameriškim ekonomisti. Ni preprostih rešitev. Zadeve so bolj kompleksne, kot si večina želi priznati. Pustimo ob strani tiste, ki mislijo, da je vsaka država otok zase in da se lahko (kot v 1930. letih) izklopi iz svetovne trgovinske in finančne mreže ter sama (intervencionistično) uravnava svoje notranje ravnotežje. Nadaljujte z branjem→

Končno korak Pahorjeve vlade v pravo smer

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

Ni se nam treba sramovati, če si vzamemo Nemčijo in skandinavske države za zgled. Gre za politično in gospodarsko stabilne ter socialno močno kohezivne države, kjer večinoma država skrbi za vsem dostopno javno šolstvo in zdravstvo, podstavi primerno varnostno mrežo, če izgubite službo ter poskrbi, da na stara leta niste brez primerne pokojnine. Seveda pa te storitve države predstavljajo visoko finančno breme in v času nastopa vsake krize jih vsaka izmed teh držav mora nekoliko oklestiti ali omejiti pogoje za dostop do njih. Nadaljujte z branjem→

Svoboda in struktura napredka

Za nama je čudovit teden na božanskem Mljetu. Praktično absolutno “zeleni” teden. Kajak, kolo, pohodništvo in plavanje. Vmes en burek in jogurt, precej vode, pa sir, olivno olje, riba in vino. Vse z domačega vrta in ulova. Težko najdem kraje, ki sem jih spoznal, ki se bolje podajo temu idealnemu življenjskemu konceptu. Vmes mi je ob večerih nekako uspelo prebrati Superfreakonomics (ja, Črt, končno!) Stevena Levitta in Stephena Dubnerja. Močno priporočam – kljub nagravžnemu naslovu, ki potencira “frikovski” sloves predhodnice – kajti bolj intelektualno izzivalno ekonomsko knjigo je težko najti. Nadaljujte z branjem→

Pokojninska shema Leonarda Cohena

S pokojninskimi shemami je velik križ. Če prisilno plačujemo vanje, kot to počnemo pri nas in v večini evropskih držav, bomo ob teh demografskih trendih zelo skromno – ob vodi in rižu – preživljali zadnja leta ali desetletja življenja. Če pa plačujemo prostovoljno v razne državne ali zasebne pokojninske sklade, pa tvegamo, da nam bo kakšna resna globalna finančna kriza pobrala vse prihranke – tako glavnico, naloženo v vrednostne papirje, kot tudi ves fiktiven donos od njih. Ali pa nas bo nategnil kak prevarantski menedžer, kot je denimo Kenneth Lay oropal desettisoče zaposlenih v Enronu njihovih bodočih pokojnin ali kot je Kelley Lynch do kosti obrala Leonarda Cohena. Nadaljujte z branjem→

Privatizacija po Pahorjevo

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Grdo se bo slišalo. Toda moram priznati, da sem po svoje vesel gospodarsko-političnega dogajanja v zadnjem letu. Makroekonomska situacija pri nas se je tako zaostrila, da je vlado postavila pred zid. Če noče popolnoma bankrotirati Slovenije po grškem vzoru, je preprosto prisiljena v gospodarske reforme. Vesel sem, da je vlada pri tem posegla po naboru reform, ki smo jih predlagali v takratnem odboru za reforme in ki jih je za svoje vzela prejšnja, Janševa vlada. Pa ne zato, ker smo te reforme predlagali mi, ampak zato, ker so pač edino možne, če si želimo bolj učinkovitega gospodarstva in večje družbene blaginje. Bolje pet let prepozno kot pa nikoli. In pri tem mi je prav vseeno, če te reforme na “naš način” izvajajo tisti, ki so jih prej najostreje kritizirali. Še bolje. Nadaljujte z branjem→

Broken social scene

Precej pozno, vem. Na Broken social scene sem postal pozoren šele pred nekaj leti. Tri leta bo, kar sem naletel na blog Richarda Floride, avtorja The Creative class, ki je povezoval inventivnost glasbene scene s kreativnostjo in tehnološko inovativnostjo okolja. Florida je s kolegi preučeval 31 ameriških glasbenih regionalnih klastrov in razvil tezo, da okolja, kjer je glasbena scena zelo inovativna, generirajo širšo družbeno kreativnost. Po eni strani, ker »scena« širi skupne vrednote v okolju glede vzorcev obnašanja in potrošnje. Po drugi strani pa, ker »scena« na enem mestu združuje vrhunske talente, sofisticirane potrošnike, kulturne trendseterje, ekonomsko infrastrukturo in forum za predstavitve ter seveda poslovneže, ki v sceni vidijo svojo poslovno priložnost. In ko se scena krepi, privablja vedno nove talente in kapital, kar iz scene naredi glasbeni in poslovni klaster. Nadaljujte z branjem→