Pred 87 leti, leta 1930, je John Maynard Keynes, eden izmed dveh najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja, hkrati pa tudi eden izmed najbolj vsestranskih, objavil drobno knjižico z naslovom »Ekonomske možnosti za naše vnuke«. V njej je razvil tezo, da je tehnološki napredek, ki je omogočil hitro rast proizvodnje glede na število delovnih ur, omogočil tudi, da bodo ljudje v bodoče lahko delali manj, da bi zadovoljili svoje eksistenčne potrebe in več časa posvetili bistvu – kako, osvobojeni pritiska po ekonomskem preživetju, čim bolj kvalitetno preživeti prosti čas. Keynesova vizija za vnuke tedanje generacije je bila 15-urni delovnik (na teden), ob enakih ali celo višjih plačah zaradi bolj enakomerne razdelitve dohodkov ter z veliko prostega časa. Za Keynesa to ni bila utopija, pač pa normalna evolucija, ki bi naj navedene sadove prinesla sicer šele čez 100 let, torej tam okrog leta 2030.
Author Archives: jpd
Will automation take away all our jobs? – David Autor
David Autor (MIT) ima zelo podoben pogled na prihodnost dela v dobi avtomatizacije & robotizacije kot jaz v Prihodnosti dela.
Here’s a paradox you don’t hear much about: despite a century of creating machines to do our work for us, the proportion of adults in the US with a job has consistently gone up for the past 125 years. Why hasn’t human labor become redundant and our skills obsolete? In this talk about the future of work, economist David Autor addresses the question of why there are still so many jobs and comes up with a surprising, hopeful answer.
Weekend reading
- On China Trade Shock, Economists Trade Research Barbs – WSJ
- Comment on Jonathan Rothwell’s Critique of ADH (2013) – Autor, Dorn & Hanson
- Washington Post Lies to Readers Again: Job Loss in Manufacturing Due to Trade, not Automation – CEPR.net
- The Vanishing Middle Class: Prejudice and Power in a Dual Economy – Heather Boushey
- After the Fumble – Matt Stoller
- How I “met” Samuelson and Friedman – Branko Milanovic
- School choice: Dismal Voucher Results Surprise Researchers – Kevin Carey
- Apprenticeship and the rise of Europe – VoxEU
- How colonial railroads defined Africa’s economic geography – VoxEU
- Dismantling Public Education: Turning Ideology into Gold – INET
- GDP-linked bonds: A primer – VoxEU
- Machiavelli as an economist – globalinequality
- Publishing & Promotion in Economics: The Curse of the Top Five – James Heckman
- Where do experts come from? – Magic, maths and money
Izginjajoči srednji razred
Ekonomski zgodovinar Peter Temin iz MIT bo čez dva tedna izdal dolgo pričakovano knjigo “The Vanishing Middle Class: Prejudice and Power in a Dual Economy“. Na Amazonu zbirajo prednaročila na podlagi kratkega teaserja. Heather Boushey (sourednica vodniča za obdobje po Pikettyju “After Piketty: The Agenda for Economics and Inequality“, ki bo izšla maja) je imela možnost knjigo že prebrati in je ta teden objavila recenzijo. Zanimivost Teminove knjige, ki opisuje zgodovino ameriškega srednjega razreda od sužnjelastniškega do Trumpovega časa, je, da ameriško družbeno strukturo opisuje z modelom dualnega gospodarstva, ki ga je ekonomist Arthur Lewis sredi 1950. let razvil za pojasnjevanje razvoja nerazvitih držav.
Drugače povedano, Temin analizira ameriško družbo kot nerazvito državo, ki je izrazito dualne narave. Na eni strani so bogati, na drugi revni. Ni sloja vmes, srednji razred izginja hkrati z delovnimi mesti v sredini plačne distribucije, ki so se že ali se še selijo v tujino. Ostajajo le še bogati in revni. Prvi živijo v lepih soseskah in pošiljajo svoje otroke na drage zasebne šole in univerze, ki jim prinesejo visoko plačane službe v tehnoloških panogah, financah in menedžmentu. Drugi životarijo v zloglasnih četrtih ali opustelih predelih srednjega vzhoda, njihovi otroci gredo v slabe javne šole in ne dokončajo kolidža, njihova usoda je minimalna plača. V primeru storjenih deliktov jih čaka tudi dualni pravosodni sistem – bogati plačajo kazen, revni gredo v zapor.
In v skladu z Lewisovim modelom, bogati potrebujejo revni sloj, da zanje poceni opravlja vse nujne storitve. Zato držijo njegove plače na nizkem nivoju (na donedavnega zamrznjeni ravni minimalne plače), hkrati pa tudi sebi znižuejo davke, da zanje ostane večji del ustvarjenega družbenega dohodka. Edini prehod iz revnega razreda v razred bogatih je izobrazba. Vendar pa prav ta kanal bogati zapirajo, kolikor se da, s slabo kvaliteto javnega šolstva (z limitiranjem denarja za javno šolstvo) in prohibitivno visokimi šolninami za privatne šole in univerze. Le redki se prebijejo čez na drugo stran.
Fractals and the art of roughness – Benoit Mandelbrot
Boj za tovor: Zakaj Trst izgublja kontejnerje, Koper pa raste?
Rezultati pretovora kontejnerjev v severnojadranskih lukah (NAPA) v letu 2016 kažejo, da kontejnerski promet tržaškemu pristanišču še naprej – že drugo leto zapored – upada. In to kljub temu, da je leta 2015 drugi največji kontejnerski prevoznik na svetu MSC kupil 45% tržaškega kontejnerskega terminala. Drugim NAPA pristaniščem (razen Ravenne) je v zadnjih dveh letih kontejnerski promet zrasel. Vodilna ostaja Luka Koper (lani s 6.8% rastjo), ki je od leta 2006 svoj delež v severnojadranskem kontejnerskem prometu povečala iz 21.6% na 35.4%. Na drugem mestu so Benetke (rast 8.1%), ki postopno povečujejo svoj tržni delež (na 25.4%). Trst je na tretjem mestu (upad za 2.9%, tržni delež 20.4%), medtem ko Rijeka na zadnjem mestu (9.0%) s podobno rastjo kot Koper postopoma lovi Ravenno (9.8%).
Slika: Delež posameznih pristanišč v skupnem pretovoru kontejnerjev severnojadranskih pristanišč, 2006-2016
Boj za tovor: Težave Rijeke in bitka s časom med Koprom in Trstom
Če imamo pri nas občutek, da imamo kronične težave z infrastrukturo oziroma smo zelo počasni in neučinkoviti pri zagotavljanju dovolj kapacitet za tranzitni transport tovora na relaciji med Azijo ter Srednjo in Vzhodno Evropo, se velja ozreti v sosednjo Hrvaško. Reški Novi list opisuje infrastrukturne težave kontejnerskega pristanišča v Rijeki, kjer zaradi prostorskih razlogov tudi ob vseh dodatnih potrebnih investicijah ne morejo zagotoviti več kot polovične dolžine standardnih kontejnerskih vlakov. S tem pa pristanišče v Rijeki, kljub temu, da so oba terminala prodali Filipincem in Kitajcem, seveda že v štartu ne more konkurirati koprskemu pristanišču, saj so časovni zamiki in stroški že zaradi tega neprimerno večji. Dodatno pa ima pristanišče v Rijeki še večje težave z železniško infrastrukturo, saj je teren za sodobno železniško povezavo Rijeke z zaledjem še bistveno manj ugoden kot v primeru povezave med Koprom in Divačo, medtem ko sploh še ni načrta za sodobno povezavo naprej do Karlovca.
Kakorkoli, spodnji članek lepo dokumentira, da je koprsko pristanišče v velikem zaletu in je v zadnjih 15. letih s pametno poslovno politiko in dobrimi investicijami v pristaniško in ranžirno železniško infrastrukturo povsem zasenčilo ostala severnojadranska pristanišča. Njegova edina težava je pravzaprav država, ki ni sposobna zagotoviti dovolj železniških kapacitet za hitro rast koprskega pristanišča. Trst in Benetke teh težav nimata, saj jima je italijanska država že pred leti izgradila (posodobila) sodobno železniško povezavo do avstrijske meje (Pontebbana). Avstrijska država pa na tem koridorju to povezavo posodablja in nadgrajuje z investicijami v železniško infrastrukturo v višini več kot 9.5 milijard evrov. Po letu 2025, ko bosta izgrajeni Koralpska proga med Celovcem in Gradcem ter predor Semmering, bodo imela severnoitalijanska pristanišča (Trst, Tržič, Benetke, Ravenna) hitro in zmogljivo povezavo prek Avstrije, Slovaške, Češke in Poljske vse do Baltskega morja. Če do takrat drugi tir Koper – Divača, ne bo že izgrajen in operativen, ga ne bomo potrebovali več, kajti tovor se bo že prej preusmeril na obvoznico mimo Slovenije.
Realna nevarnost globalizaciji in svetovnemu redu: Trumpov protekcionizem
Morda se motim, toda po dogodkih prejšnjega leta (Brexit, Trump) in po tem, kar se obeta letos (francoske, nemške, italijanske in nizozemske volitve), smo morda na izhodiščni točki spodnje pajkove mreže (moj najljubši graf ever). Njeno izhodišče je bil junij 1930, ko je tedanji ameriški predsednik Hoover podpisal Smoot-Hawleyev zakon, ki je podvojil ameriške uvozne carine (25.9% –> 50%) in ki je zaradi povračilnih ukrepov ostalih držav imel za posledico, da se je v zgolj treh letih vrednost svetovne trgovine skrčila na zgolj tretjino tiste iz leta 1930.
Kitajske plače že višje od brazilskih, vendar nevarnost globalizaciji preži v Trumpu
Zadnji podatki kažejo, da Kitajska ni več zakladnica rezervne industrijske armade z najnižjimi plačami. Kitajske urne plačne tarife so v zadnjih desetih letih zrasle nad brazilske in tajske ter so že za skoraj dvakrat višje kot v Mehiki.
Kaj to pomeni za globalizacijo? Nič posebnega zaenkrat. Kajti privlačnost Kitajske za preselitev proizvodnje ni samo v neskončnem bazenu poceni delovne sile, pač pa tudi danes predvsem v neskončni fleksibilnosti zaposlenih in podjetniškega sektorja na Kitajskem, ki sta pripravljena akomodirati vsakršno tuje povpraševanje, slednji pa že ex ante organizirati ducate podjetij v dobavni verigi tujim korporacijam.
Vir: Financial Times
Seduktivnost ekonomističnega simplicizma oziroma Kako postati ekonomistični junkie po prvem letniku ekonomije
Spodaj je teaser, da se odločite, da preberete knjigo Jamesa Kwaka “Economism: Bad Economics and the Rise of Inequality“, o kateri sem pisal v soboto v Ekonomizem in napačno poučevanje ekonomije.
(Mimogrede, James Kwak je skupaj s Simonom Johnsonom soavtor knjige “13 Bankers“, ene prvih knjig o tem, kako je finančna industrija ugrabila Clintonovo administracijo v svojem pohodu k deregulaciji in kasnejšemu bankrotu).
As Paul Samuelson wrote in his influential textbook, “John D. Rockefeller’s dog may receive the milk that a poor child needs to avoid rickets. Why? Because supply and demand are working badly? No. Because they are doing what they are designed to do, putting goods in the hands of those who can pay the most.” This is true all the time; price gouging during a hurricane only makes it more evident.
The lesson of John D. Rockefeller’s dog is that the competitive market model is blissfully unconcerned with inequality. Or, more to the point, if inequality results from the workings of competitive markets, then it must be for the best. The magic of the model is that it takes a phenomenon that most people accept but have misgivings about—rich people get more and better stuff than poor people—and transforms it into a crucial driving factor behind overall prosperity. Inequality is not merely something we have to live with; it is a central reason why we live in the best of all possible worlds. This is why Economics 101 has become the preferred conceptual vocabulary for people who defend and even celebrate the high levels of inequality in the rich world today.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.