_{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Grdo se bo slišalo. Toda moram priznati, da sem po svoje vesel gospodarsko-političnega dogajanja v zadnjem letu. Makroekonomska situacija pri nas se je tako zaostrila, da je vlado postavila pred zid. Če noče popolnoma bankrotirati Slovenije po grškem vzoru, je preprosto prisiljena v gospodarske reforme. Vesel sem, da je vlada pri tem posegla po naboru reform, ki smo jih predlagali v takratnem odboru za reforme in ki jih je za svoje vzela prejšnja, Janševa vlada. Pa ne zato, ker smo te reforme predlagali mi, ampak zato, ker so pač edino možne, če si želimo bolj učinkovitega gospodarstva in večje družbene blaginje. Bolje pet let prepozno kot pa nikoli. In pri tem mi je prav vseeno, če te reforme na “naš način” izvajajo tisti, ki so jih prej najostreje kritizirali. Še bolje.

In v tem kontekstu sem vesel tudi razsvetlitve, ki je doletela predsednika vlade Boruta Pahorja glede privatizacije. Vesel sem njegovega spoznanja, da večinsko državno lastništvo tudi največje domače finančne institucije ne more biti v nacionalnem interesu. Sploh pa ne, če je bil povprečen davkoplačevalec v zadnjih osmih letih prisiljen vanjo vložiti štirikrat več, kot je imel (proračun) koristi od njenih dividend. Hkrati pa so koristi šle skorajda izključno domačim špekulantom in prevarantom od Šrota do Kordeža na eni ter nesposobnim in/ali pokvarjenim menedžerjem banke na drugi strani. Ne delam si utvare, da je ta razsvetlitev posledica temeljnega zdravorazumskega premisleka. Morda tudi je, vendar bolj verjamem, da je zgolj logična posledica velike luknje v proračunu in nesposobnosti zagotovitve ustreznih količin svežega kapitala iz proračuna za sukcesivne dokapitalizacije, ki jih bo NLB v naslednjem letu nujno potrebovala. Najprej za kapitalsko konsolidacijo in nato za rast.

Vlada z obstoječo proračunsko luknjo preprosto ne more dohajati kapitalskih potreb niti NLB, kaj šele NKBM ali Zavarovalnice Triglav. Seveda, prav nobene potrebe ni, da bi to morala početi država, če pa obstaja zasebni kapital, ki je pripravljen iti v kapitalske naložbe v naše finančne institucije. In pri tem prevzeti tako tveganje za morebitne slabe odločitve menedžmenta ter kapitalske izgube kot tudi zaslužiti ustrezen donos na vložen kapital.

Všeč mi je tudi, da je spet nazaj v igri stara privatizacijska formula “25xy”. Pa ne zato, ker je nastala v našem krogu, ampak ker pač temelji na logiki učinkovitega delovanja korporativnega upravljanja, kot se je razvil skozi desetletja. Dejstvo je, da razlika med večinskim (50%+) in četrtinskim (25%+1 delnica) državnim lastniškim deležem prevladujočemu lastniku ne omogoča nič bolj učinkovitega zasledovanja lastnih upravljalskih interesov. Doprinese pa k bolj učinkoviti lastniški strukturi, ki omogoča, da lahko strateški in razpršeni lastniki po potrebi zagotovijo hitre in sveže kapitalske injekcije, hkrati pa bolj učinkovito nadzirajo poslovanje. Če pa ob tem delnice družbe še kotirajo na borzi, kar ima na poslovanje menedžmenta izjemno disciplinirajoč učinek, pa je zgodba glede lastniške strukture nacionalno pomembnega podjetja že skorajda idealna.

No, pri tem pa se vendarle treba zavedati vsaj dveh omejevalnih dejavnikov. Prvič, treba je vedeti, da formula “25xy” ni nujno absolutno univerzalna in splošno odrešilna formula za optimalno lastniško strukturo vsakega podjetja. Optimalna je lahko za podjetja, ki so strateškega nacionalnega pomena, denimo sistemsko pomembna finančna, energetska ali logistična podjetja. Kjer je nek dolgoročni državni nadzor nad pomembnimi viri vseeno potreben, hkrati pa zasebni kapital zagotavlja potrebno poslovno učinkovitost. V splošnem je prava, optimalna lastniška struktura vedno odvisna od potreb konkretnega podjetja, njegove dejavnosti in tržnega položaja.

Če se omejim na tri največje slovenske finančne institucije, bi bila v tem trenutku privatizacijska formula “25xy” dejansko najbolj primerna za NLB, ki nujno potrebuje svež kapital od strateškega partnerja, hkrati pa tudi bolj učinkovito upravljanje in nadzor nad vsemi poslovnimi funkcijami, predvsem nad upravljanjem s tveganji. Pri NKBM, ki ni sistemsko pomembna banka, ni prav nobene potrebe, da je država udeležena v njeni lastniški strukturi. Za NKBM bi država največ naredila, če bi svoj lastniški delež v celoti prodala. En del strateškemu partnerju, še najbolje kateri od že prisotnih tujih bank v Sloveniji, denimo Societe Generale. Drugi del pa širši zainteresirani javnosti na javni prodaji. Pri Zavarovalnici Triglav je zgodba bolj kompleksna.

Triglav ni sistemsko pomembna institucija, zato je lahko delež države v njem tudi nič. Triglav ne potrebuje svežega kapitala za rast, saj ima po eni strani še vedno ogromno kapitala skritega v rezervacijah, oblikovanih v dobrih časih, po drugi pa ima na voljo za prodajo dovolj sredstev (kapitalski deleži v Abanki, NLB, Nami, zemljišče v BTC itd.) ter sredstev, zbranih z izdanimi obveznicami, če bi potreboval kapital za širjenje v tujini. Problem Triglava je v neučinkovitem upravljanju, saj njegov tržni delež po lanskem juniju vztrajno pada. Zdi se, da nova uprava ni kos upravljanju in nima prave poslovne politike, saj se je ob izgubljanju velikih strank tržni delež Triglava samo med junijem in decembrom 2009 zmanjšal kar za 2 odstotni točki, v prvih treh mesecih letos pa še dodatno za 2,5 odstotnih točk glede na lansko prvo trimesečje. Triglav potrebuje drugačno, bolj učinkovito lastniško strukturo, kombinacijo strateškega partnerja in večih skladov zasebnega kapitala, ki bi zagotovila bolj učinkovito korporativno upravljanje.

In drugič, malce je treba tudi paziti tudi na timing privatizacije. Potrebno je narediti strateški razmislek, kdaj in na kakšen način začeti privatizirati. NLB potrebuje hitro kapitalsko transfuzijo takoj, zato je smiselna takojšnja prodaja vsaj desetine lastniškega deleža, preostalo pa s sukcesivnimi javnimi prodajami. Pri NKBM je smiselno v pogajanjih s strateškim partnerjem izpogajati dobro ceno za četrino kapitala, vendar se ne mudi, preostale deleže pa kasneje prodajati v javnih prodajah, ko se bodo cene delnic popravile. Pri Triglavu je zgodba glede oblike privatizacije in njene hitrosti podobna kot pri NKBM. V prvem krogu bi veljalo polovico kapitala prodati zasebnim skladom kapitala in morda kakšnemu strateškemu partnerju, kasneje pa z okrevanjem delniških tečajev počasi odprodajati še preostale kapitalske deleže.

Tako bi se zadeve lotil jaz. Seveda me pa izkušnje učijo, da se bo najverjetneje le malo od tega tudi uresničilo. Pahorjevo razsvetljenje je izjemno koristna zadeva, toda tudi Janša ga je imel, pa je vseeno bil pripravljen bolj malo od napovedanega tudi narediti. No, pod Janševo vlado smo po hudih mukah doživeli vsaj polovično privatizacijo NKBM in kotacijo delnic Triglava na borzi. Po čem pa si bomo zapomnili Pahorja?