Nisem še imel privilegija videti študije glede ekonomske (ne)upravičenosti 2. tira, ki naj bi jo za ministrstvo za infrastrukturo (MzI) pripravili “analitiki Mednarodnega prometnega foruma pri OECD“, toda glede na dva “argumenta” teh strokovnjakov, kot so jih objavili naši mediji, sem precej podvomil v kvaliteto te študije. In sicer:

1. Luka Koper naj ne bi bila sposobna zapolniti zmogljivosti, ki jih bo ponudil drugi tir, in
2. kot nadomestno rešitev naj bi Luka Koper izgradila nov zaledni terminal v Divači.

Prvi “argument” je v nasprotju z dejanskimi podatki, drugi “argument” pa je vesoljna neumnost, nevredna papirja, na katerem je objavljena. Transportno vrača Slovenijo pol stoletja nazaj, je poslovno škodljiva za Luko Koper in ekološko škodljiva za državo.

Zakaj? Nadaljujte z branjem→

Heh, najbrž je kriva ta vročina, da sem postal pozoren na to. Stara Jevonseva hipoteza iz 19. stoletja o povezanosti solarnih ciklov in gospodarskih ciklov je namreč dobila nov empirični remake: Mikhail Gorbanev iz IMF preučuje povezanost gospodarskih ciklov s solarnimi cikli (periodično ciklično gibanje aktivnosti sonca). Del stare Jevonsove ideje, da se “komercialne  krize” ponavljajo z enako periodičnostjo kot solarni cikli (11 let) zaradi vpliva solarnih ciklov na letine v kmetijstvu, so kasnejše študije sicer zavrnile. Toda Gorbanev se ukvarja z drugim delom Jevonsove ideje, da obstaja povezava med cikličnimi maksimumi solarne aktivnosti in ekonomskimi krizami. Gorbanev pokaže, da se gospodarske recesije v ZDA in ostalih razvitih državah dejansko bolj pogosto zvrstijo v letih okrog maksimuma in po maksimumu solarne aktivnosti sonca – verjetnost začetka ekonomske krize se dejansko poveča znotraj 2-letne maksimalne solarne aktivnosti (glejte sliko).

Nadaljujte z branjem→

Mauriceu Obstfeldu iz univerze v Berkeleyu, soavtorju učbenikov Foundations of International Macroeconomics (s K. Rogoffom) in International Economics (s P. Krugmanom), ki bo po sedmih letih na mestu glavnega ekonomista IMF zamenjal Olivierja Blancharda, ne bo lahko. Blanchard je postavil izjemno visoke standarde glede usmeritev raziskovalnega dela IMF in vpliva na odločitve boarda IMF. No, Blanchard je hkrati tudi precej zamočil glede svetovanja pri načinu reševanja Grčije, kjer se je v praksi oddaljil od rezultatov raziskav njegovega oddelka.

Če bo Obstfeld popravil ta del in če se bo lotil tudi mednarodne regulacije finančnih trgov, bo lahko stopil iz dolge sence Blancharda. Sicer se ga bomo spominjali toliko kot njegovega soavtorja Kena Rogoffa na istem mestu – zaradi medlosti se ga sploh ne bomo.

Intervju z Julianom Assangeom v Der Spieglu, ki med drugim pokaže na krivdo tudi (mladih) akademikov, ker se ne lotijo analiziranja ozadja, kako dejansko deluje realni svet v prepletu konkretnih političnih in gospodarskih interesov velikih sil in korporacij. Lažje živijo v svetu spolirane navidezne resničnosti. Podobno velja za novinarje in politike.

SPIEGEL: In October, a book will be published called “The WikiLeaks Files. The World According to the US Empire” for which you wrote the foreword. Do you try to develop the contextualization, the analysis and the counter-narrative which the documents provided by WikiLeaks need?

Assange: Generally there is not enough systematic understanding. This has to do with media economics, the short-term news cycles, but actually I don’t blame the media for that failure. There is a terrible failing in academia in understanding current geopolitical and technical developments and the intersection between these two areas. WikiLeaks has a very public conflict with the United States, which is still ongoing and in which many young people have gotten involved. They suddenly saw the Internet as a place where politics and geopolitics happen. It’s not just a place where you gossip about what happened at school. But where were the young professors stepping forward trying to make sense of it all? Where is the new Michel Foucault who tries to explain how modern power is exercised? Absurdly, Noam Chomski was making some of the best comments and he is now 86.

Nadaljujte z branjem→

V prejšnjih dveh postih sem navedel, kako so evropski politiki ignorirali svarila evropskih in ameriških ekonomistov, da projekt evro ne more biti uspešen in da bo ustvaril velike konflikte med državami. Projekt evro je državam vzel osnovna orodja za prilagajanje v času krize, medtem ko uporabo skupnih orodij določa Nemčija: bodisi jih je dolgo prepovedovala (omejevanje ECB pri izvajanju njene temeljne funkcije posojilodajalca v skrajni sili) bodisi jih še vedno omejuje (nesmiselna pravila fiskalnega pakta v času krize). Evro je za države v krizi, kot sem že nekajkrat napisal, kot da bi nekomu zvezali obe roki na hrbtu in nanj poslali tolpo huliganov. Evro je glavni razlog, da se evrske države ne morejo odlepiti iz krize.

Kakšne so opcije?

Nadaljujte z branjem→

To je bila generalna kritika projekta evra s strani Martina Feldsteina (iz leta 1997): evro bo pripeljal do konfliktov v Evropi, ker se članice ne bodo mogle dogovoriti o ciljih, in konflikti se bodo povečali, ko bo prišlo do krize v posamičnih državah:

No, to pa se je zgodilo prejšnji konec tedna na maratonskih pogajanjih v Bruslju o možnosti tretjega programa pomoči Grčiji:

Nadaljujte z branjem→

Greece is experiencing a slump worse than the Great Depression, and nothing happening now offers hope of recovery. Spain has been hailed as a success story, because its economy is finally growing — but it still has 22 percent unemployment. And there is an arc of stagnation across the continent’s top: Finland is experiencing a depression comparable to that in southern Europe, and Denmark and the Netherlands are also doing very badly.

How did things go so wrong? The answer is that this is what happens when self-indulgent politicians ignore arithmetic and the lessons of history. And no, I’m not talking about leftists in Greece or elsewhere; I’m talking about ultra-respectable men in Berlin, Paris, and Brussels, who have spent a quarter-century trying to run Europe on the basis of fantasy economics.

Nadaljujte z branjem→

Vsaj v ZDA ne. To so na nacionalni ravni sicer pokazale že študije Congressional Budget Office (CBO), glejte tukaj moja prispevka Ti nesrečni davki ter Ali znižanje davkov res povečuje gospodarsko rast?. No, zdaj je Menzie Chinn pokazal isto tudi na ravni posameznih ameriških zveznih držav: države z boljšim poslovnim okoljem (bolj ugodnim ALEC indeksom) ne dosegajo višje gospodarske rasti. Ne danes, ne čez tri leta in ne čez šest let. Ups, kaj pa zdaj?

Nadaljujte z branjem→