Konfuzne strategije lastnikov glede NLB in Triglava

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Zadnji dve leti lahko mirno označimo kot dve izgubljeni leti za slovensko gospodarstvo. Težava pa je v tem, da bo iz tega po japonskem “vzoru” sledila najmanj izgubljena polovica desetletja. Vendar ni kriva sama globalna finančna kriza, pač pa izjemno neučinkovit odziv nanjo. V teh dveh letih bi lahko ozdravili banke, ki bi zdaj lahko z omiljenimi kreditnimi standardi začele bolj intenzivno kreditirati podjetja in gospodinjstva in s tem uspešno poganjati gospodarsko rast. Ker tega nismo naredili, se tudi prava gospodarska rast ne bo vrnila. Slovenija bo srednjeročno deležna rasti okrog enega odstotka, morda malenkostno več, medtem ko bodo razvitejše države, kamor največ izvažamo, rasle približno dvakrat hitreje.

Glavni krivec za to je država oziroma sedanja vlada, ki je katastrofalno slabo opravila svojo nalogo skrbnika in hkrati lastnika pomembnega dela finančnega sektorja. Če pogledate kamorkoli po razvitem svetu, tudi v neposredni soseščini, bije v oči, da so se zaradi hitre in pravočasne akcije vlad z državnimi bail-out programi največje banke že pobrale iz krize in da načrtujejo rast obsega kreditiranja v skladu s potrebami gospodarstva. Pri nas je prav nasprotno – država kot skrbnica stabilnosti finančnega sektorja se lani ni odločila za sanacijo bank, ampak jih je pustila, da se same rešujejo. Kreditna aktivnost bank zato po velikem upadu lani še naprej stagnira in se glede na objavljene načrte nekaterih bank (predvsem NLB) naslednje leto utegne še zmanjšati. Banke s slabimi bilancami ne morejo kreditirati, gospodarstvo pa brez kreditov ne more rasti.

Pri vsem pa bode v oči konfuzna politika države tudi kot lastnika največjih finančnih institucij. Pri Triglavu, največji zavarovalnici na trgu, nadzorniki v imenu lastnika načrtujejo dokapitalizacijo hčerinskih družb, čeprav je Triglav sploh ne potrebuje. Po dostopnih podatkih je ob polletju 2010 imela Skupina Triglav 498 mio evrov kapitala, kar predstavlja 50% obračunane bruto zavarovalne premije na letnem nivoju.  Kapital ostalih zavarovalnic na slovenskem trgu je glede na obseg poslovanja v povprečju skoraj pol manjši (26% premije). K temu je treba še prišteti zavarovalno-tehnične rezervacije, te rezervacije kot delež v premijah so v Triglavu za približno 60 odstotnih točk višje kot v povprečju ostalih zavarovalnic na domačem trgu. Hkrati imajo tudi hčerinske družbe Triglava v tujini skupen delež kapitala in rezervacij večji od povprečja preostalih zavarovalnic v Sloveniji. Kljub temu pa je Triglav lani v hčerinskih družbah še povečal škodne rezervacije za približno 50 mio evrov, kar je zaradi posledične poslovne izgube šlo v breme njihovega kapitala. Kapitalska ustreznost Triglava je v primerjavi z ostalimi zavarovalnicami na slovenskem trgu za približno 900 mio evrov večja glede na obseg poslovanja. Z drugimi besedami, ostale zavarovalnice na slovenskem trgu bi se morale dokapitalizirati za 900 mio evrov, da bi dosegle finančno trdnost Triglava. Kljub temu pa nadzorniki in uprava načrtujejo dokapitalizacijo hčerinskih družb v tujini s pomočjo tujih partnerjev. Ni povsem jasno, čemu.

V NLB, največji banki na trgu, smo deležni nasprotnega procesa. Namesto sanacije slabega portfelja z državnim bail-out programom (slaba banka) in strategije, kako izboljšati kapitalsko ustreznost s svežim kapitalom, smo pod pritiskom lastnika po dveh letih po začetku finančne krize dobili neke vrste dietno strategijo, kako naj se banka sama rešuje. Zelo na kratko povzeto je strategija države kot lastnika naslednja. Ker država kot večinska lastnica v tudi v dveh letih ni bila sposobna zagotoviti svežega kapitala in ga tudi v bodoče ni sposobna sproti zagotovljati dovolj, ga bo dala le toliko, da svoj kapitalski delež spet poveča na 50%. Banka pa naj svoj portfelj očisti sama, razproda vse hčerinske družbe, najprej v Sloveniji (Banka Celje in verjetno NLB Leasing) in v zahodni Evropi, nato pa postopoma še tiste na Balkanu. Preden pravičniško zaploskate umnosti te strategije, pomislite na srednjeročne posledice. Razprodaja povezanih in hčerinskih družb ne bo zadostovala za kapitalsko pokritje tveganega portfelja. Za dobro ceno je mogoče prodati samo dobre naložbe, slabe pa bodo ostale na banki. Morda bi na ta način v naslednjem letu lahko NLB zbrala največ za 200 mio evrov. Da to ne bo dovolj za pokritje slabih kreditov do Vegrada, SCT, Pivovarne Laško; Merkurja itd., države ne zanima. Prav tako ne, da se bo zaradi tega kreditni potencial banke v naslednjem letu zmanjšal za 1 milijardo evrov. Državo zanima le cilj, kako v tej situaciji priti nazaj na večinski lastniški delež v NLB. To, da s tem banko uničuje in iz nje dela povsem navadno lokalno bančico, države ne zanima. Zanima jo le večinski lastniški delež, četudi bo ta povsem ničvreden.

Oprostite, ampak tako neumne in tako konfuzne državne politike v zadnjih letih v svetu še nisem zasledil. Podpirati dokapitalizacijo z zasebnim kapitalom, kjer ta sploh ni potrebna, in jo zavirati tam, kjer je krvavo potrebna, je povsem konfuzno. Ne sanirati banke v času tako hude globalne finančne krize ter jo dodatno še dve leti nategovati, da bo dobila kapitalsko injekcijo, nato pa ji odtegniti tudi to, meji na skrajno primitivni egoizem in, oprostite izrazu, kretenizem skrbnika in lastnika brez primere v sodobni zgodovini. Spominja na žensko iz svetopisemske zgodbe o razsodbi kralja Salomona, ki se je v sporu glede materinstva bila pripravljena zadovoljiti s polovico otroka. Toda kralj Salomon je bil moder mož in je znal presoditi, da ženska, ki je pripravljena dovoliti, da razsekajo otroka na polovico, ne more biti prava mati.

Takšno modrost bi v primeru NLB potrebovali s strani našega predsednika vlade. Modrost, temelječo na zdravem razumu, da slovensko gospodarstvo za rast potrebuje predvsem zdravo NLB, ne pa obubožane in kreditno invalidne banke, ki pa bo za vsako ceno večinsko državna. NLB kot vsaka druga banka potrebuje dobre in kapitalsko močne lastnike, ki bodo banki lahko kapitalsko sledili pri njeni kreditni ekspanziji. NLB potrebuje tudi lastnike, ki bodo znali postaviti nadzorni svet in upravo, ki ne bosta imela posluha za tako nerazumne projekte, kot so menedžerski prevzemi s finančnim vzvodom.

V sedanji situaciji bi moral predsednik vlade, če premore vsaj del modrosti kralja Salomona, poskrbeti za troje. Prvič, omogočiti hitro dokapitalizacijo NLB. Delno s strani države, še izdatneje pa s strani mednarodnih finančnih institucij ali skladov zasebnega kapitala, ki bi kapitalsko vstopili v NLB ob vnaprej določeni opciji izhoda po denimo petih letih prek borze. Na ta način bi strategija sanacije NLB postala ne samo bolj kredibilna, pač pa bi bil zagotavljen tudi stalen priliv dodatnega svežega kapitala iz zasebnega sektorja, če bi bilo to potrebno v primeru hitrejše kreditne ekspanzije. Istočasno bi morala banka izvajati strategijo racionalizacije stroškov in čiščenja kreditnega portfelja, vendar na razumen in postopen način. Drugič, breme slabih kreditov je za NLB objektivno preveliko, saj je več kot petina kreditnega portfelja ocenjena kot rizična ali zelo rizična. Država mora nujno najbolj tvegan del teh kreditov odkupiti, denimo prek SID banke, in poskrbeti za njihovo postopno likvidacijo. NLB pa bo očiščena teh slabih kreditov in hkrati kapitalsko okrepljena lahko začela z bolj intenzivno kreditno ekspanzijo, ki jo slovensko gospodarstvo potrebuje za večjo rast. Razvoj bo pokazal, da so stroški tovrstnega bail-outa v NLB bistveno nižji od stroškov manjše rasti BDP zaradi izpada kreditiranja s strani NLB.

In tretjič, vlada mora skupaj z Banko Slovenije najti rešitev za dolgoročno ustreznejšo obliko zagotavljanja kapitalske ustreznosti bank. Rešitev, ki so jo intenzivno preučevali v zadnjem letu v razvitih državah, kot prva pa jo je pred dvema tednoma predlagala Švica, je v dopolnitvi tier 1 kapitala s t.i. contingent kapitalom (CoCo). Gre za to, da morajo banke izdati obrestovan dolžniški kapital (obveznice), ki se lahko ob sprožitvi določenih tveganj in znižanju tier 1 kapitala začasno spremeni v dodatni lastniški kapital. Te obveznice bi se zaradi večje tveganosti prodajale z določeno premijo, kar bi seveda povečalo njihovo naložbeno privlačnost. Medtem ko določila Basel 3 zahtevajo kapitalsko ustreznost v višini 7%, pa bo Švica po novem zahtevala osnovno kapitalsko ustreznost v višini 10% ter dodatno še za 9 odstotnih točk kontingenčnega kapitala. Skupna 19% kapitalska ustreznost naj bi zagotavljala ustrezno varnostno blazino tudi za primere najhujših finančnih kriz. Tovrstna ureditev se zdi najbolj smiselna in najcenejša tudi za Slovenijo, zato bi jo Banka Slovenije morala predlagati in zagovarjati tudi v Frankfurtu.

Neumnosti države glede NLB smo v daljni in bližnji preteklosti doživeli že nešteto. Toda danes ni trenutek, da bi zaradi neumnosti države glede NLB trpelo okrevanje celotnega slovenskega gospodarstva.

10 responses

  1. NLB SPLOH ni noben problem… Stvari se bodo uredile same po sebi… Helikopter Ben, je rekel, da bodo po 3. novembru TISKALI in kamerat iz ECBja mu hitro , kot v odmev zapoje… Mi tudi, mi tudi !!! In ker, kot po navada ves “frisen” papir nikoli ne pristane v realni ekonomiji, pac pa pri bankah, se nakako posledicno ni bati za NLBjevo solventnost…

  2. “V teh dveh letih bi lahko ozdravili banke, ki bi zdaj lahko z omiljenimi kreditnimi standardi začele bolj intenzivno kreditirati podjetja in gospodinjstva in s tem uspešno poganjati gospodarsko rast. Ker tega nismo naredili, se tudi prava gospodarska rast ne bo vrnila. Slovenija bo srednjeročno deležna rasti okrog enega odstotka, morda malenkostno več, medtem ko bodo razvitejše države, kamor največ izvažamo, rasle približno dvakrat hitreje.”
    “Razvoj bo pokazal, da so stroški tovrstnega bail-outa v NLB bistveno nižji od stroškov manjše rasti BDP zaradi izpada kreditiranja s strani NLB.”

    Ali nimamo prostega trga in konkurenca? Če NLB ne bo hotela dajati kreditov, bi po logiki na njeno mesto morale stopiti tuje banke, ki ji bodo prevzele tržni delež?

  3. No ja… Danes smo tako izvedeli za vladno strategijo.. Tako kratko, kot dolgorocno…. Samo se cifre manjkajo… Tako, da je na zalost tale clanek postal brezpredmeten…

  4. Na bančništvo se ne spoznam; morda bi še znala obrestno obrestni izračun … Nekaj pa vem, je razlika med komercialno in investicijsko banko. Kolikor mi je znano, opravljajo naše banke obe “storitvi” in tako se mešajo depoziti, krediti občanom, rizični krediti za investicije in še naložbe v tvegane sklade. Menim tudi, da bi morali breme slabih ter rizičnih kreditov preložiti na “slabo banko”. “Država mora nujno najbolj tvegan del teh kreditov odkupiti, denimo prek SID banke, in poskrbeti za njihovo postopno likvidacijo. …”. (JPD)
    V svetovnem obsegu pa bi morali preiti iz sedanjega monetarnega sistema v kreditni sistem nacionalnih suverenih držav z lastno valuto (prosto po L.LaRouche-u).

  5. Ne vem, če je tako konfuzna.

    Politične stranke so se kar nekako poenotile, da je koristno, da je država večinski lastnik NLB. Sedanja cifra, ki jo bomo častili VOLilci (ampak koga naj volimo, če se stranke strinjajo), naj bi bila cca. 250 miljonov ojrov. Nikar si ne delajmo utvar, da bo v prihodnosti boljše. Dokler bo NLB v večinski lasti države, tako dolgo lahko samo sanjamo o tem.

    In to je še eden od razlogov, zakaj VL misli, da so politiki isti.

    Zanima me, če bo Pezdir uspel s tem, da bo nekdo odgovarjal, ne samo da banke vrnejo cekine?

  6. @VL
    Dokler bo država lastnik res ne more biti bolje. Lahko bi jo prevzela kaka bratovščina, bratje Lehman bi bili npr. zelo primerni.

  7. Hm, a niso Američani s TARPom celo na plusu? Dali so 600 miljard, dobili 630? Sicer ne vem, zakaj FED še vedno tiska denar.

    Saj se zavedam, da ni razlike ali mi davkoplačevalci šibamo denar v privatno ali državno banko. Mislim, da je zasebnost NLB šele prvi korak, drugi bi moral biti kaj narediti, da bomo lahko pustili, da NLB crkne (verjetno jo razbiti na več malih NLBjev). Ampak zagotovila nimamo, da ne bi v krizi takšnih razsežnosti šibali cekinev v te male NLBje (problem je, če bi vsi lahko crknili).

  8. Hm Damijan,
    dr. Subotič te je imenoval za diletanta /glede tvojih stališč v članku zgoraj, na temo prave bančne politike /. Kdo torej ima prav?

  9. Razlika med tem ali v krizi rešujemo državno banko (ki mora ostati državna) ali privatno banko je zelo preprosta:
    – privatna banka si sposodi denar in ga državi vrne s premijo (TARP, ZDA) ali pa država privatno banko nacionalizira in jo nato po sanaciji proda in se tako poplača (Švedska),
    – državna banka (ki mora ostati državna) dobi od države denar zastonj in ga vrne bore malo prek dividend. Primer NLB: v letih 2006-2008 je NLB dobila za 400 mio državnih dokapitalizacij, skupen dobiček v istem obdobju je bil 200 mio, delež države je bil 34%, vendar je bil dobiček le malenkostno izplačan v obliki dividend. Naš dokapitalizacijski denar je torej izpuhtel v Vegradu, Laškem, Zvonu, Merkurju, Istrabnezu, SCT…

    Ergo, ker mora NLB tudi po sedanji dokapitalizaciji in sanaciji ostati državna (50%+1d), se davkoplačevalci sploh ne moremo poplačati za naš prisilni vložek v NLB.
    Za primerjavo: V ZDA so se davkoplačevalci popolnoma poplačali (in še zaslužili) v roku enega leta, na Švedskem, Finskem in Norveškem pa v 3-4 letih.

    V čem je torej ta naš “presežek” pred švedskimi davkoplačevalci, kjer imajo privatne banke? Je naša sreča toliko večja, ker smemo prisilno in zastonj reševati državno banko, kot na Švedskem, kjer država davkoplačevalcem vrne denar?!

  10. tole zadnje zasluži komentar: “Naš dokapitalizacijski denar je torej izpuhtel v Vegradu, Laškem, Zvonu, Merkurju, Istrabnezu, SCT…”
    ne me basat! Izpuhetl je v žepih Hilde Tovšak, Boška Šrota, Bineta kordeža, Igorja Bavčarja, Ivana Zidarja in kompanije, ki vključuje verigo od hiperinflatornega uvoza stotisoče neizobraženih delavcev (pridobivanje delovnih dovoljenj, socialni transferji, popoldansko delo na črno, prebivanje brez plačevanja prispevkov,…), plačevanja študij raznim posameznikom s titlni iz ekonomije, ki so propagirali gradnjo od obrtniško-nakupovalnih centrov do logističnih centrov s transportnimi postmi, beton in asfalt na lokalni ravni, kjer so župani ponorelo uničili krajino v deželici in zato dobili večinske glasove svojih občanov oz. vaščanov,..
    popolnoam enako, kot pri kriminalu denacionalizacije v naravi in obdaritvi izmišljenih denacionalizacijskih upravičencev, ki bi morali vračati dolgove svojih prednikov, dobili pa so nazaj edino kar je vredno – “naravo”, se tudi sedaj skriva vsa beda pretakanja narodnega bogastva (če smo že imeli lekcijo iz Smitha-a) v roke posamezhnikov za fiktivnostjo imen družb, občin, institucij, predpisov, demokracijo, in višek sprenevedanja, svobodni trg.
    Je naša sreča večja, ker amoralno obogateli posamezniki ne dobijo zaslužene pozornosti, temveč je denar namesto v njihovih žepih in betonu ter asfaltu, ki si ga lastijo, poniknil na svobodnem trgu?
    kako je življenje nekaterim preprosto – propagirajo baby boom ion ne vidijo zverinskega klanja vsega življenja zaradi tega v naravi in v klavnicah, vsak dan molijo boga svobodnega trga in malikujejo rast številk, ne da bi videli gnitja kvalitete lastnega bivanja v okolju, ki je zasmrajeno od kurjenja gozda v pečeh, deprimirano zaradi žarometov v noči,.. eh, pa kaj bi o tem, saj je bog svobodni trg tipično božanstvo, ki dobro obilo plačuje in slabo hudo kaznuje; enako kot vsa božanstva, ne na tem, temveč na onem drugem svetu.
    pa naj še kdo reče, da je tole izven konteksta – vraga je – paše točno sem noter.

%d bloggers like this: