Ups, ugodno poslovno okolje ne spodbuja rasti

Vsaj v ZDA ne. To so na nacionalni ravni sicer pokazale že študije Congressional Budget Office (CBO), glejte tukaj moja prispevka Ti nesrečni davki ter Ali znižanje davkov res povečuje gospodarsko rast?. No, zdaj je Menzie Chinn pokazal isto tudi na ravni posameznih ameriških zveznih držav: države z boljšim poslovnim okoljem (bolj ugodnim ALEC indeksom) ne dosegajo višje gospodarske rasti. Ne danes, ne čez tri leta in ne čez šest let. Ups, kaj pa zdaj?

Noah Smith:

Chinn isn’t the only one who has analyzed the ALEC rankings. The Iowa Policy Project, a smaller rival think tank, conducted its own analysis and reached the same conclusion as Chinn. They investigated ALEC’s factors individually, and found that none of them had much of a relationship to growth.

So what we’re seeing is that supposedly pro-business policies, of the type constantly urged on us by conservative think tanks and rightward-leaning economists, are just not that effective in generating growth. Yes, there are a few things we can do. We can simplify the corporate tax code, and — if we aren’t worried about the social harm to vulnerable populations — we can cut transfer payments. But even these will give only a slight fillip to growth. Most of the low-hanging fruit, in terms of business-friendly policies, has already been picked.

In other words, don’t believe that Jeb Bush can deliver on his 4 percent growth promise simply by lowering taxes and easing regulation. As for the more radical steps John Cochrane suggests, such as ending agricultural subsidies, eliminating occupational licensing and rolling back most labor law, we should get the data before we start slashing. It seems likely that many of these radical free-market policies would deliver a lot of economic and social disruption for very little actual growth.

Vir: Noah Smith

Ampak to je Amerika, boste rekli. Naše poslovno okolje je bistveno slabše, davki višji in če bi le znižali davke, bi naše gospodarstvo poletelo. Tja, na žalost ne. Poglejte, kako se je končal ponesrečen Šušteršičev supply-side eksperiment iz leta 2012 z znižanjem davkov podjetjem na eni in zmanjšanjem javnih izdatkov (z ZUJF) na drugi. Ja, slovensko gospodarstvo je pahnil v recesijo ter navrtal luknjo v proračun:

Prejšnji teden je Durs objavil prve izračune pobranih davkov v letu 2013, ki kažejo, da je po pričakovanju lani pobral za 477 milijonov evrov oz. 4.6% manj davkov kot v letu prej. Vendar pa to znižanje davčnega priliva ni zgolj posledica gospodarske krize, saj je lanski upad rasti znašal le polovico stopnje upada davkov. Razlog je mnogo bolj profan – gre za posledico (povsem nepotrebne) napake ekonomske politike. V ozadju pa seveda za posledico ideološke indoktrinacije oziroma uporabe napačne ekonomske filozofije v napačnem času. *

Tisti, ki ste se razveselili, da ta kritika leti na napako ekonomske politike sedanje vlade Bratuškove, boste razočarani. Kar seveda ne pomeni, da je ekonomska politika ter ekonomska filozofija, na kateri temelji politika Bratuškove vlade, pravilna. Gre preprosto za to, da če pogledate številke, z davčnim upadom lani vlada Bratuškove nima veliko opraviti. Prej nasprotno. Pač pa je krivdo treba pripisati vladi pred njo. Pa poglejmo najprej številke, nato pa se lotimo ideologije, ki stoji v ozadju napak ekonomske politike.

Od 477 mio evrov davčnega izpada lansko leta odpade skoraj dve tretjini te luknje na izpad davka od dohodka pravnih oseb, katerega priliv je bil lani za nekaj več kot 300 mio evrov manjši kot leta 2012. Dohodnina je bila nižja za dobrih 210 mio evrov, socialni prispevki pa za dobrih 100 mio evrov. Skupen izpad davkov bi znašal več kot 620 mio evrov, če ne bi lani vlada Bratuškove dvignila obeh davčnih stopenj DDV za 10% in iz tega naslova v drugi polovici lanskega leta v proračun dobila dodatno za skoraj 130 mio evrov. Del luknje pa je pokril še Durs z bolj učinkovitim pobiranjem davkov.

