Stathis Kouvelakis, eden izmed vodilnih članov grške Leve Platforme, v intervjuju za Jacobin pojasnjuje ozadje taktike in odločitev Syrizine vlade v zadnjih petih mesecih ter vse skupaj izvede na eno besedo: impotentnost.

One thing that I didn’t understand about the process even from a public relations perspective is that he called a referendum over a series of proposed measures that he then called on people to reject and yet in the run-up to the referendum, he made a move towards the creditors that seemed to be even worse in some aspects than the measures that he was calling on people to reject.

That all gave the impression of complete amateurism and chaos.

I’ve tried to reconstitute the intentions of Tsipras essentially to answer your question about whether he thought he was going to lose the referendum and to try to clarify the meaning the referendum had for him. But what is absolutely clear is that it unleashed forces that went far beyond those intentions. Tsipras and the government were clearly overtaken by the momentum that was created by the referendum.

They tried therefore by all means to put the devil back into the box. The way Tsipras dealt with pressure from Dragasakis — and why that Wednesday was so crucial — was that he accepted their line and sent that infamous letter to the Eurogroup and before that the letter asking for a new loan. This opened up the path for what was to come the week after the referendum.

Nadaljujte z branjem→

Če kaj, nas je večina, ki sicer simpatiziramo z njim, Yanisu Varoufakisu “zamerila”, da v času 5-mesečnih pogajanj z evroskupino, za katera je bilo očitno, da ne bodo uspešna, ni imel plana B. Načrta za prehod na domačo valuto v primeru, če bi ECB efektivno zaprla banke. No, vse kaže, da je tak B plan obstajal, katerega osnovni problem pa je, da naj bi na njem “ljubiteljsko” v tajnosti delalo le 5 Varoufakisovih sodelavcev. Izvedbeni problemi pa naj bi bil institucionalne in politične narave. Prvi problem se nanaša na to, da finančne uprave ni kontroliral Varoufakis kot finančni minister, pač pa Bruselj. Zato naj bi Varoufakis prek majhne ekipe pripravil hekerski napad na sistem, s katerim bi dobil podatke o davčnih številkah, na podlagi česar bi lahko davkoplačevalcem omogočili, da plačujejo z elektronskim denarjem, prav tako bi omogočili plačilni promet z dobavitelji države. Drugi problem pa je, da Tsipras naj ne bi dal zelene luči za zagon plana B, ko je prišlo do zaprtja bank

Spodaj je link na transkript pogovora Varoufakisa z mednarodnimi eksperti (via Ekathimerini), kjer Varoufakis pojasnjuje načrte. Nadaljujte z branjem→

Joschka Fischer:

The path that Germany will pursue in the twenty-first century – toward a “European Germany” or a “German Europe” – has been the fundamental, historical question at the heart of German foreign policy for two centuries. And it was answered during that long night in Brussels, with German Europe prevailing over European Germany.

This was a fateful decision for both Germany and Europe. One wonders whether Chancellor Angela Merkel and Finance Minister Wolfgang Schäuble knew what they were doing.

Nadaljujte z branjem→

No, tudi Maks Tajnikar kdaj pa kdaj najde zrno. Tole spodaj je njegov svetli preblisk:

Najprej, o grškem dolgu se sploh ni mogoče pogajati in tudi Grki zato niso razpisali referenduma, ali naj odplačajo dolg. Finančno je grški dolg namreč rešljiv le na en način, ki ga lahko odkrije vsak, ki zna narediti amortizacijski načrt. Če je grški BDP 100 in dolg grške države 175, kar so indeksni podatki o grškem BDP in grškem dolgu, mora Grčija pri 20-letni dobi odplačevanja kreditov in 4-odstotni obrestni meri vsako leto nameniti skoraj 15 odstotkov svojega BDP za servisiranje dolgov, pri 50-letni dobi okoli 8 odstotkov in pri 100-letni okoli 7 odstotkov BDP, če ta iz leta v leto ne bi rasel in bi bil vsa leta tak kot danes. Tudi če bi grški BDP rasel okoli ravni obrestne mere, bi ga z odplačevanjem obresti in glavnice v celoti pojedli za servisiranje dolgov vsaj v prihodnjih dvajsetih letih. Ali drugače, kakršna koli bo prihodnost Grčije, država svojega dolga ne more odplačati na predstavljiv način. Niti na papirju, še manj pa v praksi.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman pravi, da so Chicago boys (hvalabogu) out in da je oblast prevzela “M.I.T. banda”. Fantje, ki so doktorirali na univerzi z najboljšim doktorskim programom iz ekonomije. Fantje, ki so doštudirali v 1970. letih pod vplivom Rudigerja Dornbuscha in Stanleyja Fischerja. Na šoli, kjer sta odprtost do dejstev in pragmatičnost pred free market ideologijo. Na šoli, kjer ima uporabnost v oblikovanju ekonomske politike primat pred v “čisto” teorijo preoblečeno ideologijo. No, ti fantje danes obvladujejo monetarno vejo oblasti v ZDA in Evropi ter so zelo glasni v javni diskusiji: Ben Bernanke, ex-predsednik Fed, Stanley Fischer, podpredsednik Fed, Mario Draghi, predsednik ECB, Olivier Blanchard, odhajajoči glavni ekonomist IMF, Maurice Obstfeld, prihajajoči glavni ekonomist IMF, pa seveda Paul Krugman, najvidnejši sodobni ekonomski komentator z velikim vzvodom v liberalnem New York Timesu.

Toda, kot se priduša Krugman, čeprav ima M.I.T. ekonomska šola bolj prav glede receptov za sedanjo krizo in čeprav so M.I.T. fantje prevzeli monetarno vejo oblasti, to še ne pomeni, da so tudi prevagali v ekonomski politiki. V evropski politiki prav gotovo ne, kjer v javnem diskurzu nemška ordoliberalna moralika prevladuje nad pametjo. No, ta ordoliberalna ideologija dejansko zgolj maskira realne interese nemške politike, ki je z evrom  dosegla to, kar ji ni uspelo z dvema vojnama. Podreditev Evrope. Problem je, ker tudi ključni evropski politiki nimajo doktoratov iz M.I.T., da bi to razumeli.

Nadaljujte z branjem→

• The Return of the Ugly German – Joschka Fischer
• Moving on From the Euro – Kevin O’Rourke
• Depression’s Advocates – Brad DeLong
• How to fix the Euro – interfluidity
• Europe divided by a sense of crisis and a sea of amnesia – Fintan O’Toole
• Goodbye, Chicago boys. Hello, M.I.T. gang – Paul Krugman
• Time to Re-estimate the U.S. Output Gap – Econbrowser
• Why Greece Should Leave the Eurozone – Hans-Werner Sinn
• Neo-Fisherism and All That – Uneasy Money
• The Essential Obstfeld – Paul Krugman
• Are all Eurozone GDP data “fake”? – Nick Rowe
• Economists and the European democratic deficit – Kevin O’Rourke
• Is Wage Growth Accelerating? All signs point to Yes! – Conference Board

Aleš Praprotnik

Vedno pronicljivi in temeljiti Bill Mitchell je nedavno v svojem blogu Greek exit is not rocket science ugotavljal, da bi bil grški izstop iz evra v tehničnem smislu dokaj enostaven. Toda ali bi lahko Grki sami tiskali drahme? Bivši finančni minister Varoufakis je namreč v enem izmed intervjujev zatrdil, da Grčija ne premore več tiskarskih strojev za tiskanje denarja (ker naj bi jih morala uničiti ob vstopu v evro območje), tako da Grki sami ne bi mogli več tiskati novih drahem. Mitchell trdi, da to ne drži. Še vedno obstaja tiskarna denarja kot del centralne banke Grčije, ki premore najsodobnejšo opremo za tiskanje in kovanje denarja in izkušeno osebje, med njene trenutne naloge pa spadajo tiskanje evro bankovcev, kovanje evro kovancev in tiskanje drugih pomembnih dokumentov.

Toda tiskanje drahem bi predstavljal zgolj en vidik morebitnega grexita. Kot drugi aspekt poleg tiskanja fizičnega denarja Mitchell navaja preklop na staro valuto. Grški preklop na evro se je zgodil komaj 15 let nazaj, tako da država še vedno premore znanje in izkušnje o tem, kaj vse mora postoriti za gladek prehod (od kalibracije parkirnih ur naprej…).

Nadaljujte z branjem→

Dober komentar Philippa Legrainea v Project Syndicate o tem, kako je Nemčija z merkantilistično politiko “osiromašenja sosedov” na eni ter s spretnim prenosom bremena preveč izpostavljenih nemških bank v javni dolg EU držav na drugi strani dobila kontrolo nad vsemi članicami evro območja. In ta politična hegemonija seveda ni dobra za nikogar, razen za Nemčijo. Sedem let po začetku krize je evro območje še vedno v krizi. Še več, evrska kriza je daljša od Velike depresije. Za izhod iz krize in rešitev svojih gospodarstev se bodo ostale (velike) članice preprosto morale osamosvojiti izpod nemške politične hegemonije in vzpostaviti drugačno unijo. Unijo, temelječo na federalizmu in centralni banki, ki opravlja svojo vlogo v skladu s poslanstvom.

Meni se to sicer zdi utopično in ne verjamem, da je v doglednem času mogoče evrsko unijo preoblikovati v delujoč mehanizem, ki bi omogočal znosno bivanje v uniji vsem članicam. Brez prave fiskalne, transferne in bančne unije to že po definiciji ni možno. Teh pa še dolgo ne bomo imeli, zato je zgolj vprašanje časa, kdaj se se bo presežen “socialni prag bolečine” v posameznih članicah izrazil v vzponu političnih sil, ki bodo zahtevale in dosegle izhod iz mizerije evrske unije.

Nadaljujte z branjem→

Za mnoge je to zelo zanimiva teorija zarote. Grški premier Alexis Tsipras je v ponedeljek dopoldne po shizofrenem referendumu, kjer so grški volilci večinsko zavrnili sporazum z varčevalnimi ukrepi, poklical ruskega predsednika Putina. V zraku je bilo pričakovanje, da bo Rusija finančno pomagala Grčiji v primeru izhoda iz evra in s posojanjem “tiskarskih storitev” pri uvedbi lastne valute. In nato se ni zgodilo nič, le Tsipras je teden dni kasneje v dramatičnih pogajanjih v Bruslju pristal na še bolj ostre varčevalne in privatizacijske zahteve trojke. Zarotniško vprašanje je torej, zakaj je Putin na cedilu pustil grške marksiste? Nadaljujte z branjem→

Zelo malo. Spet se sklicujem na Dietza Vollratha, ki lepo z mehansko formulo (glejte spodaj) pokaže, da tudi če bi Grčija v celoti prevzela ves nemški institucionalni aparat, kulturo, delovno etiko in tehnologijo ter podvojila potencialni BDP (da bi bil potencialni BDP per capita enak nemškemu !), bi iz tega še vedno iztisnila maksimalno zgolj 4% rast. Toda ne Grčija in ne katera druga država tega seveda ne more narediti. Ne da se od danes do jutri podvojiti potencialnega BDP, ampak so zato potrebna desetletja. Leta so potrebna, da denimo strukturna reforma glede regulacije poklicev začne dajati učinke, saj morajo vmes diplomirati generacije dijakov ali študentov, ti pa nato dodajo vsak po malenkost k višji rasti. Ampak to so malenkosti. Tudi Nemčija in ostale razvite države, ki se že desetletja mučijo z različnimi strukturnimi reformami, zaradi tega ne rastejo dramatično hitreje – denimo po 4%, 5% ali 6%. Ne, pač pa se prebijajo z dokaj nizko rastjo med 1% in 2%. Le v primeru investicijskega buma ali buma v zasebni potrošnji se približajo 3% rasti.

Zato danes od Grčije ne more nihče pričakovati, da bo iz strukturnih reform potegnila hitrejšo rast. Morda za malenkost, za mišjo dlako na kratek rok. Toda edini način, da Grčija resnično začne rasti (in postane sposobna zagotavljati dovolj visok primarni presežek v proračunu, da bo lahko odplačevala obresti), je, da nekdo začne v Grčiji masovno investirati. Bodisi mednarodna skupnost, bodisi Junckerjev sklad, bodisi da ji dovolijo, da sama investira v infrastrukturne projekte).

Nadaljujte z branjem→