Harvardska ekonomista Rogoff in Reinhart zavajala s študijo o vplivu dolga na rast?

Ugledna ekonomista Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart sta bila deležna hude kritike, da sta v svoji študiji zavajala, da visok javni dolg, še posebej, kadar preseže 90% BDP, negativno vpliva na rast. Države z dolgom nad 90% BDP naj bi v povprečju dosegale nižjo gospodarsko rast za 1 odstotno točko kot ostale države oziroma celo negativno rast v višini 0.1%. Toda raziskovalci iz University of Massachusetts, Amherst, so na istem vzorcu podatkov pokazali, da sta Rogoff in Reinhartova zavajala s “selektivno” izbiro držav in obdobij ter nenavadnim načinom povprečenja rezultatov. Raziskovaci iz Amhersta so pokazali, da je z bolj pravilnim upoštevanjem vseh podatkov prava številka glede rasti dejansko “plus 2.2%” in ne “minus 0.1%“.Za lažje spremljanje debate priporočam najprej tale zapis na CNN:

But researchers at the University of Massachusetts, Amherst, said that when they repeated the analysis with the same data they got a figure of plus 2.2 per cent.

“Coding errors, selective exclusion of available data, and unconventional weighting of summary statistics led to serious errors that inaccurately represent the relationship between public debt and GDP growth,” they said.

The academic spat is important because the Rogoff-Reinhart result, published in 2010, is one of the strongest arguments for quickly raising taxes or cutting public spending to keep debt below the 90 per cent limit.

Paul Ryan, the Republican chair of the House Budget committee who has pushed for rapid fiscal tightening in the US, cited the Reinhart-Rogoff study as “conclusive empirical evidence that total debt exceeding 90 per cent of the economy has a significant negative effect on economic growth”.

Priporočam tudi tale povzetek zelo razvnete debate med ekonomisti o tem vprašanju, ki se je razširila včeraj popoldne. Debata je pomembna predvsem zato, ker gre za eno izmed dveh ključnih akademskih del, ki sta služili kot utemeljitev za politiko varčevanja (austerity) kot izhoda iz krize:

This isn’t an obscure academic debate. As Krugman points out, the Reinhart-Rogoff research is one of the two main threads in the pro-austerity argument, the other being Harvard’s Alberto Alesina on the macroeconomic effects of austerity. With so much at stake, the argument that caught fire in one afternoon is likely to keep burning for months.

O tem vprašanju sem pisal že lani decembra in opozoril, da stvari niso tako enostavne, kot sta jih predstavila Rogoff in Reinhartova. Situacija je zelo odvisna od države do države ter od obdobja, v katerem ocenjujejmo te učinke. Za lažje razumevanje, kako izbira držav in obdobij vpliva na povezavo med dolgom in gospodarsko rastjo, spodaj še enkrat objavljam ključni del članka.

Vendar pa povezava med višino javnega dolga in gospodarsko rastjo ni tako enoznačna, kot se morda zdi na prvi pogled. Prva stvar, ki je pomembna, je denimo ločitev obdobij konjunkture od obdobij recesije. V obdobju konjunkture države znižujejo dolg, v obdobju recesije pa ga povečujejo. Kot nazoren primer lahko vzamemo podatke za 27 držav EU v obdobju 2000 – 2011 ter to obdobje razdelimo na dve podobdobji – na predkrizno obdobje 2001 – 2007 ter krizno obdobje 2008 – 2011. Če naredimo preprosto korelacijo med višino javnega dolga glede na BDP, odloženega za 1 leto, ter rastjo BDP, dobimo za obe obdobji zelo različni sliki (glej sliko 1). Denimo za obdobje 2001 – 2007 je očitna jasna negativna povezava med visokim javnim dolgom in rastjo BDP, medtem ko se v kriznem obdobju 2008 – 2011 ta povezava med dolgom in gospodarsko rastjo nenadoma obrne celo v pozitivno (vendar ni statistično značilna).

Graph1

Vir: Eurostat; lastni preračuni

Zelo preprosta interpretacija tega je, da države, ki so v času krize bolj povečale dolg z namenom hitre sanacije bank in močnejšega stimuliranja gospodarstva, zaradi tega kljub povečanju dolga hitreje zlezejo iz recesije kot pa bolj previdne države. Vendar pa to ni edina možna razlaga tega fenomena. Če si namreč natančneje pogledate podatke, hitro ugotovite, da so k visoki rasti pred krizo močno prispevale nove članice EU z zelo nizkim dolgom, kot so tri baltske države (s predkrizno ravnijo dolga med 5 in 20% BDP) ter tudi Slovenija. V času krize pa so te države utrpele dramatičen padec BDP, baltske države na letni ravni celo za 14 – 18%. Vsaka država je specifična, ima svoje lastne notranje značilnosti in nekatere lahko dosegajo visoko rast kljub visokemu dolgu, nekatere pa so lahko kljub zelo nizkemu dolgu izjemno občutljive na gospodarske šoke.

Če iz podatkov »poberemo ven« te specifične učinke posameznih držav (tako da odštejemo povprečje vsake države skozi celotno obdobje), pa postane celotna slika še bolj zamegljena. Dobimo le še dva »oblaka« točk, iz katerih ni več jasna povezava med dolgom in gospodarsko rastjo. Pokaže se, da z upoštevanjem posebnosti posameznih držav tudi v obdobju konjunkture ni več značilne negativne povezave med višino javnega dolga in gospodarsko rastjo, medtem ko se v recesiji pozitivna povezava med javnim dolgom in gospodarsko rastjo še okrepi (vendar v nobenem primeru ni zadovoljivo statistično značilna).

Graph2

Vir: Eurostat; lastni preračuni

Seveda pa je bil to le tak preprost šolski primer na podatkih za države EU, medtem ko je za druge države lahko povezava drugačna. Treba je denimo upoštevati tudi obrnjeno vzročnost. Visok javni dolg glede na BDP je lahko posledica tako nizke gospodarske rasti kot nekega zunanjega dejavnika, ki vpliva tako na dolg kot na rast BDP – denimo finančne krize ali vojne. Panizza in Presbitero (2012) sta z upoštevanjem nekriznih in kriznih obdobij ter s kontrolo za to obrnjeno kavzalnost denimo zavrnila hipotezo, da visok dolg znižuje gospodarsko rast. Nekaj podobnega, kot sem denimo jaz zelo preprosto pokazal zgoraj na primeru držav EU.

3 responses

  1. Mislim, da te zadeve preveč komplicirajo. Če vzamemo teoretični državi s povsem enakim izhodiščnim položajem, kar se tiče vseh ostalih parametrov razen javnega dolga, se da dokaj enostavno ugotoviti, da je država z večjim javnim dolgom že avtomatično v podrejenem položaju, ker je zanjo strošek njenega delovanja dražji zaradi obresti. Ta hendikep lahko popolni le če je razliko v zadolževanju vlagala v razvoj oziroma inovacije, ter s tem uspela ustvariti ustrezno razliko v dodani vrednosti, torej ustvari ustrezno več kot država z nižjim javnim dolgom.

  2. Zaradi takih zapisov se splača brati ta blog. Me pa, Jože, zanima nekaj. Koliko na rezultate vpliva monetarna suverenost, tj. zmožnost izdajati lasten denar? Kolikor je meni znano, so se vse velike zadolženosti (npr. nivo dolga 160% BDP ZDA po 2. svetovni vojni) reševale ne samo z gospodarsko rastjo ampak z nekoliko povečano inflacijo (tiskanjem denarja).

    • Nisem šel pogledat študij na to temo, toda ekonomska logika pravi, jasno, da lahko države z lastno monetarno politiko del povišanega dolga razvodenijo s tiskanjem denarja (inflacijo). Kar pa še ne pomeni, da je samostojna monetarna politika (lastna valuta) boljša opcija od skupne valute. Pri lastni valuti so predvsem manjše države na udaru zaradi (1) možnih špekulativnih napadov na valuto (kar podraži ali onemogoči vzdrževanja zaželjene ravni deviznega tečaja), in (2) ker imajo njihovi izvozniki precejšnje transakcijske stroške pri izvozu v druge države zaradi konverzije valut.
      Če pogledamo današnjo situacijo v neposredni okolici: Madžarska z lastno valuto ni nič na boljšem od Slovenije (plačuje celo višje obresti za zadolževanje v tujini od Slovenije). Baltskim državam pa se strašno mudi v evro območje, ker se nadejajo večje valutne stabilnosti in manjših stroškov monetarne politike.
      Sicer je pa Krugman pred časom dal točno ta nasvet, da bi morala ECB v sedanji situaciji dovoliti višjo stopnjo inflacije. In nemški finančni minister Schaueble se je s tem strinjal. “Nova japonska ekonomska politika” Shinzuja Abeja pa temelji točno na tem.
      Ampak vse to so lahko zgolj stilizirana dejstva. Nisem šel gledat empiričnih študij na to temo.

%d bloggers like this: