Končno korak Pahorjeve vlade v pravo smer

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

Ni se nam treba sramovati, če si vzamemo Nemčijo in skandinavske države za zgled. Gre za politično in gospodarsko stabilne ter socialno močno kohezivne države, kjer večinoma država skrbi za vsem dostopno javno šolstvo in zdravstvo, podstavi primerno varnostno mrežo, če izgubite službo ter poskrbi, da na stara leta niste brez primerne pokojnine. Seveda pa te storitve države predstavljajo visoko finančno breme in v času nastopa vsake krize jih vsaka izmed teh držav mora nekoliko oklestiti ali omejiti pogoje za dostop do njih.

Skandinavske države so v začetku 1990. let zašle v hudo finančno in gospodarsko krizo, po obsegu zanje še hujšo od sedanje. Da so se lahko izvile iz krize in zagotovile dolgoročno vzdržnejše financiranje storitev socialne države, so morale nekoliko oklestiti socialne storitve, uvesti bolj prožen trg dela, uvesti voucherje in minimalne šolnine za študij ter dvigniti upokojitveno starost na 65 ali 67 let. Povsem podobno je naredila Nemčija v sredini tega desetletja, zarezala je v preveč razbohotene socialne storitve, uvedla bolj prožen trg dela (Hartz-IV) in povišala upokojitveno starost.

Ni šlo drugače, sicer bi se sesuli proračuni, za njimi gospodarstva in z njimi socialna država. Za mnoge posameznike je to na kratek rok pomenilo boleče spremembe, kajti vedno boli, ko ti nekdo preneha dajati nekaj, kar se tebi zdi samoumevno. Toda skandinavske države in Nemčija so desetletje ali dve kasneje prav zaradi teh reform še vedno gospodarsko najbolj uspešne, tehnološko najbolj inovativne in socialno najbolj prijazne države v Evropi.

Naši sedanji vladi lahko očitamo marsikaj. Na tem mestu bom izpustil vse popularne očitke o neučinkovitosti, ki se tudi odražajo v njeni rekordno nizki javni podpori. Jaz ji očitam le, da je na svetovno gospodarsko krizo reagirala kot kura brez glave in s tem še podvojila težave za slovensko gospodarstvo. Lahko ji očitamo marsikaj, toda ne moremo ji očitati pomanjkanja poguma pri oblikovanju sedanjih reformnih ukrepov. Racionalizacije v zdravstvu in znižanje plač v javnem sektorju so kratkoročna nujnost, sicer sploh ni več mogoče sestaviti proračuna. Uvajanje večje prožnosti na trgu dela je nujno za spodbujanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, da bo lahko financiralo socialno državo tudi v bodoče. Omejevanje rasti javnih izdatkov z uvedbo fiskalnega pravila in pokojninske spremembe na čelu z dvigom upokojitvene starosti pa so nujnost za vzdržnost javnih financ na dolgi rok.

Ob teh dolgoročno usmerjenih reformnih ukrepih pa vlada ne bi smela pozabiti na dvoje. Prvič, da mora za spremembe pridobiti tudi podporo javnosti. To pa lahko naredi najprej z boljšim komuniciranjem, zakaj se sprememb sploh loteva in kako bodo spremembe vplivale na blaginjo vseh nas v prihodnje. Nato pa z lastnim zgledom, z racionalizacijo državne uprave, ukinjanjem agencij in združevanjem ministrstev. In drugič, na spoznanje, da bo breme socialnih izdatkov na kratek rok in javnega dolga kot deleža v BDP na daljši rok najlažje znižala, če bo uspela spodbuditi gospodarsko rast. Tukaj pa sta največji težavi še vedno kreditni krč v bankah in preveč šibko domače povpraševanje. Glede prvega bo vlada končno morala sanirati bančni sistem, kjer mimo privatizacije in prevalitve bremena slabih bančnih kreditov na zasebne lastnike ne bo mogla. Pri drugem pa se bo morala oprijeti železnega recepta in pospešenih vlaganj v velike energetske in infrastrukturne projekte, financirane z zasebnim kapitalom.

Bilo bi seveda bistveno lažje, če bi vse te reforme, ki jih je vse po vrsti imela v svojem programu, uresničila že prejšnja vlada. Toda dejstvo je, da nam je takrat šlo predobro in ni bilo dovolj pritiska za uvajanje sprememb. Kot v večini drugih naštetih držav nas je v reforme pritisnila šele huda gospodarska kriza. Toda cenim, da je ta vlada te probleme prepoznala in se jih je lotila reševati. Kljub nepopularnosti teh sprememb v javnosti in kljub zavedanju, da s temi reformami ne more zmagati na naslednjih volitvah. Morda bo javnost te zasluge za dolgoročno ohranitev socialne države prepoznala šele čez desetletje. Verjetno jih tudi nikoli ne bo nagradila na volitvah. Toda vlado izberemo za to, da kompetetntno poskrbi za prihodnost države in ne za lepotna tekmovanja. Upam, da bo vlada – zdaj, ko je našla smer – vztrajala pri pravem kurzu.

10 responses

  1. Realnosti se ne izreka replik – je preveč resnična.
    Ljudje pač prej ali slej moramo iz svojih volčjih ali ovčjih kož.

  2. @rudi: zakaj neki,ni potrebno, ko pa je Pahor njegov človek.
    ps: je pa le nenavadno ali celo znak negotovosti,da še naprej medijsko lobira za svoje poglede, potem ko je prav tu pravkar objavil, da ne bo nikogar več v nič prepričeval.

  3. Kako se je Roosevelt lotil krize leta 1933 in dosegel v 100 dneh, kaj?

    Ne vem, kaj je bil vzrok krize leta 1933 v ZDA in v svetu oziroma, ali je bila podobna današnji krizi, a videti je, da so bili tedanji ukrepi FDR-ja učinkoviti in uspešni.

    »V svojem nastopnem govoru je predsednik Franklin D. Roosevelt ugotovil grozo, s katero so bili soočeni državljani ZDA in si zastavil: »ukrepanje in ukrepanje zdaj«. To je storil s takojšnim ukrepanjem brez primere, ne z diktatom, ampak s pomočjo ustavnih legitimnih in legalnih procesov, ojačanih z njegovo neposredno vodstveno vlogo skupaj s prebivalstvom v svojih neposrednih Fireside pogovorih.»

    »Ko je bil na položaju predsednika ZDA samo tri meseve in pol je zgradil ali obnovil pol milijona cest; zgradil ali obnovil 40.000 šol; zaposlil 50.000 učiteljev, zgradil ali obnovil 1000 letališč, zgradil parke, vodne poti, izkopal plavalne bazene in kanalizacijo. Zaposlil je tudi pisatelje in likovne umetnike. Zavedajoč se, da te mere ne bodo dovolj, da bi preprečil množično obubožanje v času prihajajočih zimskih mesecev (1933-34) je povzel še druge nujne mere v oktobru in novembru; ustanovil je posebno Civil Works Administration za javna dela, ki jo je vodil Hopkins, in odprtih je bilo 4,2 milijona delovnih mest z minimalno plačo (ne socialno pomočjo) v sredini januarja 1934.«
    Podroben seznam ukrepov in aktov ter podatki o sodelovanju kongresa v spodnji povezavi.:

    FDR’s Emergency Measures—the First Hundred Days

  4. Lari fari. Vse kar je vlada dosegla je, da je v Sloveniji vse šlo na slabše. Kakšne reforme? Afere! To je edino kar znajo. Zapirajo podjetja, zamrznujejo plače, ljudi mečejo na cesti in jemlejo denar od tistih, ki so še pripravljeni delat, tukaj v Sloveniji. Davkov ne znajo-nočejo pobrat od tistih, ki so na miljone evrov odnesli iz Slovenije po celem svetu in jih poskrili po raznih bančnih sevih kjer imajo tajne račune, zavarovane pred slovenci.
    Uspehi Pahorjewve vlade.
    Istrabenz, 787, miljonov izgube!
    Merkur, 535, miljonov evrov izgube!
    Pivovarna Laško, 449, miljonov izgube!
    Vegrad, 241, miljonov izgube!
    Interevropa, 200, miljonov izgube!
    Viatorvektor, 100, miljonov evrov!
    Prevent, 65, miljonov evrov izgube!
    In zdaj bo blesav folk to saniral in take lopove spet volil. Narobe svet.
    Da se ne bi še na Ježico spravil in mutiče, ki so vpleteni…
    Dober tek!

  5. Po prebiranju tega članka dobim asociacijo na tole misel ”kameleonu pristoji vsaka barva”…

  6. Ne vem, zakaj bi bil JPD kameleon ali karkoli drugega. Še zmeraj zagovarja tisto, kar je že vseskozi – tržne reforme, ki bi okrepili slovensko gospodarstvo.
    Bine bono, kako je za prekomerno zadolžitev podjetij, nastalo v glavnem pod prejšnjim mandatom, kriva zdajšnja vlada?
    Anika – glede na to, da je ravno v ZDA kriza v 30-tih trajala najdlje, New Deal ni ravno najboljša referenca.

  7. @MV Vsekakor je JPD vedno stal za enakimi trditvami (tržne reforme). Vendar tega stališča nikakor kar naenkrat ne more pripisati tudi tej vladi. To je namreč njena naloga že od začetka mandata…in zaenkrat samo pogled po dveh letih v pravo smer ne pomeni nič. Še vedno (kljub napovedanim reformam) niso naredili ničesar pametnega. Nobenega projekta se ne lotijo premišljeno. Hodijo kot sloni po trgovini s porcelanom, ne da bi vedeli za koga sploh kupujejo darilo (v trgovini s porcelanom).
    Dokaz sta samo zadnji dve: pokojninska&zdravstvena! Pri prvi bodo z napovedanimi ukrepi preložili vse skupaj oz. novo reformo do konca tega mandata. Zdravstvene, za katero je sedaj idealna priložnost, da se izvede reorganizacija dela in ekonomizacija poslovanja (tega zdravniki sami ne znajo, to so dokazali!), pa so se lotili tako, da so se še vrabci zarotili proti vsaki spremembi pri plačilih dežurstev naših nedotakljivih v belem!! Le kdo jim bo sedaj uspel povedati, da so le eni od vseh nas ostalih-eni šivajo obleke, drugi pa kožo!

  8. @MV se pridružujem mnenju Rudija, to da ja JPD zagovarja tržne reforme je povsem OK, le svoja stališča sicer do aktivnosti in ukrepov vlad (te in pretekle) spreminja kot kameleon barvo oz. če ti je ljubša primerjava kot veter piha…

%d bloggers like this: