Britanski in ameriški vzorec se širi tudi skozi Francijo. Ljudje, predvsem izven velikih urbanih središč, v edinem možnem realnem protestu, ki ga imajo še na voljo, razmišljajo, da bi politične elite na oblasti streznili s šokom, da bi glasovali za skrajne populiste. Ker oblast že dolgo ne opazi, da se v mestecih, kjer sta globalizacija ali evropska integracija odnesli službe, ljudje ne morejo preživljati z minimalnimi plačami. Pri tem pa ljudje za svojo mizerijo ne krivijo globalizacije, evropske integracije in tehnološkega napredka, ki so tisti, ki so v resnici odnesli službe, in ne zabelijo tega z učinki politike varčevanja zaradi nemškega diktata, pač pa vso krivdo pripisujejo migrantom, ker pač vidijo, da dobivajo socialne pomoči in socialna stanovanja in čeprav delajo vsa tista “manjvredna” in slabo plačana dela, ki jih domačini ne bi želeli. Vzroki, posledice in slučajni dejavniki so že zdavnaj med seboj premešani v nerazpoznavno godljo, ki ima zgolj okus po jezi. Jezi nad politiko zaradi lastne mizerije.

Prebivalci francoskega mesteca Descartes (ja, po slavnem filozofu iz 17. stoletja) danes razmišljajo, da bi na predsedniških volitvah protestirali z glasom za skrajno desničarko Le Penovo. Da opozorijo politično elito na svojo mizerijo. Niso prepričani, da bodo zanjo glasovali tudi v drugem krogu. Toda kdo je po Brexitu in Trumpu v to še lahko prepričan? Jeza se lahko sprevrže v nezadržen politični hudournik. Le Penova obljublja pregon migrantov in obljublja protekcionizem in več služb. In obljublja FREXIT, referendum o izstopu iz EU. In natanko to utegne biti “prispevek” od boga in politike pozabljenih mestec, kot so Descartes, letos k francoski in evropski zgodovini.

Nadaljujte z branjem→

• No, Robots Aren’t Killing the American Dream – New York Times
• Before you blame the robots, look to the policy (and the data) – Jared Bernstein
• Bill Gates: The robot that takes your job should pay taxes – Quartz
• Nineteen Ninety-Six: The Robot/Productivity Paradox – EconoSpeak
• The Future of Not Working – New York Times
• The academic consensus on austerity solidifies – Simon Wren-Lewis
• Major Malinvestments Do Not Have to Produce Large Depressions – Brad DeLong
• The IMF’s Work on Inequality: Bridging Research and Reality – iMFdirect
• Do we need a new kind of economics? – Martin Sandbu
• Simple-minded economics distorts the debate over education – Martin Wolf
• America Needs a New Milton Friedman – Noah Smith
• Farewell to Kenneth Arrow, a Gentle Genius of Economics – Larry Summers
• Manufacturing Exports—Excluding NAFTA—Are Surprisingly Small – Brad Setser

Martin Sandbu se je v Financial Timesu lotil recenzije treh zadnjih knjig o krizi – razumevanja in poučevanja – ekonomije. O dveh izmed treh sem že pisal tukaj  (The Econocracy, Earle, Moran & Ward-Perkins; Economism, Kwak), tretja pa je The Reformation in Economics (Pilkington). Sandbu, ki je študiral na Oxfordu, pravi, da ni problem toliko v omejenosti poučevanja ekonomije zgolj na neoklasiko in ignoriranje ostalih ekonomskih vej, pač pa v izolaciji študija ekonomije od drugih ved (filozofija, politika, zgodovina).

S tem se v veliki meri strinjam, čeprav seveda ne bi imel nič proti, če bi tudi neoklasiko zreducirali in študij ekonomije križali tudi s heterodoksnimi vejami ekonomije. Pomembno je predvsem, da študentje namesto dogme in ideologije dobijo širino in sposobnost kritičnega razmišljanja izven okvira.

Nadaljujte z branjem→

S kolegi smo se trudili najti kakšen referenčni projekt v svetu za sovprežno vleko vlakov, kot ga za drugi tir Divača – Koper predlaga naveza dr. Duhovnik in avstrijska družba Doppelmayr, ki se ukvarja s proizvodnjo sistemov za žičnice in vzpenjače. Po dolgem iskanju je kolegu uspelo najti en tak referenčni projekt. Našel ga je v Disneylandu (no, v Universal Resortu) v Orlandu na Floridi, kjer je družba Doppelmayr postavila repliko vlaka iz filmov o Harryju Potterju – Hogwarts Express.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

… Ne, razen, če bi ga banke “reševale po slovensko” – kot Cimos.

Agrokor je tipičen primer, kako lahko nekoliko bolj zadolžena družba hitro zaide v velike težave, če izgubi zaupanje okolja, predvsem upnikov. Sredstva, ki jih podjetje najame za financiranje naložb v zgradbe, opremo ali zaloge, lahko vrne na daljši rok iz dobičkov. A ker ta sredstva potrebuje stalno, običajno vrača zapadla posojila z najemanjem novih (tudi Nemčija ali ZDA svoj ogromni javni dolg vračata z vsakoletnim najemanjem novih posojil). Dokler posojilojemalci v družbo (državo) zaupajo, dokler ji verjamejo, da posojila lahko vrne, se posojila obnavljajo oz. najemajo nova in vračajo stara. S kakimi negativnimi informacijami ali upadom dobičkonosnosti družbe, pa se banke prestrašijo, niso več pripravljene refinancirati posojil in družba brez njih zelo težko poravna zapadle obveznosti. Ne gre torej za neko veliko spremembo v samem poslovanju, saj tudi finančno “zdrave” družbe ne morejo posojil preprosto kar vrniti – ključna razlika je v tem, da tega od njih nihče ne pričakuje (tudi od Združenih držav Amerike ne).

Nadaljujte z branjem→

Trump je svojo predvolilno kampanjo v veliki meri izgradil na sklicevanju na ameriški “pozabljeni” beli srednji delavski razred. Obljubil je, da ta razred ne bo več pozabljen. Obljubil je, da jim bo vrnil izgubljena delovna mesta z globalizacijo. In očitno mu verjamejo, kajti delež pripadnikov belega srednjega razreda, ki podpira Trumpa je za 20 odstotnih točk večji kot v celotni populaciji.

Da bi Trumpu pomagali pri uresničevanju njegove vizije vračanja delovnih mest belemu srednjemu delavskemu razredu (BSDR), so se pri The Economistu odločili, da mu pomagajo z metriko. Oblikovali so nekakšen indeks mizerije pozabljenega belega srednjega delavskega razreda, ki zajema tri kazalce: (1) razliko v stopnji brezposlenosti med vso moško delovno aktivno populacijo in populacijo BSDR, (2) razliko v stopnji participacije v delovni sili med vso moško delovno aktivno populacijo in populacijo BSDR ter (3) razliko v višini urne plačne postavke med vso moško delovno aktivno populacijo in populacijo BSDR.

Nadaljujte z branjem→

Ta raziskava je sicer že nekaj let krožila po konferencah, včeraj pa je bila objavljena v NBER. Trenutno najbolj produktivna trojka labor & trade ekonomistov, Autor, Dorn & Hanson, ki je kot prva pokazala na negativne učinke kitajskega šoka na upad ameriške industrije, na politično polarizacijo v prizadetih regijah, socialne posledice in na zmanjšano inovativnost, se je lotila tudi učinka na “trg porok“. V raziskavi When Work Disappears: Manufacturing Decline and the Falling Marriage-Market Value of Men, so pokazali, da je izginjanje industrijskih delovnih mest zaradi trgovinskega šoka prizadelo tudi “ženitveno vrednost” moških. Morda se vam zdi to obskurna ugotovitev, vendar ni. Namreč, s tem ko so moški brez služb in prihodkov, ki se posledično podajo v alkohol, droge ali kriminalne dejavnosti, manj privlačni kot ženitveni partnerji, se zmanjša stopnja porok. Poveča pa se delež gospodinjstev z enim samim (ženskim) staršem, ki so posledično revnejša in težje otrokom zagotavljajo primerljiv standard in izobrazbo. Vse to pa ima seveda posledice tudi na njihovo kasnejšo poklicno pot in seveda na zmanjševanje socialne mobilnosti in povečevanje družbene neenakosti.

Nadaljujte z branjem→

Čile je gospodarsko najbolj dinamična država Južne Amerike, čeprav je za mnoge odprto vprašanje ali zaradi ultraliberalnih “friedmanovskih” reform ali zaradi izvoza surovin ob rastočem globalnem povpraševanju (polovico izvoza predstavlja izvoz bakra). Hkrati ima Čile eno največjih stopenj neenakosti v Južni Ameriki ter večinoma privatno visoko šolstvo, ki temelji na Friedmanovih študijskih voučerjih. Problem je, ker v tem sistemu mnogi mladi iz revnih družin izvisijo, zato je leta 2008 čilska vlada ta sistem reformirala in za polovico povečala vrednost voučerja za študente iz revnih družin. To naj bi v teoriji spodbudilo šole, da bodo takšnim študentom dale večjo pozornost. V novem paperju Feigenberg, Rivkin & Yan (2017) ugotavljajo, da prve ocene o uspešnosti reformiranega voučerskega programa ne držijo, pač pa imajo glavne “zasluge” za uspeh depriviligeranih študentov izobrazba in dohodek staršev.

Nadaljujte z branjem→

The Guardian ima zelo dober članek o finskem testu z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD) in nasploh o mnogih vidikih UTD v spreminjajočem se svetu. Finska testira UTD na vzorcu 2,000 brezposelnih oseb, ki bodo brezpogojno dobivale 560 evrov mesečno, ne glede na to, če se zaposlijo ali ne. Tradicionalna logika pravi, da bo ta zajamčen dohodek zmanjšal napore brezposelnih, da aktivno iščejo službo. Alternativna logika pa pričakuje, da bo za mnoge to le dodatek k prihodkom, ki ga bodo dobili, če se vmes zaposlijo, mnoge, ki se odločijo za podjetništvo, pa naj bi prav UTD držal pri življenju, dokler ne dobijo prvih prihodkov. Katera logika bo zmagala?

Ne upam si napovedati. Toda ne glede na to, ta eksperiment ne more biti dovolj kvaliteten pokazatelj pravega dolgoročnega vzorca obnašanja v pogojih zajamčenega dohodka. Vzorec je premajhen in časovno omejen. Iz njega je težko slepati, kako bi deloval, če bi bila celotna populacija na UTD, in to za nedoločen čas.

Nadaljujte z branjem→