Razlog za izpad davka od dobička podjetij je postopno zniževanje davčne stopnje na 17% (v 2013) ter uvedba olajšav za naložbe pri obračunu davka na dobiček, ki jih je uvedla Janševa vlada v 2012. Zniževanje stopnje davka od dobička je bilo avtomatizirano (vsako leto zmanjšanje za 1 odstotno točko), ki pa bi jo Janševa vlada takrat lahko zaustavila. Dejansko je zniževanje davčne stopnje zaustavila šele vlada Bratuškove, z veljavnostjo od letošnjega leta naprej. Janševa vlada je leta 2012 v splošni psihozi varčevalnih ukrepov, to zniževanje davčne stopnje na dobičke podjetij razglasila kot pomemben ukrep za razbremenitev gospodarstva. K temu pa je dodala še povečanje olajšave za naložbe podjetij.

Preprosto rečeno, Janševa vlada je razbremenila gospodarstvo, nakar je vlada Bratuškove z dvigom stopenj DDV od ljudi nazaj pobrala za približno 40% luknje, ki je nastala z razbremenitvijo gospodarstva. Letos pa bomo to razbremenitev gospodarstva še dodatno financirali davkoplačevalci z novim davkom na nepremičnine ter seveda s celoletnim učinkom našega trošenja na prilive iz naslova DDV. Davkoplačevalci torej navzkrižno subvencioniramo podjetja.

Vir: Damijan, Ti nesrečni davki, februar 2014

One response

  1. Spoštovani, dovolim si opozoriti na to, da pa nihče resno ne vzame v pretres sanacije kvalitete delovanja poslovnega okolja, v kar pa ne spadajo nižji ali višji davki, ampak vsaj sanacija finančnega primitivizma in ureditev dobrega delovanja države na vsakodnevni in praktični ravni. Na primer: profesionalno nadziranje in ravnanje s financami tako v bankah kot v podjetjih, da do razmaha finančnega primitivizma niti ne pride; hitra razlastitev lastnikov, ki so zabluzili podjetje; osredotočanje sanacije na reševanje zdravih jeder podjetij in njihova prodaja…,da omenim samo na nekaj proti-krizno pomembnih točk funkcioniranja sistema. Tako na primer tudi investicijsko trošenje države, ki v neurejenem sistemu javnega naročanja ne zna/noče izločiti ponudb pod lastno ceno, v resnici širi krizo in “futra” neučinkovitost ali celo lopovščine.

    Če ponazorim, v naši krizi so mnoga gradbena podjetja konkurirala močno pod lastno ceno, samo da bi iz raznih tudi umazanih motivov pridobila še kakšno porcijo denarnih tokov preden končajo v stečaju. Lahko bi celo trdili, da bolj, ko so motivi umazani, bolj nizka je potem takšna ponudba . V sistemu, ki ne zna/noče izločiti ekonomsko nevzdržnih ponudb, kljub jasnim pravilom, takšni ponudniki potem praviloma dobijo posel.

    Nezmožnost sistema, da izloči nerealne ponudnike, v resnici izloča oziroma slabi podjetja, ki v konkuriranju vsaj približno spoštujejo načelo objektivnih stroškov in imajo celo veliko večje možnosti preživetja kot pa noro nizki ponudniki. Hkrati pa takšno ravnanje države začasno podaljšuje življenje ekonomskim bolnikom. Seveda “zmaga” takšnega ponudništva nima nič opraviti s teoretično vlogo trga in deklariranim namenom investicijske ekonomske politike države. Investiranje države v takšnem finančno primitivnem sistemu pravzaprav poglablja in širi krizo. Zato je sanacija kvalitete funkcioniranja sistema, ki je seveda hkrati tudi poslovno okolje, nujni predpogoj za maksimalne učinke kvantitativnih ekonomskih politik.

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: