Medtem ko je analiza Reinhartove in Rogoffa (2010) zaradi nekaj površnih napak doživela hard-landing, se je tudi druga analiza, ki so jo politiki tako radi citirali v prid varčevanja, izkazala kot dubiozno narejena. Študija Alesine in Ardagne (2010) sicer ne trpi zaradi površnih napak v excelu, pač pa zaradi uporabljene ekonometrične metode, ki lahko daje povsem čudne rezultate. Alesina in Ardagna (A-A) sta ugotovila, da naj bi rezi v javnih izdatkih dejansko delovali ekspanzivno, znižanje davkov pa naj bi bolj verjetno zagnalo gospodarsko rast kot povečanje javnih izdatkov. Nadaljujte z branjem
Author Archives: jpd
Zakaj je politika varčevanja bankrotirala in kako se iz nje rešiti
Bilo je za pričakovati: medtem ko se je politiki varčevanja lani oktobra odpovedal IMF, je danes isto naredila tudi Evropska komisija (EK). Predsednik EK Manuel Barosso je danes izjavil, da “politika varčevalnih ukrepov, ki jo je EU zasledovala v zadnjih nekaj letih, za delovanje nima več potrebne politične in socialne podpore. Izjavil je, da bi morala EU dati več pozornosti ukrepom, ki na hitro spodbujajo gospodarsko rast in manj na zmanjševanje javne potrošnje.” Dolgo časa je trajalo, da je spoznanje dozorelo tudi v EK, morda je k temu prispevalo tudi odkritje napake v izračunih nekdanjega prvega ekonomista IMF, Kennetha Rogoffa, prav gotovo pa povratek recesije v evro območje. Nadaljujte z branjem
Koliko verjeti nekaterim »uglednim« ekonomistom?
Zaradi aktualnosti ponovno objavljam ta članek iz februarja 2008.
Komentar kolege Mića Mrkaića o tem, kako sta ekonomista Veljko Bole in Janez Prašnikar v svoji študiji iz leta 2003 napačno napovedala, da bi vstop v EU in posledična fiksacija tečaja tolarja lahko ogrozila tudi do 50 tisoč delovnih mest v slovenskem gospodarstvu (v resnici pa se je število delovnih mest povečalo za dobrih 54 tisoč) in da sta se dejansko zmotila v predznaku napovedi oziroma, da njuna napaka ocene znaša okrog 200 odstotkov, odpira zanimiva vprašanja o tem, kako zanesljive so napovedi nekaterih ključnih ekonomistov iz »stare šole« in kako relevantne so njihove ocene za ekonomsko politiko. Nadaljujte z branjem
Primer Reinhart-Rogoff: Napaka v excelovi tabeli in tako velike posledice
Verjetno se vam bo zdelo smešno, ali neresno, da je glavnina političnih argumentov za politiko varčevanja temeljila na dveh akademskih raziskavah (Reinhart in Rogoff, 2010; Alesina in Ardagna, 2010), pri čemer pa se je prva izkazala v določenem delu kot površno narejena (druga pa dubiozno). In sicer v tistem ključnem delu, ki se nanaša na to, ali najbolj zadolžene države res rastejo počasneje (ali celo imajo negativno rast). Vse skupaj pa je temeljilo na preprosti “napaki” v excelovi tabeli (glej sliko) v raziskavi Reinhartove in Rogoffa (popularno RR). Do razkritja te napake v izračunih RR je prišlo bolj kot ne naključno. Začelo se je namreč kot domača naloga doktorskega študenta in se nato po vključitvi dveh profesorjev razvilo v akademsko kritiko v obliki akademske raziskave. Nadaljujte z branjem
Harvardska ekonomista Rogoff in Reinhart zavajala s študijo o vplivu dolga na rast?
Ugledna ekonomista Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart sta bila deležna hude kritike, da sta v svoji študiji zavajala, da visok javni dolg, še posebej, kadar preseže 90% BDP, negativno vpliva na rast. Države z dolgom nad 90% BDP naj bi v povprečju dosegale nižjo gospodarsko rast za 1 odstotno točko kot ostale države oziroma celo negativno rast v višini 0.1%. Toda raziskovalci iz University of Massachusetts, Amherst, so na istem vzorcu podatkov pokazali, da sta Rogoff in Reinhartova zavajala s “selektivno” izbiro držav in obdobij ter nenavadnim načinom povprečenja rezultatov. Raziskovaci iz Amhersta so pokazali, da je z bolj pravilnim upoštevanjem vseh podatkov prava številka glede rasti dejansko “plus 2.2%” in ne “minus 0.1%“. Nadaljujte z branjem
Tik – tak – tik – tak …
Ena izmed priljubljenih stavčnih zvez, ki ju Bratuškova in Čufer rada uporabljata, je, da Slovenija ni Ciper. In da Slovenija potrebuje čas. In pri tem ne skrivata jeze nad spraševalcem, če jima isto vprašanje postavi dvakrat ali trikrat oziroma hoče vedeti, zakaj Slovenija ni Ciper. Ali kaj bo naredila, da se ji ne zgodi Ciper. Tako se je prejšnji teden nad novinarjem Bloomberga znesel tudi Čufer: Nadaljujte z branjem
Situacija v bankah še slabša ter priporočila EK
Kot kaže zadnje poročilo Evropske komisije (In-Depth Review for Slovenia, IDR Slovenia), objavljeno prejšnji teden, je situacija v slovenskih bankah še slabša, kot je razvidno iz poročil Banke Slovenije (Poročila o finančni stabilnosti). Banka Slovenije namreč poroča, da je obseg slabih kreditov v slovenskih bankah konec 2012 zrasel na 14.4% (kot delež razvrščene aktive), konec januarja 2013 pa na 14.6%, medtem ko IDR poročilo EK za tri največje banke v domačem lastništvu, ki imajo skupaj 50% tržni delež (NLB, NKBM in Abanka), navaja delež slabih kreditov konec 2012 med 18% (Abanka) in 28% (NLB) (kot delež vseh kreditov). Nadaljujte z branjem
Ko pridejo na oblast tretjerazredni karieristi
Kakšna je torej kredibilnost ljudi, ki so včeraj naredili vse, da zavrejo, zablokirajo, preprečijo reformne ukrepe, na katere se danes sklicujejo in obljubljajo, da jih »pospešeno izvajajo dan in noč«?! Takšna koalicija lahko v neki fiktivni medijski realnosti prepriča določeno število ljudi, ne more pa zavesti nevtralnih tujih opazovalcev dogajanja v Sloveniji. Nadaljujte z branjem
Kriza vrednot in kako do bolj poštenega poslovanja
Zadnja svetovna finančna kriza, ki se je globoko zagrizla v podaljšano recesijo v mnogih državah, je v prvi vrsti posledica krize vrednot in pomanjkanja etičnosti. Pomislite za trenutek na vse ameriške bančnike, ki so odobravali kredite po tekočem traku strankam, za katere so vedeli, da so omejeno sposobne kredite vrniti. Ker so to vedeli, so se »zavarovali« tako, da so terjatve iz slabih kreditov zapakirali v obveznice in jih prodali naprej. In tisti v verigi za njimi še desetkrat tako. Pomislite na bonitetne agencije, ki so takim finančnim derivatom vsem po vrsti dajale najvišjo bonitetno oceno in pri tem nalašč uporabljale napačne predpostavke glede korelacije rizikov med obveznicami v paketu. Ker so pač z izdelavo vsake ocene za vsak nov finančni derivativ dobro zaslužile. In pomislite na tiste posameznike, ki so kredite vzeli, čeprav so vedeli, da jih bodo težko vrnili. * Nadaljujte z branjem
Cimos in kako se podjetje ne sme reševati
V teh dneh lahko redno prebiramo izjave o reševanju Cimosa. Podjetja, ki naj bi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev zašel v precejšnje težave. Spremljamo kako se problema lotevajo banke, lastniki in skoraj celotna vlada, prebiramo zveneče besede in naslove o »iskanju celovite rešitve«, »zavedanju nujnosti ohranitve delovnih mest«, »resnosti položaja«, »pravi smeri reševanja«, o »hotenju, da se rešitev najde«… Verjamemo, da bodo vsi vpleteni rešitev res našli, a dogajanje v zvezi s Cimosom je samo še en primer naših nesposobnosti obvladovanja podjetij in zagotavljanja njihovega financiranja. Primer, kako lahko tudi iz dobrega podjetja naredimo državni problem in povzročimo njegovo propadanje. Nadaljujte z branjem
You must be logged in to post a comment.