Povečava: Kaznovalna politika in stopnja kriminala

Dva vidna profesorja ekonomije iz univerze v Chicagu sta oblikovala pomemben ekonomski vidik vpliva kaznovalne politike na stopnjo kriminala. Nobelovec Gary Becker je (leta 1968) pokazal na učinek visokih zagroženih kazni kot načina prevencije kriminala. Zelo verjetni bodoči nobelovec Steven D. Levitt je leta 1996 z empirično raziskavo pokazal, da lahko omilitev politike preganjanja kriminala v 1960 letih in zgodnje izpuščanje zapornikov pojasni okrog 30 odstotkov kasnejšega dviga stopnje kriminala v ZDA. Z liberalizacijo kaznovalne politike se je “deterrence” efekt visokih zagroženih kazni izgubil in s tem signal vsem posameznikom v družbi, da se kriminal ne splača.

Učinkovitost sodnega sistema in kaznovalne politike sta ključna. Kadar je “enforcement” zakonov visok, je signal za vso javnost jasen in število prekrškov in zločinov se običajno zmanjša. Zakaj vozimo po avstrijskih cestah v skladu s predpisi, pri nas pa bistveno nad dovoljenimi hitrostmi? Ker je verjetnost, da nas zalotijo in kaznujejo v Avstriji bistveno večja kot pri nas.

Toda ta preventivni vidik visokih zagroženih kazni nekoliko izgubi na pomenu, ko imamo opravka z organiziranim kriminalom, kjer so vložki bistveno višji. Med organiziran kriminal lahko štejemo tako ilegalne aktivnosti tipa trgovanja z drogo, orožjem, ljudmi, organov itd., pa tudi organizirane zlorabe prevladujočega položaja in organizirane kraje premoženja prek navezav v omrežjih (tipična navezava Sava – Merkur – Gorenjska banka). Za razliko od “drobnega” kriminala (kraje in nasilje) se organiziran kriminal visokih zagroženih kazni ne ustraši, ampak se še bolje organizira. V tem drugem primeru se organizirane združbe še organizirajo in bodisi izvajajo svoj vpliv na regulatorne institucije (primer Laškega in UVK ter Telekoma in Apek) bodisi pošljejo svoje ljudi v višje kroge – v politiko, pravosodni in policijski sistem. V prvem primeru gre za t.i. regulatory capture (vplivno podjetje omreži regulatorja), v drugem primeru pa za fevdalizacijo države oziroma za state capture.

Na ta učinek je leta 2008 v odmevni raziskaviThe Paradox of Expected Punishment: Legal and Economic Factors Determining Success and Failure in the Fight against Organized Crime” pokazal Edgardo Buscaglia iz Columbia University. Pokazal je, da je uporaba zgolj tradicionalnih pravnih sankcij za boj proti organiziranemu kriminalu neučinkovita, (1) ker spodbuja kriminalne skupine k razširitvi krogov korupcije (da bi se zaščitili proti višjim pričakovanim kaznim), (2) kar še povečuje fevdalizacijo države s strani kriminalnih skupin (z vključitvijo pripadnikov/sorodnikov v najvišje državne ustanove in/ali organe pregona) in (3) kar še povečuje moč in obseg delovanja organiziranega kriminala (paradoks višjih pričakovanih kazni). Buscaglia v empirični analizi za 107 držav pokaže, da je učinkovit način zatiranja organiziranega kriminala, kadar zarežemo v “produkcijsko funkcijo” kriminalnih združb z zaplembo njihovega premoženja. Države, ki uporabljajo ta koncept dosegajo nižje stopnje organiziranega kriminala. Način uporabe tovrstnih ukrepov je denimo koncept obrnjenega dokaznega bremena, ko mora inkriminirani posameznik dokazovati, da njegovo premoženje ne izvira iz kriminalne aktivnosti. O uvedbi tega koncepta se trenutno pri nas vodi živahna razprava na ministrstvu za pravosodje.

Seveda pa to ne rešuje problema “regulatory capture”, kjer brez dosledne akcije “čiste roke“ v politiki, regulatornih organih in podjetjih v državni lasti ne bo šlo.

2 responses

  1. no, kot je začel je tudi končal. Vrhunskim teoretikom ljubljanske univerze je očem nevidno (čeprav so mali princi). Sam po Avstriji vozim hitreje kot v Sloveniji, ker: (1) so kazni manjše, (2) ni kazenskih točk. Se pa strinjam, da je verjetnost (probability), da te v Avstriji dobijo na radar večja, saj so patrulje strateško nameščene. Pri nas pa moraš po zavori stopat na ravnih odsekih preglednih cest, saj te policaji lovijo na finte, kjer je nekaj zdravorazumsko narobe s signalizacijo (za kar pa npr. oni niso odgovorni, saj je odgovorna Direkcija za ceste, kot npr prometno ministrstvo nima nič s DARSevimi ovirami na avtocestah). No, da se vrnemo na začetek zgodbe, še pomnite tovariši, ko policajev ni bilo, in so po formuli VIŠINA KAZNI x VERJETNOST, DA TE DOBIJO prišli do astronomskih kazni, saj je verjetnost še vedno bila blizu nič?

    Sedaj pa bi imeli še superpolicaje, z obrnjenim dokaznim bremenom? Ja bravo. A DURSu pa naj damo še pristojnost, da naj prvo poberejo, potem pa naj mi dokažemo, da je naše.. no saj to sicer že imajo, samo čudežno ti inšpektorji ne pridejo do tavelkih, ker imajo predobre odvetnike, zato pa na tamalih treniraju strogoču.

    Milton je za JPDja mala malca za pakiranje sranja v kao “to je za vas, ovce, dobr” embalažo.

  2. Hm močno dvomim.

    Kaj pa naj bi recimo naredil Hauc leta 2008 v zvezi z brezplačniki. Se uprl tistim, ki so ga tja postavili in ravnal poslovno? Ne me basat. Dokler bo korito tako veliko kot je, tako dolgo se bodo prasci mastili. Skratka – čimprej razprodat (makar tombola) čimveč državnih deležev v podjetjih. Znan lastnik bo tudi branil svoje premoženje, najlažje ga bo branil z delujočo pravno državo, ki bo takrat začela avtomagično delovat.

    Saj lahko gremo pogledat v Bruselj in bomo videli, kako se tam mastijo. Lahko gremo tudi v Irak, da vidimo kako tam ponikajo miljarde (Ameri ne morejo doma, zato to delajo drugje – daleč od srca, daleč od oči).

%d bloggers like this: