Spodnji grafi kažejo na izrazit razkorak na svetovnih trgih državnih obveznic. Donosnosti so se v ZDA povzpele na ravni iz leta 2007, v Nemčiji in Franciji na ravni iz leta 2008, v V. Britaniji na najvišjo raven po letu 1998, na Japonskem pa na raven po letu 1996. Kitajska je skoraj popolno nasprotje: stroški državnega zadolževanja ostajajo blizu zgodovinskega dna. Medtem ko se zahodne države spopadajo z vztrajno inflacijo, velikimi proračunskimi primanjkljaji in naraščajočimi potrebami po refinanciranju dolga, 

Nizke kitajske donosnosti sicer med drugim odražajo tudi specifično institucionalno ureditev: kapitalske omejitve ter državne banke in druge domače institucije zagotavljajo stabilno povpraševanje po državnih obveznicah. Japonska je bila v podobni situaciji zaradi podobnega institucionalnega sistema skoraj 3 desetletja. Vendar se je s padcem industrijske konkurenčnosti ta situacija izpela.

Kljub temu je kontrast strateško pomemben. Kitajska država in podjetja se lahko zadolžujejo bistveno ceneje kot zahodni tekmeci, kar jim omogoča lažje financiranje infrastrukture, industrijskih naložb in tehnološkega razvoja. Zahod pa vse večji del fiskalnih prihodkov namenja servisiranju dolga, zato visoke obrestne mere postopoma zmanjšujejo njegov razvojni in geopolitični manevrski prostor.